| Danes je bil zares lep sončni dan. Ustavila sem se na ulici in poslušala naslednjo debato:
 Nobena politična stranka ni pri nas profilirana tako, da bi spadala na levo ali desno stran. Vrednostni pomen obeh izrazov se je spremenil. Spremenil se je, ker je pri nas zavladal kapitalizem ali bolj natančno povedano neoliberalizem z zakonodajo, ki je imela strukturno vgrajene možnosti kraje. O zelo šibki socialni komponenti pa niti ne bi govorila, saj od izropanih podjetij delavci nimajo kaj dobiti.
Delavski razred še komajda diha, ker se kapital obnaša nenasitno. Izgovarjajo se na razvojno naravnanost, pri tem pa pozabijo povedati, da si delavec zatiska pas, da nekateri živijo prerazkošno, preveč si odvzamejo od pogače, ki ni več skupna, temveč njihova, ob vsem tem pa se mnogi managerji nikomur ne opravičijo za svojo nesposobnost in nenasitnost, ker so sedaj postali titularji »pokradene« lastnine.
Resnici na ljubo je treba povedati, da je delavski razred postal kapitalistom skoraj nepotreben, saj se industrije selijo na tuje, kjer je delovna sila cenejša. Sicer pa prihajajo tujci iz bivših socialističnih dežel k nam na delo "za en črn in dva bela". Bolj kot število brezposelnih je pomembno število ljudi, ki živijo pod življenjskim minimumom. Merilo uspeha za človeka pa niso slovenske, temveč evropske plače. Takšno logiko ima sleherni državljan, ki živi iz rok v usta.
Prevzeme državnih podjetij na osnovni bančnih posojil in zastavljenih delnic prevzetega podjetja pa naj bi kot sistem strukturirala prejšnja vlada, zato naj bi bila le-ta krivec za nelegitimno bogatenje. Sama je oddajala dela na podlagi javnih naročil in naj bi plačevala tako imenovanim »tajkunom« iz državnega proračuna in najetih meddržavnih posojil storitve po nekonkurenčnih cenah. Kraja naj bi bila uzakonjena kot legitimna. Podjetja v prisilni poravnavi so po zakonu dolžna plačati le 20 % svojih terjatev svojim upnikom, 80 % vrednosti terjatev pa naj bi si že prej pobasali v žep. Za spraviti podjetje v stečaj ali v prisilno poravnavo pa ni potrebno biti posebno pameten, le denar je treba prej spraviti na satelitska podjetja v svoji lasti (običajno je lastnik na takem podjetju tihi družbenik), druga podjetja, ki imajo upniške terjatve do podjetja, ki ga je manager spravil načrtno v stečaj oziroma v prisilno poravnavo pa potunkaš kot papirnate barčice s tem, da jim plačaš 20 % terjatve in nič več, ker si že prej pobasal njihov denar v svoj žep. Takšna zakonodaja je lobijem ustrezala, zato je niso spremenili. Ko se preveč obogateli in premalo obogateli med seboj sprejo pa nastane kaos.
V političnem razpravljanju je veliko nostalgičnega čustvenega naboja, ko gre za opredeljevanje kam kdo spada. Govori se tako, kot da bi bila ta delitev najbolj usodna in pomembna zadeva pri opredeljevanju narodovih interesov. Iz dnevne politike lahko vidimo, da ena in druga stran uporabljata dva izraza za poveličevanje sebe in psovanje nasprotnika. Zgodovinska ocena sploh ni pomembna, temveč osebni pogledi posameznika kako pojmuje vrednostni pomen posameznega izraza. Mnogi ostajajo zvesti »levici« zgolj iz nostalgičnih razlogov, češ pod levico smo imeli vsi službe in smo se so sitega najedli, živeli smo bolj brezskrbno. Vendar tiste levice ni in je nikoli več ne bo, ker je živela na zadolževanju prihodnjih rodov in ker se je kot nekonsistentni ekonomski in politični sistem v procesu globalizacije sveta sesula sama vase. Pod tedanjo levico je bil razvoj bolj počasen, nacionalni dohodek je šel za vojsko, podpirali smo manj razvite, ceste in infrastrukturo smo imeli slabo, državno vodena podjetja so se utapljala v rdečih številkah, z iztrošenimi osnovnimi sredstvi, ki niso več dohajala svetovnih tehnologij. Naj bo naštevanja dovolj! Stvari so očitne in znane.
