Piše: Nara Petrovič
Dolgočasen postaneš, če poveš vse.
- Voltaire

V uvodniku k septembrski številki Sodobnosti je Evald Flisar pisal o položaju pisatelja na začetku novega tisočletja in mu naslikal ne ravno bleščečo prihodnost. Kdor živi odprtih oči in ušes, se bo gotovo strinjal z njegovim grenkim opažanjem, da interes za literaturo izginja tudi zato, ker živimo v tako "zanimivih" časih. Toda zdi se mi, da je današnji čas zelo zanimiv le umetno razburkanemu in izmozganemu duhu otopelega potrošnika, ki mora dolgočasje slehernega dne razpihovati z izborom najbolj burnih zanimivosti iz domovine in sveta, hrupnimi zabavami in virtualnimi razvedrili.

Pa še takrat mu kompulzivna potreba po produktivnosti in ciljno usmerjenem delovanju, podkrepljena s podobnimi pričakovanji iz okolja, ne dovoli, da bi se zares odklopil in si oddahnil v nekem drugem svetu - v knjigi ali naravi ali celo obojem hkrati. Intimna izkušnja branja ali pravzaprav česar koli - romantičnega odnosa, kontemplacije v tišini, uživanja v prijetni glasbi, brezciljnega potepanja po gozdu - nas straši s svojo neplodnostjo, zato jo doziramo karseda pazljivo.

Navajeni smo na hrup kinodvoran in televizorjev, na sugestije reklam in suhoparno, brezčutno medijsko poročanje o vsakdanjih dogodkih. "Aha, na Kitajskem v potresu dvesto mrtvih, aha, pri sosedih nov predsednik, aha, potonil še en tanker, aha, rojenih dvanajst deklic in devet fantkov, aha, ukinjena viza za Peru, aha, sosedovega strica povozil avto, aha, dober dan na borzi, aha, nov občinski razpis, aha, požar na Hvaru uničil še dvajset hektarjev gozda, aha, Schwarzenegger guverner, aha, vlada spreminja pokojninsko politiko, aha, umrla moja teta ..." Bombardirani smo s podatki o dogodkih, ki se zaradi oddaljenosti od nas ne morejo temeljito dotakniti naših občutkov, mednje pa so vpletene za naš svet zelo pomembne vrstice, ki ob vsej poplavi novic ne morejo priti do pravega izraza. Napolnite si usta s čokolado, pa vam bo vsaka druga hrana neokusna; ker imamo možgane ves čas prepojene s potoki napihnjeno sladkih, slanih, kislih in pikantnih medijskih informacij, mora današnji pisatelj zaigrati na podobno intenzivno noto in svoje sporočilo izraziti med vrsticami brutalne, šokantne zgodbe; celo subtilne tone mora dodobra začiniti, da bi jih lahko povprečen bralec sploh okusil. Zato je prefinjeno literaturo danes težko občutiti enako živo, kot jo je nekoč lahko doživela prevetrena glava v miru intimnega notranjega prostora.

Čutečemu človeku današnji časi ne morejo biti zanimivi, saj mu ne pustijo živo občutiti vseh teh silnih zanimivosti. Pozornost mu ves čas vlečejo navzven, sicer pa ga priklepajo k dolgočasni vsakdanjosti. Tako kot razdelijo družbo na nešteto predalčkov, razdelijo tudi človeka; usta jedo, oči gledajo, misli bežijo, človek kot celota pa nima časa in energije za veliko več kot za zbiranje in razvrščanje množic dražljajev, ki pritekajo z vseh strani. V takih razdrobljenih, razčlovečenih časih tisti zgoraj ne poznajo onih spodaj, sinovi ne poznajo mater, bratje bratov, bralci pisateljev … pa tudi ne pisatelji bralcev in pisatelji pisateljev. Nič čudnega, saj sploh ne utegnejo zaznati drugega človeka, opazijo samo njegove raztresene drobce. In to je že stara zgodba. Sile, ki nas včasih brez naše vednosti, včasih pa proti naši volji vlečejo na razne strani, so od totalitarizma do demokracije resda opešale, so se pa zato neizmerno pomnožile.

Strankarska miselnost, zaradi katere so ljudje vedno bolj prisiljeni razmišljati dvolično in se bati nasprotnikov, če jih ni, pa jih celo ustvarjati v lastni glavi, še vedno vodi v oblikovanje togih kanonov in nasprotovanje drugačnosti. Ločenost od drugih miselnih okvirov še vedno povzroča hermetičnost, nedostopnost besedil povprečnemu človeku, v ožjem krogu pa boj za oblast med zagovorniki posameznih smeri. Za to je še posebej občutljiva sodobna poezija, saj je, če izvzamemo očitno nedodelane tekste, vedno relativno dobra oziroma slaba. V današnjem okolju se lahko zato uveljavijo le tisti avtorji, ki ustrezajo normam trenutnih čuvajev vhodov v literarni svet. Pri zadnjih vratih vstopijo le redki pogumneži, pa še takrat jih mora nekdo vsaj malo podpreti, ostali utonejo v pozabo - posebej v teh zanimivih časih, ko že skoraj vsakdo piše.

Bog ne daj, da bi uredniku prinesli besedilo, napisano v jeziku druge stranke ali v obliki, ki je ne more izmeriti s svojimi ravnili, umerjenimi na določeno miselno smer. S prinašanjem inče dolgih pesmi s XVII vrsticami morda že tvegamo zavrnitev. Saj ne, da so uredniki en sam predsodek in aroganca, pravzaprav imam kar pozitivne izkušnje z njihovimi pojasnili k mojim zavrnjenim tekstom; videl sem, da hitro prepoznajo kralja brez obleke. Ampak v sodobni literaturi nagi kralji niti ne paradirajo tako pogosto pred literarno publiko, aktualnejši problem so razstave oblek na plastičnih lutkah. Če se ne motim, je nekdo v eni prejšnjih revij Sodobnosti že omenil Erna Malleya, fantomskega avstralskega pesnika s sredine prejšnjega stoletja, ki odlično pooseblja primer obleke brez kralja. Zgodba je zelo nazorna, zato jo bom na kratko povzel.

