Vprašanje:
Po osmih letih zakona sem se znašla pred vprašanjem, ali sploh še nadaljevati skupno življenje. Še pred poroko in nekaj časa po njej je vse teklo gladko, zares so naju povezovala globoka čustva. Sčasoma pa je prihajalo do vse močnejših nesoglasij - zaradi vzgoje otrok, prevelikih službenih obremenitev in tudi zaradi različnih zanimanj. Danes izgleda, kot da sva na različnih bregovih reke, most pa sva porušila s svojimi prepiri, jezo in prizadetostjo. Ko sem bolj umirjena, se mi zdi, da bi kaj lahko naredila drugače kot običajno in pripomogla, da se odnos pomakne nekam naprej, a ne vem, kako naj se tega lotim. Spet drugič, zlasti ko me premagajo čustva in bolečina, pa sem prepričana, da ni nobene možnosti več. Ne vem, kaj naj storim.

Odgovor:
Čeprav je vsak partnerski odnos, ki se znajde v podobnem položaju svoja zgodba, pa so nekatere zakonitosti življenja v dvoje za vse skoraj enake. Da bi lažje zmogli korake naprej, moramo spremeniti ali vsaj dobro prevetriti nekatera prepričanja in predstave, ki so povezani z zaljubljenostjo in še bolj z ljubeznijo.

Anatomija zaljubljenosti

Silovitost zaljubljenosti doživljamo različno, a marsikomu je prav čas, ko je pil iz te opojne čaše najbolj izpolnil čustveno življenje. Zakaj? Čar zaljubljenosti je v občutku zlitosti in povezanosti dveh ljudi, saj zaljubljenost začasno zabriše mejo med 'teboj in menoj' ter pričara občutek celote in izpolnjenosti. Preko čustvene energije sta zaljubljenca tako povezana, da zlahka govorita enak jezik. To pomeni, da se pogosto razumeta kar brez besed ter da znata uresničiti želje in potrebe drugega. Vsak od njiju se čuti sprejet in pomemben za partnerja. Ko smo zaljubljeni, se nam niti sanja ne, da bo nekoč ta 'urok' popustil ter bosta morda izginila bližina in razumevanje, ki se danes zdita tako samoumevna. Naše prepričanje, ki ga potrjuje trenutna izkušnja, je, da smo našli pravega partnerja in to je jamstvo za srečo. Toda vrnimo se k realnosti. Ta nas uči, da še tako intenzivna čustva, ki so značilna za zaljubljenost, nekoč minejo. Četudi v stanju goreče zaljubljenosti začasno razširimo meje svojega ega, kar nas zlahka zavaja v misel, kako smo nesebični, pa je ta razširitev omejena le na izbranega človeka. Ob njem doživimo občutek celote. Le kdo še ni izrekel misli: "Tako izpolnjenega se počutim ob tebi." Ali pa: "Ničesar drugega ne potrebujem, ko si ti ob meni." Že ti stavki so zgovoren dokaz, da smo v stanju zaljubljenosti še kako egoistični. V zaljubljenosti se odrežemo od okolja, se težko osredotočamo na delo ali študij, pa tudi za druge ljudi in njihove stiske nam ni kaj dosti mar. Ko nas življenje spet postavi na trdna tla, se marsikaj spremeni. Največkrat streznitev pride znotraj zakona, ki se je že razširil v družino. Katastrofa?! Ali tudi ne?

