Vprašanje:
Po osmih letih zakona sem se znašla pred vprašanjem, ali sploh še nadaljevati
skupno življenje. Še pred poroko in nekaj časa po njej je vse teklo gladko,
zares so naju povezovala globoka čustva. Sčasoma pa je prihajalo do vse močnejših
nesoglasij - zaradi vzgoje otrok, prevelikih službenih obremenitev in tudi zaradi
različnih zanimanj. Danes izgleda, kot da sva na različnih bregovih reke, most
pa sva porušila s svojimi prepiri, jezo in prizadetostjo. Ko sem bolj umirjena,
se mi zdi, da bi kaj lahko naredila drugače kot običajno in pripomogla, da se
odnos pomakne nekam naprej, a ne vem, kako naj se tega lotim. Spet drugič, zlasti
ko me premagajo čustva in bolečina, pa sem prepričana, da ni nobene možnosti
več. Ne vem, kaj naj storim.
Odgovor:
Čeprav je vsak partnerski odnos, ki se znajde v podobnem položaju svoja zgodba,
pa so nekatere zakonitosti življenja v dvoje za vse skoraj enake. Da bi lažje
zmogli korake naprej, moramo spremeniti ali vsaj dobro prevetriti nekatera prepričanja
in predstave, ki so povezani z zaljubljenostjo in še bolj z ljubeznijo.
Anatomija zaljubljenosti
Silovitost zaljubljenosti doživljamo različno, a marsikomu je prav čas, ko
je pil iz te opojne čaše najbolj izpolnil čustveno življenje. Zakaj? Čar zaljubljenosti
je v občutku zlitosti in povezanosti dveh ljudi, saj zaljubljenost začasno zabriše
mejo med 'teboj in menoj' ter pričara občutek celote in izpolnjenosti. Preko
čustvene energije sta zaljubljenca tako povezana, da zlahka govorita enak jezik.
To pomeni, da se pogosto razumeta kar brez besed ter da znata uresničiti želje
in potrebe drugega. Vsak od njiju se čuti sprejet in pomemben za partnerja.
Ko smo zaljubljeni, se nam niti sanja ne, da bo nekoč ta 'urok' popustil ter
bosta morda izginila bližina in razumevanje, ki se danes zdita tako samoumevna.
Naše prepričanje, ki ga potrjuje trenutna izkušnja, je, da smo našli pravega
partnerja in to je jamstvo za srečo. Toda vrnimo se k realnosti. Ta nas uči,
da še tako intenzivna čustva, ki so značilna za zaljubljenost, nekoč minejo.
Četudi v stanju goreče zaljubljenosti začasno razširimo meje svojega ega, kar
nas zlahka zavaja v misel, kako smo nesebični, pa je ta razširitev omejena le
na izbranega človeka. Ob njem doživimo občutek celote. Le kdo še ni izrekel
misli: "Tako izpolnjenega se počutim ob tebi." Ali pa: "Ničesar
drugega ne potrebujem, ko si ti ob meni." Že ti stavki so zgovoren dokaz,
da smo v stanju zaljubljenosti še kako egoistični. V zaljubljenosti se odrežemo
od okolja, se težko osredotočamo na delo ali študij, pa tudi za druge ljudi
in njihove stiske nam ni kaj dosti mar. Ko nas življenje spet postavi na trdna
tla, se marsikaj spremeni. Največkrat streznitev pride znotraj zakona, ki se
je že razširil v družino. Katastrofa?! Ali tudi ne?
Pred izbiro
Nekateri raziskovalci čustvenega življenja oporekajo izrazu zaljubljenost,
češ da neupravičeno nosi v sebi besedo ljubljen. Mnenja so, da bi jo morali
nadomestiti z besedo zagledanost, ker zaljubljenost nima nobene zveze z ljubeznijo.
