Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/200702271942256

Država ne bo več gradila domov za upokojence sreda, 28. februar 2007 @ 09:02 CET Uporabnik: Sonce V ponedeljek je na sprejem v katerega izmed domov za starejše čakalo 10.023 starostnikov, samo v Ljubljani, kjer je položaj najbolj kritičen, jih je na sprejem čakalo 4548. Glede na neizprosne demografske kazalce in spremembe v družbi se bo pritisk le še povečeval. Če je leta 2005 delež starejših od 65 let še znašal 15,3 odstotka prebivalcev Slovenije, bo do leta 2050 narasel na okoli 32 odstotkov. Kljub temu se je država v svojem programu varstva starejših do leta 2010 odločila, da domov za starostnike v javni mreži ne bo več gradila, pač pa se bo zanašala le še na zasebno pobudo in podeljevala koncesije. "Od leta 1995 do leta 2005 je samo v Sloveniji skupina starejših od 65 let narasla za 26,5 odstotka, pri čemer je še bistveno bolj narasla populacija starejših od 80 let, ki tvorijo glavnino naših stanovalcev v institucionalnem varstvu oziroma uporabnikov katerekoli oblike pomoči tretje osebe. To področje torej ne bo šele postalo alarmantno, temveč je čas za alarm že sedaj. Čeprav smo v zadnjih petih letih povečali zmogljivost domov z 11.000 na več kot 16.000 mest, je še vedno več kot 10.000 prošenj za sprejem v dom," je Borisa Koprivnikarja, predsednika upravnega odbora skupnosti socialnih zavodov, ki združuje vse domove v javni mreži, tako javne zavode kot zasebne domove s koncesijo, groza prihodnosti. Na ravni strategij in dokumentov se Slovenija teh problemov zaveda, pravi Koprivnikar, a v praksi se zavez iz programov ne "lotevamo dovolj hitro in ne dohajamo niti sedanjega naraščanja potreb, kaj šele napovedanega staranja prebivalstva". Nedostopnost Po novem nacionalnem programu do leta 2010 se je država odrekla investiranju v državne prostorske zmogljivosti, potem ko je v obdobju od leta 2000 do 2005 zgradila 2500 novih mest in podelila za prav tako 2500 mest koncesij. V prihodnjem obdobju bo torej opustila naložbe v javno mrežo, posvetiti pa se namerava predvsem podeljevanju koncesij zasebnikom. Tako Koprivnikar, medtem ko na ministrstvu za delo družine in socialne zadeve pravijo drugače. V zadnjih letih so se sredstva ministrstva za gradnjo novih domov v resnici nekoliko zmanjšala, vendar to ne pomeni, da se je država odpovedala investicijam na tem področju. "V preteklih letih smo porabili večino sredstev za posodobitev in širitev zmogljivosti obstoječih domov. V prihodnjem letu pa načrtujemo investiranje tudi pri novih zmogljivostih," pravijo na ministrstvu. A kot je zapisano v programu socialnega varstva do leta 2010, bo ministrstvo za delo "v največji meri omogočalo vlaganje v razvoj mreže socialnega varstva tudi privatnemu kapitalu". Projekcija predvideva najmanj 60-odstotno vlaganje zasebnega kapitala v zagotavljanje prostorskih pogojev za izvajanje storitev institucionalnega varstva starejših, iz proračuna RS pa bodo lahko zagotovljena sredstva za ta namen v skladu s proračunskimi možnostmi vsakega proračunskega leta. Karkoli že to pomeni. Skrb za starejše stane, temeljna drža države pa je, da mora državljanom zagotavljati storitve, ki so poceni in kvalitetne. "Mi pravimo: fino, ampak sedaj imamo poceni in kvalitetne storitve, ki pa niso dostopne. V čakalni vrsti 10.000 prosilcev, državljanu, ki želi namestitev v domu, dostop do te poceni in kvalitetne storitve ni omogočen," pravi Koprivnikar. Na seznamu za sprejem v Dom starejših občanov