|  Opažamo družbeni pojav, da so ljudje napeti in nervozni (zadnji dogodki: Ambrus, molotovke v Izoli, demonstracije pred parlamentom, itd). Naša država je kot ladja, ki pluje in za seboj pušča peno. Tako bi lahko označili te dogodke.
Prihajamo v obdobje, ko racionalni človek zelo težko združi racionalno z neracionalnim, ko se celotna družbena scena spreminja v nek bulvarski teater, v katerem nastopajo ljudje najrazličnejših vrst in interesov, najpogosteje pa bogataši s svojimi lobiji na eni strani in na drugi strani reveži, ki se komaj prebijajo skozi mesec in sploh ne gredo na volitve ali pa jim je postalo vseeno kdo jim vlada. Premoč dobivajo tudi omrtvičeni politiki in na novo oživljeni bogatini, ki se odlikujejo po prebrisanosti kako zlesti pod kožo volivcem in v njihovo kolektivno zavest s svojim političnim poziranjem, ki je vse prej kot iskreno. Eden drugemu podtikajo, se prepirajo in kažejo kako nizko politično kulturo v resnici imajo. Iščejo drug pri drugem napake in verigi manipulacij ni konca.
Ali so nekatere ljudi, ki naj bi jih svobodno izvolili volivci na volitvah, v resnici izvolili volivci ali jih je izvolil kapital prek lobiranja? To postaja resno vprašanje, nad katerim se velja zamisliti. Pojavlja se popolnoma nov fenomen, s katerim se do danes še nismo srečali. Po pravici povedano mene razjeda črv dvoma, da živimo formalno v širokem spektru državljanske svobode in demokracije, dejansko pa stojijo stvari drugače. Nekoč je obstajala teza, da je država brez svobodnih volitev bolna, vendar tudi s svobodnimi volitvami se državi ne povrne zdravja. Predvolilni golaži so postali draga jed, ki si jo vsak ne more privoščiti. Konec koncev to jed vedno plačajo državljani kot davkoplačevalci ali potrošniki.
Iz določenih čustvenih razlogov sem človek z demokratskim srcem, vendar po pravici povedano, me še prav nobena državna »regirnga« ni prepričala, da bi bila sinhronizirana z narodovim instinktom, s tistim, kar je za narod dobro. Moje osnovno spoznanje je, da se skoraj vsem, ki se razglašajo za odrešitelje v zaselku, krajevni skupnosti, mestu ali državi, gre izključno za oblast in da pri tem ne izbirajo sredstev. Žal, spoznavam, da je narod izgubil sposobnost odločanja in da to nekateri spretno izkoriščajo, da postanejo nova elita ne le v bogastvu in blagostanju, temveč tudi v političnem odločanju. Za njih je pomembno, da imajo politične vzvode oblasti v svojih rokah. Obljube so vedno v navezavi z lastnimi interesi.
Za dandanašnjo družbo je pomembna samo delitev na leve in desne. V teh delitvah trošijo svoje energije. Ubogi narod, ki nosi na svojih plečih tak nevrotični problem in še ni spregledal, da obstaja neka »elita«, ki je ločena od naroda in skrbi le za lastne interese in da je ta elita začela prevzemati vzvode oblasti in kapitala v svoje roke ter da je borba neizprosna in brezkompromisna.