Pred izbiro

Nekateri raziskovalci čustvenega življenja oporekajo izrazu zaljubljenost, češ da neupravičeno nosi v sebi besedo ljubljen. Mnenja so, da bi jo morali nadomestiti z besedo zagledanost, ker zaljubljenost nima nobene zveze z ljubeznijo. Tudi če ne sodimo tako strogo, pa moramo priznati, da je v tem razmišljanju kar veliko resnice. Kaj je torej ljubezen? Predvsem se ljubezen od zaljubljenosti loči po tem, da se zanjo zavestno odločimo. Nekoč spoznamo, da ni naša osnovna potreba biti zaljubljen, temveč biti ljubljen in ljubiti. Ljubiti pa se pričnemo učiti takrat, ko se iluzija romantične ljubezni razblini. Odločitev za zrelo partnersko ljubezen je mogoča šele, ko so meje med partnerjema jasne, razlike očitne ter napake in vrline posameznika prepoznavne. Nekateri pari dokaj gladko zdrsnejo iz stanja močne čustvene povezanosti v obdobje, ko je v ospredju prijateljstvo, zaupanje in se resnična ljubezen v odnosu razvija brez večjih trenj, četudi zaljubljenosti ni več. Veliko ljudi pa doživlja transformacije v odnosu boleče. Bolečino poglablja spoznanje, da se izgublja ali se je že izgubil občutek intimnosti. V času zaljubljenosti je prostor med dvema, ki ga polni njuna intima, tisti del odnosa iz katerega črpata prijetne občutke, pomiritev in veselje. Iz tega čustvenega vrelca si partnerja potešita potrebo po sprejetosti in ljubezni. Obe potrebi vsi nosimo globoko v sebi in vplivata na naše življenje. Sčasoma pa se ta občutek polnosti in medsebojne povezanosti izgublja, lahko se tudi povsem izgubi. Kjer je bila nekoč povezujoča čustvena intimnost, je danes praznina. Kar boleča preizkušnja, ki nas sooča z minljivostjo vsega, najbolj pa odstre prepoznanje o spremenljivosti čustev. Vse, kar se je nekoč dogajalo skorajda samo od sebe, komunikacija, spolnost, delo, skupno preživljanje prostega časa, je izgubilo spontanost in lahkotnost. Mnogi, ki preživljajo to stopnjo partnerskega odnosa, se znajdejo v psihološki stiski in čutijo, da se morajo na novo 'orientirati' v odnosu. Možnosti sta na prvi pogled dve. Sprejeti situacijo (usodo) in bivati v zakonu, kakor kdo ve in zna. Ta odločitev nemalokrat botruje nezvestobi in iskanju potešitve v drugih zvezah, kjer se zdi, da je več ljubezni, razumevanja in skupnih interesov. Tak zakon ali odnos je obstal na neki točki in se običajno ne razvija. Druga možnost je prekinitev odnosa. Včasih je ta rešitev ustrezna ali nujna, zlasti kadar nerazumevanje med partnerjema preraste v fizično ali psihično nasilje in če so ogroženi otroci. Toda večina tistih, ki se za prekinitev zveze odloči, ne trpi zaradi fizičnega ali psihičnega nasilja.

Odločitev za ljubezen

Kakšne možnosti se torej odpirajo vsem, ki se jim nobena od ponujenih rešitev ne zdi ustrezna? S tem vprašanjem se ubadajo predvsem tisti ljudje, ki so zaslutili ali spoznali, da je v učbeniku partnerske ljubezni zaljubljenost zgolj začetek, ki mu sledijo še druga poglavja. Ta govorijo o izgradnji takšnega odnosa, v katerem se bo partnerska ljubezen lahko razvijala. Za to pot smo se sposobni odločiti šele, ko sprejmemo zaljubljenost v njeni realnosti in sicer kot začasno čustveno vznesenost in nič več. Nam je to všeč ali ne, tako je. Odločitev za ljubezen pomeni odločitev za partnerja in medsebojni odnos ter pomeni oboje sprejeti v realnosti zdajšnjega časa. Pomeni tudi zmanjšanje odvisnosti od preteklosti, tako tistega obdobja, ki nas je čustveno navdihovalo kot tudi od obdobja nerazumevanja, žalosti, razočaranja in občutkov neizpolnjenosti. Tako kot osebni in duhovni razvoj posameznika gre tudi partnerski odnos skozi mnoga obdobja, ki jih zaznamujejo najrazličnejše preizkušnje. Pot dveh ljudi, ki sta se odločila deliti življenje in izgrajevati medsebojni odnos, naravno teži k rasti, razvoju, spremembam, k opuščanju starega in privzemanju novega. So vzponi in padci, slednji toliko boj strmi, če se upiramo spremembam, ki jih narekuje dinamika človeške narave in življenja samega. Rast v dvoje si lahko predstavljamo kot vzpenjanje po stopnicah visokega stolpa. Vedno, ko naredimo zavoj, se znajdemo pred vrati, ki imajo dve ključavnici. Vsak od partnerjev pa ima en ključ. Vrata se odprejo šele, ko sta oba ključa v ključavnicah. To pomeni, da kaj dosti ne pomaga, če eden hitro premaga zavoj - skozi vrata ne more, dokler se mu ne pridruži njegov partner. Lahko nestrpno čaka na njegov prihod in se jezi nanj ali pa mu pomaga pri vzponu. Dogaja se, da nekatere ovire hitreje in lažje premaga eden, druge pa so lažje premagljive za drugega partnerja. Prav v sodelovanju, ki ju povezuje na poti naprej, je bistvo partnerske zveze.

Če čutimo znotraj sebe, da nam odločitev za partnerja in skupen odnos, kljub krizi, ki jo odnos doživlja, odpira pogled v skupno (bolj svetlo) prihodnost, potem se podajmo na pot od misli do uresničitve. Zanjo pa so potrebna dejanja. Kot na vseh drugih področjih življenja tudi v prizadevanjih za boljši partnerski odnos štejejo predvsem dejanja kot sad zavestne in iskrene odločitve. Če so dejanja, s katerimi potešimo partnerjevo potrebo po ljubezni in sprejetosti v času zaljubljenosti samodejna, če že ne instinktivna, pa je za postromantično obdobje značilno, da smo v tovrstnih dejanjih silno skopi, ker se počutimo ogrožene in osamljene. Toda če želimo v odnosu naprej, potem smo primorani sprejeti (novo) resničnost in seveda opustiti pričakovanje, da bo zveza s partnerjem sama po sebi že izpolnila vse naše in partnerjeve potrebe. Nekatere potrebe si človek lahko poteši sam. Bolj ko je osebnostno zrel in v stiku s seboj, več potreb mu bo zadovoljila lastna duhovna rast. Preden pa se to zgodi, smo zaradi potreb, ki jih imamo, zelo vezani na druge ljudi. Partnerski odnos je prav zato zelo pripraven prostor, saj se vsaj pomembnejše psihološke potrebe lahko zadovoljijo znotraj njega. Torej razširimo meje svojega ega (zdaj zares) in na prvo mesto postavimo partnerja, ne sebe. To pomeni, da zadovoljimo vsaj nekatere njegove potrebe, predvsem tiste, ki mu dajejo občutek sprejetosti, četudi se oba zavedata, da je čas zaljubljenosti že preteklost. Če se vam ob tem podijo po glavi ugovori v smislu: "Kaj pa jaz, kdo bo pa zadovoljil mojo potrebo po ljubezni?", potem raje še enkrat pretehtajte svojo odločitev in se vprašajte: "Ali sem se res odločil, da bom partnerja ljubil, ker v njem vidim nekaj, kar je tega vredno?" Postaviti v središče partnerja in njegove potrebe je izziv posebne vrste. Razmišljanja: "Najini interesi se razhajajo; njega zanimajo povsem druga področja življenja kot mene; značajsko sva povsem različna; kaj naju sploh še povezuje ipd." se morajo podrediti notranji odločitvi, ki nas spodbuja, da pričnemo odnos graditi na globljih vrednotah, ki z značajskimi razlikami in različnimi interesi nimajo veliko skupnega. To je edini način, da v težavnem obdobju ohranjamo medsebojno bližino, ki je za nadaljnji razvoj odnosa zelo pomembna. Nekateri so mnenja, da je to dejanje volje. In morda nam prav volja pokaže pot k partnerju in pravi ljubezni.

Renata Bokan

Vir: www.cdk.si/sci