Eno samo zorenje
moje podobe v zrcalu.
V katerem mozaiku manjkam
in kdo me bo odstranil iz svojih albumov?
Brezmejna svoboda mi komaj pusti dihati,
tako je samotna in pusta,
veter mi nosi besede na usta
jaz pa se spominjam tistega norega pusta,
ko sem svojo dolgočasnost vsaj za en večer
zamenjala za dober žur do poznih ur,
ko sem se med družbo pomešala
in od navdušenja blestela
ter se kot kakšna najstnica zares lepo imela.
Mar ne bi smela biti vesela,
užiti mladosti, kolikor je je še ostalo
in vsaj takrat pozabiti, da pač nisem posrečen tip
in se vsaj za hip otresti svojih hib?

Ujetnica sama sebe,
ki se žene, da nekaj ukrene,
ko se pomešajo štrene
v neko čudno kombinacijo
resničnosti, prividov, sanj, laži,
ko o popolnosti harmonije ni nobene še sledi,
ko zaniham v občutje nekje med abstrakcijo in akrobacijo
in nešteto avdicij kot promocij same sebe
in še zdaj me od groze zazebe, če samo pomislim, da bi takšna srečala tebe.
To je dokaz, da mi je vseeno nekaj še do sebe,
saj sem se zares našla šele tedaj, ko sem izgubila tebe,
zaljubljena v spomine, a z grenko zavestjo, da tudi vse lepo enkrat mine,
ne verjamem v slovo, ki bi bilo dokončno,
verjamem v srečanja, ki so včasih več kot zgolj naključja.
V svet zrem s svojega varnega zavetja,
s svojo majhnostjo, ki ne vidi daleč
in nerazgledanostjo, ki me zaznamuje;
vse to me družbi odtujuje:
stare navade, ki bi se jim morala upreti,
redke besede, ki molk prekinejo šele takrat, ko ta boli,
moje finte in izgovori.
Prevečkrat sem se že pustila prehiteti -
tako se pač godi, če ne znaš živeti.

Danijela Premzl