|  Piše: Anton Komat
Tisoče sintetičnih kemikalij, ki so do zadnjega kotička zapolnile sodobni svet, jemljemo kot nekaj samoumevnega, kot nekaj, kar je pač sestavni del napredka. Napredka? Toda ali je vse bolj množično zastrupljanje prebivalstva napredek? Ali je napredek dejstvo, da je sedanja populacija najbolj bolna v vsej zgodovini človeštva?
Porazno sliko izostri podatek, da je danes nemogoče napisati učbenik fiziologije človeka, saj ne žive več referenčni osebki, ki bi to omogočali. To pišejo resni raziskovalci. Številne sprva čudežno učinkovite in nepogrešljive kemikalije so se kasneje izkazale kot izjemno nevarne našemu zdravju. Spomnimo se le na DDT in druge pesticide, na izolacijska sredstva na osnovi azbesta, na barvila, ki vsebujejo svinec, ali pa na polivinilne plastične mase. Vprašajmo se torej, kje so danes ljudje, ki so nam takrat zagotavljali, da je vse popolnoma varno in pod nadzorom? Kje je njihova vest, da o njihovi odgovornosti za umiranje in trpljenje tisočev sploh ne govorimo. Kje bodo jutri tisti, ki nam danes zagotavljajo isto? Ponujam jim stavo, če danes nimajo prav, jutri izgube vse premoženje! Prepričan sem, da bodo takoj uporabili previdnostno načelo, ki ga sedaj ignorirajo!
Poskušajmo odgovoriti na vprašanje, ali morilec, katerega žrtev je anonimna, ni morilec. Policija je običajno za petami anonimnemu morilcu, ki je ubil prepoznano žrtev. Če je policija uspešna, prijeti morilec konča za zapahi, žrtev pa na pokopališču. Toda v primeru kontaminacije okolja z nevarnimi snovmi je klasična kriminalka obrnjena na glavo. Tisoči nedolžnih žrtev postanejo le statistični podatek v letnih poročilih, na primer evidenc rakavih obolenj, o morilcih pa si nihče ne beli glave. Zakaj neki, saj danes še ni "dokončnih" znanstvenih dokazov o posledicah njihovega početja. Zastrupitev anonimnih torej ni umor. Za tem zastrašujočim dejstvom stoji mogočen sistem, ki ga sestavljajo prodane duše, ekspertokrati, ki sami sebe imenujejo "strokovnjaki", pohlepni obsedenci s profitom in brezobzirni oblastniki, ki s kupljeno avtoriteto ekspertokratov in s finančno "pomočjo" kapitala legalizirajo zastrupljanje.
Prav te dni smo v Sloveniji priče poskusu, ki poteka točno po povedanem scenariju, priče smo brezobzirni akciji, da se legalizira popolna liberalizacija trgovine s pesticidi. Ali morilec, katerega žrtev je anonimna ni morilec?. Odgovor slovenskih prodanih duš je, da ni! V sodobni ekokriminalki namreč veljajo obrnjena pravila. Ekokriminalka je inverzija klasične kriminalke!
V ekokriminalkah pa niso v igri zgolj pesticidi. Poglejmo si primer kontaminiranih rib. Uradna medicina nas nenehno nagovarja, da v naše jedilnike uvrščamo ribe. "Ribe, nosečnice, jejte ribe, več rib! Ribe prinašajo zdravje!" Seveda verjamemo stroki in pridno kupujemo ribe. Posebno nosečnice, ki čas pričakovanja posvetijo zdravju otroka. Našo odločitev podprejo še bučno bedaste reklame, ki treskajo v nas s TV-zaslonov. Ob nakupu rib se počutimo ozaveščene, ker smo le nekaj postorili za svoje zdravje. Toda, ali ste se kdaj vprašali, ali bleščeče sveže ribe morda vsebujejo nevarne kemikalije. Ne? Pa bi se morali! Ali ste pomislili, da zdravniki govore zgolj o hipotetično zdravih ribah in da trgovcev prav nič ne briga, kaj se bo zgodilo z vašim zdravjem. Njih zanimajo le prodaja, realizacija planov, rast delniških tečajev in podobni štosi. Če imate zdravstvene težave, je to vaš problem, ne njihov. Vaš problem, ste razumeli? Ampak ribe so lahko kontaminirane, in to zelo! Posebno tiste, ki so na vrhu prehranjevalnih spletov, torej velike predatorske in dolgožive vrste, kot so na primer mečarice, tune, morski psi, skuše, morski listi in žabe, brancini, zobatci, pa tudi sladkovodne ščuke, somi in ostriži. Te vrste namreč izjemno koncentrirajo strupe v svojih telesih. Pojav biomagnifikacije skozi prehranjevalno verigo povzroča, da se v velikih predatorskih vrstah rib strupi koncentrirajo tudi v milijonkrat večjih vrednostih, kot je ta v vodi. Če prištejemo še učinke biokoncentracije in bioakumulacije strupov, dobimo vrednosti, ki gredo v desetine milijonov.
Vzemimo na primer živo srebro, natančneje metilživo srebro. Ameriška National Academy of Sciences opozarja, da je zaradi z metilživim srebrom kontaminiranih rib ogroženih vsaj 10 odstotkov rodne ženske populacije oziroma eden od šestih otrok. Meritve so pokazale, da koncentracije metilživega srebra v fetusu presegajo tiste v materini krvi. Torej fetus preko posteljice dodatno biokoncentrira strup, ki se že nahaja ali pa še prihaja v mater. Druga pot kontaminacije otroka vodi preko materinega mleka. Metilživo srebro pri še nerojenem otroku povzroča hude motnje pri migraciji in diferenciaciji nevronov, okvare možganov torej, ki kasneje vodijo v razvojne in vedenjske probleme otrok, kot so motnje fine motorike, govora, spomina in učenja. Dovolj razlogov za zaskrbljenost. In spet imamo dva pola resnice, ekspertokrati govore, da lahko nosečnica v devetih mesecih mirne duše poje do 76 konzerv tunine, drugi pa resno opozarjajo, da je že ena sama konzerva lahko usodna. Kaj storiti? Predlagam uporabo previdnostnega načela. Dokler neodvisni laboratoriji ne prično objavljati rezultatov rednih meritev stopnje kontaminacije tunine z metilživim srebrom, je rodne ženske enostavno ne jejte. Morda le dočakamo reklamni spot, ki bo oglaševal: "Naša tunina vsebuje le sledove živega srebra!" To bi bilo pošteno, kajti vaše zdravje in zdravje vaših otrok je pomembnejše od profita le nekaterih!
Sicer pa grožnja živega srebra visi v zraku tudi pri načrtovanih plinskih terminalih. Sedimenti Tržaškega zaliva so v svetovnem merilu rekordni po vsebnosti Hg. Vsakršno brkljanje po dnu bi živo srebro vneslo v atmosfero, vodo in v prehranjevalni splet. Skratka, katerikoli gradbeni posegi v dno zaliva ali pa že promet ladij z velikim ugrezom lahko povzročijo, da bodo domačini in turisti vdihavali njegove pare in jedli zastrupljeno hrano. Dobili bi sicer energijo, z njo pa tudi zaliv smrti in tisoče žrtev, in tudi v tem primeru se lahko vprašamo, ali morilec anonimnih žrtev ni morilec. Sedaj je na preizkusu vest slovenskih poslancev, kajti predlog sprememb zakona o FFS gre v parlamentarno obravnavo. Bodite pozorni!
|
NE ZAMUDITE
Živo srebro v cepivih
Prispeval/a: MC dne petek, 19. januar 2007 @ 07:52 CET
Kljub večkrat dokazani škodljivosti, se je živo srebro v cepivih ponekod uporabljalo do nedavnega, v nekaterih cepivih pa se uporablja še danes. Timerosal, ki vsebuje 49.6% živega srebra, je sestavni del mnogih cepiv že od tridesetih let prejšnjega stoletja. Zaradi dokazane toksičnosti je FDA že leta 1982 zahtevala, da se timerosal v šestih mesecih izloči iz vseh proizvodov, razen iz cepiv, vendar je zahtevala tudi, da se opravijo dodatne primerjalne študije, v katerih bi raziskali pojavnost nevroloških obolenj pri necepljeni populaciji, npr. pri Amiših, ki jim je v Amerike dopuščeno, da se iz verskih razlogov ne cepijo. Slednje zahteve proizvajalci cepiv seveda niso nikoli upoštevali, pač pa so se še vedno sklicevali na danes že več kot 70 let staro študijo iz leta 1930, ki so jo opravili na 22 pacientih z meningitisom. Pacienti so po nekaj dneh uporabe cepiva pomrli, a ker so uradno umrli zaradi meningitisa, so »učenjaki« razglasili, da timerosal ne povzroča nobenih stranskih učinkov. Na takšne, ne samo neznanstvene, marveč docela bebave študije, se še danes sklicujejo mnogi proizvajalci cepiv in zagovarjajo trditve, da je timerosal povsem varen. Zato pa so timerosal iz cepiv izločili v mnogih drugih državah že pred dvajsetimi leti. Ruska študija iz leta 1977 je jasno pokazala, da ljudje, ki so izpostavljeni obliki živega srebra, kakršnega najdemo v timeresalu, čez nekaj let utrpijo možganske poškodbe. Raziskave, ki so proučevale zastrupitev s timerosalom, so kazale na poškodbe živčnega sistema. Zato je celo komunistična Rusija leta 1980 prepovedala uporabo timerosala v otroških cepivih. Enako so storile tudi mnoge druge evropske države. Dokazi, ki so kazali na povezavo med timerosalom in nevrološkimi poškodbami so se kopičili. Leta 1999 je naposled celo farmacevtskim gigantom naklonjena FDA priznala, da »so dojenčki, ki večkrat zaporedoma prejmejo cepivo s timerosalom, lahko izpostavljeni količinam živega srebra, ki presegajo zvezna priporočila glede dopustne celotne količine živega srebra.« Sporočilo je prišlo na žalost nekoliko prepozno. Škoda je bila že povzročena. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je dramatično povečala pojavnost avtizma. V ZDA se pojavnost avtizma od poznih osemdesetih let prejšnjega stoletja povečuje z letnim prirastkom od 10 do 17%. Število primerov avtizma se grozljivo ujema s številom in pogostostjo uporabe otroških cepiv, ki vsebujejo timerosal, kar so potrdile tudi mnoge statistične študije. Uradne ustanove so vse povezave seveda zanikale. Dr. Mark Geier, genetik in strokovnjak za cepljenje, je naštel kar 5000 člankov, ki so varnost timerosala v cepivih postavili pod vprašaj. Skupaj s sinom in znanstvenim sodelavcem Davidom Geirjem sta analizirala zbrane podatke in ugotovila, da večja kot je količina timerosala, ki jo prejme otrok, večja je možnost, da postane otrok avtističen. Leta 1999, sta CDC (zvezni Center za nadzor in preventivo bolezni) in Ameriško pediatrično združenje podala skupno izjavo, v kateri sta zapisala, da čeprav nista našla nobenih »dokazov o škodi«, ki bi jo povzročilo živo srebro iz cepiv , pozivata proizvajalce cepiv, da prostovoljno odstranijo živo srebro iz cepiv, ker »nekateri otroci lahko« v šestih mesecih s cepivi dobijo več živega srebra, kot to dopuščajo zakonske omejitve. Vendar so proizvajalci cepiv šele pod hudim pritiskom javnosti in zaradi oglašanja množice staršev prizadetih otrok, začeli živo srebro v cepivih menjati za manj toksične substance. Septembra 1999 je Merck (proizvajalec Gardasila, cepiva proti virusu HPV, ki naj bi povzročal raka na materničnem vratu) napovedal, da nobeno izmed njegovih novih pediatričnih cepiv ne vsebuje več živega srebra, vendar je še naprej distribuiral stare zaloge cepiv z živim srebrom vse do leta 2001. Dokončno prodajo je zaustavila šele kongresna preiskava leta 2002, nikoli pa cepiva, ki vsebujejo timerosal, v ZDA niso bila uradno prepovedana. Primer prodaje starih zalog lepo kaže, kako je velikim korporacijam, kakršna je Merck, v resnici prav malo mar za zdravje ljudi, marveč jih veliko bolj zanima zmanjšanje poslovne škode in dobiček. Memorandum iz leta 1991 je celo razkril, da so vodilni pri podjetju Merck že zdavnaj dobro vedeli, da 6 mesečni dojenček, ki ga cepijo po predpisanem koledarju cepljenja skupaj s cepivom prejme kar 87 x višji odmerek živega srebra, kot znaša še dopustna zgornja meja za dnevni vnos živega srebra, ki pride iz rib. Vprašamo se lahko, če takšni korporaciji lahko zaupamo danes, ko nam prodaja zgodbo o »nedolžnem« Gardasilu, zato da bi ga lahko na čim lažji način izmozgala čim več dolarjev ali evrov iz državnih zdravstvenih blagajn? Mimogrede, Gardasil vsebuje 225 mcg aluminija, ki dokazano velja za toksično substanco, in ki lahko povzroči okvare živčnega sistema in možganov.