Ljubljana Šiška je trenutno 1500 imen. Ogromno, če vemo, da dom lahko sprejme 230 stanovalcev. "A to ni realna številka," pojasni Marija Ocepek, univ. dipl. socialna delavka v domu. "Mnogi dajo vlogo za sprejem v dom, a še ne želijo odhoda. Vloga tako ni aktivna, bo pa aktualna, ko se bo prosilcu stanje poslabšalo. Kakih 50 ljudi pa bi lahko takoj sprejeli, če bi imeli prostor." To je toliko, kot so jih sicer lani sprejeli v vsem letu. Čakalna doba se je v njihovem domu podaljšala od dveh let naprej. Čeprav je starostna meja za sprejem v dom 65 let, opažajo, da v zadnjih letih tako "mladih" prosilcev ni več. "Pri 80 letih pa ljudem gotovo že začnejo pešati moči, čeprav so še gibljivi in mentalno urejeni. Če drugega ne, si želijo družbe, biti med sebi enakimi, med vrstniki, želijo še kaj početi," odločitev za preselitev v dom pojasnjuje Ocepkova. V Šiški nudijo oskrbo v štirih tipih oddelkov; v varovanem, namenjenem ljudem z demenco, dveh negovalnih, namenjenih ljudem, ki so slabo gibljivi ali negibljivi, ponegovalnem, kjer zagotavljajo pomoč ljudem z blažjo obliko prizadetosti, na primer po kapi, in bivalnem oddelku za ljudi, ki ne potrebujejo nege. Največje povpraševanje je po bivanju na varovanem in negovalnem oddelku. Občin gradnja ne zanima Pred letom in pol so občine napovedale gradnjo več kot 80 domov, pri čemer so župani predvidevali, da bodo občine prispevale 30 odstotkov sredstev, zemljišče in komunalno ureditev, ostalo pa bo dala država. Kot rečeno, pa se je država odločila prenehati graditi domove, zadnji dom iz javnih sredstev je bil zgrajen leta 2005 na Fužinah v Ljubljani. Občine so sedaj ugotovile, da denarja iz Ljubljane ne bo, in bi bile morda pripravljene tudi same vložiti v gradnjo kakšnega prizidka ali dislocirane enote. A po zakonu so javni zavodi lahko le v 100-odstotni državni lasti, občine pa bi tako izgubile možnost vpliva na politiko zavoda, saj ne bi imele priznanega lastniškega deleža. Ali se s tem odpira prostor za sivo ekonomijo, za šarlatane in za nove Črne lese? "Če ne bomo skrbeli, da bo javni sistem vsaj približno sledil potrebam, bomo prepuščeni točno temu - sivi ekonomiji in zasebnikom izven javne mreže. In dejstvo je, da javni domovi zaradi vse slabše infrastrukture ne bodo več konkurenčni na trgu, če bodo zasebniki po številu in kvaliteti prerasli državni sistem, pa bodo ti začeli bolj odločno postavljati pogoje državi," opozarja Koprivnikar. Po mnenju predsednika upravnega odbora skupnosti socialnih zavodov si namreč država z vztrajanjem pri nizkih cenah storitev v domovih dela slabo uslugo. "Domovi so že od vekomaj politična kategorija in zato vse vlade vztrajajo pri čim nižjih cenah: osnovna cena za bivanje, hrano in delovno terapijo je okoli 12 evrov na dan, kar je manj, kot stane celodnevno parkiranje v garažni hiši. S katerokoli politično opcijo se pogovarjamo, nobena se noče spustiti v problem cene institucionalnega varstva, ker gre za politično občutljivo temo. Takoj ko bi dvignili ceno, bi imeli za vratom upokojence, s tem pa tudi precej veliko skupino volilcev. Naša opozorila, da ne gre vztrajati pri nizki ceni za vsako ceno, naletijo na gluha ušesa," pravi Koprivnikar, ki opozarja, da domovi nimajo denarja niti za nujno obnovo. Domovi ali bolnišnice "Težnja države je oskrba na domu, ne institucionalno varstvo, in mi kot ponudniki institucionalnega varstva se s temi usmeritvami strinjamo. Problem je, da mora to storitev nekdo prevzeti. Logično bi bilo, da to prevzamejo