|  V zadnjih letih se s tezo, da Bog ne obstaja, intenzivno ukvarja kar veliko znanstvenikov in filozofov. Omeniti velja vsaj tri vodilne aktiviste ateizma: Richarda Dawkinsa, Daniela Dennetta in Sama Harrisa. Vsi trije se trudijo, da bi dokazali, da Bog ne obstaja, in hkrati ljudi prepričali, da je religija nepotrebna in celo škodljiva.
Marx je bil v svojem nasprotovanju Cerkvi previdnejši. Trdil je, da je religija oziroma verovanje v Boga "opij za ljudstvo". Pri tem ni mislil, da krščanska Cerkev poneumlja ljudi, niti, da jih dela verovanjsko zasvojene, pač pa, da ljudi vera v Boga pomirja in tolaži ter jih na neki način "zdravi", na svoj poseben način jih celo ščiti pred vsakdanjimi življenjskimi tegobami.
Intelektualno razsodnim in dovolj modrim ljudem je jasno, da je bodisi zanikanje ali pa obstoj Boga nemogoče dokazati. Svet, še posebno pa delovanje človekove duševnosti, je na trenutke tako logičen, da se zdi skoraj nemogoče, da bi bilo vse skupaj, cel človeški oziroma družbeni kontekst, povsem naključen splet naravnih okoliščin. No, Freud kot ekspertni poznavalec človekove duševnosti je bil ateist. Če vemo, kako vneto je zagovarjal Darwina in njegovo evolucijsko teorijo, je njegov ateizem logičen.
Po drugi strani pa tudi vemo, kako je skozi analizo otroštva Leonarda da Vincija strokovni, posredno pa tudi cerkveni javnosti dopovedoval, da je človek psihično nagnjen k verovanju oziroma da ima psihične dispozicije za to, da v nekaj verjame. Ravno skozi psihoanalizo in zaradi nje lahko rečemo, da mogoče res obstaja nekakšen Bog ali Stvarnik, vendar človekovo verovanje v Boga vendarle temelji na psihičnih dispozicijah in ne na (domnevni) biblijski resničnosti, Koranu ali kakšnih drugih verskih spisih.
Če psihičnih dispozicij ne bi bilo, vélike svetovne religije ne bi niti vzniknile - kljub Kristusu, Mojzesu, Budi, Alahu in še komu. Skozi psihoanalizo je jasno, da verovanje v različna božanstva ni posledica takšnih in drugačnih verskih ali mitičnih knjig, pripovedk in mitov. Verovanje je posledica psihičnih dispozicij, v katere smo ujeti vsi (misleči) ljudje - vsi tisti, ki smo kot otroci doživeli (harmonično) otroštvo v družini z obema staršema - še posebno z véliko figuro: očetom. To, da otrok "izkusi" očeta oziroma infantilno doživlja (vse)mogočnega očeta, je odločilni pogoj kakršnegakoli poznejšega verovanja v takšno ali drugačno avtoriteto - v našem kontekstu mislimo predvsem na božjo, npr. Kristusa.
Nagnjenost oziroma psihična dispozicija za verovanje v Boga se v svojih temeljih odločilno navezuje na infantilno doživeto (vsemogočno) avtoriteto - torej očeta. Če ljudje v svojem odraščanju v svojem zgodnjem otroškem življenju ne bi doživeli "vsemogočnosti" očeta, jim npr. Biblija ne bi segla do srca. Kristus se jim, kot sveta ikona, ne bi ukoreninil v verovanjske temelje. Biblijo otrok brez infantilno doživetega lika očeta, ki je lahko tudi kakšna druga vsemogočna moška figura, dojame kot (še eno) pravljico oziroma mitično zgodbo, ki je lahko zanj sicer zanimiva, nikakor pa ne usodna za nadaljnjo verovanjsko vpetost v katerokoli religijo.
Krščanska ali katerakoli religiozna ideologija verovanja v Boga se ne bi mogla naseliti v nobenega potencialnega vernika, če ne bi infantilno doživel lastnega očeta v (vse)mogočni luči - na skoraj identičen način kot pozneje, v odraslosti, vsemogočnega Boga in/oziroma Jezusa Kristusa. Ne glede na to, ali Bog obstaja ali ne, ali je Kristus božji sin (ki je "vstal od mrtvih") ali ne, je psihična dispozicija za verovanje v nekaj nadnaravnega, vsemogočnega vselej prisotna.
Zdi se, da bo človek vselej verjel v "nekaj", ker je v osnovi verujoče bitje, zaradi specifičnosti v psihičnem doživljanju. Če bi se čez tisočletja morda izkazalo, da Stvarnik vendarle obstaja - npr. v obliki neke nezemeljske civilizacije, ki nas je ustvarila (s kloniranjem, "po svoji podobi") - se bo izkazalo tudi to, da verovanje v različna božanstva nima z realnim obstojem Boga (Stvarnika) nobene neposredne zveze. Res pa je, da Bog zapolni manko v smislu razumevanja fenomena življenja in človeštva. Bog je torej mana, kot bi se antropološko reklo, saj svet in človeštvo dela popolna, razumljiva in smiselna.
