Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20061118131924965

Politični seks drugačne vrste sreda, 22. november 2006 @ 05:02 CET Uporabnik: Tatjana Malec Opažamo družbeni pojav, da so ljudje napeti in nervozni (zadnji dogodki: Ambrus, molotovke v Izoli, demonstracije pred parlamentom, itd). Naša država je kot ladja, ki pluje in za seboj pušča peno. Tako bi lahko označili te dogodke. Prihajamo v obdobje, ko racionalni človek zelo težko združi racionalno z neracionalnim, ko se celotna družbena scena spreminja v nek bulvarski teater, v katerem nastopajo ljudje najrazličnejših vrst in interesov, najpogosteje pa bogataši s svojimi lobiji na eni strani in na drugi strani reveži, ki se komaj prebijajo skozi mesec in sploh ne gredo na volitve ali pa jim je postalo vseeno kdo jim vlada. Premoč dobivajo tudi omrtvičeni politiki in na novo oživljeni bogatini, ki se odlikujejo po prebrisanosti kako zlesti pod kožo volivcem in v njihovo kolektivno zavest s svojim političnim poziranjem, ki je vse prej kot iskreno. Eden drugemu podtikajo, se prepirajo in kažejo kako nizko politično kulturo v resnici imajo. Iščejo drug pri drugem napake in verigi manipulacij ni konca. Ali so nekatere ljudi, ki naj bi jih svobodno izvolili volivci na volitvah, v resnici izvolili volivci ali jih je izvolil kapital prek lobiranja? To postaja resno vprašanje, nad katerim se velja zamisliti. Pojavlja se popolnoma nov fenomen, s katerim se do danes še nismo srečali. Po pravici povedano mene razjeda črv dvoma, da živimo formalno v širokem spektru državljanske svobode in demokracije, dejansko pa stojijo stvari drugače. Nekoč je obstajala teza, da je država brez svobodnih volitev bolna, vendar tudi s svobodnimi volitvami se državi ne povrne zdravja. Predvolilni golaži so postali draga jed, ki si jo vsak ne more privoščiti. Konec koncev to jed vedno plačajo državljani kot davkoplačevalci ali potrošniki. Iz določenih čustvenih razlogov sem človek z demokratskim srcem, vendar po pravici povedano, me še prav nobena državna »regirnga« ni prepričala, da bi bila sinhronizirana z narodovim instinktom, s tistim, kar je za narod dobro. Moje osnovno spoznanje je, da se skoraj vsem, ki se razglašajo za odrešitelje v zaselku, krajevni skupnosti, mestu ali državi, gre izključno za oblast in da pri tem ne izbirajo sredstev. Žal, spoznavam, da je narod izgubil sposobnost odločanja in da to nekateri spretno izkoriščajo, da postanejo nova elita ne le v bogastvu in blagostanju, temveč tudi v političnem odločanju. Za njih je pomembno, da imajo politične vzvode oblasti v svojih rokah. Obljube so vedno v navezavi z lastnimi interesi. Za dandanašnjo družbo je pomembna samo delitev na leve in desne. V teh delitvah trošijo svoje energije. Ubogi narod, ki nosi na svojih plečih tak nevrotični problem in še ni spregledal, da obstaja neka »elita«, ki je ločena od naroda in skrbi le za lastne interese in da je ta elita začela prevzemati vzvode oblasti in kapitala v svoje roke ter da je borba neizprosna in brezkompromisna. Na eni strani se pojavljajo pristaši levice, ki govorijo kaj vse želijo prispevati, da bo državni, ekonomski in politični stroj čimbolj učinkovito in dobro deloval. Imeli so priliko dokazati v koaliciji pa ni bilo nič od tega. Šlo ji je vedno za modernizacijo nazadnjaštva in ohranjanje starih pozicij in zakonodaje, ki jim je omogočila prisvajanje družbenega premoženja in bogatenje. Jasno pa je vidno, da ti tvorijo ponekod še zelo močno totalitarno piramido, posebno v nekaterih rdečih trdnjavah, ki jo skrivajo za žargonom obljub za to, da se obdržijo pri življenju in upajo na trenutek ko bodo prišli na oblast. Ta trenutek naj bi nastopil, ko bo nekoč narod potreboval odrešitelja in to jih drži pri življenju. V resnici pa so to pristaši totalitarnega preživelega sistema oblasti, nekakšna povorka penzionerjev, ki se hočejo delati mladeniče in mladenke pa niso sposobni pokazati ničesar novega, kar bi revitaliziralo gospodarstvo, pripeljalo do novih delovnih mest, zaposlenosti in države javne blaginje ter do novega gospodarskega zagona, ki bi rešilo stisko množic, ki životarijo. Sedanji spodnji razred, ki ga tvorijo slabo plačani in brezposelni delavci pa jim je postal potreben le kot volilna baza, ki jo je treba prepričati. Levici je več kot jasno, da delavci v neoliberalizmu ne morejo več vsiliti svojih vrednot, ki bi postale vrednote prihodnosti, ker so postali nepotrebni. Sindikati se borijo z mlini na veter. Industrije se selijo v dežele, kjer je delovna sila najcenejša. Gre za moralni problem, ne več problem boja ljudi, ki bi bili tej novodobni eliti bogatinov in zlobiranim politikom potrebni, saj so postali skoraj glede moči upravljanja družbe »nihče«, potrebni le kot volilna baza, ki naseda obljubam. Na drugi strani pa se pojavljajo pristaši desnice, ki posredno podpirajo interese novo nastalih elit bogatašev, bodisi z davčnim sistemom ali krčenjem socialnih pravic ter z razvojem neoliberalizma, ki je prepuščen samovoljni in absolutni svobodi brez odgovornosti in etične avtonomije V neoliberalizmu pa ni mogoče doseči iskrenega prizadevanja za socialno razsežnost, ker jo je prav v svojim relativizmom etično porušil. Problem liberalizma, ki nam vlada ne glede na velike parole o socialdemokraciji je, da je človeka oropal prave možnosti spoznanja in iskanja pravega življenjskega smisla, pušča ga socialno ponižanega v svoji fregmentarnosti bivanja. Tak človek postaja apatičen, utrujen, naveličan in obstaja lahko samo še kot ciničen človeški subjekt. Pojav politiki označujejo kot nestrpnost, vendar se pri tem ne vprašajo kakšne so vrednote, ki so stvar interpretacije našega časa in prostora. Priviligirane skupine določajo delovanje. Gre za medsebojno delovanje v družbi na nekritični način tako, da so pri tem določene stvari ostale predolgo latentno skrite in prikrite, ne da bi se jasno izrazile kot problem, ki zadeva ljudi.Sedaj pa je izbruhnil nek sindrom, da nezadovoljstvo množic kaže resnične strukturirane napake v naši družbi in se hoče kot takšen izraziti. Ljudje se poslužujejo ulice, protestov, nasilja in različnega izražanja nezadovoljstva z nastalimi razmerami. Ni lepo izreči, vendar resnica je, da je vsem na vzvodih oblasti (gospodarsko in politično) skupno le eno, da imajo trebuh poln. Vsi iščejo korenine pravičnosti v nazoru, ki tli še v zavesti ljudi, da oblast dela v dobrobit ljudi. Jasno pa naj bo vsem, da našemu narodu ne vladajo lačni Franci, temveč siti bogatini, ki predstavljajo popolnoma nov fenomen, nad katerim je javnost šokirana ob vseh zgoraj naštetih dogodkih in reakcijah nanje. Ne želim razmišljati preroško, ker to nisem, vendar intuicija me vodi v smer razmišljanja, da se pojavlja nova nevarnost, da državljani sledijo voditelju, ki bo obljubljal izhod iz moralne krize. Ne smemo podcenjevati nevarnosti avtoritatizma npr. Foruma 21 in njegovega voditelja, ki zelo verjetno stoji za takšnimi gibanji in za politično podporo Jankovičevemu uspehu. Jasno je, da bo v bodoče vedno bolj krojil politiko kapital. Njegov prihod na obisk k ljubljanskemu županu zelo demostrativno kaže na to. Razmišljam v čem je morebiti rešitev? Dandanes ne gre več za razredni boj, ker najnižji razred ni več toliko potreben industriji in gospodarstvu, ki se seli na cenejše trge delovne sile. Potrebni so le volilni glasovi, ki se lahko tudi kupujejo. O tem se potiho, še zelo potiho govori, dokler ne bo postalo to modno in vsakdanje. Dandanes je problem različno gledanje na moralo in kako bomo razčistili moralno dilemo družbe kako živeti naprej. Zelo preprosto, ne z očmi analitičarke, ker to nisem, vendar po neki logiki stvari vidim rešitev v tem, da se angažira civilna družba in nastopa povsod, kjer jo žene moralna angažiranost. Verjetno je trenutna možnost za reševanje problema v moralnem kapitalizmu in državi javni blaginje švedskega tipa. Za to doseganje pa se mora civilna iniciativa postaviti po robu povsod, kjer čuti svojo odgovornost in svoja čustva za ponovno personaliziranje morale, za delovanje, ki bo nadomestilo brezčutni in preračunljivi pragmatizem politikov in novodobnih bogatašev ter prodiranje najokrutnejšega neoliberalizma, v katerem ima človek še zelo malo pravic, namreč tistih pravic, ki nekaj družbo stanejo na področju zdravstva, šolstva, zaposlenosti, itd. Čim večje vključevanje civilne družbe v odločanje, ko iščemo temelje skupnega bivanja, je prvi korak da opozorimo ljudje nase in da glasno povemo kakšno državo si želimo in kaj smo pričakovali od osamosvojitve. Takšnega neoliberalizma, kot je na politični sceni zagotovo ne. Spoznanje o družbenih resnicah je včasih dolgotrajen in mukotrpen proces. Komentarji (9) www.pozitivke.net