V ponedeljek je na sprejem v katerega izmed domov za starejše čakalo 10.023
starostnikov, samo v Ljubljani, kjer je položaj najbolj kritičen, jih je na
sprejem čakalo 4548. Glede na neizprosne demografske kazalce in spremembe v
družbi se bo pritisk le še povečeval.
Če je leta 2005 delež starejših od 65 let še znašal 15,3 odstotka prebivalcev
Slovenije, bo do leta 2050 narasel na okoli 32 odstotkov. Kljub temu se je država
v svojem programu varstva starejših do leta 2010 odločila, da domov za starostnike
v javni mreži ne bo več gradila, pač pa se bo zanašala le še na zasebno pobudo
in podeljevala koncesije.
"Od leta 1995 do leta 2005 je samo v Sloveniji skupina starejših od 65
let narasla za 26,5 odstotka, pri čemer je še bistveno bolj narasla populacija
starejših od 80 let, ki tvorijo glavnino naših stanovalcev v institucionalnem
varstvu oziroma uporabnikov katerekoli oblike pomoči tretje osebe. To področje
torej ne bo šele postalo alarmantno, temveč je čas za alarm že sedaj.
Čeprav smo v zadnjih petih letih povečali zmogljivost domov z 11.000 na več
kot 16.000 mest, je še vedno več kot 10.000 prošenj za sprejem v dom,"
je Borisa Koprivnikarja, predsednika upravnega odbora skupnosti socialnih zavodov,
ki združuje vse domove v javni mreži, tako javne zavode kot zasebne domove s
koncesijo, groza prihodnosti. Na ravni strategij in dokumentov se Slovenija
teh problemov zaveda, pravi Koprivnikar, a v praksi se zavez iz programov ne
"lotevamo dovolj hitro in ne dohajamo niti sedanjega naraščanja potreb,
kaj šele napovedanega staranja prebivalstva".
Nedostopnost
Po novem nacionalnem programu do leta 2010 se je država odrekla investiranju
v državne prostorske zmogljivosti, potem ko je v obdobju od leta 2000 do 2005
zgradila 2500 novih mest in podelila za prav tako 2500 mest koncesij. V prihodnjem
obdobju bo torej opustila naložbe v javno mrežo, posvetiti pa se namerava predvsem
podeljevanju koncesij zasebnikom. Tako Koprivnikar, medtem ko na ministrstvu
za delo družine in socialne zadeve pravijo drugače.
V zadnjih letih so se sredstva ministrstva za gradnjo novih domov v resnici
nekoliko zmanjšala, vendar to ne pomeni, da se je država odpovedala investicijam
na tem področju. "V preteklih letih smo porabili večino sredstev za posodobitev
in širitev zmogljivosti obstoječih domov. V prihodnjem letu pa načrtujemo investiranje
tudi pri novih zmogljivostih," pravijo na ministrstvu. A kot je zapisano
v programu socialnega varstva do leta 2010, bo ministrstvo za delo "v največji
meri omogočalo vlaganje v razvoj mreže socialnega varstva tudi privatnemu kapitalu".
Projekcija predvideva najmanj 60-odstotno vlaganje zasebnega kapitala v zagotavljanje
prostorskih pogojev za izvajanje storitev institucionalnega varstva starejših,
iz proračuna RS pa bodo lahko zagotovljena sredstva za ta namen v skladu s proračunskimi
možnostmi vsakega proračunskega leta. Karkoli že to pomeni. Skrb za starejše
stane, temeljna drža države pa je, da mora državljanom zagotavljati storitve,
ki so poceni in kvalitetne. "Mi pravimo: fino, ampak sedaj imamo poceni
in kvalitetne storitve, ki pa niso dostopne. V čakalni vrsti 10.000 prosilcev,
državljanu, ki želi namestitev v domu, dostop do te poceni in kvalitetne storitve
ni omogočen," pravi Koprivnikar.
