Martinovanje je star običaj, ki mu večina priznava status praznika. Če so prazniki predvsem priložnost za jedačo in pijačo, potem je martinovanje nedvomno praznik vseh praznikov. Zaradi česa ali komu v čast se praznuje pri tem seveda sploh ni važno. Ob besedi martinovanje seveda najprej pomislimo na pijačo in na skoraj neizogibno pijančevanje. Šele potem pride na vrsto gos, sveti Martin, druženje, zabava in seveda mošt, ki naj bi se ravno v tistem času spremenil v vino. Sprememba mošta v vino ni nikakršna čarovnija, marveč biokemičen proces, kjer se sladkor iz grozdnega soka zaradi delovanja kvasovk razgradi v etanol. Etanol je ena izmed oblik alkohola, alkohol pa je ena najbolj razširjenih drog. Je neposreden krivec za množico psihosomatskih obolenj, prometnih nesreč in družinskih tragedij.
Tisti, ki deklarativno skrbijo za javno zdravje, so si, menda zato, da bi ozavestili neuke množice, skoraj za vsak dan v letu izmislili kakšno preventivno vojno – tako na primer poznamo dan boja proti AIDS-u, sladkorni bolezni, osteoporozi, kajenju, raku na dojki, srčnim boleznim. Skorajda ne mine teden, da nas mediji ne bi prestrašili s kopico hudih bolezni. Čeprav se pri martinovanju vse vrti okoli alkohola in zaradi alkohola, bi bili v veliki zmoti, če bi pomislili, da je martinovanje dan boja proti alkoholizmu. Martinovanje je kvečjemu dan, ko se človek bori z alkoholom. Zmaga pa, kot po pravilu, skoraj vedno slednji. Resnici na ljubo je treba priznati, da se tu pa tam najde kdo, ki v času martinovanja pomodruje o zmernem ali celo o zdravem pitju, a kaj, ko vsako leto znova doživi statistični demanti. Slovenija premore skoraj 100.000 registriranih alkoholikov in vsi so začeli tako, da so pili zmerno in za zdravje.
Zelo bi se zmotili tudi, če bi martinovanje razglasili za dan, ki je posvečen pijancem. Sveti Martin je sicer res zavetnik hotelirjev, sodarjev in vinogradnikov, a je, če verjamete ali ne, tudi zavetnik abstinentov. In prav ti se na dan, ko bi morali najbolj častiti svojega patrona, sramežljivo poskrijejo po domovih. Na plan pa privršijo tisti, ki brez alkohola shajajo težje kot brez zraka in bi, če bi bilo mogoče, svoje pljučno krilo z velikim veseljem zamenjali za še ena jetra ali za dodatno rezervno ledvico. Glede na to, da se vesoljna katoliška Cerkev tako rada ponaša s tem, da pomaga bolnim in stoji na strani ubogih na duhu, je sila čudno, da si doslej ni omislila niti enega samega svetnika, ki bi bil zaščitnik pijancev.
Če ljudje že častijo Martina, bi pomislili, da ga spoštujejo zaradi kakih osebnih vrlin. Sveti mož sicer ni umrl mučeniške smrti, a je živel zgledno in asketsko življenje. Čeprav je bil izvoljen za škofa, je zapustil škofovsko palačo, ter se preselil v revno kočo pred mestnimi vrati. Dolgo časa je preživel kot puščavnik. Danes bi težko našli škofa, ki bi posnemal tega skromnega človeka, ki je živel v 4. stoletju. Prej obratno – večina cerkvenih dostojanstvenikov se odeva v draga oblačila, naceja z izbranimi, vrhunskimi vini ter z razkošnimi obedi skrbi za primeren obseg svojih trebuhov in podbradkov.