Na eni strani se pojavljajo pristaši levice, ki govorijo kaj vse želijo prispevati, da bo državni, ekonomski in politični stroj čimbolj učinkovito in dobro deloval. Imeli so priliko dokazati v koaliciji pa ni bilo nič od tega. Šlo ji je vedno za modernizacijo nazadnjaštva in ohranjanje starih pozicij in zakonodaje, ki jim je omogočila prisvajanje družbenega premoženja in bogatenje. Jasno pa je vidno, da ti tvorijo ponekod še zelo močno totalitarno piramido, posebno v nekaterih rdečih trdnjavah, ki jo skrivajo za žargonom obljub za to, da se obdržijo pri življenju in upajo na trenutek ko bodo prišli na oblast. Ta trenutek naj bi nastopil, ko bo nekoč narod potreboval odrešitelja in to jih drži pri življenju. V resnici pa so to pristaši totalitarnega preživelega sistema oblasti, nekakšna povorka penzionerjev, ki se hočejo delati mladeniče in mladenke pa niso sposobni pokazati ničesar novega, kar bi revitaliziralo gospodarstvo, pripeljalo do novih delovnih mest, zaposlenosti in države javne blaginje ter do novega gospodarskega zagona, ki bi rešilo stisko množic, ki životarijo. Sedanji spodnji razred, ki ga tvorijo slabo plačani in brezposelni delavci pa jim je postal potreben le kot volilna baza, ki jo je treba prepričati. Levici je več kot jasno, da delavci v neoliberalizmu ne morejo več vsiliti svojih vrednot, ki bi postale vrednote prihodnosti, ker so postali nepotrebni. Sindikati se borijo z mlini na veter. Industrije se selijo v dežele, kjer je delovna sila najcenejša. Gre za moralni problem, ne več problem boja ljudi, ki bi bili tej novodobni eliti bogatinov in zlobiranim politikom potrebni, saj so postali skoraj glede moči upravljanja družbe »nihče«, potrebni le kot volilna baza, ki naseda obljubam.
Na drugi strani pa se pojavljajo pristaši desnice, ki posredno podpirajo interese novo nastalih elit bogatašev, bodisi z davčnim sistemom ali krčenjem socialnih pravic ter z razvojem neoliberalizma, ki je prepuščen samovoljni in absolutni svobodi brez odgovornosti in etične avtonomije V neoliberalizmu pa ni mogoče doseči iskrenega prizadevanja za socialno razsežnost, ker jo je prav v svojim relativizmom etično porušil. Problem liberalizma, ki nam vlada ne glede na velike parole o socialdemokraciji je, da je človeka oropal prave možnosti spoznanja in iskanja pravega življenjskega smisla, pušča ga socialno ponižanega v svoji fregmentarnosti bivanja. Tak človek postaja apatičen, utrujen, naveličan in obstaja lahko samo še kot ciničen človeški subjekt.
Pojav politiki označujejo kot nestrpnost, vendar se pri tem ne vprašajo kakšne so vrednote, ki so stvar interpretacije našega časa in prostora. Priviligirane skupine določajo delovanje. Gre za medsebojno delovanje v družbi na nekritični način tako, da so pri tem določene stvari ostale predolgo latentno skrite in prikrite, ne da bi se jasno izrazile kot problem, ki zadeva ljudi.Sedaj pa je izbruhnil nek sindrom, da nezadovoljstvo množic kaže resnične strukturirane napake v naši družbi in se hoče kot takšen izraziti. Ljudje se poslužujejo ulice, protestov, nasilja in različnega izražanja nezadovoljstva z nastalimi razmerami.
Ni lepo izreči, vendar resnica je, da je vsem na vzvodih oblasti (gospodarsko in politično) skupno le eno, da imajo trebuh poln. Vsi iščejo korenine pravičnosti v nazoru, ki tli še v zavesti ljudi, da oblast dela v dobrobit ljudi. Jasno pa naj bo vsem, da našemu narodu ne vladajo lačni Franci, temveč siti bogatini, ki predstavljajo popolnoma nov fenomen, nad katerim je javnost šokirana ob vseh zgoraj naštetih dogodkih in reakcijah nanje.
Ne želim razmišljati preroško, ker to nisem, vendar intuicija me vodi v smer razmišljanja, da se pojavlja nova nevarnost, da državljani sledijo voditelju, ki bo obljubljal izhod iz moralne krize. Ne smemo podcenjevati nevarnosti avtoritatizma npr. Foruma 21 in njegovega voditelja, ki zelo verjetno stoji za takšnimi gibanji in za politično podporo Jankovičevemu uspehu. Jasno je, da bo v bodoče vedno bolj krojil politiko kapital. Njegov prihod na obisk k ljubljanskemu županu zelo demostrativno kaže na to.
Razmišljam v čem je morebiti rešitev? Dandanes ne gre več za razredni boj, ker najnižji razred ni več toliko potreben industriji in gospodarstvu, ki se seli na cenejše trge delovne sile. Potrebni so le volilni glasovi, ki se lahko tudi kupujejo. O tem se potiho, še zelo potiho govori, dokler ne bo postalo to modno in vsakdanje. Dandanes je problem različno gledanje na moralo in kako bomo razčistili moralno dilemo družbe kako živeti naprej.