Na seznamu za sprejem v Dom starejših občanov Ljubljana Šiška je trenutno 1500
imen. Ogromno, če vemo, da dom lahko sprejme 230 stanovalcev. "A to ni
realna številka," pojasni Marija Ocepek, univ. dipl. socialna delavka v
domu. "Mnogi dajo vlogo za sprejem v dom, a še ne želijo odhoda. Vloga
tako ni aktivna, bo pa aktualna, ko se bo prosilcu stanje poslabšalo. Kakih
50 ljudi pa bi lahko takoj sprejeli, če bi imeli prostor." To je toliko,
kot so jih sicer lani sprejeli v vsem letu. Čakalna doba se je v njihovem domu
podaljšala od dveh let naprej. Čeprav je starostna meja za sprejem v dom 65
let, opažajo, da v zadnjih letih tako "mladih" prosilcev ni več.
"Pri 80 letih pa ljudem gotovo že začnejo pešati moči, čeprav so še gibljivi
in mentalno urejeni. Če drugega ne, si želijo družbe, biti med sebi enakimi,
med vrstniki, želijo še kaj početi," odločitev za preselitev v dom pojasnjuje
Ocepkova. V Šiški nudijo oskrbo v štirih tipih oddelkov; v varovanem, namenjenem
ljudem z demenco, dveh negovalnih, namenjenih ljudem, ki so slabo gibljivi ali
negibljivi, ponegovalnem, kjer zagotavljajo pomoč ljudem z blažjo obliko prizadetosti,
na primer po kapi, in bivalnem oddelku za ljudi, ki ne potrebujejo nege. Največje
povpraševanje je po bivanju na varovanem in negovalnem oddelku.
Občin gradnja ne zanima
Pred letom in pol so občine napovedale gradnjo več kot 80 domov, pri čemer so
župani predvidevali, da bodo občine prispevale 30 odstotkov sredstev, zemljišče
in komunalno ureditev, ostalo pa bo dala država. Kot rečeno, pa se je država
odločila prenehati graditi domove, zadnji dom iz javnih sredstev je bil zgrajen
leta 2005 na Fužinah v Ljubljani. Občine so sedaj ugotovile, da denarja iz Ljubljane
ne bo, in bi bile morda pripravljene tudi same vložiti v gradnjo kakšnega prizidka
ali dislocirane enote.
A po zakonu so javni zavodi lahko le v 100-odstotni državni lasti, občine
pa bi tako izgubile možnost vpliva na politiko zavoda, saj ne bi imele priznanega
lastniškega deleža. Ali se s tem odpira prostor za sivo ekonomijo, za šarlatane
in za nove Črne lese? "Če ne bomo skrbeli, da bo javni sistem vsaj približno
sledil potrebam, bomo prepuščeni točno temu - sivi ekonomiji in zasebnikom izven
javne mreže. In dejstvo je, da javni domovi zaradi vse slabše infrastrukture
ne bodo več konkurenčni na trgu, če bodo zasebniki po številu in kvaliteti prerasli
državni sistem, pa bodo ti začeli bolj odločno postavljati pogoje državi,"
opozarja Koprivnikar.
Po mnenju predsednika upravnega odbora skupnosti socialnih zavodov si namreč
država z vztrajanjem pri nizkih cenah storitev v domovih dela slabo uslugo.
"Domovi so že od vekomaj politična kategorija in zato vse vlade vztrajajo
pri čim nižjih cenah: osnovna cena za bivanje, hrano in delovno terapijo je
okoli 12 evrov na dan, kar je manj, kot stane celodnevno parkiranje v garažni
hiši. S katerokoli politično opcijo se pogovarjamo, nobena se noče spustiti
v problem cene institucionalnega varstva, ker gre za politično občutljivo temo.
Takoj ko bi dvignili ceno, bi imeli za vratom upokojence, s tem pa tudi precej
veliko skupino volilcev. Naša opozorila, da ne gre vztrajati pri nizki ceni
za vsako ceno, naletijo na gluha ušesa," pravi Koprivnikar, ki opozarja,
da domovi nimajo denarja niti za nujno obnovo.
Domovi ali bolnišnice
"Težnja države je oskrba na domu, ne institucionalno varstvo, in mi kot
ponudniki institucionalnega varstva se s temi usmeritvami strinjamo. Problem
je, da mora to storitev nekdo prevzeti. Logično bi bilo, da to prevzamejo domovi,
ki že sedaj izvajajo to varstvo. A če jih izčrpavamo z zadrževanjem cene in
pomanjkanjem denarja za investicije, ne moremo pričakovati, da se bo razširitev
ponudbe zgodila kar sam od sebe. Velik problem je tudi naš status, saj imajo
vsi državni domovi status javnih zavodov in so obravnavani kot proračunski porabniki.