Sedaj naj bi pri nas vladali tako imenovani desničarji, ki pa tudi niso. V nekaterih parlamentih imajo desničarji poslanske sedeže na desni, levičarji na levi, šteto od predsednika. Desničarjev ni mogoče metati v isti koš, ker obstajajo v različnih državah različne demokracije, ki se deklarirajo kot desnica. K desnici spadajo zlasti konzervativne stranke, ki želijo ohraniti tradicionalne vrednote s posebnim poudarkom na nacionalnih in tudi verskih izročilih. Če bi po slednjem merili kdo je desničarsko usmerjen, bi bil rezultat 58 %. Toliko naj bi bilo po popisu prebivalcev v Sloveniji katolikov. Vendar temeljna merila so drugačna in ne zajemajo le versko komponento, kot bi nasprotniki radi dokazali.
Glede na parlamentarne demokracije po svetu in tudi doma, skrajnih desničarskih strank skoraj ni več, razen kakšnih skrajnih manjših nacionalističnih gibanj.
V pravni politični filozofiji je precizirano, kdaj, kje in kako se je v francoski revoluciji uveljavila delitev na levico in desnico. Levica je definirana z delitvijo političnega prostora v dva nasprotna tabora. Oblikovanje take delitve političnega prostora je ponazorjeno z intervencijami Robespierra in Saint-Justa ter Marxa in Engelsa. Delitev na levico in desnico je interpretirana kot vzpostavitev nadzorovanja političnega prostora.
Pozicija levice nima avtonomne identitete, predpostavlja fiksno referenčno točko in implicira zunanjega opazovalca. Strukturno vsebuje pogoj možnosti za izrinjenje vesti z (razredno) zavestjo in ločitev politike od morale. Levica je torej izraz, ki so ga sprejeli in uveljavili v evropskih političnih in zlasti omenjenih parlamentarnih soočenjih in prerazporejanjih v Franciji. V času tretje in četrte francoske republike se je izraz dodobra ustalil kot filozofski, nazorski in politični pojem.
Dandanes levica pomeni sinonim za politično in idejno usmeritev z naprednejšo demokratično vsebino. Naprednejša demokratična vsebina pa naj bi temeljila na nacionalnem interesu. Do danes pa še ni nobena politična stranka jasno in nedvoumno opredelila kaj je v Republiki Sloveniji nacionalni interes in v kakšni smeri naj bi se Slovenija razvijala. Primarna skrb je bila prerazporeditev kapitala, ki se ni uresničevala na legitimen način, v skladu z narodovimi potrebami, cilji in hotenji. Pri tem pa ni za zanemariti dejstva, da predstavlja demokratično vsebino tista stranka, ki ljudem obljublja in s svojo politiko zagotovi večji kos kruha in socialno blaginjo. To pa obljubljajo vse stranke. Brez izjeme. Prav vsaka stranka obljublja ljudem vse tisto, kar objektivno ne more spolniti. V obljubah so vse stranke zelo radodarne. Vsak glas na volitvah šteje. Kam naj bi torej spadale stranke na slovenskem prizorišču? Mnoge so naslednice komunistov in socialistov, ki naj bi s prenovo težile k naprednejšim demokratičnim vsebinam. Ali je to tudi res? Te naprednejše demokratične vsebine pa običajno slonijo na družbeni ureditvi neke države, meri njene socialnosti in apetitom, ki jih določena stranka na oblasti ima. Za prejšnjo vladno garnituro je bilo značilno, da zakonodaje in pravosodnega sistema ni uredila in je dopustila, da se je tako Slovenija tudi »tajkunizirala« in da so se zaradi nekonsistentne zakonodaje nabirali sodni zaostanki. Podjetništvo je temeljilo na nezdravi konkurenci. Z drugimi besedami povedano, je več kot očitno, da so si določene strukture in lobiji napolnili žepe na »zakonit«, ne pa tudi legalen način. Politika brez lobijev in struktur ne more preživeti, saj le ti skrbijo z roko v roki, da politika uspeva in se obdrži na oblasti. To pa ni levičarsko niti desničarsko, temveč ima taka ureditev lahko tudi kakšno drugačno ime.
V te opredelitve se na tem mestu ne bi spuščali. Opredelitev ali gre za levičarsko ali desničarsko stranko je irelevantna. Pomembni so temeljni nacionalni interesi. Ljudje pa to najbolj čutijo ali jim vlada država javne blaginje ali ne, na svojem življenjskem standardu. Za ljudi naj bi bili tajkuni in lobiji pravi zajedavci narodovega interesa.
Rešitev je v tem, da se uveljavi zakon obrnjenega dokaznega bremena. Vsak naj dokaže kje, kako in na kakšen način je prišel do svojega premoženja.
Neka ženska, ki mi je pred nedavnim rekla, da je zanjo levica svetinja, se je vključila v debato in je rekla, da je ljudstvu treba tudi povedati kdo je Forum 21, koga je združeval in s kakšnimi nameni.
