Piše: Jasta Prava

krila imaš kot človek vsak, čeprav zastaja ti korak
duh v ljudeh bi rad živel, se razširjal, pesmi pel
kdo tišči ga v steklenici, kdo ne da mu zaživeti?
ni vprašanje - ne it tja - dejstvo je: resnica sveti.
v nas je rana, ki tišči, ker eone je zatrta
ženska energija v njem in meni, v temo žalosti zazrta
rešim jo lahko le sama, izstopim iz starega sveta
ki denar so in kontrola, vlada, šport, religija.
vsi te silijo v pravila, v stiski stalno te držijo
možgane oprane ščipajo, dihat komaj ti pustijo
ne dovolj in da si manj, kam bi rada? pojma nimaš!
rečejo, da ti ne veš in seveda jim prikimaš.

je program in je hipnoza, drži nas od atlantide
daj, dovoli si resnico, naj travma končno odide.

ne se bat, saj le strašijo, zase, ja, samo skrbijo
radi se naslanjajo, z močjo, ljudmi se hranijo
strah jih vase je pogledat, lažje se je sprenevedat:
jaz sem vpliven in bogat, govorit znam, levite brat.
žalost, tale iluzija, moč zares je utopija!
laž, pretveze in pa sila, mnoge v stisko zdaj zavija
če jih igra veseli, med seboj naj jo igrajo
škode okrog ne delajo, saj dovolj jo sami imajo.
duša ranjena je skrita, megla je v očeh
um se hektično prebija stalno v novi greh
z bogom zveze tole nima, le posledice so tu
veljak še včeraj zdaj je poten, oči pa polne so strahu.

stvarnik velik si skreira, da v padcu s stola zagrmi
krivdo išče, maščevanje, ko iz iluzije se zbudi.

mrzlo polje je preteklost, kam naj zdaj se obrnem?
je planjava hribasta, lahko se spet prevrnem
a korak gre kar po svoje, noga stopi najprej vstran
dobro je – to je premik - ki pokaže mi nov dan.
nihče ne kliče, samost vlada, tudi dela ni
na vrsti je olajšanje, strah spremembe se zgubi
noga izkušena že sama naredi še en premik
korak izbiram za navado – kaj, če pridem na zapik?!
gib še eden v drugo stran, resnica kar potegne me
glej!, življenje se spreminja! vizija v meni se odpre
je zabavno in je živo, vajeti imam v rokah
življenje nič več ne potiska, spet veselje imam v nogah.

stvarnica se reče temu, stvarnik svoj si tudi ti,
če še srečo vdihneš zraven, kar izbereš, se zgodi.

ja, saj to je praznovanje!, končno se naučiš
greha ni in ne krivice, vse si sam/a narediš
in ker zdaj se raje imam, boljše se počutim
zase najprej poskrbim, še dobrega več slutim.
samo fokus me izziva, časopis zato zaprem
radio, televizijo, vse odklopim in ven grem
zunaj mehek je december, ja, svežina je povsod
v mestu dosti je narave in obilja kot drugod.
ni mi treba na deželo, saj praznujem tam, kjer sem
vesele, žive energije, te zdaj vdihnem, tem se odprem
res pa žalost in tesnoba, sta v bližini, je resnica
z njima stvarnik se igra, ko ga strah je biti ptica.

dvom, nemoč, sem manj kot ti..., stara ta prepričanja
ker so zid, jih le zamenjaj - realnost se po njih ravna.

leto sedem je pred nami, moč stihije ga najavlja
v njej naj bo, kdor to želi, a težav se več naplavlja
zakaj bi stal/a v vodi, smrdi in črna v usta sili
skoči vendar ven na suho, novo pot odpri si s krili.
kako pa naj? saj nič ne morem, je težko in jaz ne znam!
zmeden v svoji iluziji pravi človek – velikan
ni resnica! to ni res – angel si, ki gre na ples
krila svoja odpri, začuti, veselje duše v njih zasluti.
čas je, veš, da se obrneš od navad, ljudi, poti
ki te žrejo še ponoči – počasi puščajo ti kri
skrbi zanjo - je boginja in ven iz tebe sanje tke
ko izbiraš staro igro, ponikne spet, oči zapre.

veš, realnost sam kreiraš, stvarnik svoj si tudi ti
daj, zavej se, kaj izbiraš, saj počasi se mudi.