V praksi pa iz proračuna ne dobimo niti tolarja, vse tekoče poslovanje pokrivamo
s plačili stanovalcev za oskrbni del, oziroma plačili svojcev ali občin, če
sami nimajo dovolj za pokrivanje polne cene. Tako dobimo približno 60 odstotkov
prihodka, preostalih 40 odstotkov pa dobimo od zdravstvene zavarovalnice, ker
izvajamo tudi zelo obsežno zdravstveno nego, ki jo v celoti pokriva obvezno
zdravstveno zavarovanje," pojasnjuje paradoksalen položaj domov Koprivnikar.
V Sloveniji je prevladal koncept, da v istem domu združujemo nego in stanovanjski
del. Nimamo pa dovolj razvitih drugih dejavnosti, kot so pomoč na domu, varovana
stanovanja, dnevno varstvo, začasni sprejemi, torej tiste oblike varstva starejših,
ki so v EU bistveno bolj razvite. Prav zato, ker te oblike niso tako razvite,
je pritisk na domove toliko večji.
Koprivnikar sicer pravi, da zakon o dolgotrajni oskrbi ureja tudi področje
oskrbe na domu, a ga nekatere njegove rešitve skrbijo, saj oskrbo starejših
preveč zožuje le na bolnišnično oskrbo. "Domovi so že sedaj preveč bolnišnični,
čeprav se trudimo, da ne bi bilo tako. Ta zakon pa nas postavlja v položaj,
ko so vsi kriteriji za sprejem in cenovno vrednotenje pravzaprav medicinski.
S tem pa izgubljamo stanovanjske domove v Sloveniji, ki so za državo naše velikosti
dokazano najbolj racionalen sistem," pravi Koprivnikar.
Dva kovčka oblek in kovček spominov
Za starega človeka je sprememba okolja, kot je odhod v dom, lahko precejšen
šok. "Gre za nov list v življenju starega človeka. Starejši so veliko manj
pripravljeni menjati okolje, še posebej, če so bili v primarni socialni mreži,
domačem okolju, dobro povezani z najbližjimi in prijatelji," ugotavlja
Ocepkova. Težava je, če jih svojci spodbujajo k temu, da še ostanejo doma, čeprav
si sami morda tega ne želijo, pa tudi če svojci pokažejo, kako težko jim je,
ko gre oče ali mama v dom, ker jih s tem nehote obremenijo. "Včasih kaka
gospa reče, ko da vlogo za dom, da hči za to ne ve. To je narobe, o tem se je
treba pogovarjati, odhod v dom več ni tabu tema," opozarja socialna delavka.
Težko je tudi, če pridejo starostniki v dom nepripravljeni. Ko čakajo na sprejem,
imajo čas, da razmišljajo o odhodu v dom, ne pa da to misel potisnejo na stran,
češ, danes me to še ne zadeva. "Treba je ves čas živeti z zavedanjem, da
se staram, da so svojci zelo zaposleni in da bom šel bom v dom. Potem je ta
prehod lažji," svetuje Ocepkova.
Ob preselitvi v dom socialna delavka starostnika spodbudi, naj prinese s sabo
kake spominke, predvsem fotografije in druge drobnarije, ki so mu ljube. A vendarle
mora biti za človeka zelo travmatično, vztrajam, ko mu od vsega življenja ostaneta
dva kovčka oblačil in kovček spominov? "Je težko, takrat ljudje naredijo
obračun življenja, kaj so od njega odnesli. Zelo težko je, če bi se s tem obremenjevali.
Jaz rečem, da je treba stopiti čez to in ne pestovati travm."
Preselitev v dom olajša, če svojci vsaj v začetnem obdobju, prvi, drugi in
tretji mesec po vselitvi, veliko sodelujejo z domom. "Moram povedati, da
nekateri svojci, sploh tisti, ki se želijo starega človeka na hitro odkrižati,
mislijo, da je, če ga dajo v dom, njihova vloga končana in da bodo sedaj domski
delavci poskrbeli za vse. To je zelo narobe. Zato bi opomnila vse, da se moramo
zavedati, da tak človek ni odpisan, saj živi in ima pravico starost uživati
kakovostno, po svojih zmožnostih, da imajo tudi tukaj prijatelje, kup aktivnosti,
in tudi svojce spodbujamo, da se vanje vključujejo." Na srečo so svojci,
ki starega človeka kar odložijo v domu, redki. "Imam kar lepe izkušnje,
svojci zelo lepo sodelujejo. So pomemben in nepogrešljiv člen v socialni mreži
posameznika."
