Mesto, v katerem bivam, je nevesta v belem oblačilu.
Vanj sem prišla davno tega, pri triindvajsetih.
V belem oblačilu. V slogu svoje mladosti in svojih sanj.
Mislila sem si, da je to vzorec nebeškega Jeruzalema,
morda z vlogo srednika med dvema svetovoma.
Spoznala sem, da je telo Kopra grajeno v obliki
kamnitega ščita in ne iz vitic, lesa, usnja in kovine,
kot so spleteni grbi s ščiti sumerskih konjenikov,
ki sem jih videla naslikane v zgodovinski knjigi.
Belo oblačilo je bilo zame kakor dekliško svetobolje,
ki sem mu pripisovala poseben svetliški pomen.
Dotaknila sem se ga, kakor da bi pozabila
na cilj svoje poti in svoje nabreklo srce.

Vedno se nekdo umika, seli, odhaja ali se brani.
Belina mesta se je vpletla v ščit iz obrambne zavesti
Istranov pred kopji, sulicami in požigi tujih vojska.
Dojela sem ščit in da me bo mesto varovalo kot dobra mati.
Mestno obzidje je grajeno iz prijetno dišeče bele kože neveste -
istrskega kamna, ki varuje oljčni gaj, vrtove, vinograde in ljudi.
Diši mi po soncu in omamno nadišavljenih krinolinah deklet,
ki so se nekoč sprehajale ob morju in po ulicah ob oljčnih nasadih.
Kamnita poslopja so belo razgaljena nevesta davnine,
ki zmehčanih lic na vsakem koraku pozdravlja ljudi
in jim z velikodušnostjo izreka dobrodošlice v mehkem narečju.
V milih geoloških nočeh se stapljajo kamenine s sencami ljudi,
in nevesta na pročeljih hiš se s svojo belino z ljudmi
pomika proti morju, kakor večna popotnica mesta Koper.

Antični spomeniki, lapidarij, epigrafski zapisi, kipi,
najdišča, muzejske zbirke, stilno pohištvo, slike
pričajo o bogati zgodovini mesta, ki me je sprejelo.
Vse ima oznako: »Darilo tebi od Sv. Nazarja
za spoznanje mestne Belgramoni Taccove palače
in odžejanje ob izvirku iz vodnjaku večnega življenja.«

Na glavnem trgu je minimunus beneške kulture.
Tu prebiva svet z alkimistično skrivnostjo boginje Izide.
Slišim mrmranje morja, nekakšen blues, nagneten
z ljubeznijo vračanja in valovanja v nasmejahnih krčih,
ki so v davnih časih prelomili obali ostro čeljust
in stolkli skali zobe. Nobenega dopovedovanja srditosti
morju ni več treba. Najbolj brezumno pustolovščino je
sprejelo vase. Med Izolo in Koprom ležijo razbitine Rexa.
Tedaj je vojno nasilje obračunalo z morjem, zemljo
in zrakom. Vročično v znoju in viharnem neurju
Beethovnove glasbe je igralo in njegov odhod je bil
majhen vnebohod, nokturno, requiem velike ladje. Vse hkrati,
kot žrtev za male stvari, ki bodo sledile in mehčale srce.

Pogled na dno ni nikoli lahek. Morje je humus materinstva.
Med doraščanjem plime in padanjem oseke sem dohitevala
naseljevanje izseljene obale in ji izročala svojo usodo
v ožganih barvah poletja. V veliko veselje mi je bilo,
da sem si lahko razložila notranji smisel občudovanja
zračnih pretakanj, božanje maestrala in iluzije
o začetku trenutka nikoli izsanjanih sanj,
ki jih ne morem povsem izmeriti s tistimi, ki jih živim.
Ob slovesu lastovk, ki sprhnevajo po zraku v nebo
in letijo v daljne dežele, bi kar ponorela od čustev vračanja.
Nato se sklonim in roka začuti to obmorsko zemljo, to morje,
da je moj dom. Oh, kako neopredeljeno čustvo sem sprejela vase,
ki se mi je v reliefni harmoniji dneva pokazalo
kakor poduhovljena roža na beli jadrnici in srce
mi je izravnovesilo svet z morjem in mojo krvjo.

To najtoplejše sonce mojega življenja, me je ovilo
okoli pasu in jaz sem začutila, da sem ljubljena.
Odšla sem od tam, kjer je nekdo brusil robove
in jaz sem opazila, da brusi okraske mojega značaja.
Ko se življenja polaščajo, trpljenja noče nihče vzeti
in ko zalaja nate pes, mu poglej globoko v oči
in ukroti se njegova narava. Zasidrala sem se v pristan
v koprskem zalivu s svojo belo jadrnico in v belem oblačilu
svoje mladosti opazila, da sem tu v koprskem ščitu doma.
Da, prav tu, v hiši, kjer mi je bila izrečena
dobrodošlica v mehkem narečju in kjer se ulica
s svojo belino poslopij pomika proti morju.