Tudi če ne sodimo tako strogo, pa moramo priznati, da je v tem razmišljanju
kar veliko resnice. Kaj je torej ljubezen? Predvsem se ljubezen od zaljubljenosti
loči po tem, da se zanjo zavestno odločimo. Nekoč spoznamo, da ni naša osnovna
potreba biti zaljubljen, temveč biti ljubljen in ljubiti. Ljubiti pa se pričnemo
učiti takrat, ko se iluzija romantične ljubezni razblini. Odločitev za zrelo
partnersko ljubezen je mogoča šele, ko so meje med partnerjema jasne, razlike
očitne ter napake in vrline posameznika prepoznavne. Nekateri pari dokaj gladko
zdrsnejo iz stanja močne čustvene povezanosti v obdobje, ko je v ospredju prijateljstvo,
zaupanje in se resnična ljubezen v odnosu razvija brez večjih trenj, četudi
zaljubljenosti ni več. Veliko ljudi pa doživlja transformacije v odnosu boleče.
Bolečino poglablja spoznanje, da se izgublja ali se je že izgubil občutek intimnosti.
V času zaljubljenosti je prostor med dvema, ki ga polni njuna intima, tisti
del odnosa iz katerega črpata prijetne občutke, pomiritev in veselje. Iz tega
čustvenega vrelca si partnerja potešita potrebo po sprejetosti in ljubezni.
Obe potrebi vsi nosimo globoko v sebi in vplivata na naše življenje. Sčasoma
pa se ta občutek polnosti in medsebojne povezanosti izgublja, lahko se tudi
povsem izgubi. Kjer je bila nekoč povezujoča čustvena intimnost, je danes praznina.
Kar boleča preizkušnja, ki nas sooča z minljivostjo vsega, najbolj pa odstre
prepoznanje o spremenljivosti čustev. Vse, kar se je nekoč dogajalo skorajda
samo od sebe, komunikacija, spolnost, delo, skupno preživljanje prostega časa,
je izgubilo spontanost in lahkotnost. Mnogi, ki preživljajo to stopnjo partnerskega
odnosa, se znajdejo v psihološki stiski in čutijo, da se morajo na novo 'orientirati'
v odnosu. Možnosti sta na prvi pogled dve. Sprejeti situacijo (usodo) in bivati
v zakonu, kakor kdo ve in zna. Ta odločitev nemalokrat botruje nezvestobi in
iskanju potešitve v drugih zvezah, kjer se zdi, da je več ljubezni, razumevanja
in skupnih interesov. Tak zakon ali odnos je obstal na neki točki in se običajno
ne razvija. Druga možnost je prekinitev odnosa. Včasih je ta rešitev ustrezna
ali nujna, zlasti kadar nerazumevanje med partnerjema preraste v fizično ali
psihično nasilje in če so ogroženi otroci. Toda večina tistih, ki se za prekinitev
zveze odloči, ne trpi zaradi fizičnega ali psihičnega nasilja.
Odločitev za ljubezen
Kakšne možnosti se torej odpirajo vsem, ki se jim nobena od ponujenih rešitev
ne zdi ustrezna? S tem vprašanjem se ubadajo predvsem tisti ljudje, ki so zaslutili
ali spoznali, da je v učbeniku partnerske ljubezni zaljubljenost zgolj začetek,
ki mu sledijo še druga poglavja. Ta govorijo o izgradnji takšnega odnosa, v
katerem se bo partnerska ljubezen lahko razvijala. Za to pot smo se sposobni
odločiti šele, ko sprejmemo zaljubljenost v njeni realnosti in sicer kot začasno
čustveno vznesenost in nič več. Nam je to všeč ali ne, tako je. Odločitev za
ljubezen pomeni odločitev za partnerja in medsebojni odnos ter pomeni oboje
sprejeti v realnosti zdajšnjega časa. Pomeni tudi zmanjšanje odvisnosti od preteklosti,
tako tistega obdobja, ki nas je čustveno navdihovalo kot tudi od obdobja nerazumevanja,
žalosti, razočaranja in občutkov neizpolnjenosti. Tako kot osebni in duhovni
razvoj posameznika gre tudi partnerski odnos skozi mnoga obdobja, ki jih zaznamujejo
najrazličnejše preizkušnje. Pot dveh ljudi, ki sta se odločila deliti življenje
in izgrajevati medsebojni odnos, naravno teži k rasti, razvoju, spremembam,
k opuščanju starega in privzemanju novega. So vzponi in padci, slednji toliko
boj strmi, če se upiramo spremembam, ki jih narekuje dinamika človeške narave
in življenja samega. Rast v dvoje si lahko predstavljamo kot vzpenjanje po stopnicah
visokega stolpa. Vedno, ko naredimo zavoj, se znajdemo pred vrati, ki imajo
dve ključavnici. Vsak od partnerjev pa ima en ključ. Vrata se odprejo šele,
ko sta oba ključa v ključavnicah. To pomeni, da kaj dosti ne pomaga, če eden
hitro premaga zavoj - skozi vrata ne more, dokler se mu ne pridruži njegov partner.
