|  Polžica Bubči in pujsi Bujsi
sta že razšla se. Pa veste, zakaj?
Ker je nemirni ta debelujsi
hodil drugam še, manj k Bubči nazaj!
Bubči vse dni je vdano čakala,
kdaj spet na vratca potrkal bi ji.
Ves čas se Bubči silno je bala,
da se njen Bujsi drugje kje gosti.
Pesmice Bujsi krulil je drugi,
redko na Bubči še spomnil se je,
Bubči pač, po njegovi zaslugi,
Bujsiju rekla nazadnje je NE.
Bubči zdaj joče, ranjena, strta,
ker Bujsija je ljubila zares!
Saj ni mogoče, da zdaj sta sprta,
ko vendar ljubezen dar je nebes!
Ljuba Žerovc
|
NE ZAMUDITE
Zakaj Bubči joče
Prispeval/a: Estella dne sobota, 20. januar 2007 @ 11:45 CET
Luštna pesmica Ljuba...In žalostna je tudi.Zakaj pišeš otrokom tako žalostne pesmi? ..Moja nečakinja je kar jokala zraven... pa šele 9 let je stara!...Mogoče je pa tudi ona zaljubljena v kakšnega sošolca, ki ima rad drugo sošolko.Ah ti otroci, nič nam ne povejo,kar trpijo...
*Estella*
Zakaj Bubči joče
Prispeval/a: Ljuba dne sobota, 20. januar 2007 @ 13:38 CET
Življenje je pač tako - enkrat prekipevaš od sreče, drugič si pa spet čisto na tleh. Odnosi med spoloma so najbolj zapletena stvar pod soncem. Včasih preprosto ne veš, zakaj se skrhajo, samo čutiš, da nekaj ne štima. Bubči je pač pretežno kinestetično-zaznavni tip, se pravi, da svet dojema predvsem z občutki in s čustvi, Bujsi se pa obnaša bolj po moško, karkoli že to pomeni. In tu ne najdeta skupnega jezika, žal.
Ej, tvoja nečakinja bo takšne življenjske lekcije tudi morala enkrat spoznati in dati skoz', to je neizbežno. Čim prej, tem bolje, da se bo utrdila in se pripravila nanje.
Lep dan ti želim
Ljuba
Zakaj Bubči joče
Prispeval/a: Lea7 dne sobota, 20. januar 2007 @ 18:32 CET
Ob tvoji pesmici sem dobila občutek, da pišeš o sebi. Sem se zmotila? Naša razpoloženja nam narekujejo pesmi. Ljuba, nihče ne pričakuje, da se moraš ves čas smejati. Izrazi tisto kar ti je na duši. Pesem se mi ne zdi žalostna, saj sem dobila občutek, da je napisana v trenutku slabosti, ki te bo kar hitro minila.
Lep pozdrav
Zakaj Bubči joče
Prispeval/a: Ljuba dne sobota, 20. januar 2007 @ 19:22 CET
Hvala ti Lea za tvoje besede! Ja, res je, pišem o sebi, kar so bralci Pozitivk ugotovili že pod prispevkom "Iskala nisem ljubezni, tebe..". Še vedno gre za istega Bujsija, ki polžico Bubči včasih neskončno osreči, včasih jo pa spravi v najhujši obup, in potem nastanejo takšnele pesmice (ali zgodbice). Bubčini senzorji namreč delujejo s polno paro, pretirano zaznavajo in potem prekomerno potencirajo občutke. Včasih si želim, da bi bila mnogo bolj neobčutljiva, da bi se požvižgala na moško ravnodušnost, logiko, miselnost, izrazoslovje.... in da bi lahko kdaj pa kdaj poslala ščetinastega debelokožega Bujsija malo v tri krasne :), po drugi strani pa vem, da potem ne bi bila sposobna občutiti tudi tistih čudovitih stvari, s katerimi me včasih moj Bujsi preseneti, in s katerimi me spravi v pravo ekstazo.
A za svoje duševno zdravje negativna čustva enostavno moram spraviti iz sebe in jih predelati tako, da jih preprosto zapišem in objavim, sicer bi zastrupila vso mojo notranjost z njimi. Kakšna zafrustrirana nevrotičarka pa res ne bi rada postala, raje se izjočem, izkričim, spravim iz sebe kakšno nemarno kletvico, potem je pa nevihte konec, in nebo se spet zjasni, in če imam srečo, se pojavi še mavrica (Bujsi!) :)) !
Lea, prijetno je take stvari povedati kakšni razumevajoči prijateljici, kakršna si ti. Hvala Vesolju zate!
Nadvse prijeten večer ti želim
Ljuba