Nekega mirnega sobotnega popoldneva jeseni 1943 sta mlada vojaka, James McAuley in Harold Stewart, združena v preziru do surrealistične poezije, ki jo je promoviral dvaindvajsetletni urednik revije Angry Penguins Max Harris, sedla za mizo in v enem dihu napisala zbirko pesmi. Listala sta po štirih knjigah, naključno izbirala vrstice in nizala verze. Pripisala sta jih izmišljenemu avtorju z imenom Ern Malley in v priloženem pismu, pod katerega sta podpisala njegovo prav tako izmišljeno sestro Ethel, orisala tragičen življenjepis mladega pesnika. Vojaka sta premislila mnoge podrobnosti - boemskost Ernovega življenja, tragično smrt pri petindvajsetih, sestrino nerazumevanje njegove poezije - in s tem iz njega naredila pravega avantgardnega heroja. Max Harris in njegovi kolegi so se pustili potegniti za nos. Z velikim pompom so naznanili veliko odkritje in mu posvetili celo številko Angry Penguins, že junija 1944 pa je bila potegavščina razkrita v medijih. To je vzbudilo veliko zanimanja za Malleyevo delo in povzročilo razcep mnenj: nekateri zaradi prevare pesmim niso pripisovali nobene umetniške vrednosti, drugi so, včasih prav iz istega razloga, v njih našli globoko poetsko vsebino.

Hudomušno popoldne dveh vojakov je do danes ostalo predmet raziskav in polemik. Kaj če bi James in Harold pesmi poslala Maxu Harrisu po običajnih poteh? Verjetno bi za nekaj mesecev zastale v njegovem predalu, potem pa bi s kupi pesmi drugih pretencioznih avtorjev končale v smeteh. Morda bi kako pesmico celo objavili, a bi se izgubila v poplavi ostalih. Ker pa sta kritiko takratne poezije izrekla na tako izstopajoč način, je bila viseča kraljeva obleka takoj opažena. In vendar se njune pesmi razlikujejo od votle poezije, ki sta jo z njimi razgalila - za navidez nametanimi besedami se skriva pretanjena vsebina. Kralj je bil živ, čeprav ni nosil razstavljene obleke. Vojaka sta s svojim dejanjem pretresla literarne kroge in dosegla namen, ki naj bi ga izpolnjeval pisatelj - njun glas je zadonel po Avstraliji in svetu.

Pisati dejansko pomeni dati od sebe glas, ki se sliši. Ta trditev ne velja le za avtorje literarnih besedil, ampak za pisatelje vseh tekstov, tudi publicističnih, filozofskih, znanstvenih … Literati - za namen tega eseja jih bom imenoval kar umetniki - so doma v svetu občutkov in prispodob, pišejo za srce in duha, medtem ko filozofi, znanstveniki in publicisti - naj bodo tukaj misleci - živijo v svetu razuma in logike. Šele skupaj so lahko to, kar bi morali biti: glas vseh. Umetniki opozarjajo na valovanja v družbi, pogosto ne da bi se zavedali vzrokov za določena dogajanja in vedeli, kaj bi lahko bila rešitev; preprosto nekaj čutijo in to morajo izraziti. Misleci po drugi strani usmerjajo, potem ko analizirajo stanje, opredelijo probleme in najdejo možne rešitve.

Prvi so glas reakcije, drugi glas orientacije. Skupaj tvorijo nenadomestljiv mehanizem, ki skupnost opozarja na bolezni in popačenja ter jo vodi k rešitvam. Umetniki so živčevje družbe, njen instinkt in etični čut, misleci so njena čutila, možgani in razum. Kakor je vsak organizem z obolelim živčnim sistemom in nezdravimi čutili obsojen na skorajšnjo smrt, je tudi družba, ki je gluha za oba glasova, praktično mrtva. Spremeni se v gobavca, ki ne čuti bolečine ob razpadanju lastnega telesa, v slepca, ki se zaganja za bledimi obrisi sveta in si zamišlja, kaj naj bi predstavljali. Umetniki izražajo kolektivne bolečine in radosti, so spontan krik, nasmeh, solza, hrepenenje. Misleci so diagnostiki, ocenjevalci, kritiki.

Poleg splošnih razlogov, zakaj pisateljev glas težko prodre do sodobnega bralca, se določeni specifično odražajo pri posameznih slojih ljudi. Tisti zgoraj - izvršni organi - ne razumejo pisateljev, ker nimajo ušes niti za to, da bi slišali kruljenje v lastnem želodcu, kadar se pisatelji zavihtijo na upravne položaje, pa pogosto postanejo hripavi in njihovo nerazločno grgranje izgubi prodornost. "Dajte človeku položaj in spoznali boste njegov značaj," pravi stari rek. Upravna administracija premore poseben karakter, ki ne prenaša naivne, spontane iskrenosti, neposrednosti in gole resnice. Politika je zavita in indirektna. Pod bleščečo fasado uspehov se skriva majavo ogrodje, kjer kraljujeta bojazen in negotovost. Ego pa ne dopušča priznanja, ko z ene strani privre krik bolečine ob odprti kolektivni rani, z druge pa prst pokaže nanjo. Razosebljenega administrativnega aparata nič ne boli, ker deluje kot virus, ki nima živčevja, zavesti in etičnih meril, ampak se samo mehanično sproži, ko so razmere ugodne. Virusna uprava zato nima ne zavesti ne vesti, deluje izključno po zastavljenem programu, tudi če uničuje lastnega gostitelja, saj iz vsakega uničenja vznikne še močnejša, mutirana, izpopolnjena. Ampak jedro tega aparata so še vedno ljudje, ki zmorejo čutiti in bi lahko prisluhnili glasu pisatelja.

In zakaj pisatelja ne razumejo tisti spodaj? Lahko bi ga, če ne bi bili preokupirani s spletkami tistih zgoraj, z žulji športnikov, ločitvami zvezdnikov, izpadi elektrike onstran luže in problemi razmnoževanja pingvinov na Antarktiki. Televizija narodu ne odpira okna v svet, ampak spušča vanjo virusne niti nadzora. Tisti spodaj poslušajo, a ne slišijo. Prepričani so, da nimajo moči, da nimajo sredstev, da je svet prevelik in neobvladljiv. Pozabili so na stare ideale, morda res socialistične, utopične, pa vendar vrle. Nekoč smo skupaj peli: "Kad se male ruke slože, sve se može, sve se može …", danes pa se združujejo samo največje roke, male pa ubogljivo delajo vsaka za svojo blagajno, v svoji pisarni, za svojim šankom, strojem, volanom, in se potem iztegujejo k velikim, da bi dobile zasluženo nagrado. Tisti spodaj poslušajo zgodbe o malih rokah, ki so zrasle, pridobile vpliv, spremenile svet, vendar ne slišijo.

