Eno samo zorenje
moje podobe v zrcalu.
V katerem mozaiku manjkam
in kdo me bo odstranil iz svojih albumov?
Brezmejna svoboda mi komaj pusti dihati,
tako je samotna in pusta,
veter mi nosi besede na usta
jaz pa se spominjam tistega norega pusta,
ko sem svojo dolgoèasnost vsaj za en veèer
zamenjala za dober žur do poznih ur,
ko sem se med družbo pomešala
in od navdušenja blestela
ter se kot kakšna najstnica zares lepo imela.
Mar ne bi smela biti vesela,
užiti mladosti, kolikor je je še ostalo
in vsaj takrat pozabiti, da paè nisem posreèen tip
in se vsaj za hip otresti svojih hib?

Ujetnica sama sebe,
ki se žene, da nekaj ukrene,
ko se pomešajo štrene
v neko èudno kombinacijo
resniènosti, prividov, sanj, laži,
ko o popolnosti harmonije ni nobene Å¡e sledi,
ko zaniham v obèutje nekje med abstrakcijo in akrobacijo
in nešteto avdicij kot promocij same sebe
in še zdaj me od groze zazebe, èe samo pomislim, da bi takšna sreèala tebe.
To je dokaz, da mi je vseeno nekaj Å¡e do sebe,
saj sem se zares našla šele tedaj, ko sem izgubila tebe,
zaljubljena v spomine, a z grenko zavestjo, da tudi vse lepo enkrat mine,
ne verjamem v slovo, ki bi bilo dokonèno,
verjamem v sreèanja, ki so vèasih veè kot zgolj nakljuèja.
V svet zrem s svojega varnega zavetja,
s svojo majhnostjo, ki ne vidi daleè
in nerazgledanostjo, ki me zaznamuje;
vse to me družbi odtujuje:
stare navade, ki bi se jim morala upreti,
redke besede, ki molk prekinejo Å¡ele takrat, ko ta boli,
moje finte in izgovori.
Preveèkrat sem se že pustila prehiteti -
tako se paè godi, èe ne znaš živeti.

Danijela Premzl