V zadnjih letih se s tezo, da Bog ne obstaja, intenzivno ukvarja kar veliko znanstvenikov in filozofov. Omeniti velja vsaj tri vodilne aktiviste ateizma: Richarda Dawkinsa, Daniela Dennetta in Sama Harrisa. Vsi trije se trudijo, da bi dokazali, da Bog ne obstaja, in hkrati ljudi prepričali, da je religija nepotrebna in celo škodljiva.
Marx je bil v svojem nasprotovanju Cerkvi previdnejši. Trdil je, da je religija oziroma verovanje v Boga "opij za ljudstvo". Pri tem ni mislil, da krščanska Cerkev poneumlja ljudi, niti, da jih dela verovanjsko zasvojene, pač pa, da ljudi vera v Boga pomirja in tolaži ter jih na neki način "zdravi", na svoj poseben način jih celo ščiti pred vsakdanjimi življenjskimi tegobami.
Intelektualno razsodnim in dovolj modrim ljudem je jasno, da je bodisi zanikanje ali pa obstoj Boga nemogoče dokazati. Svet, še posebno pa delovanje človekove duševnosti, je na trenutke tako logičen, da se zdi skoraj nemogoče, da bi bilo vse skupaj, cel človeški oziroma družbeni kontekst, povsem naključen splet naravnih okoliščin. No, Freud kot ekspertni poznavalec človekove duševnosti je bil ateist. Če vemo, kako vneto je zagovarjal Darwina in njegovo evolucijsko teorijo, je njegov ateizem logičen.
Po drugi strani pa tudi vemo, kako je skozi analizo otroštva Leonarda da Vincija strokovni, posredno pa tudi cerkveni javnosti dopovedoval, da je človek psihično nagnjen k verovanju oziroma da ima psihične dispozicije za to, da v nekaj verjame. Ravno skozi psihoanalizo in zaradi nje lahko rečemo, da mogoče res obstaja nekakšen Bog ali Stvarnik, vendar človekovo verovanje v Boga vendarle temelji na psihičnih dispozicijah in ne na (domnevni) biblijski resničnosti, Koranu ali kakšnih drugih verskih spisih.
Če psihičnih dispozicij ne bi bilo, vélike svetovne religije ne bi niti vzniknile - kljub Kristusu, Mojzesu, Budi, Alahu in še komu. Skozi psihoanalizo je jasno, da verovanje v različna božanstva ni posledica takšnih in drugačnih verskih ali mitičnih knjig, pripovedk in mitov. Verovanje je posledica psihičnih dispozicij, v katere smo ujeti vsi (misleči) ljudje - vsi tisti, ki smo kot otroci doživeli (harmonično) otroštvo v družini z obema staršema - še posebno z véliko figuro: očetom. To, da otrok "izkusi" očeta oziroma infantilno doživlja (vse)mogočnega očeta, je odločilni pogoj kakršnegakoli poznejšega verovanja v takšno ali drugačno avtoriteto - v našem kontekstu mislimo predvsem na božjo, npr. Kristusa.
Nagnjenost oziroma psihična dispozicija za verovanje v Boga se v svojih temeljih odločilno navezuje na infantilno doživeto (vsemogočno) avtoriteto - torej očeta. Če ljudje v svojem odraščanju v svojem zgodnjem otroškem življenju ne bi doživeli "vsemogočnosti" očeta, jim npr. Biblija ne bi segla do srca. Kristus se jim, kot sveta ikona, ne bi ukoreninil v verovanjske temelje. Biblijo otrok brez infantilno doživetega lika očeta, ki je lahko tudi kakšna druga vsemogočna moška figura, dojame kot (še eno) pravljico oziroma mitično zgodbo, ki je lahko zanj sicer zanimiva, nikakor pa ne usodna za nadaljnjo verovanjsko vpetost v katerokoli religijo.
Krščanska ali katerakoli religiozna ideologija verovanja v Boga se ne bi mogla naseliti v nobenega potencialnega vernika, če ne bi infantilno doživel lastnega očeta v (vse)mogočni luči - na skoraj identičen način kot pozneje, v odraslosti, vsemogočnega Boga in/oziroma Jezusa Kristusa. Ne glede na to, ali Bog obstaja ali ne, ali je Kristus božji sin (ki je "vstal od mrtvih") ali ne, je psihična dispozicija za verovanje v nekaj nadnaravnega, vsemogočnega vselej prisotna.
Zdi se, da bo človek vselej verjel v "nekaj", ker je v osnovi verujoče bitje, zaradi specifičnosti v psihičnem doživljanju. Če bi se čez tisočletja morda izkazalo, da Stvarnik vendarle obstaja - npr. v obliki neke nezemeljske civilizacije, ki nas je ustvarila (s kloniranjem, "po svoji podobi") - se bo izkazalo tudi to, da verovanje v različna božanstva nima z realnim obstojem Boga (Stvarnika) nobene neposredne zveze. Res pa je, da Bog zapolni manko v smislu razumevanja fenomena življenja in človeštva. Bog je torej mana, kot bi se antropološko reklo, saj svet in človeštvo dela popolna, razumljiva in smiselna.
Vse religiozne ideologije so zrasle ravno na verovanjski fikciji, ki se je naselila v misli odraslih skozi paradigmo infantilno doživetega (vsemogočnega) očeta. Freud je bil pri dokazovanju psihološke nagnjenosti k verovanju neizprosen. V spisu Spomini iz otroštva Leonarda da Vincija je Freud dokazal, da nagnjenost k verovanju v Boga ni posledica neke logično-razumske odločitve, ki bi temeljila na tej ali oni verski knjigi ali celo kakšnem (domnevnem) dejstvu. Verniki, misleč, da ubogajo Boga, sledijo tistim naukom, ki jih diktira (krščanska, muslimanska ali kakšna druga) religija oziroma ideologija, ki so si jo izmislili ljudje sami. Infantilni (vsemogočni) oče pa je v resnici tisti, na katerem temelji poznejše verovanje v ta ali oni božji oziroma nadnaravni lik.
In prav mogoče je, da se nam Bog smeje, ko vidi, kako mojstrsko je koncipiral človekovo duševnost: ljudje verujejo vanj, ne da bi vedeli, da za verovanjem stoji zgolj in samo infantilni oziroma ojdipsko doživeti (vsemogočni) oče.
V zadnjih letih se s tezo, da Bog ne obstaja, intenzivno ukvarja kar veliko znanstvenikov in filozofov. Omeniti velja vsaj tri vodilne aktiviste ateizma: Richarda Dawkinsa, Daniela Dennetta in Sama Harrisa. Vsi trije se trudijo, da bi dokazali, da Bog ne obstaja, in hkrati ljudi prepričali, da je religija nepotrebna in celo škodljiva.