Zgodba o živem srebru v cepivih še zdaleč ni končana. Priča smo vedno novim študijam, ki dokazujejo vzrok za grozljivo zapuščino, ki so jo za seboj pustila cepiva, ki vsebujejo živo srebro. Pred kratkim so znanstveniki odkrili, kako timerosal z onemogočanjem določenih snovi, preprečuje biosintezo aktivne oblike vitamina B12 (metilkobalamina). Povezave jasno kažejo avtizem. Tudi težave, ki se pojavljajo zaradi pomanjkanja vitamina B12, in jih ortodoksna medicina s prav posebnim zadovoljstvom pripisuje striktnemu vegetarijanstvu, je morda »zakuhala« prav medicinska znanost sama - z množico toksičnih substanc, ki smo jih kmalu po rojstvu v velikem presežku prejeli praktično vsi civiliziranci rojeni v drugi polovici prejšnjega stoletja.
Živo srebro v cepivih
Prispeval/a: MC dne petek, 19. januar 2007 @ 14:37 CET
Lep dan ti želim
Morilec sebe in drugih bi lahko bil necepljen otrok
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 19. januar 2007 @ 17:37 CET
Prav je da Anton Komat kot neodvisni raziskovalec osvešča javnost. Objavil je na stotine člankov, je scenarist in voditelj TV-filmov in radijskih oddaj, predavatelj in varuh narave. O njem pišejo, da je že otroštvo je preživel na bregovih reke Glinščice pod Rožnikom. Za vse življenje ga je začarala ta reka, ki je takrat še svobodno vijugala skozi loge starih vrb in jelš, v tolmunih so plavale jate rib, vse naokrog pa so bile livade polne cvetja, petja ptic, pisanih metuljev in mavričnih kačjih pastirjev. Antona pri raziskovanju še vedno najbolj privlači voda. Zanima ga njena biološka vrednost in stopnja sozvočja energij, ki jih voda prenaša na žive organizme. Gledala sem že veliko filmov in moram reči, da me je njegov pristop do narave in mladih ljudi navdušil.
Njegovo delovanje podpiram, ne morem pa podpirati tistih,ki nagovarjajo staše, naj ne cipijo svojih ortok. Gotovo, da ima cepivo tudi kakšne škodljive snovi, saj jih imajo vsa zdravila, prav vsa brez izjeme imajo tudi stranske učinke. Vendar če pogledamo čas, ko otrok niso cepili proti davcici, so otroci množično umirali. Cepljenje je izkoreninilo to bolezen, ki je tudi mene kmalu pobrala, ko sem bila stara 5 let. Ljudje so množično umirali za tuberkulozo, tifusom, kugo in številnimi boleznimi, ki se ne pojavljajo več prav zaradi cepljenja in novih zdravil. Zato je treba biti pri dajanju nasvetov preudarni. Med vesemi zli, ki jih zdravila predstavlajo, je ogromno pozitivnega, ki rešuje ljudem življenja. Vedno je treba izbrati manjše zlo.
Najmanj dam na ljudi, ki vsiljujejo svoje osebno menje drugim. Vsak človek je oseba zase in pri vsakem se zdravilo drugače obnese, deluje drugače in ljudje imamo tudi različne potrebe po nujnosti primera za zdravljenje.
Najmanj dam na nasvete tistih laikov, ki so omamljeni od svojega lastnega leska (ne)strokovne nezmotljivosti, popolnosti in eksaktnosti pa hočejo biti prav na vseh področjih vrhunski strokovnjaki in vsevedi. Ti že spadajo med jasnovidce in razganjalce megle, ki jih vodi občutek, da se najmanj en kilometer pred drugimi. Ti so tako močno priraščeni svojemu rablju (slabemu zdravju), da bi radi
celo zaradi svoje preobčutljivosti na gluten, prepovedali vsem uživati kruh. Prepričani so v zmagoslavje svojega talenta, da prav vse vedo in vse kar napišejo, da je za vso vesoljno množico ljudi edina zveličavna resnica. S svojim orto sloganom postajajo že tako vsiljivi in se obnašajo kot posedovalci meča, ki bi vsakemu odsekali jezik, če položi v usta nekaj, na kar so oni alergični. Pripravljeni so celo
opljuvati elementarno ljudsko hranilo, ki že stoletja hrani ljudi, t.j. kruh in običaje, ki predstavljajo svoje kulturno, versko in tradicionalno sporočilo. Izpolnjevati vlogo alibija prav za vse drže, ki se jim zahočejo pa je mojem mnenju že preveč. Zakaj mora biti vsako mnenje izpodbijano z veličastnim velemnenjem argumentiranih osebnih stališč do načina prehranjevanja, ki si ga je omenjeni pisec, bom konkretna MC, izbral in zakaj mora vse ljudi,ki striktno po njegovem slogu ne živijo, žaljivo imenovati s licemerstvom in s prenažiralci in podobno.
Jaz ne pristajam na tako obrezovanje mnenj drugih in njihovih osebnosti. Stvar vzgoje in socializacije je, živi in pusti živeti. Kar naprej sejati veter, žeti dež in nevihto, postaja že utrujajoče.
Zdravnik je tisti, ki je na vpršanje dolžan pojasniti in obrazložiti sestavo zdravila in njegove učinkovine ter stranske učinke. Že skoraj vsak si lahko sprinta na internetu
lastnosti posameznega zdravila in opozorila ter se s pomočjo mnenja zdravnika sam odloči.
Kategorično zavračati starše od cepljenja otrok pa je po
mojem skrajno neodgovorno.
Gornji članek razsikovalca in varuha voda Antona Komata ima svojo vrednost, zato ker opozarja in osvešča. Dlje od tega pa imajo svoje delo laboratoriji, kemija, znanost, medicina in doktrina. Nihče pa nima univerzalnega in dokončnega odgovora na nobeno od vprašanj apriornih miselnih vzrocev, ki niso sposobni tehtati in ločiti pleve od pšenice in ustvarjajo nove teorije, ki odvračajo ljudi od zravljenja in uradne medicine ter jih usmerjajo k laičnim
zdravilcem, ki se samoklicujejo na spletnih straneh,
čeprav nimam nič proti njim, vendar neka delitev
dela med zdravniki in zdravilci je očitno, da mora obstajati.
Obsedenost od strahu pred loncem pa je čisto osebna
zadeva, ki morda potrebuje pogovor s psihologom. Jaz si življenja brez kombiniranja kuhane in surove hrane ne predstavljam. Vsak je tisto,kar mu paše!!! Jaz se po morskih ribah, kuhanem krompirju v kosih in veliki skledi radiča, odlično počutim. In če je meni prav, naj bo tudi drugim. Zato naj se ubadajo s svojo prehrano na način, kot jim odgovarja.
Tatjana
Morilec sebe in drugih bi lahko bil necepljen otrok
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 19. januar 2007 @ 18:10 CET
Vprašanje se glasi: Zanima me, če je možna zastrupitev z živim srebrom zaradi amalgamske plombe (ki naj bi živo srebro vsebovale)? Na internetu sem iskala podatke o tem vprašanju, in našla simptome kot so nenadzarovano trzanje mišic, glavoboli, razdražljivost,... Kakšni so torej poglavitni simptomi, kako si lahko (če si lahko) pomagaš sam?
Odgovor: Nisem še zasledila, da bi se kdo zastrupil z živim srebrom iz amalgamskih plomb. O živem srebru in škodljivosti amalgamskih plomb se veliko piše, zato se mi zdi smiselno navesti nekaj dognanj o živem srebru, ki so bile v referenčnih revijah objavljene v letu 2003. Živo srebro tako kot kadmij in cink spadata v II.b skupino periodičnega sistema. V naravi se nahaja v treh oksidacijskig stanjih: elementarno živo srebro (Hg°) - v obliki hlapov, enovalentno z binuklearnim ionom (Hg2++) in dvovalentno živo srebro (Hg++). Elementarno živo srebro je pri sobni temperaturi v tekočem stanju in hlapi, čeprav je kovina. Po definiciji iz leta 1969 uvrščamo v anorgansko živo srebro elementarno živo srebro (Hg°), to je živosrebrove hlape, eno in dvovalentne soli in tiste spojine z živosrebrnimi ioni, ki so vezani na beljakovine na način, da se lahko z njih tudi odcepijo. V organsko skupino živega srebra pa uvrščamo tiste spojine, kjer se živo srebro direktno veže na ogljikov atom s kovalentno vezjo in se ne oddeli zlahka od nje, je na nek način del te snovi. Po ocenah svetovne zdravstvene organizacije se iz naravnih virov (zemeljska skorja,oceani, vulkani) letno sprosti v ozračje 2.700 do 6.000 ton Hg. Človekova dejavnost ( rudarstvo, industrija, izgorevanje fosilnih goriv, gnojila, pesticidi, odlaganje odpadkov…) pa letno sprosti po ocenah SZO več kot 3.000 ton živega srebra. Obstojnost hlapov Hg je v zraku velika in se prenaša tudi ne velike razdalje. Pod vplivom sončne svetlobe in ozona se spremeni tudi v topno obliko, ki se ponovno odlaga v tla in vode ter se vključuje v prehransko verigo (največ iz vode). Nepoklicno smo izpostavljeni Hg iz prehrane, zraka, vode, uporabo kozmetičnih preparatov, cepiv, ki vsebujejo snovi Hg in amalgamskih plomb. Iz amalgamskih plomb se med žvečenjem sproščajo hlapi Hg°.Ta hlapni Hg° vdihamo. Dnevni vnos vdihanega Hg° je odvisen od števila amalgamskih plomb in znaša 3,28 - 21 mikrogramov (podatek velja za skupen vdihani Hg iz zraka in zaradi amalgamskih plomb) . V povprečju s hrano, ki ni ribjega izvora v telo dnevno vnesemo 4,3 mikrograme Hg. Z zaužitjem 100 g rib vnesemo v telo 2,4 mikrograme Hg. Ribe so glede vnosa živega srebra pomembne zato, ker ga same ne izločajo,v njih se kopiči! V nekaterih vrstah bolj, v nekaterih manj. Za naše zdravje sta najpomembnejši dve obliki Hg: 1.:Elementarna v obliki hlapov, ki jih vdihamo in v zelo malih količinah absorbiramo preko kože in prebavil. 75- 85 % vdihane količine se zadrži v pljučih in to količino takoj izdihamo. Ostali del pa se absorbira. Počasi prodira v tkiva (največ v možgane, ledvica in žleze z notranjim izločanjem). Izloča se z blatom (50%), urinom, ter v manjši meri z izdihanim zrakom ter znojem. 2.: Metilirana oblika Hg, to je tista, vezana v hrani zelo dobro prehaja v tkiva. V 95% se absorbira skozi prebavila, nekaj pa skozi kožo in pljučno tkivo. V krvnem obtoku vstopa v eritrocite in se veže na hemoglobin. 90 % ga izločimo z blatom, nekaj pa z urinom. Čeprav je vnos Hg v obliki, ki ga prejmemo s prehrano manjši, kot tisti, ki ga vdihamo pa zaradi veliko večje absorbcije in strupenosti predstavlja večjo nevarnost za naše zdravje. Poenostavljeno povedano glede amalgamskih plomb: res, da se iz amalgamskih plomb sprošča živo srebro. Sprošča se kot elementarno živo srebro v hlapih, ki ga večinoma vdihamo. Takoj ga z dihanjem izločimo 75 - 85 %. Ostalo z blatom in urinom. Veliko bolj nevarno je živo srebro, ki ga zaužijemo s hrano. Nedavno je bilo to na seminarju zelo lepo povedano: z zaužitjem ene pločevinke tunine vnesete v telo živega srebra za 400 svežih amalgamskih plomb. Torej, ni panike ... Predvidevam, da Vaša jetra in ledvica delujejo normalno in da ne uživate pretirane količine rib z veliko vsebnostjo živega srebra. Zato menim, da menjava amalgamskih plomb z belimi zaradi vsebnosti živega srebra ni potrebna. Terapevt se pri svojem delu odloča glede na to kaj bo v seštevku dobrih in slabih lastnosti nekega materiala in tehnike izdelave, ki jo material zahteva pretehtalo v dobro za pacienta. Zato Vam svetuje kdaj bela plomba da ali ne. Odločamo se glede na situacijo, ne le glede na material. Lep dan
Mirjam Kovačič Čadež
Zanimivo bi bilo vedeti kako je bilo v preteklosti z obolenji rudarjev v Idriji z živim srebrom, s katerim so vsaki dan prihajali v stik pri kopu, ga vdihovali in ga uživali tudi z vodo in hrano.
Če se poje dve ribi iz morja na teden, to ne more zastrupiti telesa, zato so vse takšne navedbe po mojem pretirane. Zdravniki priporočajo uživanje rib in manj rdečega mesa, da se doseže uravnoteženo prehrano.
T.
Morilec sebe in drugih bi lahko bil necepljen otrok
Prispeval/a: dahvor dne sobota, 20. januar 2007 @ 09:45 CET
krompirjem in z radičom zabeljenim z ocvirki ter pol čez košček potice in da
vse dobro prebavim si za prebavo en Stari graničar privoščim in pol se o
poltrono zleknem, da že ob vonju kave, pržgem si cigaro ... sam užitek...in
koga bom za Smrt krivil, kdo od teh je kriv ... skoraj sem na kozarček
črnega pozabu ... vse to se zadnje čase promovira, ker ko je Človek srečen,
rabi samo malo hrane, da se zdravja veseli ... zato je zelo dobro, si včasih,
jedilnik obogatit, s kakšno divjačino, saj jelenček, zajček, srnca, ni na Svetu,
za nič druzga kot za pojest ... je Človek ugotovu, ko je vidu, da z
nabiranjem, ne bo daleč prišel ... tako so že Nonoti ugotovili, da ta Svet,
Hudič jemlje, ker so od parnega stroja, do barvnega tv/ja živeli in je
normalno, da po črnobelem/tvju niso več nič razumeli ... isto se bo z mano
in tabo zgodilo ... Človeške Poti in poti Planeta, od enega trenutka naprej,
ne bomo več razumeli pa bilo kaj jedli in bilo na kaj in proti čemu, bomo
cepljeni, nas bodo ali pa se bomo, tudi to je vseeno...
Sploh ne razumem, kako se že ni prevedla/poslovenila beseda Mafija...se
toliko po časopisih vala, razen, če dodatek J-eja, že ne pomeni, da je
domača...tako bi lahko tudi poslovenili cdejka ...cd-sidi...ne se je toliko časa
in besed uložilo, da se zgoščenko dobilo ... tako, Nonotu, se napoved ni
uresničila, mogoče se bo pa zdej komu ... Človek že toliko ve, da ve, kaj res
nevarno je...tudi mravle, ne gredo več na lanski strup, klub temu da sem ga
prvo s cukrom, potem sem past še z medom pokapal ... so tako okoli vozile,
da sem še strup umaknu ... in vseeno še danes, en teden, niso ne cukra ne
meda dotaknile ... lani je pa kao vse potolklo ... in jih že vidim, kako so na
manuka medu, pod pokrovom, luknjo si najdle ... neuničljive-kako so to
dosegle...in spet rabim en pelinkovc, za apetit, da bom lahko kej pojedu, da
bom močen, če bi mami od mojga soseda vedla, kako jo kolne, ker je za
njim tekala in upila ... malo meska še pojej, da boš zdrav in močen in danes
se samo z djetami in raziskavami bori, da bi malo bl suh bil, čas
zgubla...upam, da so v Vremski dolini spet ribe in v Škocjanskih jamah malo
manj smrdi...saj to, ko je že toliko akcije in da v Savi vse ribe do Mavčič ne
pocrkajo, ko jez v Žirovnici odprejo...ko sem to doživel, sem obupal...in
ptički niso veselo peli, so vsi se odselili...potoček postoj in povej, kje je moj
domek - Otroci, poleg ptičkov, veselo pojo ... na radiu, lahko tudi po radiju.
Samo dejstva
Prispeval/a: MC dne sobota, 20. januar 2007 @ 12:38 CET
http://www2.arnes.si/~slotox/predavanja/pred5.doc
Živo srebro je toksično v vseh svojih oblikah.
http://www.kemija.org/index.php?option=content&task=view&id=199
Živo srebro, drugi najbolj strupen element za plutonijem, ocenjujejo, da je 500 do 1.000 krat bolj strupen kot svinec.
http://vitamini.finechance.com/gripa.htm
Živo srebro je strupeno tako za ljudi kot živali. Ponavadi zasledimo kopičenje živega srebra v telesu z analizo las (lahko pa je povečana stopnja živega srebra v laseh tudi posledica barvanja las - pri otroku verjetno ne gre za to!). Simptomi prisotnosti živega srebra: izguba apetita, zmanjšan občutek za zaznavo dotika, prisluhi, prividi, utrujenost, depresije in nevro-mišične motnje.
Izvor živega srebra so zobne zalivke (amalgamske), kontaminirana morska hrana, voda, razni instrumenti (termometri, elektrode, baterije), izgorevanje fosilnih goriv... In seveda cepiva (MMR). Vidno zmanjšanje stopnje Hg v telesu se zasledi, če se odstranijo npr. amalgamske zalivke.
Zastrupitev z živim srebrom je zelo podobna znakom avtizma.
http://www.avtizem.org/novice_podrobno.asp?str=24&id=215
Resnična epidemija...
Prispeval/a: MC dne ponedeljek, 22. januar 2007 @ 15:10 CET
>o otroci množično umirali. Cepljenje je izkoreninilo to bolezen,
>ki je tudi mene kmalu pobrala, ko sem bila stara 5 let.
>Ljudje so množično umirali za tuberkulozo, tifusom, kugo in
>številnimi boleznimi, ki se ne pojavljajo več prav zaradi cepljenja in novih zdravil.
DAVICA:
Dandanašnji ima vaš otrok približno toliko možnosti, da stakne davico, kot možnosti, da ga piči kobra!
Čeprav je bila to ena najbolj strah vzbujajočih otroških bolezni v času naših babic, je davica (difterija, diphteria) sedaj že skoraj izginila. V ZDA so leta 1980 poročali o samo petih primerih. Večina zdravnikov vztraja pri tem, da jo do upada prišlo zaradi imunizacije s cepivom DTP, vendar je ogromno dokazov, da se je pogostost davice zmanjševala, še preden je bilo na voljo cepivo.
http://www.kid-pina.si/~svod/Peklstroj.htm#Davica
http://www.ivanfraser.com/articles/health/vaccination.html#diphtheria
TUBERKULOZA, TIFUS, KUGA ….
so izginile same od sebe, ko se je izboljšala prehrana, sanitarne in stanovanjske razmere, torej brez medicinske intervencije!
TUBERKULOZA:
http://www.vaccination.org.uk/m/bcg7.html#TB_mortality_due_to_poverty_
Vaccinators like people to think vaccines & drugs were the reason for TB decline
A leaflet put out by the NT Department of Health and Community Services on Tuberculosis provides a good example. This leaflet states: "Up until the 1950s TB was a common cause of serious disease and death in Australia. Due to an aggressive campaign over the past 30 years and the discovery of effective new drugs, TB is now much less common ...." According to the Commonwealth Year Book No.40, the official figures on TB deaths are: 1921 - 3,687; 1931 - 3,167; 1941 - 2,734; 1951 - 1,538; 1961 - 447. In terms of population count, the TB death rate in Australia fell from 68 per 100,000 in 1921 to 49 per 100,000 in 1931 to 18 per 100,000 in 1951 and to 4 per 100,000 in 1961. These figures clearly indicate that the decline in TB death rate started well before any medical intervention, and that the rate of decline did not change with the introduction of drug therapy.
http://www.angelhealingcenter.com/VaccinesDontWork.html
By the time antibiotics entered the picture, TB in cities such as New York had fallen to eleventh place in the death lists. And the mortality graphs for most of Europe’s fatal crowd diseases all dived before antibiotics had been marketed.
http://whale.to/v/donegan.html
TIFUS:
http://www.angelhealingcenter.com/VaccinesDontWork.html
“…In 1869 there were 716 deaths from typhus in London; by 1885 this had been reduced to 28; and at the beginning of the 20th century there was none. Similar declines could be given for other infectious diseases.
Tuberculosis began a remarkable disappearing act. Killing perhaps 500 out of every 100,000 Europeans in 1845, consumption slowly but continuously sank to 50 per 100,000 by 1950. Curative medicine played little part in that transition. The disappearance began before Koch discovered the tubercle bacillus.
KUGA:
Kuga je bolezen, ki je v Evropi praktično povsem izginila že v 18. stoletju. (Zadnji manjši izbruh na Balkanu 1770.) Bolezen je torej povsem izginila brez kakršnihkoli cepiv, antibiotikov ali uporabe drugih sodobnih zdravil. Ima pa še vedno veliko »umetniško« in psihološko vrednost, ko je treba strašiti ljudi in kazati na »uspehe« medicine.
http://uhavax.hartford.edu/bugl/histepi.htm#plague
RESNIČNA EPIDEMIJA:
http://www.who.int/dietphysicalactivity/publications/facts/obesity/en/
http://www.research.uky.edu/odyssey/fall04/obesity.html
http://www.post-gazette.com/localnews/20040101closeup0101p4.asp
http://www.cdc.gov/nccdphp/dnpa/obesity/
http://www.religion-cults.com/deliverance/obesity.htm
http://www.msnbc.msn.com/id/14657885/
STE CEPLJENI ?
Samo dejstva glede slabokrvnosti vegetarijancev
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 29. januar 2007 @ 00:07 CET
Najpogostejši vzrok anemije je pomanjkanje železa. V organizmu je železo shranjeno v kostnem mozgu, jetrih in vranici. Do pomanjkanja železa v organizmu pride predvsem zaradi krvavitev (močnejše in dalj časa trajajoče menstruacije, lahko pa so vzrok tudi želodčna obolenja) in pri vegetarijancih. V blažji obliki se lahko pojavi tudi v obdobjih povečane potrebe (npr. nosečnost). Vedeti moramo, da je glavni izvor železa v hrani rdeče meso.
T.
Resnična epidemija...
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 29. januar 2007 @ 00:41 CET
Vendar če pogledamo čas, ko otrok niso cepili proti davcici,
>o otroci množično umirali. Cepljenje je izkoreninilo to bolezen,
>ki je tudi mene kmalu pobrala, ko sem bila stara 5 let.
>Ljudje so množično umirali za tuberkulozo, tifusom, kugo in
>številnimi boleznimi, ki se ne pojavljajo več prav zaradi cepljenja in novih zdravil.
Odgovor MC:
DAVICA:
Dandanašnji ima vaš otrok približno toliko možnosti, da stakne davico, kot možnosti, da ga piči kobra!
Odgovor: To ne bo držalo, saj ni dolgo tega, kar je bila v Ukrajini epidemija davice. Slovenija, če ne bi imela cepljenih otrok, ni nobena izjema.
Čeprav je bila to ena najbolj strah vzbujajočih otroških bolezni v času naših babic, je davica (difterija, diphteria) sedaj že skoraj izginila. V ZDA so leta 1980 poročali o samo petih primerih. Večina zdravnikov vztraja pri tem, da jo do upada prišlo zaradi imunizacije s cepivom DTP, vendar je ogromno dokazov, da se je pogostost davice zmanjševala, še preden je bilo na voljo cepivo.
Odgovor: Teorija je eno. Tisti, ki je doživljal to pa ve, da ni tako. Davica je morila cele družine otrok. Tudi po šest otrok na teden v eni družini, ki so umrli za davico, so kropili na parah.
Tisfus je razsajal v Titovi Jugoslaviji v delovnih brigadah. Mladinci in mladinke so umirali na Japljevi v Ljubljani kot na tekočem traku, če so sploh utegnili priti tja, saj so jih prej razglasili za saboterje socializma.
Po vojni in še dolgo desetletij po tem so bile cele družine tuberkulozne. Če ne bi bilo streptomicina, te bolezni, ki je zelo prenosljiva s slino in vdihavanjem Kochovih bakcilov ne bi izkoreninili. Veliko ljudi je za tuberkulozo umiralo, ker je bil tedaj streptomicin drag in v omejenih količinah. Ogromno mladih je bilo po vojni operiranih, ker je imelo tuberkulozne kaverne na pljučih. Iz nacističnin in fašističnih koncentracijskih taborišč ter Titovih zaporov, kjer so bili zaporniki natrpani kot ribe v konzervi in jih je bila polna vsa Jugoslavija, ne samo v Sremski Mitrovici, je razsajala tuberkuloza in ljudi so domov vozili v "kištah". Nekaterim so operativno odstranili tudi celo stran reber z pljuči vred. Mlade, še otroke so za časa Titove Jugoslavije pošiljali delati v rudnike in na udarniško in so podhranjeni zbolevali za tuberkulozo, tifus in druge nalezljive bolezni. Iz JLA so vozili mladeniče v kištah domov, bodisi umrle zaradi nalezljivih bolezni ali ker so bili ustreljeni na straži. Veliko tega je bilo tudi v psihiatričnih klinikah, kjer so politični zaporniki v bivši državi prestajali doživljenjsko prevzgojo z elektroški.
Mladina po šolah ni bila samo okužena od navedenih nalezljivih bolezni, temveč je bila tudi garjeva in polna naglavnih in "gvantnih" uši. Razsajala je tudi pegavica.
Zato Marko, tvoje enciklopedično znanje je v primerjavi z resničnim življenjem, prava utopija. Še Bog da so zdravila in cepiva.
Pravijo, da je TBC spet na pohodu pri slabo in enolično hranjenih družinah in družinah, ki imajo slabe stanovanjske pogoje (živijo po vlažnih kleteh, neogrevanih prostorih in nimajo kaj jesti. N.pr.brezposleni, nekaterih upokojenci z majnimi pokojninami. Center za socialno delo jim pomaga, vendar to ni dovolj za preživetje in človeka vredno življenje).
LP Tatjana
Resnična epidemija
Prispeval/a: MC dne ponedeljek, 29. januar 2007 @ 15:17 CET
»Vaccination status of patients - For 7136 cases for which detailed information is known, 1103 (15%) were identified as having received no measles vaccine, 1127 (16%) had received one dose, 2566 (36%) had received two doses, and the vaccination status of the remaining 2340 (33%) cases is unknown.«
http://www.eurosurveillance.org/ew/2006/060309.asp#1
Po domače rečeno – enako obolevajo tisti, ki so bili cepljeni, kot tisti, ki niso bili cepljenji!!
Tvoji slikoviti opisi vojnih in povojnih časov v bistvu samo potrjuje tisto, kar trdim ves čas: Na drastično zmanjšanje tako imenovanih »kužnih bolezni« cepiva niso vplivala praktično nič, pač pa kvečjemu izboljšanje življenjskih razmer (prehrana, higiena, mir, svež zrak). Pa menda res ne misliš, da ljudje v koncentracijskih taboriščih ne bi obolevali, če bi bili cepljeni proti tuberkulozi in tifusu?! Cepivo proti tifusu ni izkoreninilo bolezni, ker je bilo itak cepljenih zelo malo ljudi. In cepivo proti tuberkulozi tudi ne, sicer se ne bi pojavljali primeri tuberkuloze pri cepljenih, pa še to vedno le pri osebah, ki imajo že tako in tako sesut imunski sistem, velikokrat v povezavi z nečloveškimi bivanjskimi razmerami ali v povezavi s kako drugo boleznijo. Prepričan sem, da če bi današnje (precepljene in negovane) ljudi strpali v koncentracijska taborišča in jih obravnavali na podoben način kot so zapornike med in takoj po drugi svetovni vojni, bi ti umirali še veliko hitreje in bolj množično od takratnih taboriščnikov, ki so bili po večini veliko bolj utrjeni od današnjih pomehkuženih civilizirancev, ki niso sposobni preživeti niti enega dne brez kave ali aspirina in jih najmanjši prepih spravi v bolniško posteljo.
Vse tvoje zgodbe, o mladeničih, ki so jih iz JLA vozili v kištah, ne povedo ničesar o stvari in služijo le k pogrevanju nekih dogodkov, ki so predvsem stvar tvoje osebne travme in patološke averzije do vsega, kar se je dogajalo v prejšnjem sistemu. In če smo že pri tem - prepričan sem, da so med tistimi, ki so jih pripeljali v »kišti«, bili tudi takšni, ki so podlegli raznim cepivom in »zdravilom«, ki so jih »preventivno« prejeli v JLA. Na sploh je - za vse države bivšega socializma - značilno, da je cepljenje tam obvezno praktično brez izjem (enako velja za ZDA, ki je med vsemi zahodnimi demokracijami najbolj totalitarna država). Neobvezna cepljenja pa so bolj prisotna v državah z dolgoletno demokratično tradicijo. Med obveznim cepljenjem in totalitarnostjo neke države obstaja močna korelacija. Gre za tipično nasilje družbe nad posameznikom.
Podobno kot za tifus in tuberkulozo, velja tudi za garje in uši, ki s cepljenjem nimajo nikakršne zveze. Cepiva proti ušem in garjam zaenkrat ni še nihče izumil, verjamem pa da bi ga, če bi tudi zato obstajala dovolj velika »tržna niša«. Streptomicin, o katerem govoriš, je antibiotik in s cepivi nima nikakršne zveze. Lahko da rešuje življenje v nekih izrednih razmerah, vendar NE preprečuje bolezni v smislu umetne imunosti, to pomeni da je njegova »preventivna« vrednost nična.
Kar zadeva delovne brigade, težko rečem karkoli, ker nimam podatkov. Moj oče je v delovnih brigadah bil, pa ni nikoli omenjal kakega tifusa, niti kake druge bolezni. Verjetno se je to dogajalo takoj po vojni, toda takrat so ljudje nekaj časa množično umirali za zelo različnimi boleznimi tudi brez delovnih brigad, zaporov, taborišč.
Zapisala si, da je TBC spet na pohodu pri slabo in enolično hranjenih družinah in družinah, ki imajo slabe stanovanjske pogoje (vlažne kleti, neogrevani prostori,..) Prav o tem govorim! Tuberkuloza je kužna toliko, kolikor je kužna revščina in bedne socialne razmere. Zato pa niso krivi »zlobni virusi«, marveč kvečjemu brezbrižnost države in kapitalistični ustroj družbe, kjer je kapital vedno postavljen pred ljudi. »Zlobni virusi« pa so tukaj samo zaradi ustrahovanja, da se bolje prodajajo strupene kemikalije, ki jih proizvajajo farmacevtski giganti. Cepiva in zdravila so namreč velikanski posel. Tvoj način razmišljanja, ki vključuje pobožnjakarsko malikovanje cepiv in zdravil, je v bistvu samo prispevek k utrjevanju nekega gospostva, ki je zasnovano na lažeh in množični propagandi.
Zapisalo se ti je, da »še Bog, da so zdravila in cepiva!« Glede na to, da nas je Bog ustvaril po svoji podobi, predvidevam, da je tudi on cepljen (vsaj proti hudiču), verjetno uživa antibiotike proti bacilom ateizma, morfij, ekstazij in antidepresivi pa ga vedno znova držijo v nebesih. Za človeka, krono stvarstva, ki si brez množice kemikalij ne zna več predstavljati življenja, pa bi v resnici zadostovalo eno samo cepivo – cepivo proti norosti!
Tudi o teoriji in praksi bi lahko razpravljala, pa o enciklopedičnem znanju. Jaz svojo »teorijo« tudi živim, že skoraj tri leta in pol se nisem pritaknil nobenega tako imenovanega »zdravila«, niti zdravilnega čaja, bombona, dražeja, sirupa, tudi tistega iz domače zeliščne lekarne ne. Moje zdravje in počutje je neprimerno boljše kot takrat, ko sem bil reden gost zdravnikov, lekarn in raznih »zeliščarjev«. Je pa res, da ne živim v slabih bivanjskih razmerah, da sem dobro hranjen (s hrano, za katero je človek biološko prilagojen), se izogibam stresa, redno telovadim in tečem – skratka počnem stvari, ki mi jih »visoko usposobljeni prodajalci farmacevtskih proizvodov z doktorskim nazivom« niso nikoli priporočili, v koncentracijskem taborišču pa jih ne bi smel početi.
Kar zadeva enciklopedičnega znanja, ti lahko povem, da se nanj ne zanašam povsem, saj so tudi enciklopedije polne doktrinarnih neumnosti, na splošnem konsenzu temelječih hipotez in špekulacij. Recimo takšnih, kakršna je bila tvoja špekulacija o mojih težavah z alergijo na gluten, ki se ji, mimogrede« reče »celiakija« in ne »cilijakija«. Ne samo, da o določenih stvareh nimaš pojma, oziroma da se nanje spoznaš, če smem uporabiti tvojo frazo, kot »zajec na boben«, niti toliko se ne potrudiš, da bi zadeve malo preverila v kaki »enciklopediji«. Lahko ti zatrdim, da nisem bil niti najmanj alergičen na gluten, marveč kvečjemu obratno - očitno je moj organizem razvil visoko toleranco na gluten – sicer ne bi »pospravil« več (pšeničnega) kruha, pic in testenin, kot vse ostale hrane skupaj. Po domače rečeno – bil sem odvisen od kruha, ne pa alergičen nanj. In tudi tako imenovani simptomi celiakije, ki med drugim vključujejo padanje telesne teže, pomanjkanje apetita in bruhanje, se pri meni niso manifestirali – prej obratno – z vsako pico, z vsako štruco kruha, z vsakim krožnikom »pašte« sem bil bolj zabuhel, bolj okrogel, bolj »hrčkast« in bolj požrešen. Kruh je namreč droga. Znameniti izrek »kruha in iger« ne pomeni nič drugega kot »droge in droge«. Alergija in odvisnost pa sta dve diametralno nasprotni zadevi. Tvoje diagnosticiranje celiakije (na katero se očitno res spoznaš kot »zajec na boben«) je vsaj tako nesmiselno, kot če bi če ozdravljenemu alkoholiku (abstinentu) postavila diagnozo, da je bil alergičen na alkohol, potem ko 20 let ni mogel živeti brez njega.
Naj zaključim: Za bolezni niso krivi »zlobni virusi«. Zlobni so lahko kvečjemu ljudje. Tako kot boga in hudiča, tudi viruse ustvarja človek po svoji podobi.
Samo dejstva glede slabokrvnosti vegetarijancev
Prispeval/a: MC dne ponedeljek, 29. januar 2007 @ 15:29 CET
Kar govorijo zdravniki o prehrani je popolnoma irelevantno. O prehrani namreč ne vedo nič več, kot vedo strojniki, računalničarji, šivilje, gradbeniki, filmski igralci, župniki, advokati, ekonomisti… O prehrani v toku svojega petletnega doktorskega študija in dolge specializacije, ne izvedo ničesar (nimajo niti enega samega predmeta) Za nameček zdravniki spadajo v kategorijo povprečno najbolj bolnih in najbolj zadrogiranih ljudi z eno najvišji stopenj samomorilnosti.
O tem, kako telo potrebuje rdeče meso, pa vemo že iz televizijskih reklam. Za to ne potrebujemo zdravnikov.
Mimogrede, izredno dober vir železa so tudi železovi opilki. Dober tek!
Resnična epidemija
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 29. januar 2007 @ 16:54 CET
Povem naj ti, da jaz zdravil sploh ne jemljem, ker sem skoraj na vse antibiotike alergična in kemične učinkovine. Bila sem pred kratkim en teden na Golniku, kjer so me testirali na nek kinolonski antibiotik in niso mi potrdili niti da sem, niti da nisem nanj alergična. V primeru, da bi nujno potrebovala antibiotik, jih lahko jameljem samo v stacionirani bolnišnici ali na Golniku pod strogo kontrolo. K sreči antibiotika niti nisem potem potrebovala. Sem alergična na penicilin G in V, na Garamicin, Klimicin Fluorofloksacine, sulfanomide, itd. Skratka imam že od otroštva (od prebolele davice) visoko sedimentacijo in CRP, vendar ne morejo ugotoviti zakaj. Domnevajo, da gre za avtoimunsko preobčutljost, kjer avtoimunski sistem napada zdravo tkivo. Diagnosticirana je Hašimoto, vendar ščitnica deluje. Ne uporabljam hormonov. Mene so pred desetletji filali s penicilinom in tudi zdravili, ki so bili na testiranju v Jugo in manj razvitih državah, kar mi je pustilo tudi določene posledice na zmanjšani funkciji ledvic. To mi je povedal moj stric, ki je bil zdravnik na Univerzitetni kliniki v Milanu, da so zdravilo, ki sem ga jaz jemala, v Ameriki dali iz prometa, ker je imelo toliko stranskih učinkov. Tako Marko, nikar mi ne govori, da jaz malikujem zdravila. Jih sploh ne jemljem. Ko imam kakšne težave, jih odpravljam s čaji, limonami, sadjem itd. Vedno pa to ne gre. Kljub relativno dobri prehrani pa imam železo izpod spodnje meje kot bi bila vegetarianka, čeprav nisem. Kot vidiš tudi ti mimo usekaš, ko pišeš o meni, ko me sploh ne poznaš. V zvezi z alergijsko odzivnostjo bi bili mene pred dvemi leti kmalu spravili pod zemljo, ker so mi pri rutinskem operativnem posegu (nič posebnega) dajali infuzijo eritromicina in klimicina, čeprav sem internistu rekla, da edino kar lahko jemljem je eritromicin, pa je to preslišal. Nato sem dobila še narkozo in mi je odpovedalo srce, so me oživljali in prav malo je manjkalo, da bi bila pokojna. Kardiolog je rekel, da sem imela veliko srečo, da sem preživela. Nato sem postala rdeča in otečena in so se šele zavedali, da je šlo za anafilaktični šok in so mi dali injekcijo proti alergiji. Jaz zaupam zdravnikom z veliko zadržanostjo, nekateri se zares potrudijo, največ pa je takih, ki obravnavajo vsak del telesa kot svoj TOZD in te pošiljajo od vrat do vrat. Epilog je, da jaz načelno ne vzamem prav nobene tablete, še aspirina ne, ker me je strah posledic. Če pa bi bilo nujno potrebno, da bi bilo moje življenje in ozdravitev odvisna od zdravll, vem da bi jih vzela. Tudi ti bi jih vzel, če bi ti šlo "pošteno za nohte".
Toliko o zdravilih!
Glede tifusa pa mi nikar ne govori, ker ga je moj mož prebolel, ko je bil v delovni brigadi. S 40 C vročine so mu rekli, da sabotira in da noče delati. Bil je na Japljevi več mesecev in vsaki teden je umrlo najmanj 30 do 35 tifusarjev. Ko je prišel v bolnišnico je jablana cvetela, ko je šel ven so bila na njej že zrela jabolka. Izgubil je vse lase, ki so mu nato ponovno zrasli.
V Ukrajini so bile pred časom razne epidemije, tudi davica. Za davico so otroci nekdaj umirali kot po tekočem traku. Mene so odpeljali v bolnišnico k Rdeči hiši v Gorici (Italija) in imela sem srečo, da sem prišla na zdravljenje k dobremu pediatru Carari, ki mi je rešil življenje. Bila sem tri dni v komi z vrečo ledu na glavi. V bolnišnici pa več tednov.
Kaj bi govorila, branje člankov v angleščini je prednost, vendar živeti in preživeti stvari pa je povsem nekaj drugega.
Ti verjameš vse kar prebereš, jaz pa tisto kar temelji na mojih izkušnjah. Sartre je rekel, da se moraš kar naprej za nekaj odločati. Tudi če se nič ne odločiš, se odločiš. Če bi bil ti zdravnik, bi seveda prav rada imela tako temeljitega zdravnika, ki z vso dušo in telesom posveča stvarem. V Bolnišnici Izola sem od maja 2005 čakala, da pridem na vrsto za pregled eno leto. Po več pismih in intervencijah sem le prišla na vrsto. Naredili so mi nekaj preiskav, vendar do danes še nisem dobila vseh izvidov. Rekli so mi naj prinesem še eno napotnico, ker stara ne velja več. To se je zgodilo! In pri tem je tudi ostalo. Torej diagnosticiranje v tem našem "gnilem" zdravstvu traja dve leti in tudi po dveh letih nisi diagnosticiran. Sicer pa ne rabim torbe zdravil, ki bi mi jo predpisali. Tako pač gredo stvari! Glede moje averzije do komunističnega režima pa si oglej kakšen film o Golem otoku, preberi si knjigo Viomila Zupana "Levitan", preberi si spomine Pučnika, ki je bil nad 6 let v celici, če se ne motim 2,5 x 3 mi (še dobro, da ni znorel), Torkarja, Zavadlava in še bi jih lako naštevala in si zapoj: "La bandiera rosa...." , če te je volja.
Lep pozdrav
Tatjana
Samo dejstva glede slabokrvnosti vegetarijancev
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 29. januar 2007 @ 17:56 CET
Lep pozdrav
Tatjana
Samo dejstva glede slabokrvnosti vegetarijancev
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 29. januar 2007 @ 18:00 CET
Meni, ki potrebujem železo, mi niso teknili. Dala sem jih nekaj časa na dež, da bodo bolj sočni in mehki, vendar iz tega ni bilo nič.
LP Tatjana
Samo dejstva glede slabokrvnosti vegetarijancev
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 29. januar 2007 @ 18:04 CET
Samo dejstva glede slabokrvnosti vegetarijancev
Prispeval/a: MC dne ponedeljek, 29. januar 2007 @ 18:38 CET
Lep dan ti želim
Živo srebro v cepivih
Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 29. januar 2007 @ 19:32 CET
MC, oprosti, čeprav te zelo rad berem in te spoštujem, si v 50% tematike udaril mimo. A ti povem zakaj? Kdor je v Svetlobi, je zdrav!! In zato, ne zganjaj svoje prehrabenene dogme na teh straneh. Lepo jej svoje, nam pa nehaj "sollit pamet" glede prehrane, capisko? Sam ti verjamem, da je tvoj način prehrane za tebe, tisti-...,ampak tvoj način ne vsiljuj drugače mislečim. Dokler tega ne spremeniš, si samo orto-prehrabneni ekstremist, dogmatik, nove dobe.
Lepo te pozdravljam in bre zamere,
Miran.
Koliko Fotonov za enega zaklanega prašička?
Prispeval/a: MC dne ponedeljek, 29. januar 2007 @ 20:12 CET
In enako kot ti meni očitaš neke prehrambene dogme, lahko jaz očitam tebi neke duhovne dogme. Če se izrazim s tvojimi besedami: Ne zganjaj svoje duhovne dogme na teh straneh! Lepo moli svoje Kristusa, Svetlobo ali karkoli že moliš po svoje, nam pa nehaj solit pamet glede duhovnosti, capisko! Saj ti verjamem, da je tvoj način duhovnosti za tebe, tisti-…ampak tvoj način ne vsiljuj drugače mislečim. Dokler tega ne spremeniš, si samo orto-duhovni ekstremist, dogmatik, nove dobe (new age).
Pa brez zamere
Veliko Svetlobe ti želim (in naj ne bo krvavo ožarjena)
Marko
Resnična epidemija
Prispeval/a: MC dne ponedeljek, 29. januar 2007 @ 21:48 CET
hvala za tvojo zgodbo, ki v resnici pove več, kot vsaka teorija, ki jo – paradoksalno zagovarjaš, ko navajaš, kaj pametnega imajo za povedati doktorji o anemiji. Železo imaš pod spodnjo mejo (kljub rdečemesnim kadavrom), kot bi bila vegetarijanka, ja - in mnogi vegetarijanci imajo visoko železo, kljub temu, da jedo le »travo«. In mnogi ob visokemu železu komaj še živijo, drugi pa z nizkim železom lahko pretečejo maraton. Zanimivo. In tudi gorile ter šimpanzi ob skoraj samem sadju in listju niso anemični, da ne govorimo o najmočnejših kopenski sesalcih slonih, ki imajo brez rdečega mesa, odlično krvno sliko, dovolj eritrocitov, hemoglobina, železa, trasferina in ne vem še česa, da lahko brez težav premikajo tono težka bremena.
Če zapišeš, da »Bog, da so cepiva in zdravila.«, potem si to težko predstavljam drugače, kot pobožnjakarsko malikovanje cepiv in zdravil. Glede na tvoje izkušnje, bi pomislil, da so se dohtarji v tvojem primeru izkazali slabše kot oblastniki bivšega režima, o katerih imaš sicer popolnoma upravičeno za povedati toliko grdih stvari. Če so »cepiva in zdravila« božji dar, zakaj ne bi potem rekla še »Bog, da smo živeli v socializmu!«
Zdi se mi, da se relativno dobremu zdravju na stara leta lahko zahvališ prav tvoji alergiji na zdravila in – naj se sliši še tako smešno – skromni (po današnjih standardih pomanjkljivi) prehrani v mladih letih (tista polenta in zelje, ki si jo glodala v mladosti, je veliko bolj blagodejno vplivala nate, ko sta name "s kalcijem nabiti" Eurocrem in Alpsko mleko. Meni je žal, da nisem bil že od rojstva alergičen na kravje mleko in gluten. Potem bi se izognil množici težav, zaradi katerih so me dohtarji (verjamem, da celo v dobri veri, oziroma v Svetlobi, kot bi rekel Miran) filali z antibiotiki (Sumamed, Ospen in na koncu celo z eno največjih svinjari, ki jih lahko predpišejo mladim ljudem – Roaccutane). Razumeti moraš, da jaz ne pridigam proti zdravnikom – posameznikom (tudi meni so kirurgi z operacijo rešili »jajca«, če že ne življenja), marveč kvečjemu proti zločinskemu sistemu množičnega razpečevanja legalnih drog, ki ima z zdravljenjem opraviti približno toliko, kot razpečevanje in jemanje heroina, alkohola, tobaka in drugih substanc, ki človeku »lajšajo vsakodnevne skrbi«. Da je v zdravstvu daleč največ korupcije, kljub deklarativno najvišjim etičnim standardom, pa čivkajo že vrabčki na strehi. V resnici vsa moč, ki jo imajo zdravniki, izhaja iz tega, da so si uzurpirali pozicijo, ko odločajo o življenju in smrti, o zdravju in bolezni. Zato jim gre vsakdo, ki vzame usodo v svoje roke (npr. Drnovšek), tako zelo v nos in bi ga najraje živega požrli.
Glede tifusa sem ti že povedal, da cepiva niso rešila ničesar – tifus je izginil, ko so izginile (po)vojne razmere, ne pa zato, ker bi izginil »virus«, še najmanj zaradi kakih tifusnih cepiv. Če je tvoj mož toliko pretrpel, je bilo to zaradi zločinske narave sistema, zaradi »zlobnih ljudi«, zaradi nečloveških okoliščin, ne pa zaradi »zlobnih virusov«. Tako kot ljudje v Afriki ne umirajo zaradi virusa HIV (ko nam radi pripovedujejo mediji množičnega pobebavljenja), marveč zaradi podhranjenosti, pomanjkanja pitne vode, slabih higienskih razmer in katastrofalne infrastrukture. Ampak je že tako, da je lažje, kot zagotoviti pitno vodo in ustrezno prehrano, deliti kondome in pridigati o varnem seksu, - ljudem, ki nimajo niti toliko možnosti, da bi lahko popili kozarec čiste vode.
Očitaš mi, da jaz verjamem vse, kar preberem, ti pa menda le tisto, kar temelji na tvojih izkušnjah. V resnici jaz ne verjamem praktično ničemur, kar preberem - še najmanj tistemu, kar prebere oziroma verjame večina. Svojo »vero« pa tudi živim. Seveda zmeraj ostane nekaj, čemur moraš verjeti (in priznam, da je življenje brez vere nevzdržno). In priznam, da vedno verjamem v tisto, kar mi ustreza. Vera je samo poskus, da potlačiš ali se znebiš nekega notranjega konflikta. Zato sem tudi postal »orto-veganec«, ker preprosto nisem več mogel prenašati notranjega konflikta. Sedaj mi je veliko lažje. In lažje se mi je pričkati po forumu, uveljavljati svoj prav, kot pa živeti z občutkom, da moj način prehranjevanja podpira množično mučenje in pobijanje živali.
Vedno verjamemo v tisto, kar nam ustreza. Gre za imperativ (notranjega) ugodja. Velja zame, zate, za tiste, ki verjamejo v Temo, za tiste, ki verjamejo v Svetlobo ali karkoli že. In ko spregovorimo, v kaj verjamejo, se vedno najde sto drugih vernikov, ki mislijo, da jih posiljuješ svojo vero, v nekem bizarnem prepričanju, da so forumske diskusije namenjene »sajenju rožic«, nekonfliktnemu flower-power duhovnemu ekumenizmu, širjenju tako imenovane »pozitivne energije« in kar je še takega iz repertoarja sistema »potrepljaj mene in jaz bom potrepljal tebe, predvsem pa – ne vzbujaj mi slabih občutkov – nočem novih notranjih konfliktov!« Kdor slabo prenaša Temo ali Svetlobo, naj pač ne prebira forumov in drugih mnenj. Naj gre raje v naravo, na zrak, na tisto pravo svetlobo, ki pomaga pri nastajanju vitamina D.
p.s.:
Tista lepa pesmica »Avanti popolo, bandiera rosa..« pa ima približno toliko opraviti z Golim otokom, kot ima geslo »Liberté - Egalité – Fraternité« opraviti z giljotino.
Samo dejstva glede slabokrvnosti vegetarijancev
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 29. januar 2007 @ 22:13 CET
LP Tatjana
Trepljanje
Prispeval/a: MC dne ponedeljek, 29. januar 2007 @ 22:36 CET
Koliko Fotonov za enega zaklanega prašička?
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 29. januar 2007 @ 23:04 CET
Tvoja humanost do prašičev je zlagana, z njo samo poziraš kao nek prehrambeni učitelj Absolut. Verjetno imaš alergije na beljakovinsko živalsko hrano in zato si se odločil, da ješ pretežno samo rastlinske ljudi.
Jezen si na vse tiste, ki si lahko kaj več privoščijo, kot si lahko privoščiš ti s svojo alergično odzivnostjo. Jaz n. pr. ne smem jesti sirov in jih običajno tudi ne jem, ker me začne srbeti po životu. Zato pa ne vsiljujem drugim svoje izkušnje, da so siri nezdravi. So polni kalcija in beljakovin in tisti, ki jih lahko je, naj jih uživa.
Poleg tega, da si prehrambeni dogmatik in heretik, si še grob do Mirana in tudi do mene, ko mi v nekem komentarju spodaj pišeš glede na "tvoja stara leta". Stara leta bom dosegla mogoče čez dvajset in več let, če bom tedaj še živa. Sedaj sem pa aktivna, polna energije in ustvarjalnosti. Ti vrhniški neotesanec, ali se tako reče dami? Če sem bila že toliko odkrita, da sem povedala za nekatere svoje zdravstvene težave, ti zares ni treba v članku poudarjati kako sem stara. Star si toliko, kolikor se počutiš. Nekateri so že v zgodnjih letih svojega življenja stari po miselnosti in tudi trdovratno vztrajanje na svojih pozicijah, je značilno za duševno stare, okostenele in neprožne ljudi, ki se pretirano ukvarjajo sami s seboj in svojim telesom.
Jaz tebi ne bom rekla smrkavec, ker se to ne bi spodobilo. Pa vendar bi ti v tem primeru lahko tudi to rekla. Kar veliko fotonov bi se hotelo, da bi se zvrteli vsak na svojem koncu, ko se razleti atomsko jedro, da bi te telefonske zveze med negativnimi sevanji štimale. V vesolju je od nastanka vesolja vse polno fotovnov, tu na tem planetu pa polno prašičev in jih ne bo zmanjkalo.
Miranovo zdravljenje temelji na psiohološki in avtosugestivni metodi, ki pripomore do dobrega notranjega počutja pacienta, ko s svojimi metodami in delovanjem pozitivno vpliva na človeka. Moji prijateljici je pomagal, da je lažje psihično prestala operacijo raka in ji je vlil vero, da bo ozdravela. In zgodilo se je, da je sedaj v redu, ji je alternativno pomagal in mu je zato hvaležna.
S tvojo prehrano in načinom kot jo vsiljuješ drugim pa bi človek pred vedrom solate, ki ga porivaš pred njega, dobesedno crknil. Če bi prednosti vegetarijanske hrane prikazal na drugi, na človeku bolj dopadljiv način, bi ti morda kdo prisluhnil in namesto sendviča pojedel za malico dve jabolki. Ampak s svojim omalovažujočim načinom in "zajebavanjem" (oprostite izrazu), ljudi samo iritiraš in ne moreš žeti uspeha s svojimi nasveti. To je dejstvo. Malo razmisli o tem!
Lep pozdrav
Tatjana
Zakon izkazovanja moči
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 29. januar 2007 @ 23:14 CET
Življenje je volja do moči, je samopreseganje. To razkazovanje moči bi lahko poimenovali tudi ljubezen. Ljubezen je vgrajena v vsak najmanjši delček narave. Toda zakaj razdeljujemo svojo moč, zakaj ljubimo, zakaj smo pri razdeljevanju moči tudi negativni in sovražimo. Ali je negativnost v človeškem pojmovanju pojava korekcija obstoja pozitivnega? Ali je negativnost potrebna kot nasprotni pol pozitivnega za vzdrževanje ravnotežja? Kako bi si razložili, da bi te bistroumne mere nastanka Univerzuma in nas samih razumeli, si jih razložili in doumeli kaj pomeni, če pozitivnosti ali negativnosti dodamo prekomerne uteži? Ali bi iztirili in bi prišlo do uničenja vsega kar je ustvarjeno. Očitno je obstoj sveta zastavljen tudi na uničevanju in ne samo na ustvarjanju, torej na pozitivnosti v človeškem pojmovanju. To bi lahko opredelili z zakonom negacija negacije. Vsak pojav ima za posledico uničenje starega in nastanek novega. Tega ritma in procesa ni mogoče zaustaviti, spremeniti ali uravnavati. Obstoja starih pojavov ni mogoče zadržati in ne izsiliti nastanka novih pojavov. Vse ima svoje zakonitosti. Človek je del tega procesa.
Ko govorimo o nastajanju sveta znanja, se moramo vprašati kakšne mere naj upoštevamo, da bomo živeli v harmoniji z vsem kar nas obdaja in kakšne bi lahko bile posledice in odkloni, če tega človek kot bitje razuma, ki odloča o upravljanju z naravo, ne bi upošteval.
Postavljam temeljno vprašanje, ali je mogoče na svetu doseči, da eno bitje, ne bi uničilo drugega, da preživi. Če bi se ta proces prekinil, bi nastalo neravnotežje v naravi in bi se začel naš bios dušiti in rušiti . Prav tako povzročajo neravnotežje sveta preveliki posegi človeka v naravo. Očitno je vse kar se v naravi vesolja dogaja proces, v katerega ne more človek z veliko mero svoje volje posegati. Tudi človek je minljivo bitje in ne more obstati večno, ne da bi ga narava vzela nazaj v svoje naročje, v nov reproduktivni proces življenja. Vanj lahko človek posega le s svojo voljo do izkazovanja moči, s samopreseganjem, vendar ta volja ima svoje meje. Mejo ima ne le človekova volja, temveč tudi njegovo življenje. Meje si človek z ozaveščanjem in uravnavanjem svojega delovanja lahko postavlja višje, vendar ne more preko sebe.
Vrtimo se v začaranem krogu ugank. Človek je prepuščen svoji lokalni, zemeljski humanistiki. »Humanistiko« stvarstva uravnava višji zakon.
Kaj pomeni omejevanje in uravnavanje? Da greš skozi življenje skoz nek tunel, kot pri porodu in da moraš vzeti nase vse pogoje življenja, ki ti je dano in posledice, če se tega ne boš držal. In prav zanimivo je, da sem se kopala v rožnatem čebru materinega trebuha devet mesecev preden sem prišla na svet zato, da me je v duši sram, da moram pojesti živo solato, da preživim.
Čutim se ranjeno v duši, da se moram skrivati za fasado svoje vljudnosti in kulturnosti medtem, ko sedim za mizo in použivam rastline in druga bitja, ki sem jim povzročila trpljenje njihovega uničenja. Sem mar drugačna od vsega drugega živega in neživega sveta v nastajanju in razpadanju?
Odgovorna sem za življenje drugih, da bo človeška vrsta obstala. Pehamo se noč in dan in tavamo po tovarnah, pisarnah in labirintih hodnikov, da preživimo in na koncu na izhodu iz našega vsakodnevnega delovnega mesta nas čaka mož in naš lepo rejeni otrok, da poskrbimo zanj in ga nahranimo. Za to potrebujemo tisočake, ki jih zaslužimo s prodajanjem sebe kot delovne sile. In to je raj, ki nas čaka na koncu tunela, ko pridemo na svet kot človek, kot junak s svojo zgodbo življenja in z jezikom, da si izmisšljamo nove besede in stavke na poti, ko odhajamo k božanski svetlobi v novo življenje. Naš konec pa pomeni vedno začetek novega. Kaj je z našo dušo, ali ni duša lastnost enosti stvarstva, ki je kot lastnost zakona izkazovanja moči neuničljiva?
Kako naj torej živimo, se socializiramo, kako naj v sebi potlačimo svoje nagone izkazovanje moči za preživetje? Kakšni smo pravzaprav po duhovni plati v vsem tem procesu uničevanja in nastajanja novega. Kakšen je naš delež v nastanku novega. Kaj je pravzaprav ustvarjalno delo, ali ni to pogojeno z egoizmom, ki se kar naprej kaže kot izkazovanje moči s hrepenenjem po večnosti ali vekotrajnosti. Ali sploh znamo razlikovati med odvečnim in pomembnim. Ko pomislim, da bom verjetno nekoč rastlina, ki me bodo druga bitja užila za svoj obstanek, občutim grozno izpraznjenost in votlost življenja. To razmišljanje je odvečno. Bolj pomembno je občutenje siromaštva, ki smo ga prinesli na poti s sabo na ta svet. In vendar, če tega življenja in mene ne bi bilo, ga ne bi doživela. To pa je pomembno. Pomembno je, da sem in da se te svoje biti zavedam.
Ali imam sploh pravico, da s svojim življenjem manipuliram do take mere, da se izrekam o svojih intimnih občutkih ali občutkih drugih. Ali je bil sploh namen stvarnika, da bom obstajala na tako simbolni način, da bodo moji predniki z več kot dva tisoč letno tradicijo ustvarili filozofijo in kulturo, ki me je privedla do točke, da se o tem sprašujem. Ali ne bi bilo veliko bolj modro, da bi me zakon izkazovanja moči ustvaril zavezanih ust kot rastlino, ki mnoštvo svojih identitet izkazuje z barvami cvetov in lepoto svojih prašnikov. Ali je stvarnik, ko je ustvarjal človeka, videl to bitje klečati pred njim, recimo v podobi muslimanke z ruto ali Evropejke s pobarvanimi lasmi, ki se vozi z avtomobilom in se razburja nad neenakopravnostjo žensk, utišanjem žensk in podobnimi pojavi. In če govorim kot Slovenka, se mi ves čas v moje razmišljanje vpleta v to življenje misel, kaj je tako specifično v njem glede na življenje neke Afričanke, Kitajke ali Tibetanke. Tedaj ugotovim, da smo ljudje razdeljeni v nekaj svežnjev bitij, ki se prav malo razlikujemo med sabo. Vse nas poganja v življenje zakon izkazovanja moči.
Zavedati se torej moramo tega problema izkazovanja moči, ki je vgrajen v nas. Zavedamo se kompleksnega razmerja med mikro malim in ultra velikim. Naša preteklost je dojeta, kot mrtva in kronološko nanizana materija, ki sodi v zgodovino, iz katere se učimo. Zavezani smo k etiki, ki jo je izoblikoval človek in naravni zakon. Naravni zakon izkazovanja moči pa ni naklonjen etiki v pojmovanju, ki ga želimo doseči. Ali je etika nekakšna kvintisenca, ki zdravi našo samouničevalno naravo. Okolje, ki me je vrglo na svet je zame pomembno, ker sem priseljena k drugim ljudem, živalim in rastlinam in naravnemu okolju, s katerim soupravljam. Svojih napak ne bom pogoltnila sama, temveč jih bodo morali goltati tudi drugi. Tudi tisti, ki jih še ni. Ali ni to življenje ena bizarna prigoda, ki se nam je zgodila? Poglejmo koliko je ura in koliko nam ga še preostane. Rešitve so tako oddaljene od tega sveta in hkrati tako blizu, znotraj nas.
Vesolje s svojim vzbočenim trebuhom je del nas in mi del njega. Naša ladja pluje neznano kam. Mi smo samo ena majhna plavut tega velikega orjaka. Sploščenost vesoljnega telesa bo nastopila, ko se bomo v kakšni galaksiji preoblikovali v nam še neznana bitja. Ali ni to pričakovanje vznemirljivo?
Znašli se bomo v kraljestvu fotonov!
Trepljanje
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 29. januar 2007 @ 23:18 CET
Mladost in lepota pa ne prenašata modric.
LP T.
Ali morilec anonimnih žrtev ni morilec?
Prispeval/a: taja0508 dne sreda, 31. januar 2007 @ 20:47 CET
Protestiram proti trditvam, da imajo vegetarijanke železo »izpod spodnje meje«. Imam nemalo stikov s celimi družinami vegetarijancev in nihče od njih nima problemov z zadostno količino železa. Ravno obratno, jaz sama sem bila od otroštva naprej slabokrvna, kar so zdravili z dodajanjem železa v obliki zdravil. Zadnja količina v življenju, ki sem jo prejela, je povzročila oteklo zadnjico in nevzdržne bolečine, še preden je bolniška sestra izvlekla injekcijo. Po tem dogodku sem samo spremenila prehrano oziroma iz hrane izločila meso in jajca, pa je bila zadeva, ki so jo reševali celo življenje in nikoli rešili, urejena sama od sebe. Nikoli več, od tega je dvanajst let, mi niso ugotovili pomanjkanja železa ali kakršnega koli drugega neravnovesja v telesu.
"Dysan: Bravo, marko. O prehrani zdravniki nič ne vedo, še dobro da imamo tebe in tebi podobne ortiče, ki vedo o prehrani vse in lahko druge učijo. Vi imate vedno in edino vi, prav."
Bravo, Marko, pravim tudi jaz, kajti brez vaših jasnih in z dokazi podprtih trditev marsikdo ne bi dobil informacij, ki so pomembne in proti katerim se na vse kriplje borijo nekteri nasprotniki vegetarijanstva.
"Tatjana: Vojna med vegetarianci in vsejedi se mi zdi popolnoma nesmiselna. Tudi prehrambene navade med ljudmi se spreminjajo in najbolj bo pokazal čas, kaj je za človeka dobro. Dotlej pa mislim, da je potrebna toleranca... Vendar borba za etičnost se mora začeti drugje"
Tatjana, prosim preberi si svoje trditve in jih po možnosti tudi upoštevaj.
"Miran: In zato, ne zganjaj svoje prehrabenene dogme na teh straneh. Lepo jej svoje, nam pa nehaj "sollit pamet" glede prehrane, capisko? Sam ti verjamem, da je tvoj način prehrane za tebe, tisti-...,ampak tvoj način ne vsiljuj drugače mislečim. Dokler tega ne spremeniš, si samo orto-prehrabneni ekstremist, dogmatik, nove dobe."
Takšna napadalnost je od resnično duhovno prebujene osebe nemogoča in tako ni dvoma, da papir prenese vse, tudi če se kdo poimenuje …kakorkoli.
"Tatjana: Zato si tudi zajedljiv. "Kariole" solate ti ne morejo koristiti, ker se še nisi naučil temeljnega življenjskega pravila biti strpen do drugih…Star si toliko, kolikor se počutiš. Nekateri so že v zgodnjih letih svojega življenja stari po miselnosti in tudi trdovratno vztrajanje na svojih pozicijah, je značilno za duševno stare, okostenele in neprožne ljudi, ki se pretirano ukvarjajo sami s seboj in svojim telesom"
Biti strpen…pomeni biti strpen tudi do sebe in se sprejeti takšnega, kot si. V včerajšnji Oni je Barbara Brezigar zelo lepo opisala svojo starost: ponosna je nanjo, saj so ji prav preživeta leta omogočila pridobiti si izkušnje in znanje, kar vse jo danes oblikujejo v zrelo, odgovorno osebnost. Tako ona, ki niti Sončna osebnost ni!
Ali morilec anonimnih žrtev ni morilec?
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 1. februar 2007 @ 11:26 CET
Da železa primanjkuje vegetarijancem so zapisali v doktrini zdravniki in jaz jim verjamem, ker dam samo na uravnoteženo prehrano, ki temelji na mediteranski tradiciji. Drugi ekstremi me ne zanimajo. Verjetno ima vsak človek svoj specifični razlog, da si izbere način prehranjevanja, ki je zanj koristen.
LP Tatjana
Ali morilec anonimnih žrtev ni morilec?
Prispeval/a: taja0508 dne četrtek, 1. februar 2007 @ 17:18 CET
Ne vsiljujem ti mojega načina prehranjevanja, ki tebi ne ustreza, saj od tega ne bi imela nobena nič.
Želim ti vse dobro,
Taja
Posledica davice v otroštvu
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 1. februar 2007 @ 19:46 CET
Lep pozdrav in vse dobro
Tatjana
Posledica davice v otroštvu
Prispeval/a: taja0508 dne petek, 2. februar 2007 @ 16:24 CET
O drugi temi pa naj namesto mene govorijo dejstva:
From: Za Zdravje
Date: 1.2.2007 0:18
Subject: Ko ministri kaj takega izjavijo vemo da gre zares
To: obvestila@zazdravje.net
Ali je tudi za vami viharna noc?
Le vprasanje casa je ko se bo kaksen orkan, kot je bil Kiril prebil tudi na
naso stran Alp. Takrat bomo ugotovili, da smo zeres spremenili okolje in da
bomo morali pojesti juho, ki smo jo zakuhali.
Pred dvemi dnevi je objavljena zanimiva novica, da Britanski ministrer za
okolje in prostor Ben Bradshaw priporoca Anglezem naj cim prej zmanjsajo
uporabo mesa, perutnine, mleka in sirev, ker klimatske spremembe uhajajo
kontroli.
Bradshaw povdarja, da je prav masovna zivinoreja prispeva k segrevanju
ozracja vec kot civilni transport in ogrevanje stanovanj.
No, to dejstvo smo ze prej slisali, le da tokrat prihaja iz ust ministra
odgovornega za okolje.
Ce temu dodamo se vabilo k danasnjem ugasanju luci med 19:55 in 20:00 je
ocitno, da gre zares.
Ce okroznic za danasnjo akcijo se niste dobili jo posredujemo se enkrat. Ne
gre le za simbolno dejanje.
Istocasno bo potekala tudi raziskava pa tudi meritev, koliko ljudi podpira
okoljske ukrepe. Vemo, da nasi politiki radi merijo mnenja mnozice in potem
temu prilagajajo tudi svoje obljube (vcasih tudi dejanja). Zdaj lahko
pokazete, da zelimo, da tisti ki smo jim delegirali moc, le to uporabijo v
korist nase prihodnosti in prihodnosti planeta.
Ugasnite luci in izklopite vso elektriko za pet minut.Danes med 19:55 in
20:00. Ce podaljsate in prezivite vecer ob sveckah, nic hudega. Planet vam
bo hvalezen.
Lep pozdrav
Urednistvo Skupaj za zdravje cloveka in narave
Tudi moj pozdrav,
Taja
Nekaj dogmatičnih ortodoksno-heretičnih replik
Prispeval/a: MC dne petek, 2. februar 2007 @ 18:40 CET
>>Da železa primanjkuje vegetarijancem so zapisali v doktrini zdravniki in
>>jaz jim verjamem, ker dam samo na uravnoteženo prehrano, ki temelji
>>na mediteranski tradiciji. Drugi ekstremi me ne zanimajo.
Torej, primanjkuje ti železa, kljub temu, da nisi vegetarijanka. Lastna izkušnja. Zdravniki trdijo ravno obratno. Ampak ti jim vseeno verjameš.
Zdravniki so te pri rutinskem posegu skoraj spravili pod zemljo. Lastna izkušnja. Ampak ti jim vseeno verjameš. Temu se reče GLOBOKA VERA!
===========
>> Marko, kakor koli se zvijaš in zaletavaš prav v vsakega, ni težko ugotoviti, da si prehrambeni dogmatik in heretik, ki te nekaj znotraj duše hudo tare.
Praviš, da sem heretik in dogmatik hkrati. Meni to kar nekako ne gre skupaj. Herezija je običajno nekaj, kar nasprotuje splošno priznani dogmi. Ker ima dogma že kar malo negativno konotacijo, je postala skoraj kakor psovka. Zato jo pač vseprek »zlorabljamo«. In tudi beseda herezija vsaj pri »pravoverni množici« vzbuja nelagodje. Nekako se ne morem otresti občutka, da bi mi rada pripisala najslabše od obeh svetov. Moj pogled na herezijo in dogmo je seveda drugačen. Zame je na primer dogma, dogma o uravnoteženi prehrani. Ali dogma o tem, da vegetarijancem primanjkuje železa. Ali dogme, ki jih narekujejo tako imenovane božje zapovedi. Tudi o hereziji bi lahko razpravljali. Vsaj pri meni, je beseda heretik imela vedno prej pozitivno, kot negativno konotacijo. Zato bi moral biti, ko mi nekdo očita herezijo, pravzaprav polaskan. Drugače pa herezija pomeni krivo vero. Izhajamo torej iz predpostavke, da obstaja neka vera, ki je prava. Kljub vsemu, pa ne moremo mimo dejstva, da je tudi tako imenovana »prava vera«, še vedno samo VERA s svojim naborom DOGM. Število častilcev pa še ni nikoli ni določalo, kateri bog je pravi. Mar ne?
To, da me znotraj duše nekaj hudo tare, pa bržčas drži. Jaz bi temu rekel raje skrb. Meni se zdi to človeško, mogoče že kar malo preveč človeško. Razlika med mano in tabo je v tem, da mene znotraj duše tare čisto nekaj drugega, kot tare tebe. Lahko pa, da tudi ne. Vse je odvisno od tega, kako globoko si upaš kopati.
>> Zato si tudi zajedljiv. "Kariole" solate ti ne morejo koristiti, ker se še nisi naučil temeljnega življenjskega pravila biti strpen do drugih.
Ta dva stavka sta res značilna zate. V isti sapi mi najprej očitaš zajedljivost, nato pa sama zajedaš s »kariolo« solate. Sliši se približno tako, kot bi zapisala: »Zakaj preklinjaš, jebenti mater!« Ampak takšnih stavkov, podhranjenih osnovne avtorefleksije, sem pri tebi že vajen. Si ti res tako zelo mirna v sebi, da nikoli ne zajedaš?? Si res tako zelo notranje uravnotežena?! Si res tako nenapadalna? Koliko replik potrebuješ, da se uravnotežiš?
>>Tvoja humanost do prašičev je zlagana, z njo samo poziraš kao nek prehrambeni učitelj Absolut. Verjetno imaš alergije na beljakovinsko živalsko hrano in zato si se odločil, da ješ pretežno samo rastlinske ljudi.
Ti bom povedal po pravici. V resnici se nisem nikoli preveč sekiral zaradi prašičev, če izvzamem neke zaprašene, a še zmeraj dovolj jasne spomine iz otroštva, ki mi pričarajo tisto odurno, sadistično procesijo, imenovano »koline«, h kateri so redno povabili tudi nedolžne otročičke, da so se počasi navadili na odtekajočo kri in na cviljenje živali, ki je počasi hropla ter trzala z nogami, ko so jo pri še živem telesu počasi parali - v tisti leseni škatli, kjer so se na dnu kopičila čreva, čez robove pa je visel sveže posneta koža, iz katere se je še toplo kadilo.
Drugače pa je tvoj stavek na nek način kar pravilen. Moja humanost do prašičev je zlagana. Ne samo to. Jaz do prašičev sploh ne želim biti human. Humanost je nekaj najhujšega, kar lahko doleti prašiča. Nihče ne trpinči teh visoko razumnih in po naravi čistih živali tako humano, kot ravno humani človek. V bistvu je najbolje, če se do prašičev obnašaš, kar se da svinjsko, to pomeni približno tako, kot se povprečna svinja obnaša do povprečnega osebka svoje vrste. Če bi bili ljudje tako človeški do soljudi, kot so svinje svinjske do drugih svinj, bi bilo vsem na tem planetu veliko lepše. Ampak, na žalost je tako, da je planet že zdavnaj preplavila kuga humanizma.
Tudi tvoj dovtip o moji alergiji na živalsko hrano in posledičnem uživanju rastlinojedih ljudi, je blago rečeno – značilno humanističen. Moj odnos do ljudi, bi bil primerljiv na primer s tvojim odnosom oziroma odnosom mesojedcev do živali, samo v primeru, če bi jaz bil ljudožerec. Dokler ljudi ne jem, jih ne krmim za zakol, jih ne koljem, jih ne lovim za zabavo, jih ne transportiram v živinskih vagonih, jih ne mučim, jih ne pretepam, ne delam na njih laboratorijske preizkuse,… toliko časa mi nihče ne more očitati, še najmanj mesojedi ljubitelji hišnih ljubljenčkov, da je moj odnos do ljudi slab ali celo to, da sem ljudomrzneš.
>>Jezen si na vse tiste, ki si lahko kaj več privoščijo, kot si lahko privoščiš ti s svojo alergično odzivnostjo.
>>Jaz n. pr. ne smem jesti sirov in jih običajno tudi ne jem, ker me začne srbeti po životu.
>>Zato pa ne vsiljujem drugim svoje izkušnje, da so siri nezdravi. So polni kalcija in beljakovin in tisti, ki jih lahko je, naj jih uživa.
Že spet izhajaš iz neke neosnovane predpostavke, da sem jaz na nekaj alergičen. Razumeti moraš, da nisem bil nikoli alergičen na meso. Jedel sem ga, tako kot vsako drugo hrano, nekatere vrste celo s posebnim užitkom. Izogibal sem se le svinjini, pa še to zaradi prepričanja, da povzroča akne. Večino mojih zdravstvenih težav bi težko pripisal mesu. Prej mleku, siru, sladkarijam in predvsem kruhu. In ko sem pred kakimi desetimi leti postal »puding« vegetarijanec se moje zdravje sploh ni bistveno izboljšalo. Za vegetarijanstvo sem se odločil iz drugega razloga. Še najmanj zaradi kake alergije. Ali pač. Nekako sem začutil, da so kopenske živali ZELO ALERGIČNE na klavsko hladno orožje. Da je ta ALERGIJA na bodalo ali na nož ali na sekiro, ki jim zareže v meso pri polni zavesti, zelo neprijetna in na koncu usodna. Začutil sem tudi, da so ribe ALERGIČNE na pomanjkanje kisika in da se zaradi te ALERGIJE počasi zadušijo v najhujših mukah. In prav pri tej alergiji se pokaže BISTVENA razlika med mano in tabo, med mojo in tvojo alergijo, med mojo in tvojo moralo. Ti se določenim hranilom izogibaš zato, ker si nanje alergična, jaz pa se jim izogibljem, kljub temu, da nisem. Tvoja etika ne gre preko tistega, kar meniš, da je dobro ali slabo za tvoj želodec ali za tvojo alergijo. Ti poješ toliko, kolikor pač lahko spraviš v svoj premočno razširjen želodec in se pri tem nikoli ne vprašaš, koliko trpljenja in koliko klanja je povzročilo TVOJE naročilo za ubijanje. In tega trpljenja niti ne poskušaš minimizirati. Vedno do sitega oziroma do roba zelo velike kante za odpadke.
Zate je to vprašanje povsem irelevantno. Zame je bistveno.
>>Poleg tega, da si prehrambeni dogmatik in heretik, si še grob do Mirana in tudi do mene,
>>ko mi v nekem komentarju spodaj pišeš glede na "tvoja stara leta". Stara leta bom dosegla mogoče
>>čez dvajset in več let, če bom tedaj še živa. Sedaj sem pa aktivna, polna energije in ustvarjalnosti. Ti vrhniški neotesanec, ali se tako reče dami?
Nekaj moraš razumeti. Meni je za tvojo ali Miranovo starost, po domače povedano,malo mar. Do Mirana sem bil grob toliko, kolikor sem uporabil njegove lastne besede. Poskušal sem ga oponašati in se približati njegovi Svetosti. Seveda ga nikoli ne bom dosegel. Razlika med mano in Miranom je namreč prevelika – Miran je duhovno visoko razvit in omikan človek, ki zvesto sledi Kristusovim besedam, jaz pa sem amoralist in pokvarjenec, ki misli samo na to, kako bi koga »zajebaval«. Jaz starejših tudi ne spoštujem »a priori« samo zato, ker so stari, izkušeni, modri, ker so preživeli Franca Jožefa, dve svetovni vojni, delovne brigade, socializem, tranzicijo in ne vem še kaj. Nenazadnje sem sam star 40 let in kot sama ugotavljaš, sem še vedno neotesanec. Dovoliti si, da si neotesan, pa je danes veliko razkošje. Lucifersko! V Svetlobi, kot bi rekel temu Miran.
>>Če sem bila že toliko odkrita, da sem povedala za nekatere svoje zdravstvene težave, ti zares ni treba v članku
>> poudarjati kako sem stara.
Že spet obračaš besede. O tvojih letih sem govoril v kontekstu relativne biološke starosti.
>>Star si toliko, kolikor se počutiš.
Počutim se kot smrkavec ;)
>>Nekateri so že v zgodnjih letih svojega življenja stari po miselnosti in tudi trdovratno vztrajanje na
>>svojih pozicijah, je značilno za duševno stare, okostenele in neprožne ljudi, ki se pretirano ukvarjajo
>>sami s seboj in svojim telesom.
EUREKA: Imamo recept večne mladosti: Zanemarjaj svoje telo in ukvarjaj se z drugimi.
Tebi tako ljubi stari Grki so bili res kreteni, še posebej filozofi, ki so govorili: »Zdrav duh v zdravem telesu.« Ampak, takrat so bili neki povsem drugačni časi. Tudi ljudje so bili takrat zelo drugačnih oblik. Recimo takšni, kakršne vidimo na grških kipih.
Tudi o trdovratnem vztrajanju na svojih pozicijah, bi se dalo razpravljati. Mogoče res velja, da tisti z upogljivo (prožno) hrbtenico v marsikateri situaciji bolje »pridejo skozi«, nekateri drugi pa, ki trdovratno vztrajajo na svojih pozicijah, izgubijo službo, prijatelje, civilizacijsko udobje, podporo skupnosti, morda celo končajo v fašističnih zaporih, taboriščih, udbovskih zaporih in na koncu izgubijo celo življenje. So zaradi tega duševno stari, okosteneli in neprožni ?!
Zanimivo bi bilo kaj reči tudi o »pretiranem ukvarjanjem s seboj in s svojim telesom«. Na žalost je tako, da se ljudje v resnici res preveč ukvarjajo sami s seboj , vendar ne s tem, kako bi izgradili svoje telo ali ga obdržali čilega, marveč skoraj izključno s svojo zunanjo podobo oziroma s tem, kako bi prikrili posledice naravnih procesov ali še pogosteje posledice zanemarjanja svojega telesa. Pri tem gre predvsem za vzdrževanje lepe fasade, ki naj prikrije gnilo notranjščino in nagnusne, nenaravne zunanje konture. Tako pridemo do paradoksalne situacije, ko v fiziološkem smislu v resnici zanemarjeni - mišično atrofirani, okosteneli, zamaščeni, zabuhli ljudje, groteskno neskladnih oblik, naredijo vse mogoče, da bi bili kar se da »lepo urejeni«, kot se temu reče po domače. Pri tem si pomagajo s finimi (nefunkcionalnimi) oblekami, običajno krojenimi tako, da optično prikrivajo porušene telesne proporce, modnimi dodatki, nakitom in drugo svetlečo sračjo kramo, kozmetičnimi preparati, frizurami, parfumi, pudri, kremami in dezodoransi. To pa je v resnici patološko ukvarjanje s samim seboj, kakršnega je sposoben samo homo sapiens, edina živalska vrsta, ki potrebuje šminko, nakit, parfum in perilo s čipkami, zato da postane kolikor toliko dopadljiva nasprotnemu spolu.
>>Jaz tebi ne bom rekla smrkavec, ker se to ne bi spodobilo.
Si že rekla. Še prej pa sem bil neotesanec. Kot bi proti nasprotniku izstrelila kroglo in v isti sapi kričala »Oprosti!«. Največja perverzija tvojega pisanja je prav v teh leporečnih dodatkih, s katerimi se opravičuješ pred »publiko«, te male metamorfoze iz kače v belega laboda, ki si jih zmožna narediti v enem samem stavku. Pomisli, kako bi se slišalo, če bi jaz zapisal: »Ne bom ti rekel, da si ena stara, debela, sitna baba, ker se to spodobi.«
>>Miranovo zdravljenje temelji na psiohološki in avtosugestivni metodi, ki pripomore do dobrega notranjega počutja pacienta,
>>ko s svojimi metodami in delovanjem pozitivno vpliva na človeka. Moji prijateljici je pomagal, da je lažje psihično prestala
>>operacijo raka in ji je vlil vero, da bo ozdravela. In zgodilo se je, da je sedaj v redu, ji je alternativno pomagal in mu je zato hvaležna.
Miran zdravi skoraj vse bolezni tega sveta. Tudi raka. Vsaj tako se hvali na svojih spletnih straneh. Zakaj je tvoja prijateljica sploh šla na operacijo raka, ko pa je imela ob sebi čudežnega zdravilca?!
>>S tvojo prehrano in načinom kot jo vsiljuješ drugim pa bi človek pred vedrom solate, ki ga porivaš pred njega,
>>dobesedno crknil. Če bi prednosti vegetarijanske hrane prikazal na drugi, na človeku bolj dopadljiv način,
>>bi ti morda kdo prisluhnil in namesto sendviča pojedel za malico dve jabolki. Ampak s svojim
>>omalovažujočim načinom in "zajebavanjem" (oprostite izrazu), ljudi samo iritiraš in ne moreš žeti uspeha s svojimi nasveti.
Če želim dati komu nasvet, kaj naj je in kako naj je, potem to običajno počnem na kakšnem drugem forumu ali pod drugo rubriko ali v osebnem kontaktu izmenjave izkušenj. Razumeti moraš, da je vprašanje o tem, ali je uživanje kadavrov nujno, koristno, potrebno ali smiselno, v prvi vrsti ETIČNO in zmeraj bolj tudi EKOLOŠKO vprašanje ter šele nato prehrambeno vprašanje, in še manj vprašanje osebnega okusa. To je dejstvo. Malo razmisli o tem. Lahko že danes zvečer, medtem ko boš s prsti prebirala drobne koščice iz uravnoteženega mediteranskega obroka…
Pozdravlja te
vedno bolj dogmatični, ortodoksni heretik, veganski amoralist z nihilističnim pedigrejem in tesnobo v srcu.
Nekaj dogmatičnih ortodoksno-heretičnih replik
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 3. februar 2007 @ 12:51 CET
LP Tatjana
Nekaj dogmatičnih ortodoksno-heretičnih replik
Prispeval/a: MC dne sobota, 3. februar 2007 @ 13:16 CET
Nekaj dogmatičnih ortodoksno-heretičnih replik
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 3. februar 2007 @ 20:12 CET
Lep pozdrav
Tatjana
Posledica davice v otroštvu
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 3. februar 2007 @ 20:48 CET
Lep pozdrav
Tatjana