Zelo preprosto, ne z očmi analitičarke, ker to nisem, vendar po neki logiki stvari vidim rešitev v tem, da se angažira civilna družba in nastopa povsod, kjer jo žene moralna angažiranost. Verjetno je trenutna možnost za reševanje problema v moralnem kapitalizmu in državi javni blaginje švedskega tipa. Za to doseganje pa se mora civilna iniciativa postaviti po robu povsod, kjer čuti svojo odgovornost in svoja čustva za ponovno personaliziranje morale, za delovanje, ki bo nadomestilo brezčutni in preračunljivi pragmatizem politikov in novodobnih bogatašev ter prodiranje najokrutnejšega neoliberalizma, v katerem ima človek še zelo malo pravic, namreč tistih pravic, ki nekaj družbo stanejo na področju zdravstva, šolstva, zaposlenosti, itd. Čim večje vključevanje civilne družbe v odločanje, ko iščemo temelje skupnega bivanja, je prvi korak da opozorimo ljudje nase in da glasno povemo kakšno državo si želimo in kaj smo pričakovali od osamosvojitve. Takšnega neoliberalizma, kot je na politični sceni zagotovo ne. Spoznanje o družbenih resnicah je včasih dolgotrajen in mukotrpen proces.
|
NE ZAMUDITE
Politični seks drugačne vrste
Prispeval/a: Kristjan020 dne sobota, 9. december 2006 @ 22:09 CET
Spoštovana Tatjana.
Ne zameri, a svetoval bi ti, da se oklepaš svojih vaginalnih tem, ki ti bolj ležijo. To, kar pišeš o tajnih ložah s strahovito močjo (forum 21) je znanstvena fantastika. Kučan je postavil Jankoviča za župana? Pa ja. Skoraj ni vredno komentarja, kaže pa na izrazito nerazumevanje družbenih dogajanj.
Politični seks drugačne vrste
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 10. december 2006 @ 11:52 CET
ne zameri, vendar tvojega nasveta niti slučajno ne bom upoštevala, ker teme, ki ti dražijo vest in tvoj utopični svet, so spoznavne predpostavke, prek katerih se kritično soočamo s trenutkom družbene stvarnosti. Meni ležijo prav vse teme, o katerih se lahko razmišlja in piše. Nobena ni preferenčna, odvisno od trenutka in pomena.
V sobotnih Primorskih novicah ob sliki odpuščenih delavk piše: »MEHANO JE GULAG«; DELAVSKE PRAVICE = ČLOVEKOVE PRAVICE.
Dodajam: DELAVSKE PRAVICE = UKRADENE PRAVICE:
SOCIALISTIČNI PRVAKI = MRTVI POLITIKI (lakaji najbolj krutega kapitalizma, ki mu je ime neliberalizem).
S tajnimi ložami in s samozadovoljujočimi plenarnimi sejami, ki kot feniksi s spodrezanimi perutmi vstajajo iz pepela in se še vedno odvijajo v Kranjski gori ob obloženih mizah z dunajskimi zrezki, se ukvarjaj kar sam. Zame niso pomembne, ker je pogrebcem delavskih pravic že zdavnaj odzvonilo za vse večne čase. Če je kdo, ki ne razume družbene stvarnosti, je gotovo tisti, ki se odreka videnju celote. Tematika o kateri bi se želela pogovarjati je država javne blaginje, socialna država švedskega tipa. Teme, ki zadevajo sesutje socializma in občudujejo obogatele topoglave podaljške socialistične provenience, ki vstajajo iz pepela in se hočejo uveljavljati kot nekakšna politika v napredovanju, zame niso zanimive, ker prej ali slej jih bo njihova lastna usoda zagrebla v pepel iz katerega plahutajo.
In če se ne motim si prav ti lansko leto pozival k predlogom, naj bi se določilo razmerje in menjalna vrednost enega in drugega spolnega pola (vagine in falusa). Upal si celo napovedati razmerje 1:500 in te je kar treslo od groze ob razmišljanju, da je menjalno razmerje lahko plačljivo. Da plačljivo je in to v politiki pride najbolj do izraza. Eni bogatijo, drugi ostajajo siromašni kot cerkvene miši (žal tudi po razmišljanju).