Martinovanje je dan, ko ni samo vino tisto, ki teče v potokih, tudi jedače se pospravi veliko več, kot se spodobi za častilce asketskega škofa. V času martinovanja se na gostilniških zabavah, ki bi jih skromni Martin mirne duše označil za orgiastične, zaužije ogromne količine kulinaričnih dobrot, predvsem raznovrstnega mesa. Zaščitni znak martinovanja ni samo prekomerno pitje, zraven sodi tudi prenajedanje. Na nek način je paradoksalno, da je sveti Martin zavetnik domačih živali - še posebej gosi, ki postanejo v času martinovanja najbolj ogrožena vrsta na planetu. Zadeva je smešna vsaj tako, kot če bi Božička razglasili za zavetnika puranov. Najbrž je skoraj odveč dodati, da je Martin zavetnik živih živali, ker telečji zrezki in pečene gosi pač ne potrebujejo nikakršne zaščite več.
Iz revnih kolib, v katerih je bival skromni Martin, je kasneje zrasel mogočen samostan. Rasla je tudi Cerkev, z njo pa tudi njena veličina. Če se je spomin na svetega Martina v srcu ljudi ohranil predvsem po zaslugi kvasovk, je spomin na svetega Tomaža bolj metafizičnega izvora. Tomaž Akvinski je živel v 13. stoletju. Bil je italijanski filozof in teolog, cerkveni doktor, glavni predstavnik sholastike, eden glavnih svetnikov rimskokatoliške cerkve. Njegovi spisi še danes predstavlja osnovo uradne katoliške filozofije. Akvinski je bil eden najtežjih mislecev vseh časov. Vendar si te oznake ni prislužil na račun mnogih nedvomno tudi tehtnih besed, marveč na račun velike telesne teže. Očitno je trpel zaradi bolezenske motnje hranjenja, ki ji danes pravimo kompulzivno prenajedanje. Tomaž ni bil samo debel, marveč že prav groteskno zamaščen. Vendar se je v izmaličenem telesu skrival silen razum, ki ga je Tomaž uporabljal z namenom. Lahko bi rekli, da je zasledoval določene koristi. Tako se je odločil, da bo svoj um uporabil tudi za klasifikacijo živali. Dognal je, da so piščanci vodnega izvora, to pomeni, da jih lahko uvrstimo med ribe, in jih zato lahko jemo ob postnih dnevih. Če so vodnega izvora piščanci, zakaj to ne bi toliko bolj veljajo tudi za gosi, ki se, za razliko od piščancev, odlično znajdejo na površini istega ribnika, kjer plavajo ribe. Prenažiranje v času martinovanja, kjer še posebej prednjačijo mastne gosi, je moč razumeti kot nekakšno nabiranje zalog, ko se telo z maščobami oskrbi za dolgo zimo. Z dobro zalogo je kristjanom potem veliko lažje zdržati post v adventnem času. In Tomaž je bil kristjan »par exellance«, čeravno bi, glede na obseg njegovega vampa, težko verjeli, da se je sploh kdaj postil. Vendar - s pomočjo nadebudne sholastične zoologije - se je post ob velikem pečenem piščancu, zalit z nekaj kupicami dobrega samostanskega vina, spremenil v primeren dan za tolaženje želodca. Še en dokaz, kako lahko "svobodni um" vedno najde pot iz ječe dogem, še posebej, če so zaradi njih prizadeti kulinarični užitki.
S postom, še posebej tistim pravim, je namreč hudič. Povedano natančneje - brez posta ni hudiča. Jezus se je, preden ga je skušal hudič, postil kar 40 dni. Ko pobožne duše govorijo, da sledijo Kristusu, seveda nikoli nimajo v mislih 40 dnevnega posta, marveč kvečjemu zadnjo večerjo, saj pojedo toliko, kot bi bil vsak njihov obed zadnji. Še na kraj pameti jim ne pride, da bi sledili Kristusu v puščavo. Večina bi jih srečala hudiča že prvi ali drugi dan, ko bi jim začelo kruliti v razvajenih želodcih. Vrnitev v zavetje dobro založenega domačega hladilnika bi bila neizogibna. Če je Kristus trpel za nas in namesto nas, zakaj ne bi veljalo, da se je tudi postil namesto nas. Nenazadnje ni bil čisto navaden človek. Z izgovorom, da 40 dnevni post zmorejo samo bogovi, seveda ne pridemo daleč. Kdo bi, razen njegovih pacientov, hotel imeti za boga doktorja Ruglja? Za postenje človek res ne potrebuje božanske avre, saj to zmorejo celo živali, ki se instinktivno postijo takrat, ko so bolne. 40 dnevno postenje je mogoče res malce ekstremno, toda kakšen teden ali vsaj nekaj bi moral zdržati vsak odrasel človek. Zdi pa se, da je tudi to za kristjane absolutno preveč. Saj celo muslimani prakticirajo postni mesec, čeravno njihov ramazan spominja bolj na prehrambeni ciklus delavcev v nočni izmeni, kot na resnično odpoved hrani. Strogi post v času od zore do mraka, ki mu sledi prenažiranje v soju žarnic ali sveč - v času, ko bi - glede na naš biološki ustroj - morali spati, je tako perverzna praksa, da si jo je lahko izmislil le močno premaknjen teokratski um, ki si ji zadal za cilj, da poštenemu človeku čimbolj ugonobi prebavo in uniči bioritem. Kristjani, in to jim lahko štejemo v dobro, so bolj pragmatični in dovolj hedonistični, da se niso nikoli ujeli v past takšnih nesmislov. Postu namenijo običajno le kakšen dan, pa še tisti dan se v resnici ne postijo, marveč samo ne jedo mesa. Glede na obilico besed, ki poveličujejo trpljenje in odpovedovanje, se ob takšnem pomehkuženju volje, lahko samo prizanesljivo nasmehnemo. Po domače rečemo, gre za čisto navaden blef. Iz krščanske definicije posta sodeč se nekateri vegetarijanci postijo že 10, 20 ali 30 let, nekateri pa kar celo življenje. Bogaboječi kristjani, ki ne morejo preživeti dne brez sočnega, krvavega zrezka, ne marajo pa zavestno kršiti »božje postave«, doživijo na postni petek nemalo frustracijo. Ta jim povzroči dovolj trpljenja, da potem temu lahko rečejo odpoved. Toda, krščanskega postnega blefiranja s tem še ni konec. Sholastična biologija nas uči, da ribje meso ni meso. Saj ne, da ribe rastejo na vrtu ali v sadovnjaku, tudi nimajo klorofila polnih lusk. To je jasno celo petletnemu otroku, ki je prelistal vsaj eno barvno slikanico o živalih. Besedi dodeli resničen pomen šele njena uporaba. Bolj kot je pogosta, bolj se utrjuje njen pomen. Podobno velja za laž. Večkrat kot jo ponoviš, bolj se spreminja v resnico. Če že ne ješ mesa, pojej vsaj kakšno ribo! Tako je pragmatična ločitev mesa in rib naredila vero človeku bolj prijazno. Sedaj si lahko tisti, ki res ne morejo brez telečjega zrezka, gnjati, šunke ali pršuta, na postni dan privoščijo vsaj ribe ali kakšne druge »sadeže«, ki plavajo po morju. Dan, ko pričakujemo Gospodovo vstajenje, zanesljivo prepoznamo po značilnem vonju, ko iz vseh kantin in menz neusmiljeno zaudarja po osličih in sardelah. Značilen vonj po razpadajočih morskih kadavrih naznanja dan, ko gospodinje na mizo postavijo neke druge kadavre, ki se jim strokovno reče šunka, simbolizirajo pa Kristusovo telo. Spet smo pri transcendenci: alkoholna brozga kot Kristusova kri, strokovno razrezano in prekuhano truplo domače svinje pa kot metafora za materializiranega stvarnika nebes in zemlje. Če gledamo na boga strogo metafizično, je to le ostudna blasfemija, a ker je v krščanskem izročilu skoraj vsaka domislica takšna, je bogokleten kvečjemu tisti, ki krščansko tradicijo zavrača. Zdi se, da so si ljudje izmislili simbole samo zato, da z njimi prikrijejo svoje packarije in upravičijo svoje zločine.
Vrnimo se spet k angelskemu doktorju. Tomaž živali ni samo jedel in razvrščal, marveč je o njih tudi filozofiral. Verjetno bi bilo za živali bolje, če bi ostal samo pri prvem. Odnos do živali je določil na osnovi interpretacije zapisa 1:28 iz Geneze, kjer bog Adamu daje gospostvo nad živalmi. Pravico do absolutne in neomejene oblasti človeka nad živalmi Tomaž potrdi, ko v svojem najpomembnejšem delu - Summi Theologiae - zapiše: "...ni pomembno, kako se človek obnaša do živali, ker je Bog vse stvari podvrgel človeški moči... " Tomaž je bil prepričan, da živali ne posedujejo niti duše, niti razuma - so nepopolne in niso neumrljive - zato se jih lahko ubije in poje. Še več - to naj bi bil del božjega načrta. Tomaž nadaljuje: "Stvari, kakršne so rastline, ki komaj kažejo življenje, so vse namenjene živalim, in vse živali so namenjene ljudem. Zatorej ne nasprotuje postavi, če ljudje uporabljajo rastline za dobro živali in živali za dobro ljudi." Nato poudari: "To ni mogoče, če se jim [živalim] ne vzame življenja ... to pa je skladno z naročilom samega Boga" (Geneza, 1:29,20 in Geneza, 9:3). Če pa slučajno žival ubije človeka in ga "pomalica", potem to ni skladno z božjim načrtom, saj je žival nepopolna – pravico ubijanja zaradi hrane pa ima samo "popolni" človek. Takšno umovanje je seveda možno samo v oblasti popolnega antropocentrizma in silnega apetita.
Največji cerkveni učitelj je grehe razdelil v tri skupine – grehe proti bogu, proti samemu sebi in grehe proti bližnjemu. V okviru takšne razmejitve praktično ni mogoče zagrešiti zločina proti živalim. Tomaž se je tudi strinjal, da človek živalim ne dolguje niti prijaznosti, niti dobrodelnosti. To utemeljuje s tremi trditvami: Prvič, živali nimajo zmožnosti, da bi bile dobre, to naj bi bila le zmožnost bitij, ki imajo razum. Drugič, z njimi ne vzpostavljamo sočutnega odnosa. In tretjič, dobrotljivost naj bi temeljila na občestvu večne blaženosti, ki je nerazumna bitja ne morejo doseči. Edini razlog, zaradi katerega naj bi bili prijazni z živalmi, je po Tomažu pedagoške narave – prijaznost do živali naj bi nas navajala na prijaznost do ljudi.
Tomizem je ostal uradna doktrina katolicizma do današnjih dni. Trdoživost takšnega nazora se kaže v splošnem sprejemanju njegovih načel tudi v modernih časih, ko ljudje že dolgo niso več občutljivi na teološke pritiske. Starši kupujejo svojim otrokom psičke, hrčke in kanarčke zgolj zato, da bi otroka navadili prijaznega in ljubečega odnosa do ljudi, istemu otroku pa pri večerji postrežejo s piščančkom, teličkom, zajčkom ali s kako drugo živalco, ki so jo otroci videli mogoče samo v kakšni risanki ali slikanici. Živali so torej zgolj nekakšni vzgojni rekviziti, podobno kot plišaste igrače, ki jim otroci, potem ko se jih naveličajo, mirne duše odvijejo glavo ali iztrgajo oči.
Človek, ki so mu morali z ovalnim izrezom prilagoditi mizo, da je lahko normalno sedel, ni bil samo notoričen požeruh, marveč tudi vrhunski specialist za sedem naglavnih grehov, kjer je na »častno« mesto postavljena prav požrešnost. Ker je Tomaž požrešnost redno prakticiral, mu lahko priznamo vsaj to, da je zelo dobro vedel, o čem govori. Greh požrešnosti je opisan kot 'nebrzdana želja po tem, da bi porabili več, kot potrebujemo'. To naj bi nasprotovalo razumu, nastalo na bi kot posledica 'omračitve uma', zmanjšanja samokontrole in zbranosti. Po Akvinskem pa požrešnost ne pomeni samo poželenja po hrani in po pijači, marveč vsako pretirano poželenje, kjer se opušča razum. Moralne vrline so torej možne samo v okviru razumnega, razum je torej tisti, ki določa, kaj je moralno. Tomaž je živalim odrekel dušo in razum. Požrešnost je torej greh, ki človeka poniža na nivo živali. Toda poglejmo, kako je s tem v resnici. Prenajedanje, kot najbolj notorična oblika požrešnosti, je skoraj izključna značilnost mislečega človeka, ki ga odlikuje razum. Živali ne pojedo več, kot potrebujejo za preživetje - prehranjevanje podrejajo svojemu instinktu, ki jih - v naravnih okoliščinah - nikoli ne prevara. Zato se 'neumne' živali nikoli ne prenajedajo, kot se je prenajedal z briljantnim razumom obdarjeni angelski doktor. Humanisti poreko, da je človek tragično bitje, razpeto med nebom in zemljo. Mogoče pa se je človek znašel v težavah zgolj zato, ker v nebo želi poleteti s pomočjo razuma in vere, namesto da bi – uporabljajoč instinkt – doživel kaj nebeškega že na zemlji. Za vse je seveda kriv sam, na žalost pa zaradi svoje 'razpetosti' in bivanjskega nelagodja uničuje - ne samo sebe - marveč tudi druge ljudi, živali in vso naravo.
Tomažu v zagovor vendarle povejmo, da njegovi obsežni gabariti niso bili nikakršna posebnost med samostanski brati. Leta 2004 je angleški arheolog Philippa Patrick objavil poročilo, ki temelji na analizi zbirk kosti iz časov med enajstim in šestnajstim stoletjem. Pregledal je več kot 100 okostij menihov iz treh angleških opatij in jih primerjal z 200-timi okostji približno enako starih Londončanov, živečih v istem obdobju. Rezultati raziskav nas ne morejo puščati v dvomu, kakšne so bile prehrambene navade srednjeveških dušnih pastirjev. Pri menihih so opazili bolj odebeljene kosti in značilne znake okostenelosti, kakršne so tipične v primeru resne debelosti. Opazna je bila tudi višja stopnja artritisa in težav, povezanih z obremenitvami sklepov. Med menihi je bilo v povprečju petkrat več debeluhov, kakor pri navadnih meščanih.
Na osnovi jedilnikov in nakupovalnih seznamov, ki so jih spisali kronisti takratnega časa, so izračunali, da so menihi v povprečju vsak dan pospravili za 6000 kalorij hrane. Količina 'dobrot' se tudi v času posta ni zmanjšala pod mejo 4000-ih kalorij. Prehrana menihov je bila polna nasičenih živalskih maščob. Samostanske greznice so morale biti na veliki preizkušnji. Meniški credo 'Ora et labora' (Moli in delaj), bi morali – resničnosti na ljubo – spremeniti v 'Ora et vora' (Moli in žri). Dnevni jedilniki so bili tako razkošni, da se človek lahko vpraša, ali so menihi sploh počeli še kaj drugega, kot to, da so jedli. Verjetno so morali goltati zelo hitro, da jim je ostalo še kaj časa za izkazovanje pobožnosti, spanje, uriniranje in izločanje blata. Morda pa je imelo prenažiranje s hrano vendarle nek višji smisel. Tudi če je bila zahvalna molitev pred obrokom kratka, se je - zaradi velikega števila obrokov - v enem dnevu nabralo dovolj Bogu všečnih besed. Velika količina hrane je torej zagotavljala okoliščine za zunanje izkazovanje pobožnosti, molitev, kot izkazovanje pobožnosti, pa je - vedno lačnim samostanskim bratom - omogočila kratek suspenz, zaradi katerega so z veliko večjim veseljem planili na jed.
Preden se vrnemo k Martinu, se še malo ustavimo pri Tomažu. Če je o požrešnosti pisal na osnovi lastnih izkušenj, bi to težko rekli za pohoto in še posebej za ženske, o katerih se mu je zapisalo kar nekaj učenih besed. Učeni celibatist o ženskah ni mogel vedeti nič zelo konkretnega, saj se jih je izogibal kot hudič križa, a vseeno dovolj, da je vedel, kako nastanejo: "Moški fetus postane človek po 40 dneh, ženski po 80 dneh. Deklice nastanejo zaradi poškodovanih semen in vlažnih vetrov." Angelski doktor, se je – tako kot se za doktorje spodobi – spoznal očitno na vse – torej tudi na razvoj fetusov in na patologijo spermijev. Postavlja pa se vprašanje, ali je do svojih ugotovitev prišel s pomočjo razuma ali na osnovi vere. Moral je zelo močno verovati, da se je ubranil napadov zdravega razuma. Še bolj verjetno pa je, da mu je zdravega razuma močno primanjkovalo, in je razmišljal le še tako, kot mu je nalagala vera. Tomažev primer jasno kaže, kako sta si razum in vera blizu. Videti je, da dogme (kot nastavki za vero) niso postavljene od Boga, marveč so očiten konstrukt človeškega razuma, istočasno pa se človeški razum poveličuje, kot bi izhajal iz absolutne Božje avtoritete.
Če so pravoverni interpreti zapisane »modrosti« svetega Tomaža ustoličili v doktrino najbolj množične svetovne relije, tega ne bi mogli reči za svetega Martina. Ta je imel smolo, da je, podobno kot Jezus, učil predvsem s svojim zgledom, ni pa nič zelo »pametnega« zapisal. Zapisana beseda ima namreč posebno moč - deluje malodane magično. To so dobro vedeli tudi interpreti in zapisovalci Jezusovih besed, ki so velikemu učitelju polagali v usta izreke, ki jih verjetno nikoli ni izgovoril, ter pripisovali dejanja, ki jih nikoli ni izvršil. Pa še tisto, kar so zapisali pravilno, je postalo predmet »pravovernih interpretacij«. Nekatere jasno izražene Jezusove misli pa so pooblaščeni interpreti preprosto preslišali. Sveti Martin nas spomni na prispodobo o velblodu, ki poskuša priti skozi šivankino uho. Videti je, da se dandanes – močno obogateni in dobro rejeni škofje in nadškofje - ne vznemirjajo preveč zaradi takih besed. Zakaj bi se le? Pri Bogu je namreč vse mogoče – tudi orjaške šivanke in miniaturni velblodi.
Zato ni čudno, da so ljudje toliko stvari obrnili na glavo. Ne samo pri Jezusu, tudi pri Martinu. Sveti mož bi se obračali v grobu, če bi vedel, kako se obnašajo njegovi - od krvi in od alkohola opiti častilci. Medtem ko so teologi svetemu Tomažu (če ne drugje, ko je bilo potrebno izvesti beatifikacijo) spregledali vsaj enega izmed naglavnih grehov, so ubogemu Martinu zagreti malikovalci vina naprtili tudi kakšno neumnost, ki je zagotovo ni zagrešil. Pogosto se dogaja, da v času martinovanja sredi kakega trga postavijo sod, ob njem pa nekdo v modrem predpasniku in drug našemljen v škofa igrata krst vina. Pijančevanje, ki ga spremlja takšna maškarada, je - ne samo bebavo - marveč tudi povsem zmotno, saj sveti Martin nikoli ni krstil vina. Po krstu vina sledi še njegov blagoslov 27. decembra, ko vino blagoslovi sveti Janez Evangelist. Tudi to je samo pravljica, ki z resničnimi dogodki nima nikakršne zveze.
Zdi se, da pijača, ki potrebuje toliko žegnov, res mora biti nekaj posebnega in krščanska simbolika jo ni kar tako povzdignila v simbol za Kristusovo kri. Tako je fluid, ki je nekoč poganjal žurke poganskega Dioniza in kasneje Bakusa, postal obredni napoj krščanskih klerikov. Gre za pomenljivo transformacijo, ki pritrjuje tezi, da je opij vsaj tako pomemben za religijo, kot je religija opij za ljudstvo. Vino je v vseh časih veljalo za najbolj množično sredstvo za »zadevanje«, ki naj olajša obrat od razmišljanja o tuzemskih tegobah k bolj transcendentalnemu miselnemu pristopu. In kaj te lahko zadane na bolj učinkovit način kot infuzija iz levkocitov in eritrocitov samega odrešenika! Pravoverni kristjani namreč v resnici verjamejo, da se v času evharističnega obreda vino spremeni v Kristusovo kri. Poganske coprnije, ki so jih izvajali druidi, se ob takšni magiji lahko skrijejo. Vino je s krščanstvom dobilo status čudežnega napitka tudi na metafizični ravni. Celo ljudska modrost pravi, da kdor vino poliva, se iz boga norca dela. Nič pa modrost ne pove o tem, kako je z vinom, ki ga ljubitelji žlahtne kapljice bodisi izbruhajo ali v hitrem pretočnem sistemu izcedijo v pisoar vaške gostilne.
O vinu so znameniti in častitljivi osebki izrekli že toliko imenitnih besed, da je zapisati ali izreči on njem kaj slabega, vsaj tako smelo, kot je bilo v 15. stoletju trditi, da je zemlja okrogla. Še vedno obstajajo dileme in prepiri, ali je vino le poživilo, ali je morda tudi hrana in celo zdravilo. Dilema je pravzaprav smešna. Vino vsebuje veliko hranljivih snovi in kalorij, kar je nedvomno značilnost hrane. V tem oziru si sploh ne bi smeli beliti glave. Za vino lahko mirno zapišemo, da je tudi hrana, saj sodi v kategorijo procesiranih, kemično obdelanih pijač, kakršne so razne kole, gazirane pijače, kofeinski napitki in ostali hranilni napitki. Hrana je vsaka substanca, ki jo je moč kupiti na trgu procesiranih, industrijsko pridelanih živil, in to ne glede na pogubne posledice, ki jim botruje njihovo uživanje. V najbolj mastnem hamburgerju in v najbolj prežganem krompirčku boste našli več kot dovolj kalorij in množico za telo dokazano koristnih ali celo nepogrešljivih substanc. V hamburgerju je ogromno proteinov in še več maščob. Veliko je tudi železa in kalcija. Vse to so sestavine, brez katerih je naše življenje praktično nemogoče. Logično je torej, da so hamburgerji v naši prehrani nepogrešljivi. In enako lahko zapišemo za vino. Jejmo ga jejmo, dokler živimo!
Nekoliko bolj, a ne preveč, je smela trditev, da je vino zdravilo. Toda če pomislimo, kako destruktivno in pogubno delujejo zdravila na zdrav človeški organizem, potem tudi vinu ne bi smeli odreči njegove »zdravilnosti«. Dejstvo je, da vino zdravi. Izredno učinkovito zdravi duševne bolečine. To je vedel že znameniti Tomaž, ki je dejal, da je najboljša uteha za žalost dober spanec, dobra kopel in kozarec vina. Skratka, vino učinkuje na podoben način kot antidepresivi, pomirjevala in podobni farmakološki proizvodi, ki se jih na veliko uporablja v terapijah klinične psihiatrije, vse bolj pa postajajo nezamenljivi tudi v domačih lekarnah novodobnih civilizirancev. Vino dokazano učinkuje tudi antiseptično, antibiotično in protivnetno. Podobno kot česen in čebula. Podobno kot poper in pekoča paprika. Podobno kot penicilin, Ospen ali Sumamed. Učinkuje tudi protibolečinsko - podobno kot Aspirin, Lekadol, Ketonal, Brufen ali morfij. Zakaj ga torej ne bi smeli predpisovati zdravniki? Zdravila naj se ne bi predpisovalo zdravim ljudem in po logiki stvari, bi zdravim vino moralo škodovati. Ampak, kdo je danes sploh še zdrav? Vino je torej primerno za vsakogar. Celo otrokom in dojenčkom bi ob pazljivem doziranju znalo odpraviti prehlad ali vsaj omiliti katero izmed otroških bolezni. Le spremeniti moramo vinoteke v apoteke, ali še bolje – v apoteke dodati vinske police.