Vse religiozne ideologije so zrasle ravno na verovanjski fikciji, ki se je naselila v misli odraslih skozi paradigmo infantilno doživetega (vsemogočnega) očeta. Freud je bil pri dokazovanju psihološke nagnjenosti k verovanju neizprosen. V spisu Spomini iz otroštva Leonarda da Vincija je Freud dokazal, da nagnjenost k verovanju v Boga ni posledica neke logično-razumske odločitve, ki bi temeljila na tej ali oni verski knjigi ali celo kakšnem (domnevnem) dejstvu. Verniki, misleč, da ubogajo Boga, sledijo tistim naukom, ki jih diktira (krščanska, muslimanska ali kakšna druga) religija oziroma ideologija, ki so si jo izmislili ljudje sami. Infantilni (vsemogočni) oče pa je v resnici tisti, na katerem temelji poznejše verovanje v ta ali oni božji oziroma nadnaravni lik.
In prav mogoče je, da se nam Bog smeje, ko vidi, kako mojstrsko je koncipiral človekovo duševnost: ljudje verujejo vanj, ne da bi vedeli, da za verovanjem stoji zgolj in samo infantilni oziroma ojdipsko doživeti (vsemogočni) oče.
Roman Vodeb
www.dnevnik.si
|
NE ZAMUDITE
Človek in verovanje
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 3. januar 2007 @ 15:55 CET
Tako človekove življenjske pogoje ni pojasneval le z usodo in spolnostjo, kot to Freud, ampak je spoznal, da si človek končno prizadeva za tem, da bi se osvobodil narave. Tako je bilo to za Junga osnova za nastanek položaja, ko se mora človeštvo odločiti med dvema možnostima. Da bi ojačal svojo teorijo, se je zatekal k duhovnim sistemov vzhoda in zahoda, koz naprimer h gnosticizmu in budizmu, ki ju je zahod stoletja zanikal ali preganjal.
Jung je izhajal iz tega, da problemi nastajajo delno zaradi človekovega prizadevanja za osvoboditev, dosti tudi zaradi sposobnosti proizvajati "senco", kot je Jung to poimenoval. Tudi svetovno gibanje new-age je Jungov koncept sence razvijalo dalje. Vsak človek si ustvari lastno senco in ta ga spremlja celo življenje, trdijo Jungovi posnemovalci.
Vsakdo mora, kot trdijo, v tem življenju ali prihodnjih inkarnacijah senci pogledati v oči. New-age gibanje je prevzelo zelo veliko od Junga in tako s pomočjo njegovih misli razvilo holistično prakso ter filozofijo. Jungov referenčni okvir je bil širši od holističnega: Holistična podoba sveta namreč izhaja iz nasprotij v tem svetu in kot taka ne pozna nobenega Božanskega sveta nad njim, kar pa je v nasprotju z univerzalnim duhovnim naukom.
Ta naš svet je vendarle dvojni svet relativnosti, ki ga presvetljuje zakon bolj popolne enosti. Holistična podoba kaže navidezno ravnovesje med zemeljskimi nasprotji, ki so dopustna za človeka zemeljskega jaza. Popolna enost pa je višje ravnovesje. Dostopna je človeku, ki lahko živi v tem duhovnem ravnovesju. Zato pa mora zapustiti svoj fizični jaz in prebuditi nesmrtno dušo-višjo zavest in živeti iz te popolne enosti.
Ko so Junga vprašali, če veruje v Boga, je dejal"Ne!" Se nato rahlo zasmejal in dodal:"Ne verujem v njega, ampak vem da je!"
"Ko ljudje nehajo verovati v Boga, ne pomeni, da potem ničesar več ne verujejo, temveč verujejo v karkoli."
( G. K. Chesterton)
Vera ali ne vera v Boga-Stvarnika je problem, ki se ne da kar tako enostavno rešiti. Naše življenje se dogaja v nenehni borbi proti temi in v poskusih da zberemo čimveč svetlobe spoznanja, v raziskovanju, delu, razmišljanjem. Imamo dovolj svetlobe, da lahko verjamemo, da Bog je, toda tudi dovolj duhovne teme, da lahko verjamemo da ga ni. Mi se zavedamo komaj 30% realnosti okoli sebe, dočim je vse ostalo, a to pomeni 70% za nas skritega, potopljenega v ocean nezavednega. Ali Bog obstaja ali ne, na to vprašanje si bo moral vsakdo sam odgovoriti. Šteje samo lastna izkušnja.
lep pozdrav in vse dobro,
Miran.