LP Tatjana
Politični seks drugačne vrste
Prispeval/a: Kristjan020 dne ponedeljek, 11. december 2006 @ 08:24 CET
saj nisem zares verjel, da boš poslušala moj nasvet. Sem se pa ob tem spomnil enega mojega znanca, kako je na zabavi 10 krat zaporedoma šel prosit za ples simpatično rjavolasko. In ona ga je 10 krat zavrnila.
Ubogi revež še danes misli, kako sta si bila usojena.
Politični seks drugačne vrste
Prispeval/a: Kristjan020 dne ponedeljek, 11. december 2006 @ 08:33 CET
"Teme, ki zadevajo sesutje socializma in občudujejo obogatele topoglave podaljške socialistične provenience, ki vstajajo iz pepela in se hočejo uveljavljati kot nekakšna politika v napredovanju, zame niso zanimive, ker prej ali slej jih bo njihova lastna usoda zagrebla v pepel iz katerega plahutajo".
Sem bolj, ali manj navajen brati tudi težke tekste, ampak tale tvoj stavek mi je pa dal vetra. Me zanima, koliko bralcev pozitivk ga je razumelo? :-)))
Politični seks drugačne vrste
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 11. december 2006 @ 09:29 CET
besedilo je sila enostavno in razumljivo:
Moj citat:
"Teme, ki zadevajo sesutje socializma in občudujejo obogatele topoglave podaljške socialistične provenience
(do tu je tekst menda razumljiv. Kdo so ti podaljški, ni težko ugotoviti. Tisti, ki so oropali družbeno premoženje in si napolnili svoje žepe. Ti štrlijo v zrak kot podaljški oziroma kali krompirja v kleti, spomladi ko se otopli..., nikoli pa ne morejo obroditi novih sadov!)
Ti vstajajo iz pepela in se hočejo uveljavljati kot nekakšna politika v napredovanju (radi bi ostali bogati, politično pa levičarji, to pa ne gre skupaj), zame te teme niso zanimive,
ker prej ali slej jih bo njihova lastna usoda zagrebla v pepel iz katerega plahutajo". Take neslavne usode novodobnih bogatašev se običajno vrnejo od koder so prišle. V praha si vstal in v preh se povrneš! To velja za bogatina in vsakega politika, zato velja živeti in delati pošteno.
Upam, da si sedaj moje sicer, kritične misli razumel!
Lep pozdrav in vse dobro
Tatjana
Politični seks drugačne vrste
Prispeval/a: avgusta dne ponedeljek, 11. december 2006 @ 23:19 CET
Bilo je pred leti, ko nesrečen dogodek naši družini vzel vse, uničil nam je dom in vse, kar smo mukoma pritrgali od ust do takrat. Jaz sem bila že nekaj časa brez službe, otroka v šoli, brez dohodkov. V treh mesecih sem od Rdečega križa dobila tri pakete, v vrednosti približno po 1.900 SIT, Karitas mi je za en mesec plačala šolsko malico, oblačila so mi ponudili z napotnico na Rdečem križu, ampak sem smela izbrati samo po eno oblačilo na osebo, hlače sem vzela za otroka, zato jih za sebe nisem mogla. Po svoje so nam pomagali tudi prijatelji. Nisem imela šampona, sadja, zelenjave, radia, TV. Povrhu vsega so se mi pojavile hude bolečine v rami in roke nisem mogla niti premakniti, kaj šele dvigniti. Zdravnica mi je dala napotnico za fizioterapijo. Nisem šla, ker nisem imela denarja za avtobus. Takrat mi je prišlo na misel, da bi prosila Integral, če bi mi dovolili za čas zdravljenja zastonj prevoz, kot ga ima kar veliko število ljudi, pa ne iz zdravstvenih razlogov. Med pisanjem me je obiskala prijateljica in mi povedala, da je njena znanka dobila v Merkatorju bone, ko jih je prosila za pomoč. Kaj takega še nisem nikoli slišala, pa sem vseeno napisala pismo Merkatorju še jaz. Iz Integrala so mi odgovorili, da mi zastonj vožnje za čas zdravljenja, to je 10 dni ne dovolijo, podpisala se je direktorica ( ko sem isti dan v knjižnici brala časopise, je ravno ona bila naslikana in pod sliko je pisalo, koliko denarja so pri Integralu dali za žetone v obliki srčkov, ker se je bližal »praznik Valentinovo«, pa tudi to je pisalo, da so nekaterim pomembnim Ljubljančanom v znak dobre volje podarili srčke-žetone, da se bodo še oni vozili z njihovimi avtobusi, ne samo s svojimi avtomobili). Iz Merkatorja pa sem dobila odgovor, da so se odločili, da mi poklonijo nakup v vrednosti 50.000 SIT, le da naj v tem znesku izberem njihovo blagovno znamko. Cela družina je odšla v Merkator in prvič v življenju smo imeli cel voziček poln. Nakupili smo hrano, izdelke za nego in posteljnino, nismo pretiravali, a najedli smo se res lahko do sitega.
