Neko pozno majsko popoldne, ko je pihal veter in pripravljal oblake na dež, me je mama nagovorila:
»Rabim veje za fižol. Greš z mano v Pod ježo?«
Cela družina se je odpravila na krajši izlet v bližnjo naravo. Medtem ko je mama nabirala veje, sta se oče in sin sprehajala vzdolž dolgega žitnega polja, jaz pa sem se ustavila ob bližnji jasi, polni rož. Za trenutek sem obstala na robu in se vprašala: »Res smemo trgati cvetlice, ali so te namenjene izklučno samo jasam in travnikom?«
Nekaj me je potegnilo na travnik in zakorakala sem proti šopku marjetic. Začela sem jih nabirati in se še naprej spraševala isto. Zdelo se je kot bi me jasa iztrgala iz vsakdanjika in me objela v njeno naročje. Kar naentkrat se mi je zazdelo, da mi cvetlice v smehu, kot bi bile majhni otroci, govorijo: »Vzemi še mene. Vzemi še mene.«.
Vse bi hotele iti v naš dom in nam krasiti mizo za katero vsak dan pojemo in blagoslavljamo življenje. Zdelo se mi je malo čudno, pa sem še naprej nežno nabirala cvetlice. Bilke so pele še naprej, a moj razum jih je hotel »izključiti«: »Le kako naj trava govori?«
Ko je bil šopek dovolj velik, sem izstopila iz travnika, se zahvalila in se odpravila vzdolž žitnega polja, kjer sem na drugi strani videla sina z očetom. Še vedno omamljena od lepote in glasov, ki so prihajali iz sosednje jase, kjer sem nabrala marjetice, sem naekrat začutila veter. Njegova mehka sila je usmerila moj pogled na žitno preprogo, ki je valovala skupaj z njim. Zdelo se je, kot da vsaka žitna bilka s svojimi laski pleše v vetru. Pobožala sem dolge laske bližnjih bilk, zaprla oči in se predala sladko suhi aromi, ki je prihajala iz tega polja. Čutila sem moč in življenje, kot bi preproga žitnih bilk vsem mimoidočim podarjala svoj polen, ki je preko vonjav prebujal v nas Življenje in Mir. Prenehala sem hoditi in se začela zahvaljevati za tako velik dar. Pomislila sem na življenje v centru Barcelone, poln betona in sten, kjer se mi kaj takega nikoli ni zgodilo. Šele sedaj sem bila zavedna kaj sploh daje narava. To ni le hrana za telo, temveč hrana za dušo. Ves ta vonj je v sebi nosil neko višjo zavest, ki je prodirala v nas z vsakim našim vdihom. Prepravil me je občutek razsežnosti in radosti. Čez čas sem se še enkrat zahvalila za ta dar Življanja in odšla sinu in očetu nasproti.
Tisto noč sem odšla spat zelo pozno. Kljub temu nisem mogla izpustiti iz svojega dnevnega reda večerno meditacijo. To je trenutek, ko se odprem Stvarniku in se predam njegovemu Glasu. Tokrat me je presenetila nova izkušnja, kakršne še nisem bila vajena. Kar naenkrat sem začutila veter in sladki volj žitaric. Pogledala sem, če je okno odprto. Bilo je poponoma zaprto, enako kot vrata sobe. Veter je še enkrat zapihal in me preplavil s svojo sladko aromo, ne glede na to, da se je to polje nahajalo vsaj kilometer stran od naše hiše in da bi zelo težko našlo pot preko dobro zaprtih vrat in oken. Nekaj pred mano, popolnoma nekonkretne oblike, se mi je priklonilo in se globoko zahvalilo. To je bila zahvala, ker sem jih obudila k življenju in jim povrnila radost to tega, kar je bila njihova misija.
V meni je ostala globoka življenjska iskušnja in odgovor na vprašanje: »Ali trava res govori?« Če ne bi na tako fizični način čutila vetra in vonjala sladke arome, ki je kljub daljavam in zaprtim oknom prišla do mene, bi verjetno dvomila. V meni je za večno ostala misel, da imajo tudi polja in cvetlice Stvarnikovo zavest. Poleg tega, nam vračajo vse tisto kar jim mi podarimo.
Neko pozno majsko popoldne, ko je pihal veter in pripravljal oblake na dež, me je mama nagovorila:
