NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • nedelja 21-apr
  • Moja elektrarna by ENERTEC pokal Slovenije v akvatlonu 2024

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  • četrtek 25-apr
  • Tadej Toš: ABRAhmm

  • petek 26-apr
  • VegaFriday v Mariboru

  • sobota 27-apr
  • Začetek sezone na parkovni modelni železnici

  • torek 30-apr
  • Aktualno iz Špricerkres v Malečniku, Parni Valjar / DJ's Brata Fluher

  • nedelja 12-maj
  • Prijave na tradicionalno gorskokolesarsko preizkušnjo MTB Slavnik 12. maja 2024 v Hrpeljah

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Martinovanje po Tomaževo   
    sobota, 11. november 2006 @ 18:27 CET
    Uporabnik: MC

    Martinovanje je star običaj, ki mu večina priznava status praznika. Če so prazniki predvsem priložnost za jedačo in pijačo, potem je martinovanje nedvomno praznik vseh praznikov. Zaradi česa ali komu v čast se praznuje pri tem seveda sploh ni važno. Ob besedi martinovanje seveda najprej pomislimo na pijačo in na skoraj neizogibno pijančevanje. Šele potem pride na vrsto gos, sveti Martin, druženje, zabava in seveda mošt, ki naj bi se ravno v tistem času spremenil v vino. Sprememba mošta v vino ni nikakršna čarovnija, marveč biokemičen proces, kjer se sladkor iz grozdnega soka zaradi delovanja kvasovk razgradi v etanol. Etanol je ena izmed oblik alkohola, alkohol pa je ena najbolj razširjenih drog. Je neposreden krivec za množico psihosomatskih obolenj, prometnih nesreč in družinskih tragedij.

    Tisti, ki deklarativno skrbijo za javno zdravje, so si, menda zato, da bi ozavestili neuke množice, skoraj za vsak dan v letu izmislili kakšno preventivno vojno – tako na primer poznamo dan boja proti AIDS-u, sladkorni bolezni, osteoporozi, kajenju, raku na dojki, srčnim boleznim. Skorajda ne mine teden, da nas mediji ne bi prestrašili s kopico hudih bolezni. Čeprav se pri martinovanju vse vrti okoli alkohola in zaradi alkohola, bi bili v veliki zmoti, če bi pomislili, da je martinovanje dan boja proti alkoholizmu. Martinovanje je kvečjemu dan, ko se človek bori z alkoholom. Zmaga pa, kot po pravilu, skoraj vedno slednji. Resnici na ljubo je treba priznati, da se tu pa tam najde kdo, ki v času martinovanja pomodruje o zmernem ali celo o zdravem pitju, a kaj, ko vsako leto znova doživi statistični demanti. Slovenija premore skoraj 100.000 registriranih alkoholikov in vsi so začeli tako, da so pili zmerno in za zdravje.

    Zelo bi se zmotili tudi, če bi martinovanje razglasili za dan, ki je posvečen pijancem. Sveti Martin je sicer res zavetnik hotelirjev, sodarjev in vinogradnikov, a je, če verjamete ali ne, tudi zavetnik abstinentov. In prav ti se na dan, ko bi morali najbolj častiti svojega patrona, sramežljivo poskrijejo po domovih. Na plan pa privršijo tisti, ki brez alkohola shajajo težje kot brez zraka in bi, če bi bilo mogoče, svoje pljučno krilo z velikim veseljem zamenjali za še ena jetra ali za dodatno rezervno ledvico. Glede na to, da se vesoljna katoliška Cerkev tako rada ponaša s tem, da pomaga bolnim in stoji na strani ubogih na duhu, je sila čudno, da si doslej ni omislila niti enega samega svetnika, ki bi bil zaščitnik pijancev.

    Če ljudje že častijo Martina, bi pomislili, da ga spoštujejo zaradi kakih osebnih vrlin. Sveti mož sicer ni umrl mučeniške smrti, a je živel zgledno in asketsko življenje. Čeprav je bil izvoljen za škofa, je zapustil škofovsko palačo, ter se preselil v revno kočo pred mestnimi vrati. Dolgo časa je preživel kot puščavnik. Danes bi težko našli škofa, ki bi posnemal tega skromnega človeka, ki je živel v 4. stoletju. Prej obratno – večina cerkvenih dostojanstvenikov se odeva v draga oblačila, naceja z izbranimi, vrhunskimi vini ter z razkošnimi obedi skrbi za primeren obseg svojih trebuhov in podbradkov.

    Martinovanje je dan, ko ni samo vino tisto, ki teče v potokih, tudi jedače se pospravi veliko več, kot se spodobi za častilce asketskega škofa. V času martinovanja se na gostilniških zabavah, ki bi jih skromni Martin mirne duše označil za orgiastične, zaužije ogromne količine kulinaričnih dobrot, predvsem raznovrstnega mesa. Zaščitni znak martinovanja ni samo prekomerno pitje, zraven sodi tudi prenajedanje. Na nek način je paradoksalno, da je sveti Martin zavetnik domačih živali - še posebej gosi, ki postanejo v času martinovanja najbolj ogrožena vrsta na planetu. Zadeva je smešna vsaj tako, kot če bi Božička razglasili za zavetnika puranov. Najbrž je skoraj odveč dodati, da je Martin zavetnik živih živali, ker telečji zrezki in pečene gosi pač ne potrebujejo nikakršne zaščite več.

    Iz revnih kolib, v katerih je bival skromni Martin, je kasneje zrasel mogočen samostan. Rasla je tudi Cerkev, z njo pa tudi njena veličina. Če se je spomin na svetega Martina v srcu ljudi ohranil predvsem po zaslugi kvasovk, je spomin na svetega Tomaža bolj metafizičnega izvora. Tomaž Akvinski je živel v 13. stoletju. Bil je italijanski filozof in teolog, cerkveni doktor, glavni predstavnik sholastike, eden glavnih svetnikov rimskokatoliške cerkve. Njegovi spisi še danes predstavlja osnovo uradne katoliške filozofije. Akvinski je bil eden najtežjih mislecev vseh časov. Vendar si te oznake ni prislužil na račun mnogih nedvomno tudi tehtnih besed, marveč na račun velike telesne teže. Očitno je trpel zaradi bolezenske motnje hranjenja, ki ji danes pravimo kompulzivno prenajedanje. Tomaž ni bil samo debel, marveč že prav groteskno zamaščen. Vendar se je v izmaličenem telesu skrival silen razum, ki ga je Tomaž uporabljal z namenom. Lahko bi rekli, da je zasledoval določene koristi. Tako se je odločil, da bo svoj um uporabil tudi za klasifikacijo živali. Dognal je, da so piščanci vodnega izvora, to pomeni, da jih lahko uvrstimo med ribe, in jih zato lahko jemo ob postnih dnevih. Če so vodnega izvora piščanci, zakaj to ne bi toliko bolj veljajo tudi za gosi, ki se, za razliko od piščancev, odlično znajdejo na površini istega ribnika, kjer plavajo ribe. Prenažiranje v času martinovanja, kjer še posebej prednjačijo mastne gosi, je moč razumeti kot nekakšno nabiranje zalog, ko se telo z maščobami oskrbi za dolgo zimo. Z dobro zalogo je kristjanom potem veliko lažje zdržati post v adventnem času. In Tomaž je bil kristjan »par exellance«, čeravno bi, glede na obseg njegovega vampa, težko verjeli, da se je sploh kdaj postil. Vendar - s pomočjo nadebudne sholastične zoologije - se je post ob velikem pečenem piščancu, zalit z nekaj kupicami dobrega samostanskega vina, spremenil v primeren dan za tolaženje želodca. Še en dokaz, kako lahko "svobodni um" vedno najde pot iz ječe dogem, še posebej, če so zaradi njih prizadeti kulinarični užitki.

    S postom, še posebej tistim pravim, je namreč hudič. Povedano natančneje - brez posta ni hudiča. Jezus se je, preden ga je skušal hudič, postil kar 40 dni. Ko pobožne duše govorijo, da sledijo Kristusu, seveda nikoli nimajo v mislih 40 dnevnega posta, marveč kvečjemu zadnjo večerjo, saj pojedo toliko, kot bi bil vsak njihov obed zadnji. Še na kraj pameti jim ne pride, da bi sledili Kristusu v puščavo. Večina bi jih srečala hudiča že prvi ali drugi dan, ko bi jim začelo kruliti v razvajenih želodcih. Vrnitev v zavetje dobro založenega domačega hladilnika bi bila neizogibna. Če je Kristus trpel za nas in namesto nas, zakaj ne bi veljalo, da se je tudi postil namesto nas. Nenazadnje ni bil čisto navaden človek. Z izgovorom, da 40 dnevni post zmorejo samo bogovi, seveda ne pridemo daleč. Kdo bi, razen njegovih pacientov, hotel imeti za boga doktorja Ruglja? Za postenje človek res ne potrebuje božanske avre, saj to zmorejo celo živali, ki se instinktivno postijo takrat, ko so bolne. 40 dnevno postenje je mogoče res malce ekstremno, toda kakšen teden ali vsaj nekaj bi moral zdržati vsak odrasel človek. Zdi pa se, da je tudi to za kristjane absolutno preveč. Saj celo muslimani prakticirajo postni mesec, čeravno njihov ramazan spominja bolj na prehrambeni ciklus delavcev v nočni izmeni, kot na resnično odpoved hrani. Strogi post v času od zore do mraka, ki mu sledi prenažiranje v soju žarnic ali sveč - v času, ko bi - glede na naš biološki ustroj - morali spati, je tako perverzna praksa, da si jo je lahko izmislil le močno premaknjen teokratski um, ki si ji zadal za cilj, da poštenemu človeku čimbolj ugonobi prebavo in uniči bioritem. Kristjani, in to jim lahko štejemo v dobro, so bolj pragmatični in dovolj hedonistični, da se niso nikoli ujeli v past takšnih nesmislov. Postu namenijo običajno le kakšen dan, pa še tisti dan se v resnici ne postijo, marveč samo ne jedo mesa. Glede na obilico besed, ki poveličujejo trpljenje in odpovedovanje, se ob takšnem pomehkuženju volje, lahko samo prizanesljivo nasmehnemo. Po domače rečemo, gre za čisto navaden blef. Iz krščanske definicije posta sodeč se nekateri vegetarijanci postijo že 10, 20 ali 30 let, nekateri pa kar celo življenje. Bogaboječi kristjani, ki ne morejo preživeti dne brez sočnega, krvavega zrezka, ne marajo pa zavestno kršiti »božje postave«, doživijo na postni petek nemalo frustracijo. Ta jim povzroči dovolj trpljenja, da potem temu lahko rečejo odpoved. Toda, krščanskega postnega blefiranja s tem še ni konec. Sholastična biologija nas uči, da ribje meso ni meso. Saj ne, da ribe rastejo na vrtu ali v sadovnjaku, tudi nimajo klorofila polnih lusk. To je jasno celo petletnemu otroku, ki je prelistal vsaj eno barvno slikanico o živalih. Besedi dodeli resničen pomen šele njena uporaba. Bolj kot je pogosta, bolj se utrjuje njen pomen. Podobno velja za laž. Večkrat kot jo ponoviš, bolj se spreminja v resnico. Če že ne ješ mesa, pojej vsaj kakšno ribo! Tako je pragmatična ločitev mesa in rib naredila vero človeku bolj prijazno. Sedaj si lahko tisti, ki res ne morejo brez telečjega zrezka, gnjati, šunke ali pršuta, na postni dan privoščijo vsaj ribe ali kakšne druge »sadeže«, ki plavajo po morju. Dan, ko pričakujemo Gospodovo vstajenje, zanesljivo prepoznamo po značilnem vonju, ko iz vseh kantin in menz neusmiljeno zaudarja po osličih in sardelah. Značilen vonj po razpadajočih morskih kadavrih naznanja dan, ko gospodinje na mizo postavijo neke druge kadavre, ki se jim strokovno reče šunka, simbolizirajo pa Kristusovo telo. Spet smo pri transcendenci: alkoholna brozga kot Kristusova kri, strokovno razrezano in prekuhano truplo domače svinje pa kot metafora za materializiranega stvarnika nebes in zemlje. Če gledamo na boga strogo metafizično, je to le ostudna blasfemija, a ker je v krščanskem izročilu skoraj vsaka domislica takšna, je bogokleten kvečjemu tisti, ki krščansko tradicijo zavrača. Zdi se, da so si ljudje izmislili simbole samo zato, da z njimi prikrijejo svoje packarije in upravičijo svoje zločine.

    Vrnimo se spet k angelskemu doktorju. Tomaž živali ni samo jedel in razvrščal, marveč je o njih tudi filozofiral. Verjetno bi bilo za živali bolje, če bi ostal samo pri prvem. Odnos do živali je določil na osnovi interpretacije zapisa 1:28 iz Geneze, kjer bog Adamu daje gospostvo nad živalmi. Pravico do absolutne in neomejene oblasti človeka nad živalmi Tomaž potrdi, ko v svojem najpomembnejšem delu - Summi Theologiae - zapiše: "...ni pomembno, kako se človek obnaša do živali, ker je Bog vse stvari podvrgel človeški moči... " Tomaž je bil prepričan, da živali ne posedujejo niti duše, niti razuma - so nepopolne in niso neumrljive - zato se jih lahko ubije in poje. Še več - to naj bi bil del božjega načrta. Tomaž nadaljuje: "Stvari, kakršne so rastline, ki komaj kažejo življenje, so vse namenjene živalim, in vse živali so namenjene ljudem. Zatorej ne nasprotuje postavi, če ljudje uporabljajo rastline za dobro živali in živali za dobro ljudi." Nato poudari: "To ni mogoče, če se jim [živalim] ne vzame življenja ... to pa je skladno z naročilom samega Boga" (Geneza, 1:29,20 in Geneza, 9:3). Če pa slučajno žival ubije človeka in ga "pomalica", potem to ni skladno z božjim načrtom, saj je žival nepopolna – pravico ubijanja zaradi hrane pa ima samo "popolni" človek. Takšno umovanje je seveda možno samo v oblasti popolnega antropocentrizma in silnega apetita.

    Največji cerkveni učitelj je grehe razdelil v tri skupine – grehe proti bogu, proti samemu sebi in grehe proti bližnjemu. V okviru takšne razmejitve praktično ni mogoče zagrešiti zločina proti živalim. Tomaž se je tudi strinjal, da človek živalim ne dolguje niti prijaznosti, niti dobrodelnosti. To utemeljuje s tremi trditvami: Prvič, živali nimajo zmožnosti, da bi bile dobre, to naj bi bila le zmožnost bitij, ki imajo razum. Drugič, z njimi ne vzpostavljamo sočutnega odnosa. In tretjič, dobrotljivost naj bi temeljila na občestvu večne blaženosti, ki je nerazumna bitja ne morejo doseči. Edini razlog, zaradi katerega naj bi bili prijazni z živalmi, je po Tomažu pedagoške narave – prijaznost do živali naj bi nas navajala na prijaznost do ljudi.

    Tomizem je ostal uradna doktrina katolicizma do današnjih dni. Trdoživost takšnega nazora se kaže v splošnem sprejemanju njegovih načel tudi v modernih časih, ko ljudje že dolgo niso več občutljivi na teološke pritiske. Starši kupujejo svojim otrokom psičke, hrčke in kanarčke zgolj zato, da bi otroka navadili prijaznega in ljubečega odnosa do ljudi, istemu otroku pa pri večerji postrežejo s piščančkom, teličkom, zajčkom ali s kako drugo živalco, ki so jo otroci videli mogoče samo v kakšni risanki ali slikanici. Živali so torej zgolj nekakšni vzgojni rekviziti, podobno kot plišaste igrače, ki jim otroci, potem ko se jih naveličajo, mirne duše odvijejo glavo ali iztrgajo oči.

    Človek, ki so mu morali z ovalnim izrezom prilagoditi mizo, da je lahko normalno sedel, ni bil samo notoričen požeruh, marveč tudi vrhunski specialist za sedem naglavnih grehov, kjer je na »častno« mesto postavljena prav požrešnost. Ker je Tomaž požrešnost redno prakticiral, mu lahko priznamo vsaj to, da je zelo dobro vedel, o čem govori. Greh požrešnosti je opisan kot 'nebrzdana želja po tem, da bi porabili več, kot potrebujemo'. To naj bi nasprotovalo razumu, nastalo na bi kot posledica 'omračitve uma', zmanjšanja samokontrole in zbranosti. Po Akvinskem pa požrešnost ne pomeni samo poželenja po hrani in po pijači, marveč vsako pretirano poželenje, kjer se opušča razum. Moralne vrline so torej možne samo v okviru razumnega, razum je torej tisti, ki določa, kaj je moralno. Tomaž je živalim odrekel dušo in razum. Požrešnost je torej greh, ki človeka poniža na nivo živali. Toda poglejmo, kako je s tem v resnici. Prenajedanje, kot najbolj notorična oblika požrešnosti, je skoraj izključna značilnost mislečega človeka, ki ga odlikuje razum. Živali ne pojedo več, kot potrebujejo za preživetje - prehranjevanje podrejajo svojemu instinktu, ki jih - v naravnih okoliščinah - nikoli ne prevara. Zato se 'neumne' živali nikoli ne prenajedajo, kot se je prenajedal z briljantnim razumom obdarjeni angelski doktor. Humanisti poreko, da je človek tragično bitje, razpeto med nebom in zemljo. Mogoče pa se je človek znašel v težavah zgolj zato, ker v nebo želi poleteti s pomočjo razuma in vere, namesto da bi – uporabljajoč instinkt – doživel kaj nebeškega že na zemlji. Za vse je seveda kriv sam, na žalost pa zaradi svoje 'razpetosti' in bivanjskega nelagodja uničuje - ne samo sebe - marveč tudi druge ljudi, živali in vso naravo.

    Tomažu v zagovor vendarle povejmo, da njegovi obsežni gabariti niso bili nikakršna posebnost med samostanski brati. Leta 2004 je angleški arheolog Philippa Patrick objavil poročilo, ki temelji na analizi zbirk kosti iz časov med enajstim in šestnajstim stoletjem. Pregledal je več kot 100 okostij menihov iz treh angleških opatij in jih primerjal z 200-timi okostji približno enako starih Londončanov, živečih v istem obdobju. Rezultati raziskav nas ne morejo puščati v dvomu, kakšne so bile prehrambene navade srednjeveških dušnih pastirjev. Pri menihih so opazili bolj odebeljene kosti in značilne znake okostenelosti, kakršne so tipične v primeru resne debelosti. Opazna je bila tudi višja stopnja artritisa in težav, povezanih z obremenitvami sklepov. Med menihi je bilo v povprečju petkrat več debeluhov, kakor pri navadnih meščanih.

    Na osnovi jedilnikov in nakupovalnih seznamov, ki so jih spisali kronisti takratnega časa, so izračunali, da so menihi v povprečju vsak dan pospravili za 6000 kalorij hrane. Količina 'dobrot' se tudi v času posta ni zmanjšala pod mejo 4000-ih kalorij. Prehrana menihov je bila polna nasičenih živalskih maščob. Samostanske greznice so morale biti na veliki preizkušnji. Meniški credo 'Ora et labora' (Moli in delaj), bi morali – resničnosti na ljubo – spremeniti v 'Ora et vora' (Moli in žri). Dnevni jedilniki so bili tako razkošni, da se človek lahko vpraša, ali so menihi sploh počeli še kaj drugega, kot to, da so jedli. Verjetno so morali goltati zelo hitro, da jim je ostalo še kaj časa za izkazovanje pobožnosti, spanje, uriniranje in izločanje blata. Morda pa je imelo prenažiranje s hrano vendarle nek višji smisel. Tudi če je bila zahvalna molitev pred obrokom kratka, se je - zaradi velikega števila obrokov - v enem dnevu nabralo dovolj Bogu všečnih besed. Velika količina hrane je torej zagotavljala okoliščine za zunanje izkazovanje pobožnosti, molitev, kot izkazovanje pobožnosti, pa je - vedno lačnim samostanskim bratom - omogočila kratek suspenz, zaradi katerega so z veliko večjim veseljem planili na jed.

    Preden se vrnemo k Martinu, se še malo ustavimo pri Tomažu. Če je o požrešnosti pisal na osnovi lastnih izkušenj, bi to težko rekli za pohoto in še posebej za ženske, o katerih se mu je zapisalo kar nekaj učenih besed. Učeni celibatist o ženskah ni mogel vedeti nič zelo konkretnega, saj se jih je izogibal kot hudič križa, a vseeno dovolj, da je vedel, kako nastanejo: "Moški fetus postane človek po 40 dneh, ženski po 80 dneh. Deklice nastanejo zaradi poškodovanih semen in vlažnih vetrov." Angelski doktor, se je – tako kot se za doktorje spodobi – spoznal očitno na vse – torej tudi na razvoj fetusov in na patologijo spermijev. Postavlja pa se vprašanje, ali je do svojih ugotovitev prišel s pomočjo razuma ali na osnovi vere. Moral je zelo močno verovati, da se je ubranil napadov zdravega razuma. Še bolj verjetno pa je, da mu je zdravega razuma močno primanjkovalo, in je razmišljal le še tako, kot mu je nalagala vera. Tomažev primer jasno kaže, kako sta si razum in vera blizu. Videti je, da dogme (kot nastavki za vero) niso postavljene od Boga, marveč so očiten konstrukt človeškega razuma, istočasno pa se človeški razum poveličuje, kot bi izhajal iz absolutne Božje avtoritete.

    Če so pravoverni interpreti zapisane »modrosti« svetega Tomaža ustoličili v doktrino najbolj množične svetovne relije, tega ne bi mogli reči za svetega Martina. Ta je imel smolo, da je, podobno kot Jezus, učil predvsem s svojim zgledom, ni pa nič zelo »pametnega« zapisal. Zapisana beseda ima namreč posebno moč - deluje malodane magično. To so dobro vedeli tudi interpreti in zapisovalci Jezusovih besed, ki so velikemu učitelju polagali v usta izreke, ki jih verjetno nikoli ni izgovoril, ter pripisovali dejanja, ki jih nikoli ni izvršil. Pa še tisto, kar so zapisali pravilno, je postalo predmet »pravovernih interpretacij«. Nekatere jasno izražene Jezusove misli pa so pooblaščeni interpreti preprosto preslišali. Sveti Martin nas spomni na prispodobo o velblodu, ki poskuša priti skozi šivankino uho. Videti je, da se dandanes – močno obogateni in dobro rejeni škofje in nadškofje - ne vznemirjajo preveč zaradi takih besed. Zakaj bi se le? Pri Bogu je namreč vse mogoče – tudi orjaške šivanke in miniaturni velblodi.

    Zato ni čudno, da so ljudje toliko stvari obrnili na glavo. Ne samo pri Jezusu, tudi pri Martinu. Sveti mož bi se obračali v grobu, če bi vedel, kako se obnašajo njegovi - od krvi in od alkohola opiti častilci. Medtem ko so teologi svetemu Tomažu (če ne drugje, ko je bilo potrebno izvesti beatifikacijo) spregledali vsaj enega izmed naglavnih grehov, so ubogemu Martinu zagreti malikovalci vina naprtili tudi kakšno neumnost, ki je zagotovo ni zagrešil. Pogosto se dogaja, da v času martinovanja sredi kakega trga postavijo sod, ob njem pa nekdo v modrem predpasniku in drug našemljen v škofa igrata krst vina. Pijančevanje, ki ga spremlja takšna maškarada, je - ne samo bebavo - marveč tudi povsem zmotno, saj sveti Martin nikoli ni krstil vina. Po krstu vina sledi še njegov blagoslov 27. decembra, ko vino blagoslovi sveti Janez Evangelist. Tudi to je samo pravljica, ki z resničnimi dogodki nima nikakršne zveze.

    Zdi se, da pijača, ki potrebuje toliko žegnov, res mora biti nekaj posebnega in krščanska simbolika jo ni kar tako povzdignila v simbol za Kristusovo kri. Tako je fluid, ki je nekoč poganjal žurke poganskega Dioniza in kasneje Bakusa, postal obredni napoj krščanskih klerikov. Gre za pomenljivo transformacijo, ki pritrjuje tezi, da je opij vsaj tako pomemben za religijo, kot je religija opij za ljudstvo. Vino je v vseh časih veljalo za najbolj množično sredstvo za »zadevanje«, ki naj olajša obrat od razmišljanja o tuzemskih tegobah k bolj transcendentalnemu miselnemu pristopu. In kaj te lahko zadane na bolj učinkovit način kot infuzija iz levkocitov in eritrocitov samega odrešenika! Pravoverni kristjani namreč v resnici verjamejo, da se v času evharističnega obreda vino spremeni v Kristusovo kri. Poganske coprnije, ki so jih izvajali druidi, se ob takšni magiji lahko skrijejo. Vino je s krščanstvom dobilo status čudežnega napitka tudi na metafizični ravni. Celo ljudska modrost pravi, da kdor vino poliva, se iz boga norca dela. Nič pa modrost ne pove o tem, kako je z vinom, ki ga ljubitelji žlahtne kapljice bodisi izbruhajo ali v hitrem pretočnem sistemu izcedijo v pisoar vaške gostilne.

    O vinu so znameniti in častitljivi osebki izrekli že toliko imenitnih besed, da je zapisati ali izreči on njem kaj slabega, vsaj tako smelo, kot je bilo v 15. stoletju trditi, da je zemlja okrogla. Še vedno obstajajo dileme in prepiri, ali je vino le poživilo, ali je morda tudi hrana in celo zdravilo. Dilema je pravzaprav smešna. Vino vsebuje veliko hranljivih snovi in kalorij, kar je nedvomno značilnost hrane. V tem oziru si sploh ne bi smeli beliti glave. Za vino lahko mirno zapišemo, da je tudi hrana, saj sodi v kategorijo procesiranih, kemično obdelanih pijač, kakršne so razne kole, gazirane pijače, kofeinski napitki in ostali hranilni napitki. Hrana je vsaka substanca, ki jo je moč kupiti na trgu procesiranih, industrijsko pridelanih živil, in to ne glede na pogubne posledice, ki jim botruje njihovo uživanje. V najbolj mastnem hamburgerju in v najbolj prežganem krompirčku boste našli več kot dovolj kalorij in množico za telo dokazano koristnih ali celo nepogrešljivih substanc. V hamburgerju je ogromno proteinov in še več maščob. Veliko je tudi železa in kalcija. Vse to so sestavine, brez katerih je naše življenje praktično nemogoče. Logično je torej, da so hamburgerji v naši prehrani nepogrešljivi. In enako lahko zapišemo za vino. Jejmo ga jejmo, dokler živimo!

    Nekoliko bolj, a ne preveč, je smela trditev, da je vino zdravilo. Toda če pomislimo, kako destruktivno in pogubno delujejo zdravila na zdrav človeški organizem, potem tudi vinu ne bi smeli odreči njegove »zdravilnosti«. Dejstvo je, da vino zdravi. Izredno učinkovito zdravi duševne bolečine. To je vedel že znameniti Tomaž, ki je dejal, da je najboljša uteha za žalost dober spanec, dobra kopel in kozarec vina. Skratka, vino učinkuje na podoben način kot antidepresivi, pomirjevala in podobni farmakološki proizvodi, ki se jih na veliko uporablja v terapijah klinične psihiatrije, vse bolj pa postajajo nezamenljivi tudi v domačih lekarnah novodobnih civilizirancev. Vino dokazano učinkuje tudi antiseptično, antibiotično in protivnetno. Podobno kot česen in čebula. Podobno kot poper in pekoča paprika. Podobno kot penicilin, Ospen ali Sumamed. Učinkuje tudi protibolečinsko - podobno kot Aspirin, Lekadol, Ketonal, Brufen ali morfij. Zakaj ga torej ne bi smeli predpisovati zdravniki? Zdravila naj se ne bi predpisovalo zdravim ljudem in po logiki stvari, bi zdravim vino moralo škodovati. Ampak, kdo je danes sploh še zdrav? Vino je torej primerno za vsakogar. Celo otrokom in dojenčkom bi ob pazljivem doziranju znalo odpraviti prehlad ali vsaj omiliti katero izmed otroških bolezni. Le spremeniti moramo vinoteke v apoteke, ali še bolje – v apoteke dodati vinske police.

    Na koncu se še enkrat vrnimo k našim svetnikom in postavimo 200 kilogramskega Tomaža na tehtnico skupaj s 50 kilogramskim Martinom. Že na prvi pogled lahko vidimo, da so si ljubitelji pečenih pišk, gosi, šunke, pršuta in alkoholnih pijač izbrali popolnoma napačnega patrona. Povprečen indeks telesna mase novodobnega človeka jasno kaže, da postaja Akvinski vedno bolj svetnik po meri zahodnega človeka – nekakšen prototip, ki s svojim svetniškim sijem sije v 21. stoletje. Martina pa bi morali prepoditi v Etiopijo ali v Darfur, kjer ljudem ne bi vzbujal slabe vesti, tistim najbolj shiranim pa mogoče celo zavist. Tudi martinovanje bi morali preimenovati in sicer kar v Tomaževanje, Akvinskega pa razglasiti za zaščitnika požeruhov in pijancev. Nenazadnje je o požrešnosti vedel in razglabljaj več, kot vsi učenjaki pred njim in po njem skupaj.

    Tako sem na kratko prehodil pot od vinskega do svetniškega brevirja in nazaj. Obdelal sem teoretične in praktične aspekte postenja in požrešnosti, abstinence in popivanja. Če bi kdo označil moje pisanje za nesramno in žaljivo provokacijo, ne bi bil daleč od resnice. Seveda moje pisanje ni samo nesramno in žaljivo. Je tudi lažnivo. V njem ne boste našli niti zrna resnice, saj sem pisal v popolnoma treznem stanju. Že zato naj mi bralci ne zamerijo. Če bi pisal pijan, bi pokazal čisto drugačen obraz. »In vino veritas!« Drži, v vinu je približno od 7,5 do 15% resnice. Če v vinu ne bi bilo alkohola, ga nihče ne bi pil, saj bi bilo tako rekoč brez učinka. Vino ljudje pijejo zaradi učinka in poglavitna učinkovina v vinu je alkohol. V vinu je torej edina resnica alkohol. V vseh ostalih, menda skoraj 700 sestavinah, ne boste našli niti zrnca resnice. Tudi v grozdju, pa tudi v grozdnem soku ne boste našli resnice. Noben pregovor ne povezuje sadja in soka z resnico. Lahko se trudite še tako močno, pojeste več kilogramov grozdja in spijete več litrov soka, verjetno vas pognalo na stranišče, toda resnica bo ostala zakopana. Zato še zadnja laž: »Na zdravje!«

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja MC
  • Več s področja * Poučna (spo)znanja, znanost

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20061111182700960

    No trackback comments for this entry.
    Martinovanje po Tomaževo | 11 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Martinovanje po Tomaževo

    Prispeval/a: titanic dne nedelja, 12. november 2006 @ 23:36 CET
    Dober članek, čestitam.

    lp, Titanic


    Martinovanje po Tomaževo

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 13. november 2006 @ 00:53 CET
    Marko, mene zanima kaj ješ in kaj piješ, ko imate frendi žurko? Obsojam zapijanje in alkoholizem, vendar v tem članku je le malo preveč "rugeljščine" in vegetarianske nestrpnosti, ki s svojimi zaključki zaideta v absurd. To je približno tako, kot so nekoč otrtodoksni psihoanalitiki sprejeli teorijo, da so ženske kastrirani moški. Mislim, da si le malo preveč sterilno vezan na konstrukt zgoraj opisane teorije, ki jo življenje v praksi ne sprejema.

    Spiti kakšen korazrec vina, kaj dobrega prigrizniti in ob prijetnem klepetu biti vesel je nekaj, kar nobena teorija ne more zavreči kot nekoristno, kot nekaj kar človeka ne sprošča.

    Tvoj prispevek ocenjujem kot veliko prizadevanje kako izumiti žargon pravšnjosti zaradi dokazovanja pravilnosti te teorije. Kaj je treba svojo teorijo dokazovati prav z ljudmi, ki so živeli drugače kot živimo mi in mi niti ne vemo točno kako so živeli in ravnali v drugačnih življenjskih okoliščinah od današnjih.

    Lepo te prosim, kdo pa lahko danes z gotovostjo trdi koliko kilogramov je imel Tomaž Akvinski in da se je prenajdal. Ljudje, ki se ne gibamo imamo danes vsi preveliko težo. To je bolezen današnjega časa, ko ne znamo več hoditi peš in se povsod peljemo z avtomobilom.

    Dr. Rugelj je razvil teorijo, da si z njo služi kruh in da si zdravi svoje komplekse. Pretirano poudarjanje določenih stališč iz seksualne avtorepresije, povzroča duševne motnje in nestrpnost, kar je za dr. Ruglja več kot očitno. Teoretik sam sebe interpretira in pove s svojo teorijo kako je z njim, da je ujetnik muk ter da se jih ne more znebiti, se sprostiti, osvoboditi in veselo zaživeti. Njegova abstinenca je nevrotične narave in ne prava skrb za zdravje.

    Pretirane racionalizacieje hromijo sposobnost za dejanja, ki človeku razveseljujejo življenje. So totalno nepreduktivne. Temu bi rekla reaktivna agresivnost, ki predstavlja obrambo pred umišljenim ogrožanjem življenjskih interesov; lahko je tudi sadizem, ki pomeni željo po vsemogočnosti in popolnem obvladovanju ljudi z oskrbovanjem z manipulacijami; lahko pomeni takšna orktodoksna teorija tudi destruktivnost, sovraštvo do življenja samega in željo, da bi ga uniči in vzame človeku veselje do življenja s prepovedmi.

    Nihče ni poskusil raziskati okoliščine zakaj se pri dr. Rugelj tako intenzivno bijejo te strasti. Treba ga je samo brati ali poslušati med vrsticami s "tretjim ušesom", ga brati z obraza in kretenj ter povedanega in ti postane takoj jasno kdo je. V imenu življenja ni potrebno oskrbovati ljudi s takšnimi prirejenimi informacijami, ki da bi dosele svoj ciljani patološki učinek, bičajo tudi ljudi, ki jih že stoletja ni več, posredno bičajo tiste, ki med nami več ne živijo, temveč živijo v zgodbah, s katerimi se manipulira po naču žargona pravšnjosti in kritizira tisto, ki sploh ni predmet razpravljanja o bistvu Martinovanja.

    Martinovanje pomeni za vinogradnika veselje, da je pridelek grozdja pospravil in ga predelal v dobro vino v dobro kakovost in to vino prodal, da bo od tega živel. Kulturna pitja je zdravje. Sploh si ne morem predstavljati kosila, če nimam v kozarcu decilitra refoška. Zato nisem pijanka, niti zasvojena.

    V navidezni skrbi za človeka se dela iz povsem nedolžnih stvari problem, ki ga dejansko ni. Eno je kultura pitja vina, drugo pa je žlapanje in nacejanje. Vendar to je stvar kulture vsakega posameznika. Življenje v neavtentičnosti in ničnosti, brez veselja in zadovoljstva ob lepo pogrnjeni mizi, sploh ni življenje. To bi bila negacija samega sebe in odtujevanje človeka od človeka kot družabnega bitja. Vprašanje je zakaj se človek izgublja v zunanjem svetu in samega sebe razlaga z njim. Svojega načina življenja, ko spijem pri obedu kakšen kozarček (včasih tudi pozabim ali me ne paše), ne morem istovetiti z razvadami človeka, ki brez alkohola ne more živeti. Za ta alkoholizem pa ni krivo martinovanje ali martinova gos, temveč vplivajo na to drugi sociološki dejavniki in osebnostna struktura tistega, ki se naceja in drogira z alkoholom.

    LP Tatjana


    Martinovanje po Tomaževo

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 13. november 2006 @ 11:55 CET
    Kdo bi takemu vabilu oprekal za Martinovanje?

    KRAJEVNA SKUPNOST BRJE,
    DRUŠTVO ANIMATORJEV NORMA7, DRUŠTVO VINARJEV IN VINOGRADNIKOV BRJE, TURISTIČNO KULTURNO DRUŠTVO SV. MARTIN

    prisrčno vabimo na

    slovesno kulturno prireditev »POD TRTO BIVAM ZDAJ…«,
    ob stoletnici smrti Simona Gregorčiča
    in na tradicionalno brejsko MARTINOVANJE

    Brje, sobota, 11. november 2006.

    Program:
    ob 15.00 uri, v cerkvici Sv. Martina, Brje – SLOVESNA SVETA MAŠA.

    Ob 16.00 uri, na brejskem placu – »POD TRTO BIVAM ZDAJ…« slovesna prireditev ob stoletnici smrti Simona Gregorčiča: slovesno odkritje in blagoslov spominskega obeležja na hiši Brje 62, v kateri je Simon Gregorčič poučeval verouk in tudi sicer pogosto preživljal svoj prosti čas; odprtje razstave »SIMON GREGORČIČ IN BREJCI« v prostorih hiše Brje 62, ki spominjajo na čas, ko je Gregorčič obiskoval Brje; razstavo je oblikoval strokovni sodelavec Goriškega muzeja Kromberk, mag. Borut Koloini; predstavitev izdaje Gregorčičeve poezije »Pesmi tebi izbrane«, Brje 2006; vsaditev vinske trte v spomin na Simona Gregorčiča, soustanovitelja Društva vinogradnikov in vinarjev Brje.

    Ob 17.30 uri, v Kulturni dvorani Brje – MARTINOVANJE: blagoslov vina; prodaja kozarcev za degustacijo mladih vin Brejskih vinarjev (cena kozarca skupaj s toplim obrokom je 1500 sit); ples z glasbo v živo.

    Razstava »Simon Gregorčič in Brejci« bo odprta do 31. 12. 2006; ogled: 031 468 462, 05 36 47643.

    Sodelujejo: Dramska skupina društva Norma7, Mladinski cerkveni pevski zbor Brje, Moški pevski zbor PROVOX; slovesna govorca: Marjan Poljšak, župan občine Ajdovščina; pesnik, pisatelj, prevajalec in publicist Jurij Paljk.


    12. november 2006, ob 10.00 uri, Dom kulture Branik: odhod udeležencev POHODA PO OLJČNI POTI SIMONA GREGORČIČA, ki ga organizira Turistično društvo Branik. V primeru slabega vremena bo pohod 26. novembra ob isti uri. Vljudno vabljeni!
    -------------------------------------------------------------------
    Za mnoge Slovence, ki se nacejajo pa veljajo naslednji pregovori (preberi si mojo pesem Pijandure!):

    Vino ne opije človeka, ampak se človek opije sam.
    Kitajski pregovor
    Vino pij iz male steklenice, učenost iz velike.
    Kitajski pregovor
    Boljša je ena steklenica vina v življenju, kakor pa tri steklenice vina po smrti.
    Korejski pregovor
    Kovino se spozna v ognju, človeka pri vinu.
    Japonski pregovor
    Vino se plazi do srca tako, kakor se plazi v pragozdu lev.
    Vietnamski pregovor
    Kadar prihaja na mizo vino, odhajajo skrivnosti.
    Armenski pregovor
    V vinu je resnica.
    Latinski pregovor
    Vino obudi človeku njegove prave lastnosti.
    R. B. SHERIDAN
    Nekatere je treba opijaniti, da spraviš iz njih besedo resnice.
    BOSWELL
    Nasvete sprejemaj ob vinu, uporabljaj pa jih ob vodi.
    Benjamin FRANKLIN
    Vino dela modrece za odpadnike.
    Latinski pregovor
    Kdor pijan ubija, bo trezen obešen.
    J. HEYWOOD
    V vodi je lahko utoniti, še laže pa je v vinu.
    Tajski pregovor
    Pil sem, da bi vas pozabil, da bi me prenehala preganjati vaša slika . . . Toda, ko sem bil pijan, sem vas videl dvojno.
    ACHARD
    Ne preklinjaj vino, preklinjaj slo po vinu.
    Ruski pregovor
    Vino si ničesar ne izmišlja. Samo pretvarja nas v brbljavce.
    SCHILLER
    Pijanost je prostovoljna norost.
    SENEKA
    Pijanost je začasen samomor.
    RUSSELL
    Kruhova pijanost je najhujša.
    Slovenski pregovor
    Voda za obraz - vino za dušo.
    Italijanski pregovor
    V vinu se utapljajo tudi največje skrbi.
    SIMONID s Keosa
    Bog je ustvaril samo vodo, človek je napravil vino.
    HUGO
    Pogled na pijanca je najboljši pouk o vrlinah treznosti.
    ANARAHSIS
    Dobro vino in lena žena - to sta dva najlepša strupa.
    Turški pregovor
    O, če nebo bi ne ljubilo vina, kaj bi redila sonca ga vročina?
    LI TAI PO
    Tri čaše, že si rekel zbogom križu, tri vrče, že si blizu paradižu.
    LI TAI PO
    Po smrti nobenega kozarčka več.
    Latinski pregovor
    Pozdravljen razum, kdo ve, kdaj se bova spet srečala, je rekel pijanec in vstopil v krčmo.
    Italijanski pregovor
    Kamor vrag ne more osebno, tja pošlje vino.
    Jevrejski pregovor
    S prvim kozarcem človek pije vino; z drugim vino pije sebe, s tretjim vino pije človeka.
    Japonski pregovor
    Da bi prenehal piti, opazuj pijanca, dokler si trezen.
    Francoski pregovor
    Ena slabost vina je tudi ta, da človek začne zamenjavati misli z besedami.
    Samuel JOHNSON
    Tisti, ki nimajo drugih velikih sposobnosti, se običajno hvalijo, da so veliki pijanci.
    Sandor PETOFI
    Vsak krčmar ima rad pijanca, samo ne za svojega zeta.
    Židovski pregovor
    Če človek pije malo, je dober kot ovca; če popije malo več, postane hraber kot lev; če prekorači mero, je okruten kot tiger; če pa mu pijača postane strast, je podoben svinji, ki se valja po blatu, nazadnje napravi iz sebe še opico.
    Židovski pregovor





    Martinovanje po Tomaževo

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 13. november 2006 @ 17:09 CET
    Simbolika vina in kruha sta prastari. Pogosto ju najdemo v Svetem pismu, v stari in novi zavezi, posebno v prilikah. Egzoterno-zunanje gledano sta bila vino in kruh v antiki osnova vsakdanjega življenja. Zaradi tega je navadna hrana pogosto predstavljala simbol za duhovno.

    Tako kot fizično telo razpade brez hrane, podobno tudi duša hira brez duhovne jedi. V tem smislu so predkrščanske duhovne šole uporabljale simbole, ki so bili kasneje prilagojeni v krščanskih misterijah. Vzvišene skrivnosti so bile prenesene v prilike. Tudi naravo samo so videli kot priliko; kot vtis oziramo predstavo o nečem, kar se skriva za njo.

    Tudi v današnjih dneh je proces spreminjanja grozdja v v vino in žita v kruh cenjen dosežek kulture Vino in kruh smo in jih še vedno pojmujemo kot darilo iz duhovnega sveta ali nebes. Grška mitologija ju bogato predstavlja v besedi in sliki. Naš materialni kruh prehranjuje zemeljsko, začasno telo, medtem pa duhovni kruh gradi in vzdržujeje duhovno telo človeka.

    To na briljanten način opiše Pavel v prvem pismu Korinčanom, ko pravi, da je nejprej oblikovano zemeljsko telo in nato duhovno. Za duhovno telo potrebujemo božansko vino in božanski kruh. V samih grških misterijih je boginja Demetra človeštvu ponudila žitna zrna in ga naučila, kako jih vzgajati. Dioniza, boga vina, so pogosto predstavljali na kupah, okrašenega s trto in grozdjem. Za Grke je bilo pitje vina vzvišena tradicija in vino je bilo potrebno piti s spoštovanjem. Pijanost je veljala za barbarsko.

    Duhovno vino lahko sprejmemo samo prek posebne notranje usmerjenosti in s polnim razumevanjem njegovih učinkov. Kajti vino izhaja iz sile samega Duha, da bi nas notranje očistilo in nas pripravilo na neposredno sprejemanje Duha. Duhovno vino ima dinamične lastnosti. In zato nas nova zaveza Sv. pisma jasno opozarja, da ne smemo nalivati " novega vina v stare mehove".

    Toda preden sprejmemo novo vino, je pomembno, da začnemo s procesom notranjega očiščevanja, transmustacije in prenove. Pri tem gre za to, ali je naša duša dovolj pripravljena, da bi se dvignila, da ne bi po zaužitju vina ponovno padla. Duhovno vino deluje kot duhovno zdravilo za zdravljenje trpeče duše. Ta lastnost je bila v misterijih vedno poudarjena. V nasprotju z zemeljskim vinom, ki nam zamegli um, če prekoračimo mejo, nam duhovno vino razjasni zavest.

    Tudi duhovni kruh ima povsem podoben učinek. Iz samega opisa čudeža hranjenja množice v Novi zavezi je povsem razvidno, da takega kruha nikoli ne zmanjka in je na voljo, dokler so ljudje, ki hrepenijo po Duhu. Duhovni razvoj brez duhovnega vina in kruha ni mogoč. Ena od prilik v Novi zavezi govori o Kristusu kot o resničnosti, pravi trti in o dušah kot njenih poganjkih. Bog-vinogradnik-jih obrezuje, tako, da lahko bogato obrodijo. Bolni poganjki ne morejo obroditi, ne morejo sprejeti Kristusovega življenjskega soka za svoj nadaljni razvoj.

    Zato je prva zahteva ozdravitve oziroma odrešenja. Ta prilika nam ponazarja tudi prosec očiščevanja in spreminjanja, ki nam omogoča duhovno rast. In to temu vsebuje tudi prlika o svatbi v Kani, kjer Kristus spremeni vodo v vino.

    Glede 40 dnevnega posta Jezusa v puščavi pa nam je dana na znanje, da gre tu za proces, ko se duša osvobaja zemeljskih vplivov. To je v evangeliju nakazano s štiridesetimi dnevi in nočmi, ki jih je Jezus med postom prebil v puščavi. Število 40 pomeni obdobje "ne-biti", čas, v katerem se duša razvezuje od zemeljskih vplivov, svetloba pa še ni njena trajna hrana.

    V evangeluju po Mateju 4 beremo:" Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je bil naposled lačen." (Tu gre za lakoto po pravem življenju, da ne bo pomote v razumevanju)"Pristopil je skušnjevec in mu rekel: Če si Božanski Sin, reci, naj bodo ti kamni kruh. On pa je odgovoril: Pisano je:"Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki pride iz božjih ust." To pa je že ključ, s katerim zmoremo premagati našo prvo oviro našega ega."Nato ga hudič vzame s seboj v sveto mesto in ga postavi vrh templja ter mu reče: Če si Božanski Sin, vrzi se dol, kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval in na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadaneš ob kamen. Jezus-duša mu je odgovoril: Pisano je tudi: Ne skušaj Gospoda, svojega Boga!"

    V tej drugi skušnjavi se ego počuti močnejšega in se temu primerno tudi vede. A gre za to, da bi željo po časti in moči predali ali bolje rečeno"pretopili" v hrepenje duše po enosti. Bolj ko je človek ponižen(buden) in bolj ko"drugega više ceni kot sebe", večje duhovne darove sprejme od božanskega Duha.

    "Zopet ga hudič vzame s seboj na zelo visoko goro. Pokaže mu vsa kraljestva sveta in njihovo slavo ter mu reče: Vse to ti bom dal, če predme padeš in me počastiš. Tedaj mu Jezus reče: Poberi se, satan, kajti pisano je: Gospoda, svojega Boga moli in samo njemu služi!"

    To tretjo skušnjavo lahko duša vzdrži, če se bo zavedala svoje povezanosti z univerzalnim zakonom Duha, ki krmari vse človekove okoliščine in dogodke povezanosti, ki se je ne da pretrgati. Zelo je pomebno, da prestanemo tretjo preizkušnjo na duhovni poti, ki lahko pomeni konec bojevanj z usodo, z ljudmi in z zakoni naše zemeljske narave, ali drugače povedano, z vsem, kar se nam upira in nas ovira v uresničitvi naših načrtov. Naša duša naravnana na Svetlobo, prepoznava vse skušnjave kot potrebne preizkuse, kot korake v svojem valu očiščevanja.

    Kdor je napolnjen z živo vero, ne bo klonil pod pritiskom, pač pa se bo zatekel v svoje notranje svetišče, da bi s povezal z Duhom, da lahko z njegovo pomočjo premaga smrt. "Tedaj pa ga hudič pusti in glej, angeli so pristopili in mu stregli."
    Po zadnji preizkušnji vstopi očiščena duša v novo duhovno dimenzijo. Združi se s vsemi srodnimi dušami, ki ji podelijo balzam, s katerim se pozdravi rane, ki jih je zadal ta zadnji boj.

    Lep pozdrav vsem in vse dobro,
    Miran.


    Martinovanje po Tomaževo

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 13. november 2006 @ 18:26 CET
    Pozdravljen Miran,

    zelo lepo si opisal simboliko vina v duhovnem smislu. Nekatere stvari v življenju prosijo, da bi bile pojasnjene in sprejete na duhovni ravni. Lepota živi v vsaki stvari, le najti jo je treba in užiti z občutkom. Človek je v bistvu umetnik mišljenja, je izvrševalec in uresničevalec velike težnje vesoljnega življenja in zato je njegovo poslanstvo, da vsako opravilo občuti kot svečano, kot neko novo eksistenco v zavesti človeškega duha, o kateri pravimo, da je višje vrste. Čaščenje vina spada zagotovo mednje, zato ni čudno, da so ga številni naši rodovi častili po božje. Vino je hrana, ki jo je treba znati užiti.

    Miran, ali se spominjaš kako čudovito smo se imeli pri meni v Kopru ob dobri kapljici refoška in prigrizku. Koliko veselja, radosti, prešernosti in lepega prijateljskega vzdušnja smo bili deležni ob brenkanju na kitaro in petju? Kapljica vina je kakor svetloba Leonarda da Vinčija, ki mirno in rahlo zastre barve in njihovo čarobnost. Vino ustvari razpoloženje z nadlepoto sonca, njegova svetloba je vsekakor lepa, čeprav jo v življenju komaj opazimo. Tako je z vinom, ima svojo razpoloženjsko patino. Veseli smo, čeprav sploh ne opazimo, da smo ga nekaj popili. Na mojem literarnem večeru v četretek smo pili šampajnc, ki je žlahtna penina za posebne priložnosti. Pridi Li Tai Po in zapoj svojo čudovito srčno pesem o vinu! Ni bolj žalostnega pogleda, kot je abstinent, ki ne zna nazdraviti in se nasmejati v prijetni družbi.

    Lep pozdrav
    Tatjana



    Martinovanje po Tomaževo

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 13. november 2006 @ 19:16 CET
    Uh, draga Tatjana, še kako dobro se spomnim skupnega bivanja pri tebi v Kopru. Takoj sem moral odpreti steklenico in si natočiti en kozarec božanskega Refoška, ki smo ga bili pri tebi deležni v obilju. Na zdravje! Ja, pa kitara, pogovori dolgo v noč, uf, pa tvoja božanska kuhinja z mediteransko hrano. Madona, a več da bo potrebno to še enkrat obnoviti prav pri tebi. Ja, bilo je res v našem"stilu". Ha,ha. Edino tisto pa se mi je pripetilo pri tebi, da sem ga enkrat malček preveč popil, ko sem se šel kopat tako "razsvetljen" od refoška, da sem v tvoji bani v kopalnici zaspal in se mi ni uspelo okopati, hahhaha... sem se kar na suho. Drugače pa je bilo vedno vse res na nadvse prijetnem nivoju druženja.

    Lep pozdrav v Koper in vse dobro ti želim,
    Miran.

    In drugi dan sprehodi po Obali, pa nič ni glava bolela, nič"mačka".


    Martinovanje po Tomaževo

    Prispeval/a: sonceživljenja dne torek, 14. november 2006 @ 13:59 CET
    Pozdrav vsem!

    Vino je lahko zdravilo v fizičnem in duhovnem vidiku. Na fizičnem sem ga preizkušala kot liker - Teran v katerem se je namakal Rožmarin (uravnoveša krvni tlak – potrebno ga je pit na tešče, a lahko iz izkušenj povem, da se pritisk ne dvigne, pa se nič kaj ne sekiraš za to - ha ha ha). Ni bilo slabo, a je boljši samo Teran.

    Prijetno kramljaje, zdrav humor, okusno vino in zveneča kitara – res lepo - In kdo od vaju igra kitaro????

    Mnogo lepega

    Darinka


    Martinovanje po Tomaževo

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 14. november 2006 @ 15:30 CET
    Pozdravljena Darinka,

    Ob druženjih nas je bilo vedno veliko. Imeli smo tudi literarne večere, ogled razstave vitražev, sprehode in uživanje ob morju, obiske koprskih poletnih večerov ob igri in glasbi raznih skupin in druženje ob glasbi pri meni doma. Miran je bil novinarska zvezda, intervjujan na TV Koper. Spominjam se nekega literrnega večera, da sta bili prisotni pesnica hajkujev Natalja Bizjak in njena prijateljica dr. medicine Semenjeva, Rusinja. Kot kitarista sta bila udeležena ob srečanjih tedanja avtorja na Pozitivkah, vsak s svojo kitaro Stojan in Boris (Radovedni). Jaz sem bila v vlogi recitatorke, običajno pa kot točajka, kuharica in gostiteljica. Miran je s svojim solističnim zvonkim glasom očaral naša srca, s svojimi duhovnimi predavanji pa nas je popolnoma prevzel. Skratka, če obudim spomine, je bilo zelo lepo. Glavna povezovalka in duša druženja pa je bila Arlena - Darina z Jesenic. Mojstrica besede in dobre volje. Bilo je izvirno, neponovljivo. Sedaj so ti dogodki ravno toliko stari, da lahko začnemo obujati spomine. Kar ne morem verjeti, da sem napisala prijateljem posvetilo pred dvemi leti, saj to je bilo vendar včeraj. Kaj naredi dobra kapljicapa pove spodnja pesem, ki se zapisala (malce zaneseno, idealizirano, razpoloženju primerno, ha,ha...). Seveda to ni nič drugega kot dokaz, je dobra kapljica pri ljudeh dobro volje tudi kaj drugega, kot pravi Marko v svojem prispevku. Imeli smo se fajn!

    POSVETILO MOJIM DUHOVNIM PRIJATELJEM

    sobota, november 20 2004 @ 06:28 CET

    Piše: Tatjana Malec

    Sprehajala sem se z vami, prijatelji moji, ob morju.
    Bil je biserno jasen dan v portalih, s podstavkom sveta,
    ki je z modrino razprl kristalno čašo veselja
    in slane roke se se povezovale v venec,
    ki je postal obroč rastlinjaku naše ljubezni.

    Sončni zvon je zvonil in mi smo utripali.
    Sleherna celica in sleherno tkivo zlogov
    je gorelo goreče združeno v plamen duha,
    v neskončno prgišče kozmičnih žarkov
    in prijateljske roke so se vpletale vanj.
    Nihče ne more reci, da ogenj iz stenja sveče
    ni razsvetlil navznoter morja v tebi in meni
    in da nas niso gnali sončni konji naprej.
    Se postavim na obrežje s sporočilom
    čez rob časa, ki je hkrati tišina kraljestva duha
    in vrvež tega sveta, v neskončnih dimenzijah,
    pretesnih za sanje, ki zaradi ožine črt usode
    ostajajo večnost v nas, nasmejan prah razprtih oči,
    upanje v nov prostorski akvarij bivanja,
    kjer akvareli duš potrebujejo vdihe in izdihe
    vetra skoz mene in mene skoz tebe,
    da preroško zorijo z neugaslo toplino srca.

    In, ko maestral potegne morske alge skoz kri,
    čutim odtise rib, steklenico s sporočilom:
    iz sebe pošiljam zgoščene luske življenja,
    školjke, ki vznikajo v meni s spočetjem vžigov,
    ki se prebijajo z vesoljno meglenico duha,
    z naznanjanjem kresa vrnitve v naše oblike,
    glasove in sanje spočete, tukaj med bilkami trave,
    ki jih nihče ne more spremeniti v lastno posest.
    Ob vratih vrnitve smo znotraj sebe strujajnje isker
    ljubezni, ki ostane večno zarisana v vetru.

    Čisto morje valovi v meni, tebi in nas.
    Odložijo se misli, rokopisi in mnoge besede
    med korenine, in v njih bo trkal čas,
    ki bo prihajal nazaj, se vračal na morsko obrežje
    in predel svetlobo, ki bo raztapljala sledove
    naših korakov v orglah in melodijah duha.

    Nič ni bilo vsiljeno, postajali smo snov in enost,
    ki je začutila morje v sebi, gibe korakov,
    zaslišala je zvoke besed ... Hej, gibanje, ki se prilepi
    na srce z vonjem ozona in v sluhovodih pušča
    znake glasov, ki niso samo oblika besed
    izrečenih iz grla. Te so morje stočeno
    v maternico ljubezni in človeške prostore,
    v soglasju z vesoljem so pismenka besed,
    ki zgrajujejo nove stvari, besed ki frčijo v eter
    in oblivajo dušo skoz oči, ušesa in tip,
    so obrisi teles in prstni odtisi tega sveta.

    Ne, to je prijateljstvo, dragi moji,
    ki polzi v spomin naših in drugih življenj
    in nenehno tava v iskanju in spolnjevanju
    kot velika skrivnost. To je čudež,
    ki ga razume le Bog kot božansko ljubezen
    v meni in tebi, z oznako moči, ki uspeva v vsem,
    z angelsko navado, kruhom in pšenico,
    posejano po brazdah morskih poljan znotraj nas.

    Hej, to smo mi, z vdihom obmorskih ljudi,
    zmožni goreti dokler se ne izpolnijo sanje
    in blagost čutov srca ne poboža naših globin
    in prodre strnjena z rdečo koralo vanje,
    v ljubečo povezanost prijateljskih duš.

    To so zvonovi nevidnih visokih zvonikov,
    ki segajo do neba in so poganjki sonca iz srca,
    ki dvignejo ptice v let, s svobodo duha.
    V upočasnitvah življenja, prijatelji moji,
    ostanite ob meni, da vas občutim v sebi,
    da s pomenki vas diham in se vsa v vas spočijem
    v globinah čutov nepretrgane pesmi o ljubezni,
    ki zveni naprej, v neskončnost naprej.

    ...o0o...


    Martinovanje po Tomaževo

    Prispeval/a: sonceživljenja dne torek, 14. november 2006 @ 18:12 CET
    Tatjana,

    Res … moralo je biti res lepo. Upam, da vas spoznam!
    Pa upam, da bo takrat tudi kakšna kitara…. sem neozdravljiv romantik!

    Še en pozdrav in mnogo lepega vsem

    Darinka


    Martinovanje po Tomaževo

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 14. november 2006 @ 18:58 CET
    Darinka, prvo srečanje Pozitivkarjev, ki bo, bo organiziral Aleš in sicer kot običajno vsako leto s prednovoletnim srečanjem in torto. Organizira nam igranje na citre, ki je tudi zelo romantično in za uho prijetno. Upam, da se tedaj vidimo.
    Ne me vikati, ker sem še rosno mlada in vlagam ogrmno napora v pomlajevalne psihične drže.

    Lep pozdrav
    Tatjana


    Martinovanje po Tomaževo

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 14. november 2006 @ 19:22 CET
    Hvala, Tatjana za posvetilno pesem vsem nam. Ko sem jo prebiral se mi je že ob prebiranju in spominjanju na ta naša takratna druženja utrnila solza radosti, a tudi nostalgije po teh trenutkih, v katerih so se pretakala naša prejšna življenja v sedanje Res, kako hitro čas beži. Človek bi moral zadeti na loto sedmico, da bi imel dovolj denarja in s tem dovolj časa ,da bi si lahko večkrat vzel čas za svoje prijatelje in prijateljice.
    Eh, kako bi se spet prilegla ena dobra žurka skupnosti srodnih duš!

    Res, najbolj se zaveda človek samega sebe, če je z drugimi ljudmi.
    lep pozdrav in vse dobro,
    Miran.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,70 seconds