|
||||||
|
|||||||
Danes je bil zares lep sončni dan. Ustavila sem se na ulici in poslušala naslednjo debato:
Nobena politična stranka ni pri nas profilirana tako, da bi spadala na levo ali desno stran. Vrednostni pomen obeh izrazov se je spremenil. Spremenil se je, ker je pri nas zavladal kapitalizem ali bolj natančno povedano neoliberalizem z zakonodajo, ki je imela strukturno vgrajene možnosti kraje. O zelo šibki socialni komponenti pa niti ne bi govorila, saj od izropanih podjetij delavci nimajo kaj dobiti.
Delavski razred še komajda diha, ker se kapital obnaša nenasitno. Izgovarjajo se na razvojno naravnanost, pri tem pa pozabijo povedati, da si delavec zatiska pas, da nekateri živijo prerazkošno, preveč si odvzamejo od pogače, ki ni več skupna, temveč njihova, ob vsem tem pa se mnogi managerji nikomur ne opravičijo za svojo nesposobnost in nenasitnost, ker so sedaj postali titularji »pokradene« lastnine.
Resnici na ljubo je treba povedati, da je delavski razred postal kapitalistom skoraj nepotreben, saj se industrije selijo na tuje, kjer je delovna sila cenejša. Sicer pa prihajajo tujci iz bivših socialističnih dežel k nam na delo "za en črn in dva bela". Bolj kot število brezposelnih je pomembno število ljudi, ki živijo pod življenjskim minimumom. Merilo uspeha za človeka pa niso slovenske, temveč evropske plače. Takšno logiko ima sleherni državljan, ki živi iz rok v usta.
Prevzeme državnih podjetij na osnovni bančnih posojil in zastavljenih delnic prevzetega podjetja pa naj bi kot sistem strukturirala prejšnja vlada, zato naj bi bila le-ta krivec za nelegitimno bogatenje. Sama je oddajala dela na podlagi javnih naročil in naj bi plačevala tako imenovanim »tajkunom« iz državnega proračuna in najetih meddržavnih posojil storitve po nekonkurenčnih cenah. Kraja naj bi bila uzakonjena kot legitimna. Podjetja v prisilni poravnavi so po zakonu dolžna plačati le 20 % svojih terjatev svojim upnikom, 80 % vrednosti terjatev pa naj bi si že prej pobasali v žep. Za spraviti podjetje v stečaj ali v prisilno poravnavo pa ni potrebno biti posebno pameten, le denar je treba prej spraviti na satelitska podjetja v svoji lasti (običajno je lastnik na takem podjetju tihi družbenik), druga podjetja, ki imajo upniške terjatve do podjetja, ki ga je manager spravil načrtno v stečaj oziroma v prisilno poravnavo pa potunkaš kot papirnate barčice s tem, da jim plačaš 20 % terjatve in nič več, ker si že prej pobasal njihov denar v svoj žep. Takšna zakonodaja je lobijem ustrezala, zato je niso spremenili. Ko se preveč obogateli in premalo obogateli med seboj sprejo pa nastane kaos.
V političnem razpravljanju je veliko nostalgičnega čustvenega naboja, ko gre za opredeljevanje kam kdo spada. Govori se tako, kot da bi bila ta delitev najbolj usodna in pomembna zadeva pri opredeljevanju narodovih interesov. Iz dnevne politike lahko vidimo, da ena in druga stran uporabljata dva izraza za poveličevanje sebe in psovanje nasprotnika. Zgodovinska ocena sploh ni pomembna, temveč osebni pogledi posameznika kako pojmuje vrednostni pomen posameznega izraza. Mnogi ostajajo zvesti »levici« zgolj iz nostalgičnih razlogov, češ pod levico smo imeli vsi službe in smo se so sitega najedli, živeli smo bolj brezskrbno. Vendar tiste levice ni in je nikoli več ne bo, ker je živela na zadolževanju prihodnjih rodov in ker se je kot nekonsistentni ekonomski in politični sistem v procesu globalizacije sveta sesula sama vase. Pod tedanjo levico je bil razvoj bolj počasen, nacionalni dohodek je šel za vojsko, podpirali smo manj razvite, ceste in infrastrukturo smo imeli slabo, državno vodena podjetja so se utapljala v rdečih številkah, z iztrošenimi osnovnimi sredstvi, ki niso več dohajala svetovnih tehnologij. Naj bo naštevanja dovolj! Stvari so očitne in znane.
Sedaj naj bi pri nas vladali tako imenovani desničarji, ki pa tudi niso. V nekaterih parlamentih imajo desničarji poslanske sedeže na desni, levičarji na levi, šteto od predsednika. Desničarjev ni mogoče metati v isti koš, ker obstajajo v različnih državah različne demokracije, ki se deklarirajo kot desnica. K desnici spadajo zlasti konzervativne stranke, ki želijo ohraniti tradicionalne vrednote s posebnim poudarkom na nacionalnih in tudi verskih izročilih. Če bi po slednjem merili kdo je desničarsko usmerjen, bi bil rezultat 58 %. Toliko naj bi bilo po popisu prebivalcev v Sloveniji katolikov. Vendar temeljna merila so drugačna in ne zajemajo le versko komponento, kot bi nasprotniki radi dokazali.