domovi, ki že sedaj izvajajo to varstvo. A če jih izčrpavamo z zadrževanjem cene in pomanjkanjem denarja za investicije, ne moremo pričakovati, da se bo razširitev ponudbe zgodila kar sam od sebe. Velik problem je tudi naš status, saj imajo vsi državni domovi status javnih zavodov in so obravnavani kot proračunski porabniki. V praksi pa iz proračuna ne dobimo niti tolarja, vse tekoče poslovanje pokrivamo s plačili stanovalcev za oskrbni del, oziroma plačili svojcev ali občin, če sami nimajo dovolj za pokrivanje polne cene. Tako dobimo približno 60 odstotkov prihodka, preostalih 40 odstotkov pa dobimo od zdravstvene zavarovalnice, ker izvajamo tudi zelo obsežno zdravstveno nego, ki jo v celoti pokriva obvezno zdravstveno zavarovanje," pojasnjuje paradoksalen položaj domov Koprivnikar. V Sloveniji je prevladal koncept, da v istem domu združujemo nego in stanovanjski del. Nimamo pa dovolj razvitih drugih dejavnosti, kot so pomoč na domu, varovana stanovanja, dnevno varstvo, začasni sprejemi, torej tiste oblike varstva starejših, ki so v EU bistveno bolj razvite. Prav zato, ker te oblike niso tako razvite, je pritisk na domove toliko večji. Koprivnikar sicer pravi, da zakon o dolgotrajni oskrbi ureja tudi področje oskrbe na domu, a ga nekatere njegove rešitve skrbijo, saj oskrbo starejših preveč zožuje le na bolnišnično oskrbo. "Domovi so že sedaj preveč bolnišnični, čeprav se trudimo, da ne bi bilo tako. Ta zakon pa nas postavlja v položaj, ko so vsi kriteriji za sprejem in cenovno vrednotenje pravzaprav medicinski. S tem pa izgubljamo stanovanjske domove v Sloveniji, ki so za državo naše velikosti dokazano najbolj racionalen sistem," pravi Koprivnikar. Dva kovčka oblek in kovček spominov Za starega človeka je sprememba okolja, kot je odhod v dom, lahko precejšen šok. "Gre za nov list v življenju starega človeka. Starejši so veliko manj pripravljeni menjati okolje, še posebej, če so bili v primarni socialni mreži, domačem okolju, dobro povezani z najbližjimi in prijatelji," ugotavlja Ocepkova. Težava je, če jih svojci spodbujajo k temu, da še ostanejo doma, čeprav si sami morda tega ne želijo, pa tudi če svojci pokažejo, kako težko jim je, ko gre oče ali mama v dom, ker jih s tem nehote obremenijo. "Včasih kaka gospa reče, ko da vlogo za dom, da hči za to ne ve. To je narobe, o tem se je treba pogovarjati, odhod v dom več ni tabu tema," opozarja socialna delavka. Težko je tudi, če pridejo starostniki v dom nepripravljeni. Ko čakajo na sprejem, imajo čas, da razmišljajo o odhodu v dom, ne pa da to misel potisnejo na stran, češ, danes me to še ne zadeva. "Treba je ves čas živeti z zavedanjem, da se staram, da so svojci zelo zaposleni in da bom šel bom v dom. Potem je ta prehod lažji," svetuje Ocepkova. Ob preselitvi v dom socialna delavka starostnika spodbudi, naj prinese s sabo kake spominke, predvsem fotografije in druge drobnarije, ki so mu ljube. A vendarle mora biti za človeka zelo travmatično, vztrajam, ko mu od vsega življenja ostaneta dva kovčka oblačil in kovček spominov? "Je težko, takrat ljudje naredijo obračun življenja, kaj so od njega odnesli. Zelo težko je, če bi se s tem obremenjevali. Jaz rečem, da je treba stopiti čez to in ne pestovati travm." Preselitev v dom olajša, če svojci vsaj v začetnem obdobju, prvi, drugi in tretji mesec po vselitvi, veliko sodelujejo z domom. "Moram povedati, da nekateri svojci, sploh tisti, ki se želijo starega človeka na hitro odkrižati, mislijo, da je, če ga dajo v dom, njihova