Tako se pogovarjajo prizadeti ljudje po kuloarjih. Takšni, ki morajo preživeti mesec s svojo družino za 380 Eur plače. Slišim tudi, da mnogi nimajo kaj dati jesti otrokom za večerjo in da gredo zvečer malčki lačni v posteljo.
Ko me je zazeblo v noge, sem si rekla, da imam sedaj vsega tega populizma dovolj in sem odšla domov! |
NE ZAMUDITE
Desnica in levica po populistično
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 20. februar 2008 @ 11:44 CET
Stranke se razlikujejo ena od druge samo po svojih sposobnostih vodenja takšne politike, ki je za nacionalni interes najboljša. Pa ne v smislu zavesti, da ena ljudstvu daje, zato ker ima tako visoko razviti socialni čut; druga pa da jemlje, ker tega čuta nima, ker vključuje in ohranja imperialistične težnje zaradi premalo zavesti. Tako je govoril Karl Marx in številni komunisti za njim.
Ko govorimo o levičarjih, nam mora postati jasno kdo so predstavniki takšnih »levičarskih« strank: to so bivši mladinci (mnogi, ne prav vsi), sedaj že malce postarani in idejno iztrošeni, ki so preko ZSMS priplavali na površje z aktivizmom, ne pa z menedžerskimi in političnimi sposobnostmi in v bolj demagoški politiki obstali na točki »status quo«, kot da bi imeli doživljenjski mandat za vladanje. Eksperimentirali so z narodovim potrpljenjem. Dolgo. Predolgo. Tranzicija je šla mimo in smo kjer smo. To dejstvo pa ni zadostno jamstvo, da so ti mladeniči tudi po prepričanju socialisti in levičarji ter sposobni ljudje. Odlikujejo se po halo efektu in retoriki. S perjem se pa vsi ptiči več ali manj enako kitijo. Je že res, da žargona, s katerim prepričujejo volivce niso bistveno spremenili (veliko govorijo in malo povedo), a spremenili so svoj značaj in zunanjo podobo in tudi nekaj retoričnih spretnosti so si pridobili. So pri levici, ki pa ni več levica. Torej kaj pa so? Na vsak način to so lepo oblečeni že malce postarani mladeniči z lepimi plačami, ki za nacionalni interes niso nikoli kaj posebnega naredili. Iz začaranega kroga pa ne morejo iz naslednjih razlogov:
- sestavljajo jih člani bivše komunistične in socialistične provenience, ideološko obremenjeni za žargonom pravšnjosti stare ideologije, ki jim pride še vedno prav;
- vladali so in bili udeleženi v sistemu, ki je omogočil, da so si nagrabili narodovo bogastvo tisti, ki ga niso zaslužili;
- nimajo jasno izoblikovanega nacionalnega programa, ker na pretekli ideologiji ni mogoče restavrirati več starega sistema, nov sistem pa ne sloni na ekonomski bazi in ideoloških načelih, ki bi se lahko zagovarjala kot pravična. Novi družbeni red sloni na neoliberalizmu, ki nima socialnih komponent ali pa zelo malo. Levica je programsko votla z veliko zunanjega blišča in leporečja in malo vsebine, nima perspektive razen, v kolikor ji ne bo uspelo volivcev nagovoriti v starem sloganu, ki temelji na nostalgičnosti in političnem žargonu pravšnjosti velikih obljub;
- polpretekla zgodovina se izrablja za ideološke boje in delitve;
- člani navedenih levo usmerjenih strank so v takšnih ali drugačnih povezavah z najbogatejšimi družinami v Sloveniji in tudi mnogi so zelo obogateli. Bivši socialisti prijateljujejo in podpirajo novodobne bogatine in se organizirajo celo v združbe (npr. Forum 21). Upokojenska stranka se pa bori za pravice upokojencev in borcev, seveda za boljši položaj, da se nanje ne pozabi in da preživijo, čeprav slabo.
Na strani opozicije je vsaki dan več demagogije, koalicija pa je demonizirana z žargonom iz starega besednjaka in nehvaležnim dokazovanjem poleg svetlih, še temnih strani naše zgodovine, kar mnogim ni po volji, zlasti tistim, ki so več kot pol stoletja vladali, imeli privilegije in grehe iz preteklosti zamolčali ali lepo prikrili. Slovenija je prišla do situacije, da se je ljudstvo razdelilo na dva bregova, ki se napadata na starih delitvah, na katerih pa ni mogoče graditi prihodnosti in sožitja. Najbolj žalostno je, da povojni oblastniki mešajo v svoje nečedne posle partizanstvo in ga uporabljajo za svoj ščit. Ustvarjajo klimo, da kdo napada svinjarije, ki so jih počeli, napada partizanstvo, kar pa ni res.
Za staro levico pa je bilo tipično sklicevanje na delavski razred, kot kolektivni odrešitelj človeštva. Drugače pa se levica sklicuje na revne, marginalne, obrobne, zatirane in zahteva odpravo te revščine, marginalnega položaja in zatiranja. Kaj je še od tega ostalo? Še noben bogat levičar ni sezidal klošarjem zatočišča, da ne bi spali na ulici in pod mostovi.
V Evropi je levica dokaj splošen naziv za komuniste, socialiste in socialdemokrate. Pogosto se uporabljajo tudi pojmi: nova levica, zmerna levica, skrajna levica ...
Recimo britanski volivec ve, da so na levi laburisti, ki se zavzemajo predvsem za to, da bi dobičke velikih poslov ustrezno razdelil ljudem preko vladnih socialnih programov; ve pa tudi, da desnico sestavljajo predvsem konservativci, ki menijo, da mora vlada poskrbeti za to, da se razcvetejo posli, ljudi pa je treba le ustrezno spodbujati, da poskrbijo sami zase.
V desnih strankah se pojavljajo izrazito levičarske skupine in pojmovanja. Stranke z levičarskimi imeni in simboli, se marsikdaj poskušajo predstaviti kot sredinske ali celo zmerno desne. Zaradi tega je najboljše v novih državah proučiti vsako stranko, vsako gibanje, vsako nazorsko skupino posebej in poskušati ugotoviti, kaj je v vsaki od njih središčno, kaj levo, kaj desno ( npr. slovenske stranke bi bilo bolje razlikovati po svoji vrednostni usmerjenosti liberalne in neliberalne oziroma napredne ali konservativne ). Potrebno je vsestransko proučiti celotno politično in idejno strukturo, za katero gre. Mnogi menijo, da je opredeljevanje na levo ali desno zastarelo.
Pri desničarksih organizacijah je pomemmben odnos do časa. Le-te si jemljejo za zgled preteklost. Tradicija je sveta. Idealizira se zgodovinska preteklost - pri levičarskih organizacijah pa je ravno obratno. Pričakuje se, da bo prihodnost veliko boljša od preteklosti, ki je temna, polna predsodkov, zatiranja, nevednosti... v prihodnosti pa bo uveljavljen razum, človekova dobrota... Da bi le bilo tako, vendar žal, ni…
Oboji desničarji in levičarji zagovarjajo odnos do družbenih skupin. Levice in desnice zagovarjajo interese posameznih družbenih skupin. Levica naj bi zagovarjala interese revnih, zlasti urbanih revnih, ker tudi revni kmetje so pod vplivom tradicije. Desničarske stranke imajo največjo podporo med kmetovalci. Desnica zagovarja interese bogatih ali aristokracije ali pa bogatega sloja meščanstva, ampak to ne sme biti takoj vidno, ker si stranke prizadevajo pridobiti širšo podporo od tiste, ki bi jo dobili, če bi razkrili lastne interese, ki jih zastopajo.
Borba med strankami je konflikt med razredi in tisto, kar najbolj impresionira, ko gre za strankarsko opredeljevanje, je dejstvo, da praktično v vsakem ekonomsko razvitem svetu, skupine z nižjimi dohodki glasujejo v glavnem za stranke levice, medtem ko skupine z višjimi dohodki v glavnem za stranke desnice.
Stranke levice, kot je britanska laburistična stranka, se pogosto razumejo kot stranke, katere zastopajo interese nižjih slojev, zaradi svoje očitne skrbi za pravičnejšo razdelitev bogastva in svoje angažiranosti v politiki socialnega varstva. Razdelitev na levico in desnico je površna, ker levica obsega široki obseg, od ameriške demokratske stranke, pa do britanske laburistične stranke in vse do zahodno - evropskih komunističnih partij. Za razliko od levice se desnica, katera vključuje ameriško republikansko in britansko konservativno stranko, običajno doživlja kot bolj zavzeta z obdržavanjem statusa quo in z zaščito interesov bogatih in priviligiranih.