Tudi srednji ne slišijo. Najbolj zato, ker jim tega ne dopuščajo tisti nad in pod njimi. Tako zgornji kot spodnji so močno ujeti v družbene vzorce in po zakonu inercije tudi srednjim, ki so sicer najbolj avtonomni, ne dopuščajo, da bi jih presegli. Ko masa in vpliv družno narekujeta, kakšen naj bo red, potegneta za seboj tudi svobodno voljo. Tako je liberalna sredina stisnjena v okove - prisiljena je eksistirati v okvirih sodobnih mišljenjsko-socialnih norm, mora biti del sprejetega sveta in si ne izmišljati svojega. Če se pregreši zoper to nepisano pravilo, jo bodo od zgoraj tlačili, od spodaj pa vlačili in ne bo imela miru. Toda srednji nosijo v sebi posebno obliko ponosa in prezira tako do nižjih kot do višjih, kar jih žene v večni upor; verjetno je prav zato med srednjimi največ prodornih pisateljev in drugih "ta glasnih".

Tisti zgoraj ponavadi vedo, da so zgoraj, tisti spodaj pa, da so spodaj, medtem ko so srednji ves čas v negotovem položaju, nekje v sivini. Morajo se boriti za svoje mesto v družbi, za svojo identiteto, veljavo in svobodo - ne le pisatelji, tudi zdravniki, učitelji, duhovniki in poslovneži. Dokazovati se morajo drugim in, kar je najhuje, samim sebi. Ne morejo si zares zaupati, verjeti vase, morajo ves čas nekaj dosegati, da bi se prepričali o lastni vrednosti. Če naposled postanejo izjemno uspešni in se zavihtijo med zgornje, njihov glas neredko izgubi začetno prodornost, enako pa se zgodi, če jih neuspehi pahnejo med tiste spodaj in poraženi obupajo.

Glas je moč. V informacijski dobi enaindvajsetega stoletja je vsem jasno, da je beseda najsilnejše orožje. Z njo lahko podžgete vero in jo poteptate, zgradite državo in jo porušite, vnamete ljubezen in jo zlomite. Toda surovi politični glasovi premikajo le brezdušno meso, medtem ko glasovi pisateljev premikajo tisto, kar je najtežje premakniti - srce in duha. Pisatelji bi se morali zavedati moči, s katero razpolagajo. Čutijo in vidijo, kar drugi ne, in to zmorejo izraziti v jeziku, ki bralce zgane v najintimnejših kotičkih njihove duše. To je moč pisateljev. Če pisanje ne razsvetljuje, drami, šokira, pretresa, razvedruje in nasmejuje, če ni prodorno, jasno in prežeto s čustvi, je plastično in prazno. Ustvarjalec, ki se zaveda svoje moči, ne piše iz občutka dolžnosti, ampak iz temeljne osebne potrebe; glas se iz njega izvije enako spontano kot krik ob udarcu, vzdihljaj ob poljubu, nasmeh ob šali. John Irving je rekel, da se človek definira kot pisatelj s tem, da piše vsakič, ko najde prosto minuto časa. Pisanje kot individualen in kolektiven duhovni proces izvira iz samega bistva posameznika in skupnosti, v kateri živi. Glede na to, da pisatelj vidi in čuti več kot drugi, se bolje zaveda sebe in okolja, tako da so njegove radosti in bolečine veliko intenzivnejše kot pri večini.

Reagirati in orientirati je treba glasno, tudi kadar krik seže samo do teličkov, ki v klavniški vrsti pohlevno čakajo na zakol. Morda pa je med njimi še kak, v katerem tlijo upanje, življenje in volja. Slišal sem za vola, ki se je pred zakolom začel upirati s tako človeškim značajem, da ga klavci preprosto niso mogli pokončati, ker bi zakol doživeli kot umor. Kaj bi se zgodilo, če bi bili vsi telički taki? Mesarji bi se ob pogledu v življenja polne oči zavedeli, da morijo, medtem ko moten omamljen pogled živali, naveličane mučnega životarjenja, pa naravnost vabi nož h grlu.

Glas pisatelja zmore razorožiti morilce človeškosti, naslikati žive podobe in razkrinkati plastične lutke, pa naj nosijo še tako veličastna kraljevska oblačila. "Objektivna" faktografska besedila ne morejo biti res zanimiva, pa naj opisujejo še tako senzacionalne dogodke. Brati iz vedno istega fotelja iz vedno istega časopisa (v bistvu lahko tudi vsak dan iz drugega, ni razlike) razburljive usode o izjemnih ljudeh je isto kot lizati jedilnike prestižnih restavracij; taka jezična gimnastika je lahko zastonj, težko pa se od nje nasitimo. Po drugi strani nas spuščanje v literaturo precej stane - moramo se ji prepustiti, tvegati spremembo duha, skupaj s piscem aktivno graditi nove svetove ter sprejeti odgovornost za zgrajeno. S poezijo svoje duše moramo zapolnjevati vrzeli nedorečenega.

In prav to nedorečeno se kot plačilo za trud preslika v nas in nas nasiti z notranjo resonanco duše, s samim bistvom našega obstoja - večnim iskateljstvom. Hrane zato ne najdemo med dogmami in dejstvi, temveč med dilemami in ugankami. Paradoks: iskanje v utečenem in seveda "neskončno" zanimivem svetu realizma nas pelje v absurd, beganje po dolgočasno neskončnih (izmišljenih ali stvarnih) poljanah negotovosti, ki ga spremljajo nenehne eksplozije sreče in nesreče, pa v blažen občutek smotrnosti. Knjige seveda ne morejo nadomestiti stvarnega življenja, a da bi to življenje bilo smotrno in živo, mora vključevati knjige, saj, kot je rekel Božidar Knežević, "lahko samo prvorazredni duhovi berejo naravo v originalu; nižji duhovi jo lahko berejo samo prevedeno v človeški jezik." Prevod teksta ..., Sodobnost, november 2002

KNJIŽNI NOREC

Iz etuija vzamemo očala, jih obrišemo z robcem, robom bluze ali vrhom kravate, posedemo na nos, zataknemo za ušesa in se zagledamo v razločno stran pred seboj. Potem jih privzdignemo ali potegnemo proti konici nosu, da bi se črke povsem zbistrile, čez nekaj časa pa jih snamemo in se podrgnemo med obrvmi, da pomagamo vekam zastreti vabljive besede. Nazadnje jih snamemo, zložimo in vstavimo med strani knjige na mestu, kjer smo ta večer nehali brati. Sveta Lucija je v krščanski ikonografiji upodobljena s pladnjem, na katerem nosi par oči; očala so pravzaprav oči, ki jih lahko slabovidni bralci nataknejo in snamejo, kadar želijo. So od telesa ločen organ, maska, skozi katero lahko gledajo svet, žuželki podobno bitje, ki ga nosijo naokoli kot udomačeno bogomolko. Nevsiljivo sedeča križem nog na kupu knjig ali s pričakovanjem stoječa na vogalu razmetane mize so postala znamenje bralca, znak njegove navzočnosti, simbol bralske obrti.

Težko si predstavljamo, da so se mnoga stoletja pred iznajdbo očal bralci morali s prenapetimi očmi prebijati skozi nejasne obrise besedil in samo mislimo si lahko, kako neznansko olajšanje so čutili, ko so jim očala postala dostopna in so lahko brali skoraj brez napora. Vsak šesti človek je kratkoviden, med bralci pa je delež še precej višji, bliže štiriindvajsetim odstotkom. Aristotel, Luther, Samuel Pepys, Schopenhauer, Goethe, Schiller, Keats, Tennyson, Dr. Johnson, Alexander Pope, Quevedo, Wordsworth, Dante Gabriel Rossetti, Elizabeth Barrett Browning, Kipling, Edward Lear, Dorothy L. Sayers, Yeats, Unamuno, Rabindranath Tagore, James Joyce - vsi so bili slabovidni. Pri mnogih ljudeh vid sčasoma peša in tako je presenetljivo število slavnih bralcev v starih letih oslepelo, od Homerja prek Miltona do Jamesa Thurberja in Jorgeja Luisa Borgesa. Slednjemu je vid začel pešati že v zgodnjih tridesetih, ko je bil leta 1955 imenovan za predstojnika Narodne knjižnice v Buenos Airesu in je vid že povsem izgubil, pa je komentiral čudno usodo bralca, ki mu je bilo nekega dne podarjeno kraljestvo knjig:

Poniža nihče naj s solzami in grajo
priznanje to o veščini Boga -
tako genialno ironijo premore,
da dal mi je hkrati knjige in mrak.

Borges je primerjal usodo takega bralca v zamegljenem svetu "bledih motnih pepelnatih senc, ki spominjajo na pozabo in spanec" z usodo kralja Midasa, ki je bil obsojen na smrt za lakoto in žejo, čeprav je bilo okrog njega ves čas obilo hrane in pijače. O enem takem Midasu govori tudi epizoda televizijske nadaljevanke Zona somraka: nenasiten bralec edini preživi nuklearno katastrofo in so mu na voljo prav vse knjige na svetu - potem pa slučajno zlomi očala.

Pred iznajdbo očal je vsaj četrtina bralcev lahko razločila le zelo velike črke v knjižnem besedilu. V srednjem veku je terjalo branje izjemen očesni napor, saj so bili prostori poleti zatemnjeni zaradi vročine, pozimi pa so že sama okna nudila zelo bledo osvetlitev, saj so morala biti majhna, da bi skoznje prineslo čim manj mraza. Srednjeveški pisarji so se nenehno pritoževali nad pogoji, v katerih so morali delati, in so pogosto na robove strani pripisovali beležke o svojih težavah. Eno takih je zapisal sredi trinajstega stoletja neki Florencio, o katerem ne vemo praktično nič, razen njegovega imena in tega žalostnega opisa njegove obrti: "Delo je zelo naporno. Luč v očeh ugaša, hrbet se krivi, črevesje in rebra mečkajo, celotno telo je izmučeno." Slabovidnim bralcem je bilo še veliko težje; Patrick Trevor - Roper je menil, da so ponoči gotovo čutili precejšnje olajšanje, saj "noč vse uravna."

V Babilonu, Rimu in Grčiji slabovidni bralci niso imeli druge možnosti, kot da jim knjige nekdo bere, navadno so to bili sužnji. Nekaj jih je ugotovilo, da si lahko pomagajo s kolutom iz prozornega kamna. Pliny starejši je pri opisovanju lastnosti smaragda mimogrede zapisal, da je kratkovidni cesar Nero gledal gladiatorske boje skozi smaragd. Ne ve se, ali je tako povečal krvave detajle ali pa jih le obogatil z zelenkastim odtenkom, toda zgodba se je ohranila skozi ves srednji vek, tako da so kasneje Roger Bacon, njegov učitelj Robert Grosseteste in drugi učenjaki, pisali o izjemnem svojstvu tega dragulja.

Le redki bralci so si lahko privoščili drage kamne. Večina se je morala zadovoljiti s poslušanjem tujega branja ali s počasnim in vztrajnim napredovanjem skozi besedilo, očesne mišice pa so se napenjale, da bi ublažile hibo. Toda proti koncu trinajstega stoletja se je usoda slabovidnih bralcev spremenila.

Ne vemo točno kdaj je prišlo do te spremembe, toda 23. februarja 1306 je s prižnice v cerkvi Santa Maria Novella v Firencah Giordano da Rivalto iz Pise na pridigi opomnil vernike, da so bila očala, "ena najuporabnejših priprav na svetu", iznajdena že pred dvajsetimi leti. Dodal je: "Srečal sem človeka, ki je pred vsemi drugimi odkril in naredil očala, ter se z njim pogovarjal."