Veliko starejših, predvsem tistih, ki živijo na vasi, ima predsodek o domovih,
da so to hiralnice. To je bilo nekoč res, pravi Ocepkova, danes pa že ko prideš
v dom, dobiš drugačen občutek o življenju v tej instituciji. Da bi spremenili
ta prepričanja, v domu v Šiški že tri leta vodijo projekt informativnih pogovorov,
da človeka, ko se prijavi za dom, in svojce povabijo na obisk, da vidijo, kam
bodo pravzaprav prišli. Starostnik si ogleda sobe, nadstropje, kjer bo bival,
predstavijo mu sostanovalce, vse z namenom, da ne pride v neznano okolje.
A vendarle, v domu človek res čaka samo še smrt? "To je res, vendar poskušamo
ljudem dopovedati, da je smrt neizogibna, kjerkoli te doleti, pomembno pa je,
kako preživiš konec življenja: ali res iz dneva v dan samo čakaš na smrt in
se zjutraj začudiš, da si še živ, ali pa želiš še nekaj narediti iz sebe, biti
sam sebi koristen in svojcem v veselje. Vsakemu otroku je v veselje, če je oče
ali mati zadovoljna. In ljudje imajo možnost v domu dostojanstveno dočakati
konec življenja," je prepričana Ocepkova.
Ločene čakalne vrste?
Obstajajo tudi vse bolj močni pritiski, da bi se oblikovale ločene čakalne vrste
za sprejeme v domove neposredno iz bolnišnic. "Če bodo prevladali le medicinski
kriteriji, da bomo dejansko v dom sprejemali le tiste, ki potrebujejo zahtevno
zdravstveno nego, bomo v domovih izgubili populacijo, ki jim daje življenje
- to so tisti starostniki, ki hodijo na izlete, ki v domu ustvarjajo, ki so
še pri močeh. Tudi za tiste s hudimi zdravstvenimi težavami je dobro, če imajo
v domu tudi takšne, ki jih s svojo energijo še držijo pokonci," pravi Koprivnikar.
Polni energije sta tudi Amalija Kuhar, 69, in Ljudmila Lesar, 82, dolgoletni
stanovalki doma v Šiški - prva v domu biva 11, druga pa 13 let. Gospa Lesar
se je za odhod v dom na priporočilo zdravnika odločila potem, ko ji je umrl
mož in si ni več mogla sama kuhati. "Najprej sem rekla, kakšen dom, a sem
dala prošnjo in čez štiri mesece sem se že preselila," se spominja. "Vse
pustiš, hišo, ni lahko, a druge izbire ni.
Če ti je kak dan hudo, pomisliš, kako bi bilo doma, ko bi bil sam za vse. Imam
obrabo kolen in kolkov, šepam, in doma ne bi prišla niti po stopnicah."
"Doma si tudi odvisen od drugih, od svojcev, a ti nimajo časa in jim ne
moreš biti v breme. Če bi jim lahko še kaj kuhala, pospravljala, bi še šlo,
tako pa nisi za nobeno rabo," doda Kuharjeva. Za odhod v dom se je odločila
pri 58 letih, ko so ji odkrili tumor na možganih; najprej je mož skrbel zanjo,
po njegovi smrti pa je težko prenašala samoto, pa tudi sinu in njegovi mladi
družini ni želela biti v breme. "Tukaj sem si ustvarila novo življenje.
Ni mi žal, da sem se tako odločila. Najlepše je doma, a druge izbire ni,"
pove.
Gospe živita vsaka v svoji sobi, stranišče z umivalnikom si delita s še eno
stanovalko. Kopalnica je skupna za 14 stanovalcev, to in pa skupni WC pa je
tudi najšibkejša točka bivanja v šišenskem domu, pravita. Zaradi tega tudi največkrat
prihaja do nesoglasij med stanovalci. Na tesno gre tudi z denarjem. Za oskrbo
v bivalnem delu doma plačata 113.000 tolarjev na mesec, če zbolita, dodatne
storitve zaračunajo dodatno. Tako jima od pokojnine, "pa nimava minimalne",
dodajata, ostane le za kavico v domskem bifeju, občasnega frizerja in pedikerja.