vloga končana in da bodo sedaj domski delavci poskrbeli za vse. To je zelo narobe. Zato bi opomnila vse, da se moramo zavedati, da tak človek ni odpisan, saj živi in ima pravico starost uživati kakovostno, po svojih zmožnostih, da imajo tudi tukaj prijatelje, kup aktivnosti, in tudi svojce spodbujamo, da se vanje vključujejo." Na srečo so svojci, ki starega človeka kar odložijo v domu, redki. "Imam kar lepe izkušnje, svojci zelo lepo sodelujejo. So pomemben in nepogrešljiv člen v socialni mreži posameznika." Veliko starejših, predvsem tistih, ki živijo na vasi, ima predsodek o domovih, da so to hiralnice. To je bilo nekoč res, pravi Ocepkova, danes pa že ko prideš v dom, dobiš drugačen občutek o življenju v tej instituciji. Da bi spremenili ta prepričanja, v domu v Šiški že tri leta vodijo projekt informativnih pogovorov, da človeka, ko se prijavi za dom, in svojce povabijo na obisk, da vidijo, kam bodo pravzaprav prišli. Starostnik si ogleda sobe, nadstropje, kjer bo bival, predstavijo mu sostanovalce, vse z namenom, da ne pride v neznano okolje. A vendarle, v domu človek res čaka samo še smrt? "To je res, vendar poskušamo ljudem dopovedati, da je smrt neizogibna, kjerkoli te doleti, pomembno pa je, kako preživiš konec življenja: ali res iz dneva v dan samo čakaš na smrt in se zjutraj začudiš, da si še živ, ali pa želiš še nekaj narediti iz sebe, biti sam sebi koristen in svojcem v veselje. Vsakemu otroku je v veselje, če je oče ali mati zadovoljna. In ljudje imajo možnost v domu dostojanstveno dočakati konec življenja," je prepričana Ocepkova. Ločene čakalne vrste? Obstajajo tudi vse bolj močni pritiski, da bi se oblikovale ločene čakalne vrste za sprejeme v domove neposredno iz bolnišnic. "Če bodo prevladali le medicinski kriteriji, da bomo dejansko v dom sprejemali le tiste, ki potrebujejo zahtevno zdravstveno nego, bomo v domovih izgubili populacijo, ki jim daje življenje - to so tisti starostniki, ki hodijo na izlete, ki v domu ustvarjajo, ki so še pri močeh. Tudi za tiste s hudimi zdravstvenimi težavami je dobro, če imajo v domu tudi takšne, ki jih s svojo energijo še držijo pokonci," pravi Koprivnikar. Polni energije sta tudi Amalija Kuhar, 69, in Ljudmila Lesar, 82, dolgoletni stanovalki doma v Šiški - prva v domu biva 11, druga pa 13 let. Gospa Lesar se je za odhod v dom na priporočilo zdravnika odločila potem, ko ji je umrl mož in si ni več mogla sama kuhati. "Najprej sem rekla, kakšen dom, a sem dala prošnjo in čez štiri mesece sem se že preselila," se spominja. "Vse pustiš, hišo, ni lahko, a druge izbire ni. Če ti je kak dan hudo, pomisliš, kako bi bilo doma, ko bi bil sam za vse. Imam obrabo kolen in kolkov, šepam, in doma ne bi prišla niti po stopnicah." "Doma si tudi odvisen od drugih, od svojcev, a ti nimajo časa in jim ne moreš biti v breme. Če bi jim lahko še kaj kuhala, pospravljala, bi še šlo, tako pa nisi za nobeno rabo," doda Kuharjeva. Za odhod v dom se je odločila pri 58 letih, ko so ji odkrili tumor na možganih; najprej je mož skrbel zanjo, po njegovi smrti pa je težko prenašala samoto, pa tudi sinu in njegovi mladi družini ni želela biti v breme. "Tukaj sem si ustvarila novo življenje. Ni mi žal, da sem se tako odločila. Najlepše je doma, a druge izbire ni," pove. Gospe živita vsaka v svoji sobi, stranišče z umivalnikom si delita s še eno stanovalko. Kopalnica je skupna za 14 stanovalcev, to in pa skupni WC pa je tudi najšibkejša točka bivanja v šišenskem domu, pravita. Zaradi tega tudi največkrat