Nič ni znano o tem izjemnem izumitelju. Morda je bil Giordanov sodobnik, menih po imenu Spina, za katerega se ve, da "je izdeloval očala in zastonj poučeval druge o tem." Mogoče je bil član ceha Beneških obdelovalcev kristala, kjer je bila obrt izdelovanja očal znana že vsaj leta 1301, ko je bil v eni od cehovskih določb opisan postopek, ki se ga je treba držati, "če bi radi naredili očala, primerna za branje." Nemara je bil izumitelj Salvino degli Armati, na čigar nagrobni plošči, še danes vidni v cerkvi Santa Maria Maggiore v Firencah, piše, da je on "izumitelj očal" in: "Naj mu Bog odpusti grehe. 1317.

" Naslednji kandidat je Roger Bacon, ki smo ga že spoznali kot odličnega katalogista in ki ga je Kipling v eni svojih poznejših zgodb prikazal kot pričo uporabe zgodnjega arabskega mikroskopa, ki ga je v Anglijo pritihotapil neki iluminator. Leta 1268 je Bacon zapisal: "Če črke ali majhne predmete opazujemo skozi kristal ali steklo oblike manjšega odseka krogle, tako da je izbočeni del obrnjen proti očesu, bodo črke bolje vidne in veliko večje. Tak pripomoček lahko koristi vsakomur." Štiri stoletja kasneje je Descartes še vedno hvalil izum očal: "Naš nadzor nad življenjem je odvisen od čutov in ker je vid najbolj vsestranski in odličen med njimi, so izumi, ki pripomorejo k izboljšanju njegove sposobnosti, nedvomno med najuporabnejšimi od vseh."

Najzgodnejša znana upodobitev očal je portret kardinala Hugoja de St. Chera iz leta 1352, ki ga je v Provenci naslikal Tommaso de Modena. Na sliki je prikazan kardinal v svoji kompletni opravi, kako sedi za mizo in prepisuje besedilo iz odprte knjige, pokončno postavljene na nekoliko privzdignjeno polico desno od njega. Očala, znana kot "naočniki na ščipalnik", so bila sestavljena iz dveh okroglih leč, umeščenih v debela okvira in so bila nataknjena na rob nosa, tako da je bilo možno uravnavati moč prijema.

Vse do skoraj sredine petnajstega stoletja so bila bralna očala razkošje; bila so draga, potrebovalo pa jih je sorazmerno malo ljudi, saj so tudi same knjige bile v lasti redkih izbrancev. Po iznajdbi tiska in relativni popularizaciji knjig se je povpraševanje po očalih povečalo; v Angliji so na primer krošnjarji, ki so potovali iz kraja v kraj, prodajali "cenene naočnike s kontinenta". V Strasbourgu so se izdelovalci očal in ščipalnikov uveljavili že leta 1466, le enajst let po izdaji Gutenbergovega prvega svetega pisma, v Nurembergu leta 1478, v Frankfurtu leta 1540. Morda je povečanje števila in kvalitete očal omogočilo mnogim, da postanejo boljši bralci in da kupujejo več knjig ter so zato ljudje začeli povezovati očala z intelektualci, knjižničarji, učenjaki.

Od štirinajstega stoletja naprej so se očala znašla na številnih slikah, kadar je umetnik želel poudariti intelektualnost in razumnost prikazanih likov. Na mnogih upodobitvah smrtne kamre Device Marije nekateri zdravniki in modreci, ki so zbrani okoli smrtne postelje, nosijo taka ali drugačna očala; na anonimno sliko smrtne kamre iz enajstega stoletja, ki jo danes hranijo v samostanu Neuberg na Dunaju, so bila nekaj stoletij pozneje doslikana očala belobrademu modrijanu, ki mu potrt mladi mož kaže debelo knjigo. To naj bi verjetno pomenilo, da niti največji učenjaki niso dovolj modri, da bi ozdravili Devico Marijo in spremenili njeno usodo.

V Grčiji, Rimu in Bizancu je učenjaški poet - doctus poeta, prikazan s tablico ali zvitkom papirja v roki - veljal za vzor izjemnosti, toda ta vloga je bila omejena na smrtnike. Bogovi se niso ukvarjali z literaturo; grška in rimljanska božanstva niso nikoli upodobljena s knjigo v rokah. Krščanstvo je prva religija, ki je položila svojemu bogu v naročje knjigo, od sredine štirinajstega stoletja pa značilno krščansko knjigo spremlja še en simbol - očala. Kristus in Bog kot popolna nista mogla biti upodabljana kratkovidna, toda zgodnji krščanski pisci (sveti Tomaž Akvinski, sveti Avguštin) in drugi stari avtorji, ki so bili dodani h katoliškemu kanonu (Cicero, Aristotel), so bili včasih naslikani s knjigo, znamenjem učenosti, in naočniki modrosti.

Proti koncu petnajstega stoletja so bila očala že dovolj razširjena, da so lahko simbolizirala ne le ugled branja ampak tudi z njim povezano zlorabo. Mnoge takratne in današnje bralce je prej ali slej doletelo ponižanje, češ da je branje nečastno. Spomnim se, kako so me v šestem ali sedmem razredu sošolci na počitnicah izsmejali, ker sem ostal v sobi in bral; posmeh se je končal tako, da so me porinili z obrazom na tla, očala brcnili v en kot, knjigo v drugega. "Saj ti niti ne bi bila všeč," je bil sklep mojih bratrancev; ko sta videla, da so police v moji sobi obložene s knjigami, sta se zbala, da si ne bi hotel skupaj z njima ogledati še enega Westerna. Kadar me je babica videla brati v nedeljo popoldne, je vzdihnila: "Spet sanjariš!"

Zdelo se ji je, da je branje potratno brezdelje in greh v nasprotju z radostmi življenja. Okoren, slaboten, prevzeten, pikolovski, elitističen - to so nekateri od pridevkov, ki so jih ljudje postopoma začeli povezovati z raztresenim učenjakom, slabovidnim bralcem, knjižnim moljem, nedružabnežem. Bralec z očali na nosu - zakopan v knjige, odrezan od sveta dejstev in življenja, z občutkom superiornosti nad tistimi, ki jim niso domačne besede, spravljene med prašne platnice, domišljavec, ki misli, da ve, v kaj je Bog zavil svojo modrost - je veljal za norca, očala pa so postala znamenje intelektualne arogance.

