"Nabaviš pravo sedežno garnituro in si rečeš, to je zadnja sedežna, ki
jo bom v svojem življenju potreboval. Nato nabaviš pravi komplet krožnikov.
Nato pravo posteljo. Nato zavese. Nato nabaviš še preprogo. In že imaš svoje
urejeno gnezdece in stvari, ki si si jih lastil si na koncu lastijo tebe."
Chuck Palahniuk, roman Fight Club.
Definicija
Z deloma prilagojeno ekonomsko definicijo bi lahko rekli, da je potrošništvo
sistem, ki zagovarja in spodbuja kronično potrošnjo dobrin in storitev pri čemu
se potrošnik ne ozira na socialne ali okoljske posledice njihove proizvodnje
in uničenja, poveličuje navezanost na materialistične vrednote in neomajno vero,
da stvari predstavljajo najboljšo in najvišjo vrednoto v posameznikovem življenju.
Za nemoteno delovanje sistema se potrošnika na različne načine spodbuja, da
si zagotovi čim več materialnih dobrin. Spodbujanje organizirajo proizvodne
in storitvene organizacije na čelu z oglaševalskimi agencijami, ki po besedah
vodje organizacije "Adbuster", človeka degradirajo, odvračajo od aktivnega
sodelovanja v družbi in v njem ustvarjajo občutke pomanjkanja, nervoz, zasvojenosti
ter drugih oblik negotovosti, nato pa nam v zameno za izdelke in storitve te
občutke (vsaj začasno) vračajo nazaj. Najbolj očiten je verjetno primer degradiranje
naravnega ženskega telesa in nadomeščanje le tega z modelom "idealnega
telesa", ki si ga ženske lahko pridobijo z uporabo pravilnih proizvodov
in storitev.
Za nakup čim večjega števila dobrin in storitev posameznik seveda potrebuje
čim večja finančna sredstva, ki si jih pridobi tako, da si zagotovi dobro izobrazbo,
dobro plačano delovno mesto, dodatno honorarno delo in "ugodne" potrošniške
kredite. Ob vsem tem posameznik neprestano tekmuje z drugimi potrošniki v iluziji
o neomejenem številu ljudi v medsebojni konkurenčni tekmi za omejeno število
dobrin. Mnogi raziskovalci tega obnašanja le to opisujejo kot tako imenovano
"podganjo dirko" v kateri "zmaga tisti, ki umre z največ igračkami".
Stanje v Sloveniji
Potrošniški način življenja, se je do pred kratkim razvijal predvsem v zahodnih
državah sveta, ob simboličnem padcu Berlinskega zidu in preoblikovanju komunističnih
držav vzhodnega bloka v kapitalistične, pa se je njegov vpliv razširil tudi
k nam, kjer smo danes lahko priča pravemu fenomenu potrošniške zasvojenosti.
Razsežnost le te smo imeli priložnost videti v zadnjih mesecih ob treh dokaj
odmevnih priložnostih. Ob zadnjih sezonskih razprodajah, odprtju novih trgovsko-zabaviščnih
centrov in referendumu o obratovalnem času trgovin
V Ljubljani so na dan razprodaj neimenovano trgovino z modno konfekcijo, odprli
opolnoči iz nedelje na ponedeljek. Pred trgovino je takrat že čakalo okoli 1500
nestrpnih potrošnikov. Obredno nakupovanje je trajalo do četrte ure zjutraj,
potem pa se je situacija umirila do zgodnjih jutranjih ur, ko se je naval zopet
nadaljeval vse tja do polnoči. Vodja trgovine je izjavil, da so v tem času prodali
tisočkrat več kot ponavadi, trgovino pa je po ocenah lastnika obiskalo okrog
25.000 ljudi! Situacija je bila zelo podobna v drugih trgovinah in krajih po
Sloveniji, saj se je za nakupe marsikdo odpovedal odmoru za malico ali pa za
to priložnost izkoristil celo dopust.
V Novem mestu so konec poletja odprli dva večja trgovsko-zabaviščna centra
in sicer v Žabji vasi ter Portovalu. Na obeh je bila slika zelo podobna, saj
se je na otvoritveni dan zbralo preko tisoč ljudi, ki so se znotraj začasnih
ograj po več ur bolj ali manj uspešno trudili, da bi se prebili v trgovine.
Nekateri, ki so vzdržali prerivanje bolj navdušenih so na svojo vrsto čakali
vse tja do poznih večernih ur, ko so centra zaprli. V lokalnem mediju so zapisali,
da "se je težko spomniti dogodka v zadnjih letih, kjer bi se zbrala taka
množica ljudi".