"Finančno kar pridem skozi, da bi pa lahko rekla, da bom za novo leto
poklicala taksi in prijateljici peljala na ogled okrašene Ljubljane, pa si ne
upam. Za tako razkošje ni denarja," pove gospa Amalija. Na avtobus zaradi
težav pri hoji in z vidom gospe ne morejo več. Tako je njihovo življenje omejeno
na dom in bližnjo okolico. Jih otroci kaj obiskujejo? Gospo Amalijo sin obišče
vsak dan, gospa Ljudmila pa pove, da jo obiskuje le hčerka, sinova bolj poredko.
Težave bolnišnic
"Če bi bila doma, bi žalostna vse dneve presedela. Tukaj pa se vedno kaj
dogaja." Imajo piknike, izlete, program ob praznikih… Pred enim mesecem
jih je obiskala violinistka Anja Bukovec, vsak mesec pride gospa iz knjižnice
in pogovarjajo se o knjižnih novostih, imajo skupino, ki jo vodi psihiater dr.
Rejec in kjer se pogovarjajo o vsem mogočem. Gospa Amalija občasno pazi tudi
na kakega od vnukov, ki ji ga pripeljejo v dom. "To ni hiralnica, daleč
od tega. Tukaj se vedno kaj dogaja. Res včasih kdo od osebja povzdigne glas,
a se moraš postaviti zase in ne čakati ponižno, da te bodo upoštevali. Ni nama
žal, da sva tukaj."
Pomanjkanje mest v domovih za ostarele in drugih možnosti skrbi zanje občutijo
tudi v bolnišnicah. Čeprav so Jesenice majhen kraj, strokovni direktor jeseniške
bolnišnice Igor Rus opaža, da ljudje niso povezani in da je veliko starih ljudi
samih. Pa tudi če svojce imajo, se zaplete, ko po končanem bolnišničnem zdravljenju
ostarelega človeka ne želijo prevzeti skrbi zanj. Tako zavod za zdravstveno
zavarovanje bolnišnicam prizna program podaljšanega bolnišničnega zdravljenja,
ki daje bolnišnici možnost, da bolnika po zaključenem akutnem zdravljenju -
na primer možganske kapi, bolnik pa zaradi poškodb možganov ni sposoben skrbeti
zase, niti ni pričakovati bistvenega izboljšanja stanja - še 30 dni obdržijo
v bolnici, v tem času pa naj bi svojci našli ustrezno rešitev za nego takega
bolnika.
Vendar takojšnja namestitev v negovalnih oddelkih domov za ostarele ni mogoča,
po drugi strani pa svojci ne želijo prevzeti skrbi za takega človeka in ga pustijo
v bolnišnici. Ti bolniki potem ležijo v bolnišnici tudi do leto dni. "Rečejo,
da ga ne bodo vzeli. Kaj naj rečem? Da je država bolnišnicam naprtila skrb za
ta socialni problem. Ti bolniki zasedajo postelje, vsaj pet odstotkov bolnikov
pri nas leži zaradi nege," pojasnjuje strokovni direktor.
Edino zagotovilo, da bodo otroci morda vendarle poskrbeli za starše, vidi v
tem, da ostareli starši ne prepišejo prehitro premoženja nanje. In če so otroci
v službi - ali naj pustijo službo, da bodo lahko skrbeli za očeta ali mamo,
ali pa naj za 24 ur na dan najamejo negovalca in se za to odrečejo celi plači,
se poskušam vživeti v možnosti, ki jih imajo na voljo otroci. "Za božjo
voljo, to so vendar njihovi starši! Popolnoma naravno je, da bodo otroci skrbeli
za svoje starše!" je prepričan Igor Rus. Strinja pa se, da bi država morala
sodelovati s podeljevanjem koncesij za zasebne domove, za gradnjo hospicev,
pomoč na domu in druge servise. A so to dolgoročni načrti, v tem trenutku pa
se problematika rešuje tudi na plečih bolnišnic.
Vir:dnevnik.si |