Februarja 1494 je v času slavnega baselskega karnevala mladi doctor prava Sebastian Brant izdal knjižico alegoričnih verzov v nemščini z naslovom Das Narrenschiff, Ladja norcev. Takoj je doživela velik uspeh: že prvo leto so izšli trije ponatisi, podjeten založnik, željan dobička, pa je v Strasbourgu, Brantovem rojstnem kraju, naročil neznanemu pesniku, naj delo podaljša za štiri tisoč vrstic. Brant se je pritožil zaradi takega plagiatorstva, a zaman. Dve leti po tem je Brant zaprosil prijatelja Jacqua Lochera, profesorja poezije na univerzi v Freiburgu, da knjigo prevede v latinščino. Locher je to storil, vendar je spremenil vrstni red poglavij in dodal svoje variacije verzov.

Čeprav se je torej izvorno besedilo precej spreminjalo, je bralstvo kar naprej naraščalo krepko v sedemnajsto stoletje. Na uspeh knjige so do neke mere vplivali spremni lesorezi, mnoge od katerih je ustvaril takrat dvaindvajset letni Albrecht Dürer, v glavnem pa gredo zasluge samemu Brantu. Ta je z zelo natančnimi in aktualnimi termini prikazal norosti in grehe svoje družbe, od prešuštva in kockanja do nevere in nehvaležnosti; odkritje novega sveta, ki se je zgodilo le dve leti prej, je nekje na polovici knjige omenjeno kot ponazoritev pohlepne radovednosti. Dürer in drugi umetniki so bralcem ponudili znane podobe novih grešnikov, ki so jih lahko njihovi sodobniki pri priči prepoznali, toda ilustracije, ki naj bi spremljale besedilo, je sprva skiciral sam Brant.

Ena teh ilustracij, prva po uvodnih straneh, prikazuje norost učenjaka. Bralec je bil po odpiranju Brantove knjige postavljen pred podobo sebe samega: moža, zatopljenega v branje, obdanega s knjigami. Knjige so povsod: na policah za njim, na obeh straneh prižnici podobne mize in na njenih policah; sam nosi nočno čepico (da bi skril štrleča ušesa), za njim visi kapa norčka z zvončki, v roki pa drži metlico za prah, s katero maha proti muham, ki sedajo na njegove knjige. To je Büchernarr, "knjižni norec", katerega norost je zakopanost v knjige. Na nosu mu tičijo naočniki.

Očala so njegov obsodba: tukaj je človek, ki ne mara gledati naravnost v svet, temveč se raje zazira v mrtve besede na tiskanih straneh. "Imam tehtne razloge," pravi Brantov nori bralec, "da sem prvi, ki stopa na ladjo. Meni knjige pomenijo vse, so dragocenejše kot zlato. / Pred mano je velik zaklad, a ne razumem niti besedice." Prizna, da je presrečen, kadar lahko v družbi izobraženih mož, ki navajajo citate iz učenih knjig, reče: "Vse te knjige imam doma"; primerja se s Ptolomejem II. iz Aleksandrije, ki je kopičil knjige, ne pa znanja. Z Brantovo knjigo je podoba norega, očalastega učenjaka hitro dobila simboličen pomen; v Oleariusevem delu De fide concubinarum iz leta 1505 je prikazan osel, sedeč za podobno prižnico, z očali na nosu in muhalnikom v parklju, ki bere iz odprte knjige razredu oslovskih učencev.

Brantova knjiga je bila tako priljubljena, da je imel humanist Geiler von Kaysererg leta 1509 niz pridig na podlagi Brantovih opisov posameznih norcev; vsako nedeljo je obdelal enega. Na prvi pridigi, skladno s prvim poglavjem knjige, se je seveda posvetil knjižnemu norcu, kateremu je Brant posodil besede za opis sebe samega, Geiler pa je ta opis uporabil za razčlenitev norosti na sedem vrst, od katerih je vsako bilo razpoznavno po cingljanju enega od zvoncev z norčkove kape. Tako prvi zvonec naznanja norca, ki zbira knjige zaradi slave, kot da bi bile dragoceno pohištvo. V prvem stoletju našega štetja je rimski filozof Seneka (ki ga je Geiler rad citiral) že grajal gizdavo kopičenje knjig: "Mnogi neizobraženi ljudje uporabljajo knjige ne kot pripomoček za študij temveč kot okras obednice." Geiler vztraja: "Kdor želi, da bi mu knjige prinesle slavo, se mora iz njih kaj naučiti; ne jih nalagati v knjižnico, ampak v glavo.

Toda prvi norec je okoval knjige v verige in jih spremenil v svoje jetnike; če bi se lahko osvobodile in spregovorile, bi ga zvlekle pred magistrat in zahtevale, naj jih osvobodijo in vklenejo njega." Drugi zvonec cinglja v najavo norca, ki bi si rad pridobil modrost s "požiranjem" preveč knjig. Geiler ga primerja s trebuhom, pokvarjenim od prenajedanja, in z generalom, ki ga pri obleganju ovira preveliko število vojakov. "Kaj naj naredim? sprašujete. Naj torej vse knjige vržem proč?" Lahko si predstavljamo Geilerja, kako s prstom uprtim proti vprašujočemu župljanu odgovarja: "Ne, tega ne storite. Izberite pa zase koristne knjige in jih uporabljajte, kadar je to ustrezno." Tretji zvonec najavi norca, ki kopiči knjige, ne da bi jih bral - samo prelista jih, da bi zadostil radovednosti. Geiler ga primerja z blaznežem, ki hiti skozi mesto in poskuša kar med tekom pregledati podrobnosti znakov in grbov na hišnih pročeljih. To je le potrata časa.

