Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20061210175606543

2007 ponedeljek, 18. december 2006 @ 05:01 CET Uporabnik: Pozitivke Piše: Jasta Prava krila imaš kot človek vsak, čeprav zastaja ti korak duh v ljudeh bi rad živel, se razširjal, pesmi pel kdo tišči ga v steklenici, kdo ne da mu zaživeti? ni vprašanje - ne it tja - dejstvo je: resnica sveti. v nas je rana, ki tišči, ker eone je zatrta ženska energija v njem in meni, v temo žalosti zazrta rešim jo lahko le sama, izstopim iz starega sveta ki denar so in kontrola, vlada, šport, religija. vsi te silijo v pravila, v stiski stalno te držijo možgane oprane ščipajo, dihat komaj ti pustijo ne dovolj in da si manj, kam bi rada? pojma nimaš! rečejo, da ti ne veš in seveda jim prikimaš. je program in je hipnoza, drži nas od atlantide daj, dovoli si resnico, naj travma končno odide. ne se bat, saj le strašijo, zase, ja, samo skrbijo radi se naslanjajo, z močjo, ljudmi se hranijo strah jih vase je pogledat, lažje se je sprenevedat: jaz sem vpliven in bogat, govorit znam, levite brat. žalost, tale iluzija, moč zares je utopija! laž, pretveze in pa sila, mnoge v stisko zdaj zavija če jih igra veseli, med seboj naj jo igrajo škode okrog ne delajo, saj dovolj jo sami imajo. duša ranjena je skrita, megla je v očeh um se hektično prebija stalno v novi greh z bogom zveze tole nima, le posledice so tu veljak še včeraj zdaj je poten, oči pa polne so strahu. stvarnik velik si skreira, da v padcu s stola zagrmi krivdo išče, maščevanje, ko iz iluzije se zbudi. mrzlo polje je preteklost, kam naj zdaj se obrnem? je planjava hribasta, lahko se spet prevrnem a korak gre kar po svoje, noga stopi najprej vstran dobro je – to je premik - ki pokaže mi nov dan. nihče ne kliče, samost vlada, tudi dela ni na vrsti je olajšanje, strah spremembe se zgubi noga izkušena že sama naredi še en premik korak izbiram za navado – kaj, če pridem na zapik?! gib še eden v drugo stran, resnica kar potegne me glej!, življenje se spreminja! vizija v meni se odpre je zabavno in je živo, vajeti imam v rokah življenje nič več ne potiska, spet veselje imam v nogah. stvarnica se reče temu, stvarnik svoj si tudi ti, če še srečo vdihneš zraven, kar izbereš, se zgodi. ja, saj to je praznovanje!, končno se naučiš greha ni in ne krivice, vse si sam/a narediš in ker zdaj se raje imam, boljše se počutim zase najprej poskrbim, še dobrega več slutim. samo fokus me izziva, časopis zato zaprem radio, televizijo, vse odklopim in ven grem zunaj mehek je december, ja, svežina je povsod v mestu dosti je narave in obilja kot drugod. ni mi treba na deželo, saj praznujem tam, kjer sem vesele, žive energije, te zdaj vdihnem, tem se odprem res pa žalost in tesnoba, sta v bližini, je resnica z njima stvarnik se igra, ko ga strah je biti ptica. dvom, nemoč, sem manj kot ti..., stara ta prepričanja ker so zid, jih le zamenjaj - realnost se po njih ravna. leto sedem je pred nami, moč stihije ga najavlja v njej naj bo, kdor to želi, a težav se več naplavlja zakaj bi stal/a v vodi, smrdi in črna v usta sili skoči vendar ven na suho, novo pot odpri si s krili. kako pa naj? saj nič ne morem, je težko in jaz ne znam! zmeden v svoji iluziji pravi človek – velikan ni resnica! to ni res – angel si, ki gre na ples krila svoja odpri, začuti, veselje duše v njih zasluti. čas je, veš, da se obrneš od navad, ljudi, poti ki te žrejo še ponoči – počasi puščajo ti kri skrbi zanjo - je boginja in ven iz tebe sanje tke ko izbiraš staro igro, ponikne spet, oči zapre. veš, realnost sam kreiraš, stvarnik svoj si tudi ti daj, zavej se, kaj izbiraš, saj počasi se mudi. Komentarji (0) www.pozitivke.net