Obnašanje na volitvah pa ni neposreden odraz teh karakteristik - to ne odgovarja strogo razredni razdelitvi. Na primer v Britaniji je od leta 1945 okoli 1/3 delavskega razreda glasovalo za konservativno stranko. Brez te podpore se konservativci ne bi mogli vrniti na oblast. Mnogi sociologi so naklonjeni predpostavki - kako podpora, katero delavski razred daje levici, srednji razred pa desnici, ne zahteva nobenega pojasnila, ker te partije zastopajo njihove respektivne interese. Tako, da se raziskovanje osredotoča na navzkrižno razredno glasovanje - na katerega pa zelo vpliva tudi pripadnost skupini oziroma povezanost z drugimi skupinami. Odločitev za določeno stranko je očitno pod vplivom okolja, saj so pripadniki delavskega razreda pogosteje glasovali za desne stranke, če so živeli v skupnosti s pripadniki srednjega razreda.
Največ pa se je spremenilo v odnosu do zasebne lastnine. Klasično stališče je, da desničarske organizacije zagovarjajo svetost zasebne lastnine. Zasebna lastnina je sveta, saj se družba lahko organizira le s pomočjo nje. To je zagovarjal že Aristotel, ki pravi, če bi prišlo do kolektivizacije lastnine, bi to povzročilo brezdelje. Družbe ni možno organizirati brez neomejene zasebne lastnine, ker je temeljni vzvod organiziranja družbe. Brez tega bi prišlo do kaosa.
Klasična levica pa zagovarja omejitev, v blažji formi, zasebne lastnine, v radikalnejši formi pa za odpravo zasebne lastnine, kot vira vseh problemov v družbi, vseh neenakosti, krivic - treba je uvesti kolektivno lastnino ( državno, družbeno ali pa kako tretjo varianto ). Levica danes, po sesutju realsocializma, ni organizacija, ki bi zagovarjala popolno odpravo zasebne lastnine v Evropi, omejile bi jo pa. Omejitev pa se lahko uresničuje na dva načina, kot so prepovedani monopoli in z omejitvenimi ukrepi z davčno politiko in protionesnaževlanimi ukrepi. Nekateri celo pričakujejo, da bodo ekološka gibanja porodila novo levico. Pri stari desnici so bili to stanovi, sedaj srednjega razreda skoraj ni več. Le peščica bogatih, drugi pa živijo na pragu preživetja n. pr. s 380 Evr mesečno.
Kakšen pa je odnos do enakosti? Konservativci trdijo, da so ljudje enostavno enaki in zato ne morejo biti enakopravni. Več kot očitno je, da v današnji družbi obstaja aristokracija, ki mora biti oproščena dela, da bi se lahko ukvarjala z duhovnimi, političnimi dejavnostmi, zlasti pa z ekonomski dejavnostmi. Enakost je utvara modernega časa. Levica zagovarja enakost ( ljudje so enaki in ne samo enakopravni ), včasih zagovarja tudi distributivno enakost - to je enakost v porazdelitvi gmotnih dobrin, običajno revežem v obliki gmotnih socialnih podpor.
Status naravne razlike ali družbene razlike je odvisen od dejstva, da je bil posameznik rojen v takšni družini in ne v drugačni, v tem delu sveta in ne v drugem, različen od statusa, ki je odvisen od drugačnih sposobnosti, od razlik v ciljih, ki jih je treba doseči, ter od razlik v naporu, potrebnem za to, da bi jih dosegli. Ljudje smo med seboj enaki in tudi različni. Ljudje smo enaki pred smrtjo, ker smo vsi smrtni, vendar pa smo različni, ko gre za način umiranja, kajti vsakdo umira na način, ki se razlikuje od umiranja drugih. Eni umrejo od starosti in drago zdravljenje in zdravila jim olajšajo trpljenje, drugi pa trpeče čakajo na operacijo, ki je žal prišla prepozno in morajo mladi umreti.
Skrajna levica in skrajna desnica, obe sta totalitarni, zato gre za tako imenovani totalitarni sistem v nasprotju z zmernim ali demokratičnim sistemom. V obeh primerih, čeprav ne na enak način, pripelje do skrajnosti, do absolutnega političnega režima. Političen sistem postaja vsemogoč in neobrzdan. Obstajajo zmerni sistemi, tam kjer obstajajo teži in ravnovesja. Ali jih pri nas imamo?
Dandanes smo priča žolčnosti naše politike do takšne mere, da ljudje to sceno še komajda vzdržimo, ker je včasih prav odurna in primitivna ter brezobzirna do volivcev. Izkušnja nas uči, da so vse oblasti nepopolne.
To kar je najbolj pomembno je, da zagotovimo ljudem človeka vredno dostojno življenje, državo socialne blaginje, da dvignemo raven zdravstva in zaupanja ljudi v pravo, ki je omajano. Najpomembnejšo nalogo, ki jo ima svetovna politika pa je, da rešujemo življenja in onesnaženje planeta ter, da se izognemo spopadom med ljudmi.