Četrti zvonec prikliče norca, ki ima rad bogato iluminirane knjige. "Mar ni ta norost greh?" sprašuje Geiler. "Pasti oči na zlatu in srebru, medtem ko toliko božjih otrok ostaja lačnih? Niso vašim očem na voljo sonce, mesec, zvezde, cvetje in še marsikaj drugega, v čemer lahko najdejo užitek?" Zakaj bi v knjige dajali podobe ljudi ali cvetja? Ali tiste od Boga niso dovolj? Geiler zaključi, da je očaranost z naslikanimi podobami "žalitev modrosti". Peti zvonec napoveduje norca, ki ovija knjige v razkošno platno. (Geiler spet diskretno povzema po Seneki - ta je ošteval zbiralce, "ki so jim všeč razkošni ovitki in naslovi" in ki v svojem nepismenem domu "napolnjujejo police z zbranimi deli govornikov in zgodovinarjev vse do stropa, kajti knjižnica je tako kot kopalnica postala pomemben okras bogate hiše.") Šesti zvonec najavlja norca, ki piše in izdaja slabo napisane knjige, ne da bi prej prebral klasike ter brez poznavanja slovničnih in retoričnih pravil. To je bralec, ki se je prelevil v pisatelja, ker ga je zamikalo, da bi se njegovo pisarjenje znašlo ob strani del velikanov. Sedmi knjižni norec, po paradoksnem preklopu, ki bi ga bodoči anti-intelektualci namenoma prezrli, zaničuje vse knjige in se posmehuje modrosti, ki jo je možno črpati iz njih.

Z Brantovimi intelektualnimi prispodobami je Geiler, prav tako intelektualec, oborožil z argumenti tedanje anti-intelektualce, živeče v času negotovosti, ko so državne in religiozne strukture v evropski družbi doživljale razkole zaradi vojn med vladarji, ki so spremenile njihovo videnje zgodovine; zaradi geografskega izkoriščanja, ki je razširilo njihovo dojemanje prostora in trgovine; zaradi religioznih šizem, ki so za vedno spremenile njihovo razumevanje vprašanj, kdo ali kaj so in zakaj so sploh na zemlji. Geiler jim je izročil pravi katalog obtožb, ki so jim kot skupnosti omogočale, da niso videli napak v svojih dejanjih, temveč v mislih o svojih dejanjih, v lastni domišljiji, idejah, prebranih knjigah.

Mnogi od tistih, ki so nedeljo za nedeljo sedeli v štrasburški katedrali in poslušali Geilerjevo posmehovanje zablodam zavedenega bralca, so verjetno mislili, da njegove besede nosijo odmev splošne osovraženosti knjigoljubov. Lahko si predstavljam nelagodne občutke tistih, ki so tako kot jaz nosili očala in jih morda med pridigo skrivoma snemali, kajti pohlevni služabniki so nenadoma postali sramotno znamenje. Toda Geiler v resnici ni napadal bralca in njegovih očal, še zdaleč ne; kot humanistični duhovnik je bil kritičen do neveščega in puhlega intelektualnega tekmovanja, po drugi strani pa je zagovarjal potrebo po poznavanju literature in vrednost knjig.

Z množicami ni delil naraščajočega prezira do izobražencev, češ da si ne zaslužijo privilegijev, ki jih uživajo; mučilo ga je to, čemur je John Donne rekel "hiba osamljenosti", in se je umikal od stvarnega dela v "slonokoščeni stolp", kakor je nekaj stoletij pozneje Sainte-Beuve poimenoval zavetje "v katerega se lahko intelektualni bralec povzpne, da bi se umaknil iz gneče", se povlekel daleč stran od črednih skrbi ljudskih množic. Tri stoletja po Geilerju je Thomas Carlyle učenemu bralcu, da bi ga zaščitil, posodil junaške lastnosti: "On je ta, ki s svojimi avtorskimi pravicami in krivicami v bedni podstrešni sobi in ponošenem suknjiču vlada (da, to počne) iz svojega groba, po smrti, celim narodom in generacijam, ki mu za življenja so ali pa niso nudile kruha." Predsodek, da je bralec raztreseni pametnjakovič, izmikač, očalasti sanjač, ki v odmaknjenem kotu brska po knjigi, ne popušča.

Španski pisatelj Jorge Manrique, Geilerjev sodobnik, je človeštvo razdelil na "tiste, ki živijo od dela svojih rok, in bogate". Kmalu so ljudje to delitev začeli pojmovati kot razliko med "tistimi, ki živijo od dela svojih rok" in "knjižnim norcem", očalastim bralcem. Zanimivo je, da se očala nikoli niso otresla te provincialne kontacije. Še danes tisti, ki bi radi izgledali razumni (ali vsaj načitani), izrabljajo ta simbol; očala, z dioptrijo ali brez, zastrejo čutnost obraza in namigujejo na poglobljenost v intelektualne zadeve.

Tony Curtis v filmu Nekateri so za vroče nosi ukradena očala, ko poskuša prepričati Marilyn Monroe, da je pravzaprav le naivni milijonar. "Moški redko osvajajo dekleta, ki so v naočnike odeta," so znane besede Dorothy Parker. Postavljanje moči telesa nasproti moči razuma, razdvajanje homme moyen sensuel in intelektualca terja izčrpno argumentiranje. Na eni strani so delavci, hlapci brez dostopa do knjig, bitja iz kosti in mišic, večina človeštva, na drugi pa manjšina: misleci, elitni pisarji, intelektualci, domnevno zavezniki oblasti. Seneca je med razčlenjevanjem pomena sreče pripisal modrost manjšini in omalovaževal mnenje večine.

"Večini bi moralo biti všeč najboljše," je dejal, "v resnici pa množice izberejo najslabše … Nič ni tako nezdravo kot poslušanje človeških govoric, zanašanje na pravilnost tistega, kar odobrava večina, in zgledovanje po vedenju množic, ki ne živijo v skladu z razumom, temveč tako, da se prilegajo drugim." Angleški humanist John Carey je pri razčlenjevanju odnosa med intelektualci in množico na prelomu dvajsetega stoletja opazil, da pri mnogih znanih britanskih piscih s konca dobe kraljice Viktorije in kralja Edwarda VII., odmevajo Senekova stališča. "Glede na množico, ki obdaja posameznika," je zaključil Carey, "je zanj praktično nemogoče, da bi v vseh drugih videl sebi ekvivalentno identiteto. Množica kot koncept redukcije in odklanjanja je namenjena lajšanju te težave."