Glede na parlamentarne demokracije po svetu in tudi doma, skrajnih desničarskih strank skoraj ni več, razen kakšnih skrajnih manjših nacionalističnih gibanj.
V pravni politični filozofiji je precizirano, kdaj, kje in kako se je v francoski revoluciji uveljavila delitev na levico in desnico. Levica je definirana z delitvijo političnega prostora v dva nasprotna tabora. Oblikovanje take delitve političnega prostora je ponazorjeno z intervencijami Robespierra in Saint-Justa ter Marxa in Engelsa. Delitev na levico in desnico je interpretirana kot vzpostavitev nadzorovanja političnega prostora.
Pozicija levice nima avtonomne identitete, predpostavlja fiksno referenčno točko in implicira zunanjega opazovalca. Strukturno vsebuje pogoj možnosti za izrinjenje vesti z (razredno) zavestjo in ločitev politike od morale. Levica je torej izraz, ki so ga sprejeli in uveljavili v evropskih političnih in zlasti omenjenih parlamentarnih soočenjih in prerazporejanjih v Franciji. V času tretje in četrte francoske republike se je izraz dodobra ustalil kot filozofski, nazorski in politični pojem.
Dandanes levica pomeni sinonim za politično in idejno usmeritev z naprednejšo demokratično vsebino. Naprednejša demokratična vsebina pa naj bi temeljila na nacionalnem interesu. Do danes pa še ni nobena politična stranka jasno in nedvoumno opredelila kaj je v Republiki Sloveniji nacionalni interes in v kakšni smeri naj bi se Slovenija razvijala. Primarna skrb je bila prerazporeditev kapitala, ki se ni uresničevala na legitimen način, v skladu z narodovimi potrebami, cilji in hotenji. Pri tem pa ni za zanemariti dejstva, da predstavlja demokratično vsebino tista stranka, ki ljudem obljublja in s svojo politiko zagotovi večji kos kruha in socialno blaginjo. To pa obljubljajo vse stranke. Brez izjeme. Prav vsaka stranka obljublja ljudem vse tisto, kar objektivno ne more spolniti. V obljubah so vse stranke zelo radodarne. Vsak glas na volitvah šteje. Kam naj bi torej spadale stranke na slovenskem prizorišču? Mnoge so naslednice komunistov in socialistov, ki naj bi s prenovo težile k naprednejšim demokratičnim vsebinam. Ali je to tudi res? Te naprednejše demokratične vsebine pa običajno slonijo na družbeni ureditvi neke države, meri njene socialnosti in apetitom, ki jih določena stranka na oblasti ima. Za prejšnjo vladno garnituro je bilo značilno, da zakonodaje in pravosodnega sistema ni uredila in je dopustila, da se je tako Slovenija tudi »tajkunizirala« in da so se zaradi nekonsistentne zakonodaje nabirali sodni zaostanki. Podjetništvo je temeljilo na nezdravi konkurenci. Z drugimi besedami povedano, je več kot očitno, da so si določene strukture in lobiji napolnili žepe na »zakonit«, ne pa tudi legalen način. Politika brez lobijev in struktur ne more preživeti, saj le ti skrbijo z roko v roki, da politika uspeva in se obdrži na oblasti. To pa ni levičarsko niti desničarsko, temveč ima taka ureditev lahko tudi kakšno drugačno ime.
V te opredelitve se na tem mestu ne bi spuščali. Opredelitev ali gre za levičarsko ali desničarsko stranko je irelevantna. Pomembni so temeljni nacionalni interesi. Ljudje pa to najbolj čutijo ali jim vlada država javne blaginje ali ne, na svojem življenjskem standardu. Za ljudi naj bi bili tajkuni in lobiji pravi zajedavci narodovega interesa.
Rešitev je v tem, da se uveljavi zakon obrnjenega dokaznega bremena. Vsak naj dokaže kje, kako in na kakšen način je prišel do svojega premoženja.
Neka ženska, ki mi je pred nedavnim rekla, da je zanjo levica svetinja, se je vključila v debato in je rekla, da je ljudstvu treba tudi povedati kdo je Forum 21, koga je združeval in s kakšnimi nameni.
Tako se pogovarjajo prizadeti ljudje po kuloarjih. Takšni, ki morajo preživeti mesec s svojo družino za 380 Eur plače. Slišim tudi, da mnogi nimajo kaj dati jesti otrokom za večerjo in da gredo zvečer malčki lačni v posteljo.
Ko me je zazeblo v noge, sem si rekla, da imam sedaj vsega tega populizma dovolj in sem odšla domov!
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20080216194447727
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