Niti na misel mi ni prišlo, da bi Jankoviću, ki je kot direktor vodil tako politiko, lahko na kakšen način lahko vrnila njegovo dobroto. Ko sem slišala, da bo kandidiral, sem vedela, da bo vsa moja družina vedela, koga voliti in tako je tudi bilo. Saj vem, da on tega ne bo bral in da ne ve za ta dogodek, ampak bom izrabila priliko in se mu vsaj enkrat javno zahvalila za pomoč, ki nam je bila z njegovo pomočjo dana.
Politični seks drugačne vrste
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 12. december 2006 @ 09:08 CET
vaša izpoved je pretresljiva, saj ne morem verjeti, da ste prestajali tako bridko izkušnjo s pomanjkanjem vsega, kar človek potrebuje za preživetje. Vaša izpoved se me je človeško dotaknila in moram reci, da ko slišimo ljudje za takšne primere, se nehote vprašamo ali se ni Slovenija znašla na sramotilnem odru, ker ni znala pravočasno prisluhniti ravnotežju, ki jo postavlja pred njo deklarirani status socialne in pravne države, države v kateri se sleherni njen državljan počuti varnega, kateremu je omogočeno delo in dostojno življenje.
V takih razmerah in okoliščinah kot ste jih imeli vi, so ljudje pripravljeni podpreti in voliti tiste, ki obljubljajo red, učinkovitost, več delovnih mest, odpravo krivic in izboljšanje razmer. Vašo hvaležnost Merkatorju, ki vam je pomagal v tako hudi stiski, cenim in mislim, da je plemenita človeška vrlina. Politka o kateri sem pisala v širšem smislu, pa je povsem nekaj drugega. Ko bogati dajejo nekaj drobtinic s svoje bogato obložene mize revnim, moramo vedeti, da bogastva niso zaslužili v potu svojega obraza. Usmiljenje in čut za socialo pa je vedno nekaj, kar se kaže kot dobro. Lahko bi se pokazalo tudi kot egoizem, pogosto pa se pokaže tudi kot orodje za doseganje političnih ciljev in svoje lastne promocije.
Želim vam vse dobro.
LP Tatjana
Politični seks drugačne vrste
Prispeval/a: avgusta dne torek, 12. december 2006 @ 22:11 CET
Moje mnenje o politikih pa je iz izkušenj tako, da morajo imeti tisti, ki se hočejo prebiti do vrha in tam tudi obstati, neke kvalitete, ki ne spadajo med najbolj moralne. Če jih ne prinesejo s seboj, si jih hitro pridobijo. Če kljub njim naredijo za malega človeka kaj dobrega, imamo vsaj takrat dober občutek, da vsi le niso pokvarjeni, četudi mogoče niti sami sebi tega ne verjamemo.
Avgusta
Politični seks drugačne vrste
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 12. december 2006 @ 22:37 CET
hvala za odgovor in prijazne misli. Vsi ljudje imamo poleg napak tudi veliko dobrega. Politiki niso izjema. Najpomembnejše pa je, da človek odkrije v sebi sposobnost biti moralen.
Lep pozdrav in vse dobro
Tatjana