Ločevanje med posamezniki s pravico branja, kajti brati znajo "dobro" (kar menda povedo strašna očala), in tistimi, ki jim je branje treba odreči, ker "ne bi razumeli", je starodavno vendar nepristno. "Ko je nekaj zapisano," je dejal Sokrat, "kar koli že sporoča, se prenaša iz kraja v kraj in pride ne le v roke posameznikov, ki zmorejo razumeti, ampak tudi takih, ki se jih besedilo sploh ne tiče. [moj poudarek] Besedilo ne ve, kako nasloviti prave in kako napačne ljudi. Tudi ko z njim slabo ravnajo in je nepravično zlorabljeno, mu mora oče priti na pomoč, saj se samo ne zna braniti.

" Pravi in napačni bralci - Sokrat očitno meni, da obstaja "pravilna" interpretacija besedila, ki je dostopna le redkim poučenim izvedencem. To čudovito arogantno stališče je v viktorijanski Angliji povzel Matthew Arnold: "Mi /…/ smo proti prepuščanju dediščine barbarom in filistrom - pa tudi ljudskim množicam." Ko je Aldous Huxley poskušal dognati, kaj točno je ta dediščina, jo je opredelil kot določeno nakopičeno znanje katere koli strnjene družine, kot skupno lastnino vseh njenih članov. "Ko se vsi iz velike kulturne družine srečamo," je zapisal Huxley "izmenjamo reminiscence o pradedu Homerju in tistem strašnem dr. Johnsonu, pa teti Sappho in ubogemu Johnyju Keatsu. 'Se spomniš zares neprecenljivih besed strica Virgila? Saj veš: Timeo Danaos … Neprecenljivo; tega ne bom nikoli pozabil.' Ne, tega ne bi smeli nikoli pozabiti; ne samo to, poskrbeti moramo, da tisti nespodobni ljudje, ki so se nam drznili pritoževati, tisti bedni obstranci, ki niso poznali prijetnega starega strica Virila, prav tako ne pozabijo. Nenehno jih bomo opominjali, da so obstranci."

Kaj je bilo prej: iznajdba množice, ki jo je Thomas Hardy opisal kot "gomilo ljudi /…/ v kateri je manjšina z občutljivimi dušami; njih in njihove značilnosti je vredno opazovati," ali iznajdba očalastega knjižnega norca, ki se ima za vzvišenega nad vsem ostalim svetom ter katerega svet ignorira in se mu smeji?

Časovno zaporedje ni zelo pomembno. Oba stereotipa sta namreč izmišljena in nevarna, saj pod krinko moralne ali družbene kritike služita, da bi okrnila obrt, ki po svojem bistvu ni niti omejena niti omejujoča. Realnost branja je drugje. Ko je Sigmund Freud poskušal najti pri navadnih smrtnikih dejavnost, sorodno kreativnemu pisanju, je izrazil mnenje, da lahko opazimo vzporednice med stvaritvami leposlovne fikcije in sanjarjenja, kajti pri branju leposlovja "dejanski užitek v imaginativnem delu izhaja iz sprostitve umske napetosti /…/ in nam omogoča, da potlej uživamo v lastnih sanjarijah brez sramu ali samograje.

" Vsekakor pa večina bralcev nima te izkušnje. Glede na čas in kraj, naše razpoloženje in spomin, izkušnje in želje, bralski užitek prej poostri kot osvobodi umske napetosti, jih tako napne, da zapojejo, in njihove prisotnosti se ne zavedamo manj, ampak vedno bolj. Res je, da se svet knjig nekoč dejansko prenese v našo zavestno domišljijo - v vsakdanji slovar podob - in potem tavamo brez cilja po imaginarnih pokrajinah, povsem očarani kot don Kihot. Toda večinoma stopamo trdno. Vemo, da beremo, celo takrat, ko odlagamo dvom; vemo, zakaj beremo, tudi kadar ne vemo kako, obenem pa imamo ves čas v mislih iluzorno besedilo in dejanje branja. Beremo, da bi izvedeli konec, zavoljo zgodbe same, ne pa zato, da bi jo zaključili, le zaradi branja. Beremo iščoče, kot sledilci, gluhi za vse okoli sebe, pretrgano preskakujemo strani, beremo prezirljivo, nemarno, jezno, strastno, zavistno, z občudovanjem, s hrepenenjem. Beremo v nenadnih naletih veselja, ne da bi vedeli, kaj je povzročilo to veselje.

"Le katero je to čustvo?" se sprašuje Rebecca West po branju Kralja Leara. "Kaj prinašajo vrhunska dela umetnosti v moje življenje, da me navdajo s takim zadovoljstvom?" Odgovora ne vemo: beremo nezavedno. Beremo v počasnih, dolgih kretnjah, kot da bi nas breztežne odnašalo v vesolje. Beremo s kopico predsodkov, uporniško. Beremo radodarno, opravičujemo besedilo, zapolnjujemo vrzeli, popravljamo napake. Včasih pa, ko so nam zvezde naklonjene, beremo na dušek, drhteč, kot da bi nekdo "hodil po našem grobu", kot da bi se spomin nenadoma rešil iz kraja globoko v nas - prepoznamo nekaj, za kar nismo vedeli, da je tam, se zavemo nečesa, kar smo le bežno čutili v sebi kot odsev ali senco, ki se je v kakor duh dvigoval in spuščal nazaj v nas, preden bi lahko ugotovili, kaj je - ter postajamo bolj stari in modri.

Tako branje ima prispodobo. Na fotografiji iz leta 1940, iz časa bombardiranja Londona v drugi svetovni vojni, so ujeti ostanki razrušene knjižnice. Skozi raztrgano streho so vidne pošastne zunanje stavbe, v sredini prostora pa je kup tramov in polomljenega pohištva. Police na steni so ostale cele in knjige, nanizane na njih, so videti nepoškodovane. Trije možje stojijo sredi ruševin: prvi menda bere naslove na hrbtu knjig, kot da bi se obotavljal, katero izbrati; drugi nosi očala in sega po zvezku; tretji v rokah drži odprto knjigo in bere. To ne pomeni, da vojni obračajo hrbet ali se ne menijo za uničenje; ne umikajo se v knjige, da bi se izmaknili zunanji stvarnosti. Poskušajo vztrajati navkljub očitnim dejstvom, branijo splošno pravico dvoma in poskušajo med ruševinami, v nepričakovanem spoznanju, ki ga branje včasih podari ponovno najti - razumevanje.