Lahko nestrpno čaka na njegov prihod in se jezi nanj ali pa mu pomaga pri vzponu.
Dogaja se, da nekatere ovire hitreje in lažje premaga eden, druge pa so lažje
premagljive za drugega partnerja. Prav v sodelovanju, ki ju povezuje na poti
naprej, je bistvo partnerske zveze.
Če čutimo znotraj sebe, da nam odločitev za partnerja in skupen odnos, kljub
krizi, ki jo odnos doživlja, odpira pogled v skupno (bolj svetlo) prihodnost,
potem se podajmo na pot od misli do uresničitve. Zanjo pa so potrebna dejanja.
Kot na vseh drugih področjih življenja tudi v prizadevanjih za boljši partnerski
odnos štejejo predvsem dejanja kot sad zavestne in iskrene odločitve. Če so
dejanja, s katerimi potešimo partnerjevo potrebo po ljubezni in sprejetosti
v času zaljubljenosti samodejna, če že ne instinktivna, pa je za postromantično
obdobje značilno, da smo v tovrstnih dejanjih silno skopi, ker se počutimo ogrožene
in osamljene. Toda če želimo v odnosu naprej, potem smo primorani sprejeti (novo)
resničnost in seveda opustiti pričakovanje, da bo zveza s partnerjem sama po
sebi že izpolnila vse naše in partnerjeve potrebe. Nekatere potrebe si človek
lahko poteši sam. Bolj ko je osebnostno zrel in v stiku s seboj, več potreb
mu bo zadovoljila lastna duhovna rast. Preden pa se to zgodi, smo zaradi potreb,
ki jih imamo, zelo vezani na druge ljudi. Partnerski odnos je prav zato zelo
pripraven prostor, saj se vsaj pomembnejše psihološke potrebe lahko zadovoljijo
znotraj njega. Torej razširimo meje svojega ega (zdaj zares) in na prvo mesto
postavimo partnerja, ne sebe. To pomeni, da zadovoljimo vsaj nekatere njegove
potrebe, predvsem tiste, ki mu dajejo občutek sprejetosti, četudi se oba zavedata,
da je čas zaljubljenosti že preteklost. Če se vam ob tem podijo po glavi ugovori
v smislu: "Kaj pa jaz, kdo bo pa zadovoljil mojo potrebo po ljubezni?",
potem raje še enkrat pretehtajte svojo odločitev in se vprašajte: "Ali
sem se res odločil, da bom partnerja ljubil, ker v njem vidim nekaj, kar je
tega vredno?" Postaviti v središče partnerja in njegove potrebe je izziv
posebne vrste. Razmišljanja: "Najini interesi se razhajajo; njega zanimajo
povsem druga področja življenja kot mene; značajsko sva povsem različna; kaj
naju sploh še povezuje ipd." se morajo podrediti notranji odločitvi, ki
nas spodbuja, da pričnemo odnos graditi na globljih vrednotah, ki z značajskimi
razlikami in različnimi interesi nimajo veliko skupnega. To je edini način,
da v težavnem obdobju ohranjamo medsebojno bližino, ki je za nadaljnji razvoj
odnosa zelo pomembna. Nekateri so mnenja, da je to dejanje volje. In morda nam
prav volja pokaže pot k partnerju in pravi ljubezni.
Renata Bokan
Vir: www.cdk.si/sci |