Ob referendumu o obratovalnem času trgovin so nasprotniki le tega morebitno
zaprtje trgovin ob nedeljah označevali kot "popolno polomijo", "nacionalno
katastrofo", "komunistično - cerkveno zaroto" in celo "kratenje
osnovnih človekovih pravic". Kljub temu, je večina volivcev podprla omejitev
dela, tako da v prihodnosti nakupovanje ob nedeljah ne bo več možno. Nekateri
še vedno mislijo, da bo Jankovič zadevo že uredil, drugi pa so že zapadli v
neke vrste krizo identitete, saj morajo nadomestiti idejo trgovine kot nedeljski
prostor srečevanja in druženja ter lastno predstavo o identiteti potrošnika.
Vpliv na posameznika in družbo
James Twitchell avtor knjige "Pot v skušnjavo: Zmagoslavje Ameriškega
materializma" argumentira, da je občutek pripadnosti določeni skupini ena
izmed najmočnejših človekovih potreb. V potrošniški družbi smo stare občutke
pripadnosti in lastne identifikacije, ki nam ga je dajala vera, izobrazba, sorodstvena
linija, ipd. nadomestili z identifikacijo skozi materialne dobrine in blagovne
znamke. S tem smo izgubili korenine in temeljno ravnotežje v družbi, saj lahko
svojo identiteto čez noč v celoti spremenimo tako, da spremenimo stil in znamko
oblačil, avtomobila ali pričeske. Takšna, umetno ustvarjena situacija je izredno
nestabilna, saj posameznika v neprestano in hitro spreminjajočem se okolju pušča
nezaupljivega, zmedenega in razčlovečenega, izgubljenega v stiku s svojimi pravimi
željami ter v pomanjkanju pristnih odnosov med ljudmi, saj gradi večinoma odnose,
ki temeljijo na vzpostavljanju vezi v katerih vidi finančno korist ali pa začasno
družbo za zabavo, brez vseh obveznosti in globljih ter pristnejših človeških
stikov.
Lep primer tega smo imeli možnost v poletnih mesecih zaslediti v oddaji ene
izmed komercialnih televizij pri nas. Produkcijska ekipa je v centru Ljubljane
sredi dneva posnela (sicer zaigrano) nosečnico, ki nosi polne vrečke in prosi
mimoidoče za pomoč. Od več sto ljudi na ulici jo je opazila ena sama ženska
in ji priskočila na pomoč, kljub temu da so si ji vrečke večkrat raztresle in
je njihovo vsebino morala pobirati sama! Podobna je bila situacija na avtobusu
mestnega prometa, saj je morala prestopiti več postaj preden ji je nekdo vendarle
odstopil sedež. Večina ljudi se je ob prošnjah za pomoč izgovarjala, da se jim,
da govorijo po mobilnem telefonu, da se jim mudi, da se jim ne da ipd.
Konec predstave in izhodna vrata
Kljub drugačnemu mišljenju večine potrošnikov so socialni psihologi ugotovili,
da se nivo občutka sreče ne razlikuje bistveno med pripadniki različnih socialnih
razredov. V svoji raziskavi psiholog David Myers ugotavlja, da se je v ZDA od
leta 1957 število ljudi, ki so se izrekli za "zelo srečne" znižalo
iz 35 na 32 odstotkov. Medtem se je število ločitev podvojilo, število samomorov
mladostnikov potrojilo, stopnja nasilnega kriminala početverila in stopnje depresij
ter drugih simptomov živčnih motenj enostavno eksplodirala! In to kljub temu,
da ima povprečen Američan danes dvakrat več avtomobilov, pojé dvakrat in pol
več, ima stvari o katerih je prej sanjal kot so npr. pralni stroj, sušilni stroj,
klimatsko napravo, mobilni telefon, ipd. Kot kažejo rezultati ekonomski napredek
družbe ne povečuje kvaliteto življenja, tako kot obseg dobrin, ki jih posameznik
kot potrošnik nakupi ne povečujejo občutka sreče in osebnega zadovoljstva.
Nadaljnje raziskave pravijo, da vse to že vemo. Sociolog Robert Wuthnow je
ugotovil, da 89 procentov ljudi meni, da je naša družba "preveč materialistična".
Hkrati jih 84 procentov trdi, da bi želeli imeti več denarja in 78 procentov,
da so jim zelo pomembne stvari kot so "velik in lep dom, nov avto in druge
dobre stvari".
"Manj je več" se ob vsej potrošniški histeriji zdi kot bogokletni
izraz blazneža, toda v tem leži ključ izhoda iz potrošniške norišnice in vrnitev
nazaj v človečnost. Manj stvari pomeni, da bolj uživamo in izkoriščamo stvari,
ki jih imamo in jim s tem dvigujemo subjektivno vrednost, potrebujemo manj prostora
za njihovo hrambo in manj denarja za njihovo vzdrževanje. S tem ko se odpovemo
odvečni potrošnji se hkrati odpovemo tratenju časa z delom, ki nam prinaša sicer
veliko finančno vendar nikakršno osebno korist ter bolj posvetimo delu in ljudem
zaradi katerih bo naše življenje bolj in ne manj polno pristne radosti.
Avtor: Marko Vide
Objavljeno v: Reviji Park, www.park-on.net
|