Na koncu se še enkrat vrnimo k našim svetnikom in postavimo 200 kilogramskega Tomaža na tehtnico skupaj s 50 kilogramskim Martinom. Že na prvi pogled lahko vidimo, da so si ljubitelji pečenih pišk, gosi, šunke, pršuta in alkoholnih pijač izbrali popolnoma napačnega patrona. Povprečen indeks telesna mase novodobnega človeka jasno kaže, da postaja Akvinski vedno bolj svetnik po meri zahodnega človeka – nekakšen prototip, ki s svojim svetniškim sijem sije v 21. stoletje. Martina pa bi morali prepoditi v Etiopijo ali v Darfur, kjer ljudem ne bi vzbujal slabe vesti, tistim najbolj shiranim pa mogoče celo zavist. Tudi martinovanje bi morali preimenovati in sicer kar v Tomaževanje, Akvinskega pa razglasiti za zaščitnika požeruhov in pijancev. Nenazadnje je o požrešnosti vedel in razglabljaj več, kot vsi učenjaki pred njim in po njem skupaj.
Tako sem na kratko prehodil pot od vinskega do svetniškega brevirja in nazaj. Obdelal sem teoretične in praktične aspekte postenja in požrešnosti, abstinence in popivanja. Če bi kdo označil moje pisanje za nesramno in žaljivo provokacijo, ne bi bil daleč od resnice. Seveda moje pisanje ni samo nesramno in žaljivo. Je tudi lažnivo. V njem ne boste našli niti zrna resnice, saj sem pisal v popolnoma treznem stanju. Že zato naj mi bralci ne zamerijo. Če bi pisal pijan, bi pokazal čisto drugačen obraz. »In vino veritas!« Drži, v vinu je približno od 7,5 do 15% resnice. Če v vinu ne bi bilo alkohola, ga nihče ne bi pil, saj bi bilo tako rekoč brez učinka. Vino ljudje pijejo zaradi učinka in poglavitna učinkovina v vinu je alkohol. V vinu je torej edina resnica alkohol. V vseh ostalih, menda skoraj 700 sestavinah, ne boste našli niti zrnca resnice. Tudi v grozdju, pa tudi v grozdnem soku ne boste našli resnice. Noben pregovor ne povezuje sadja in soka z resnico. Lahko se trudite še tako močno, pojeste več kilogramov grozdja in spijete več litrov soka, verjetno vas pognalo na stranišče, toda resnica bo ostala zakopana. Zato še zadnja laž: »Na zdravje!«
Martinovanje je star običaj, ki mu večina priznava status praznika. Če so prazniki predvsem priložnost za jedačo in pijačo, potem je martinovanje nedvomno praznik vseh praznikov. Zaradi česa ali komu v čast se praznuje pri tem seveda sploh ni važno. Ob besedi martinovanje seveda najprej pomislimo na pijačo in na skoraj neizogibno pijančevanje. Šele potem pride na vrsto gos, sveti Martin, druženje, zabava in seveda mošt, ki naj bi se ravno v tistem času spremenil v vino. Sprememba mošta v vino ni nikakršna čarovnija, marveč biokemičen proces, kjer se sladkor iz grozdnega soka zaradi delovanja kvasovk razgradi v etanol. Etanol je ena izmed oblik alkohola, alkohol pa je ena najbolj razširjenih drog. Je neposreden krivec za množico psihosomatskih obolenj, prometnih nesreč in družinskih tragedij. 
