NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

torek 14-maj
  • Vabilo na izobraževanje Strateško načrtovanje pridobivanja sredstev v prostovoljskih organizacijah

  • sreda 15-maj
  • Umanotera vabi na razpravo ob evropskih volitvah 2024
  • Vabilo na Festival duševnega zdravja 2024

  • četrtek 16-maj
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • petek 17-maj
  • EKO 9: Oči v skali

  • sobota 18-maj
  • Mesec mode v muzeju

  • nedelja 19-maj
  • Čarobna glasba Harryja Potterja

  • četrtek 23-maj
  • Povabilo za sodelovanje na Veselem dnevu prostovoljstva 2024

  • ponedeljek 27-maj
  • Still Corners (UK) - 27. 5. 2024, Škofjeloški grad - Festival In Memoriam prof. Peter Hafner - 15 let

  • petek 31-maj
  • Operna noč

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Pranje sivih celic   
    četrtek, 12. april 2007 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Vsi se še spomnimo velikih hollywoodskih filmov, kjer so tajnim agentom s hi-tek napravami, ki jih človeško oko še ni videlo, vsiljevali misli ter jih reprogramirali za opravljanje določene naloge. Ne razumem, zakaj so producenti, režiserji ter scenaristi vložili toliko časa in truda pri izmišljanju "mašine" oz. naprave za vsiljevanje misli oz. pranje možganov, ko pa se takšne naprave s podobnim namenom uporabljajo že več desetletij.

    Pralnik možganov, ki ga je človeštvo izumilo okrog leta 1926 (glede na Wikipedijo), se imenuje televizija (TV). TV do zdaj predstavlja najbolj izpopolnjen ter učinkovit medij za vsiljevanje misli.

    Skoraj vsi otroci in odrasli redno gledajo TV dalj časa. V čem je problem? TV je izrazito realističen in zabaven medij za prenos informacij ter zabavnih vsebin. Zaradi tega TV predstavlja tudi najboljši in najenostavnejši medij za vsiljevanje misli in idej. Čeprav na nek način vsak medij vsiljuje misli in ideje, je televizijski medij pri tem mnogo uspešnejši in popularnejši - predvsem pri mlajših generacijah.

    Nekoč je bil namen medijev predstavljati realne in resnične vsebine ter ljudi obveščati o dogodkih in nevarnostih (jim recimo pomagati), dandanes je namen sodobnih medijev predvsem služenje denarja. Dejstvo ne preseneča, saj so moderne televizijske hiše tudi samo podjetja, vpeta v kapitalističen sistem, kjer, kot vsi vemo, stvari potekajo po načelu "rasti/padi". Tako od teh TV podjetij tudi ne moremo pričakovati moralnih, etičnih oz. sploh   kakršnihkoli načel, če pa je v določenih primerih celo kršenje zakona rentabilno. 

    Čeprav smo lahko priča konstantnemu spuščanju meje dovoljenega za erotične vsebine, predstavljajo druge vsebine še večjo nevarnost. Običajne reklame za hrano izrazito in neopazno vplivajo na našo izbiro ter potrebo po hrani, učinek teh reklam je še izrazitejši pri otrocih, ki šele spoznavajo svet in družbo. Tako ne presenečajo znanstvene raziskave, kjer gledanje televizije povezujejo z različnimi otroškimi psihološkimi motnjami, nenormalnim vedenjem ter seveda tudi debelostjo in drugimi boleznimi. Nasploh imajo reklame izrazit vpliv na naše potrošniške navade, z vzbujanjem želja po neštetih stvareh ter materialno minimizacijo sveta nam onemogočijo stik s stvarmi, ki so resnično pomembne. Kot že rečeno, izrazito dober aparat za kontroliranje velikih množic ljudi.

    Elektronska varuška, brez katere si večina staršev ne bi mogla predstavljati vsakdana, je po določenih statistikah v povprečju pri otrocih prižgana od 4 do 7 ur. To predstavlja skoraj 5 dni mesečne neaktivnosti (fizične ter umske), očesnega napora ter vsiljevanja miselnih vzorcev. 

    Čas je, da ugasnemo televizijo ter se posvetimo stvarem, ki nam resnično nekaj pomenijo ter veselijo in ki imajo potencial, da nam prinesejo srečo ter zdravje.  Ne glede na zgornje besede sem bil tudi sam včasih velik pristaš televizije ter takšnega načina zapravljanja časa. V prvem razredu OŠ sem celo "šprical" podaljšano bivanje, da sem doma lahko gledal Santa Barbaro; takrat še ni bilo klasičnih mehiških limonad. V zadnjem času pa koristim TV samo za določene športne prenose, filme pa mnogo raje pogledam na velikem platnu.

    Matej
    www.prezivi.si

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.prezivi.si
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Poučna (spo)znanja, znanost

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Pranje sivih celic | 1 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Pranje sivih celic

    Prispeval/a: hierhod dne četrtek, 12. april 2007 @ 22:51 CEST
    Zelo sem vesel tega prispevka! Se popolnoma strinjam. Sam sem bil kot otrok zasvojen s televizijo. V mojem času otroštva je bila na programu takoimenovana šolska televizija. Večkrat sem se doma naredil bolnega, da nisem šel v šolo in sem tako lahko gledal dokumentarce in risanko. Sedaj jo pogledam samo za sprostitev, ker preveč intenzivno razmišljam. Sam trenutno vidim velik vpliv televizije na strejšo in upokojensko populacijo. Ni važno, kaj so počeli v življenju ali kakšne vere so. Vsi redno spremljajo mehiške žajfnice. Toda to še ni najhujše. Opažam, da mnogi skušajo vzorce medčloveških odnosov, ki jih tam vidijo, prenesti v svoje življenje in okolico. Kar naenkrat se dogaja, da se ti ljudje začnejo neumestno vmešavati v življenja svojih hčera in sinov, v njihovo zakonsko, družinsko in privatno življenje. To lahko potrdijo psihologi in sociologi. Da, človeštvo si je res iznašlo uničevalno pranje možganov. To pranje možganov spretno izkorišča kapital. Povprečen delavec bo zadovoljen, če si lahko zvečer pogleda televizijo s pločevinko piva v roki. Takrat je on car, ne spominja se več, kako je čez dan garal v službi in kako so ga izkoriščali. Tako ima lahko Adi Smolar prav: Bog ne daj, da bi crknu televizor!


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,64 seconds