prihaja do nesoglasij med stanovalci. Na tesno gre tudi z denarjem. Za oskrbo v bivalnem delu doma plačata 113.000 tolarjev na mesec, če zbolita, dodatne storitve zaračunajo dodatno. Tako jima od pokojnine, "pa nimava minimalne", dodajata, ostane le za kavico v domskem bifeju, občasnega frizerja in pedikerja. "Finančno kar pridem skozi, da bi pa lahko rekla, da bom za novo leto poklicala taksi in prijateljici peljala na ogled okrašene Ljubljane, pa si ne upam. Za tako razkošje ni denarja," pove gospa Amalija. Na avtobus zaradi težav pri hoji in z vidom gospe ne morejo več. Tako je njihovo življenje omejeno na dom in bližnjo okolico. Jih otroci kaj obiskujejo? Gospo Amalijo sin obišče vsak dan, gospa Ljudmila pa pove, da jo obiskuje le hčerka, sinova bolj poredko. Težave bolnišnic "Če bi bila doma, bi žalostna vse dneve presedela. Tukaj pa se vedno kaj dogaja." Imajo piknike, izlete, program ob praznikih… Pred enim mesecem jih je obiskala violinistka Anja Bukovec, vsak mesec pride gospa iz knjižnice in pogovarjajo se o knjižnih novostih, imajo skupino, ki jo vodi psihiater dr. Rejec in kjer se pogovarjajo o vsem mogočem. Gospa Amalija občasno pazi tudi na kakega od vnukov, ki ji ga pripeljejo v dom. "To ni hiralnica, daleč od tega. Tukaj se vedno kaj dogaja. Res včasih kdo od osebja povzdigne glas, a se moraš postaviti zase in ne čakati ponižno, da te bodo upoštevali. Ni nama žal, da sva tukaj." Pomanjkanje mest v domovih za ostarele in drugih možnosti skrbi zanje občutijo tudi v bolnišnicah. Čeprav so Jesenice majhen kraj, strokovni direktor jeseniške bolnišnice Igor Rus opaža, da ljudje niso povezani in da je veliko starih ljudi samih. Pa tudi če svojce imajo, se zaplete, ko po končanem bolnišničnem zdravljenju ostarelega človeka ne želijo prevzeti skrbi zanj. Tako zavod za zdravstveno zavarovanje bolnišnicam prizna program podaljšanega bolnišničnega zdravljenja, ki daje bolnišnici možnost, da bolnika po zaključenem akutnem zdravljenju - na primer možganske kapi, bolnik pa zaradi poškodb možganov ni sposoben skrbeti zase, niti ni pričakovati bistvenega izboljšanja stanja - še 30 dni obdržijo v bolnici, v tem času pa naj bi svojci našli ustrezno rešitev za nego takega bolnika. Vendar takojšnja namestitev v negovalnih oddelkih domov za ostarele ni mogoča, po drugi strani pa svojci ne želijo prevzeti skrbi za takega človeka in ga pustijo v bolnišnici. Ti bolniki potem ležijo v bolnišnici tudi do leto dni. "Rečejo, da ga ne bodo vzeli. Kaj naj rečem? Da je država bolnišnicam naprtila skrb za ta socialni problem. Ti bolniki zasedajo postelje, vsaj pet odstotkov bolnikov pri nas leži zaradi nege," pojasnjuje strokovni direktor. Edino zagotovilo, da bodo otroci morda vendarle poskrbeli za starše, vidi v tem, da ostareli starši ne prepišejo prehitro premoženja nanje. In če so otroci v službi - ali naj pustijo službo, da bodo lahko skrbeli za očeta ali mamo, ali pa naj za 24 ur na dan najamejo negovalca in se za to odrečejo celi plači, se poskušam vživeti v možnosti, ki jih imajo na voljo otroci. "Za božjo voljo, to so vendar njihovi starši! Popolnoma naravno je, da bodo otroci skrbeli za svoje starše!" je prepričan Igor Rus. Strinja pa se, da bi država morala sodelovati s podeljevanjem koncesij za zasebne domove, za gradnjo hospicev, pomoč na domu in druge servise. A so to dolgoročni načrti, v tem trenutku pa se problematika rešuje tudi na plečih bolnišnic. Vir:dnevnik.si Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog