Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20061216163702562

Koprski ščit sobota, 16. december 2006 @ 16:37 CET Uporabnik: Tatjana Malec Mesto, v katerem bivam, je nevesta v belem oblačilu. Vanj sem prišla davno tega, pri triindvajsetih. V belem oblačilu. V slogu svoje mladosti in svojih sanj. Mislila sem si, da je to vzorec nebeškega Jeruzalema, morda z vlogo srednika med dvema svetovoma. Spoznala sem, da je telo Kopra grajeno v obliki kamnitega ščita in ne iz vitic, lesa, usnja in kovine, kot so spleteni grbi s ščiti sumerskih konjenikov, ki sem jih videla naslikane v zgodovinski knjigi. Belo oblačilo je bilo zame kakor dekliško svetobolje, ki sem mu pripisovala poseben svetliški pomen. Dotaknila sem se ga, kakor da bi pozabila na cilj svoje poti in svoje nabreklo srce. Vedno se nekdo umika, seli, odhaja ali se brani. Belina mesta se je vpletla v ščit iz obrambne zavesti Istranov pred kopji, sulicami in požigi tujih vojska. Dojela sem ščit in da me bo mesto varovalo kot dobra mati. Mestno obzidje je grajeno iz prijetno dišeče bele kože neveste - istrskega kamna, ki varuje oljčni gaj, vrtove, vinograde in ljudi. Diši mi po soncu in omamno nadišavljenih krinolinah deklet, ki so se nekoč sprehajale ob morju in po ulicah ob oljčnih nasadih. Kamnita poslopja so belo razgaljena nevesta davnine, ki zmehčanih lic na vsakem koraku pozdravlja ljudi in jim z velikodušnostjo izreka dobrodošlice v mehkem narečju. V milih geoloških nočeh se stapljajo kamenine s sencami ljudi, in nevesta na pročeljih hiš se s svojo belino z ljudmi pomika proti morju, kakor večna popotnica mesta Koper. Antični spomeniki, lapidarij, epigrafski zapisi, kipi, najdišča, muzejske zbirke, stilno pohištvo, slike pričajo o bogati zgodovini mesta, ki me je sprejelo. Vse ima oznako: »Darilo tebi od Sv. Nazarja za spoznanje mestne Belgramoni Taccove palače in odžejanje ob izvirku iz vodnjaku večnega življenja.« Na glavnem trgu je minimunus beneške kulture. Tu prebiva svet z alkimistično skrivnostjo boginje Izide. Slišim mrmranje morja, nekakšen blues, nagneten z ljubeznijo vračanja in valovanja v nasmejahnih krčih, ki so v davnih časih prelomili obali ostro čeljust in stolkli skali zobe. Nobenega dopovedovanja srditosti morju ni več treba. Najbolj brezumno pustolovščino je sprejelo vase. Med Izolo in Koprom ležijo razbitine Rexa. Tedaj je vojno nasilje obračunalo z morjem, zemljo in zrakom. Vročično v znoju in viharnem neurju Beethovnove glasbe je igralo in njegov odhod je bil majhen vnebohod, nokturno, requiem velike ladje. Vse hkrati, kot žrtev za male stvari, ki bodo sledile in mehčale srce. Pogled na dno ni nikoli lahek. Morje je humus materinstva. Med doraščanjem plime in padanjem oseke sem dohitevala naseljevanje izseljene obale in ji izročala svojo usodo v ožganih barvah poletja. V veliko veselje mi je bilo, da sem si lahko razložila notranji smisel občudovanja zračnih pretakanj, božanje maestrala in iluzije o začetku trenutka nikoli izsanjanih sanj, ki jih ne morem povsem izmeriti s tistimi, ki jih živim. Ob slovesu lastovk, ki sprhnevajo po zraku v nebo in letijo v daljne dežele, bi kar ponorela od čustev vračanja. Nato se sklonim in roka začuti to obmorsko zemljo, to morje, da je moj dom. Oh, kako neopredeljeno čustvo sem sprejela vase, ki se mi je v reliefni harmoniji dneva pokazalo kakor poduhovljena roža na beli jadrnici in srce mi je izravnovesilo svet z morjem in mojo krvjo. To najtoplejše sonce mojega življenja, me je ovilo okoli pasu in jaz sem začutila, da sem ljubljena. Odšla sem od tam, kjer je nekdo brusil robove in jaz sem opazila, da brusi okraske mojega značaja. Ko se življenja polaščajo, trpljenja noče nihče vzeti in ko zalaja nate pes, mu poglej globoko v oči in ukroti se njegova narava. Zasidrala sem se v pristan v koprskem zalivu s svojo belo jadrnico in v belem oblačilu svoje mladosti opazila, da sem tu v koprskem ščitu doma. Da, prav tu, v hiši, kjer mi je bila izrečena dobrodošlica v mehkem narečju in kjer se ulica s svojo belino poslopij pomika proti morju. Komentarji (1) www.pozitivke.net