Zlatolaska je bila mlado dekle, ki jo je čarovnica začarala, nato pa zaprla
v temačen kamnit stolp. Čarovnica je Zlatolaski vsak dan ponavljala, kako grda
deklica je. In Zlatolaska je tem njenim besedam povsem verjela. Kadarkoli je
opazila ljudi, se je od okna hitro odmaknila, da je ne bi videli. Nekega dne
je prijezdil mimo stolpa mlad princ. Ko je na oknu zagledal Zlatolasko, ji je
povedal, kako lepa deklica je. Z začudenjem ga je pogledala. Ko pa je prepoznala,
da se na prinčevem obrazu zrcali njena lepota, je vedela, da se lahko osvobodi
začaranosti in ujetništva ter se s princem odpravi novemu življenju naproti.
Zlatolaska je iz svojih zlatih kodrov spletla dolgo kito in jo spustila z visokega
stolpa do princa, ki je po kiti splezal do okna in jo rešil.
Kot mnoge pravljice vsebuje tudi pravljica o Zlatolaski globlje sporočilo.
Govori namreč o samopodobi in vrednotenju sebe. Zlatolaska ni bila ujetnica
čarovnice ali stolpa, v katerem je bivala. Bila je ujetnica lastnega prepričanja
o svoji grdoti. Vsi bi se morali zavedati takih omejenih predstav o sebi in
neprimernih občutkov lastne vrednosti. S ponavljanjem postanejo vzorci, ki nam
preprečujejo, da bi bili notranje svobodni.
Kje in kdaj požene vzorec svoje korenine?
Novorojenček, ki se rodi v svet, nima nobenih izkušenj o sebi. Nima merila,
s katerim bi ocenil svojo lastno vrednost. Prav tako nima izdelane predstave
o tem, kakšen je ali kakšen naj bo. Njegova otroška glavica je še zelo prazna
in prav zato je za vse zelo sprejemljiva. Sporočila vsrkava kot izsušena spužva.
Otrok se opira na izkušnje z ljudmi in na njihova sporočila, ki jih dobiva o
sebi. V prvih petih, šestih letih je družina tista, ki močno vpliva na oblikovanje
otrokove predstave o sebi in njegovo vrednotenje samega sebe. Ko prične otrok
hoditi v šolo, se vključijo še drugi vplivi. Družina pa kljub vsemu še naprej
ostane izjemno pomembna.
Kasnejši pritiski, ki so stalen življenjski sopotnik, načeloma krepijo občutek
nizkega ali visokega samovrednotenja - samospoštovanja, ki se ga je otrok naučil
doma. Mladostnik, ki je poln globokega samozaupanja, bo prenesel pritiske napak,
ki jih je naredil bodisi v šoli bodisi med vrstniki ali doma. Otroka z nizkim
samovrednotenjem pa lahko kljub mnogim uspehom razjedajo močni dvomi o njegovi
lastni vrednosti. Eno samo negativno izkustvo ima lahko nesorazmerno hude posledice.
Vsaka beseda, izraz obraza, zven glasu, način dotikanja, vse to so sporočila,
ki s svojim pogostim ponavljanjem vplivajo na oblikovanje predstave o sebi in
na občutek lastne vrednosti. Drugi so tisti, ki postavijo temelje podobe, ki
si jo ustvarimo o sebi. Poglejmo primer. Mati lahko sprejme šopek rož iz rok
svojega otroka in reče: "Kako lepe rožice si mi nabral!" in njen glas
ter nasmešek sporočata: kako si ljubek, da si mi prinesel te rožice. Na tak
način poslano sporočilo okrepi otrokov občutek samozaupanja. Lahko pa mati ta
isti dogodek pospremi na drugačen način. Otroku sporoči: "Kako lepo!"
hkrati pa s strogim glasom doda: "Si jih morda natrgal na sosedovem vrtu?"
Tak način sporočanja prebudi v otroku občutek, da je bil poreden in grd. Otroci
so torej kot ogledalo. Če jih obdaja ljubezen, jo odsevajo. Če ljubezni ni,
nimajo kaj odsevati.
Vzorec se krepi
V primerih, ko otrok vedno znova dobiva besedna ali nebesedna sporočila o svoji
neprimernosti, se postopoma ustvari močan vzorec slabe podobe o sebi. Tak otrok
postane zelo ranljiv. Ker ni sposoben razmejiti med sabo in svojim dejanjem,
se istoveti z njim. Ko kritiziramo njegovo dejanje, to doživlja kot osebno kritiko.
Kasneje, v obdobju pubertete, času močnega čustvenega prebujanja, se poistoveti
s svojimi čustvi. Nesprejemanje njegovih čustev doživlja kot nesprejemanje njega
samega. In še kasneje, ko prične razvijati svoje zamisli in ideje, se povsem
poistoveti z njimi. Razmišlja: "Ideja, to sem jaz." Zavračanje njegovega
pogleda na svet zopet doživi kot zavračanje njega samega. 'Program', ki teče
v njegovi notranjosti, nosi sporočilo: "Jaz sem slab ... Nihče me ne razume
... Kaj mi težite ... Življenje je grozno ... Zakaj so vsi proti meni?"
Introvertiran otrok se bo zakopal v svoj notranji svet. Morda bo razvil različne
oblike strahov, depresivnosti in kasneje bo tudi bolj dovzeten za različne odvisnosti.
Po drugi plati pa bo ekstravertiran otrok z nizko mero samovrednotenja bolj
nagnjen k uporniškemu in agresivnemu načinu obnašanja. Svojo jezo bo usmeril
navzven v svoje okolje. Introvertiran otrok bo to jezo usmeril navznoter, proti
sebi. Težavnost vzorcev, ki nastanejo tako zgodaj v otroštvu, je predvsem v
tem, da so mnogi med njimi zgrajeni na nezavedni ravni. Delujejo kot 'programi',
ki se vedno znova sami zaženejo in močno pogojujejo naš način življenja tudi
v odraslih letih.
Pozorni starši znajo razločevati med otrokom kot bitjem, ki je vredno ljubezni
in podpore že samo zato, ker obstaja in živi, ter med njegovimi dejanji, čustvenimi
izbruhi in mladostniškimi 'čudnimi' idejami. Sprejeti otrokovo edinstvenost
je pomemben temelj za visoko samospoštovanje. Tak starš lahko razvija otrokovo
pozitivno samopodobo, hkrati pa lahko izrazi svoje nestrinjanje z njegovim dejanjem,
načinom čustvovanja ali idejo. Na ta način pomaga otroku izgrajevati zdravo
distanco do lastnih dejanj in pravilen odnos do sebe. Pozitivna posledica je
ta, da se otrok ne sramuje svojih napak in jih tudi ne prikriva. Napaka predstavlja
izkušnjo, iz katere se lahko naučimo, kako je potrebno nekaj storiti na nov
način. Seveda ustvarjamo tudi pozitivne vzorce, vendar ti običajno niso problematični,
ker je njihov namen vzpodbujanje otroka in razvijanje pozitivne samopodobe.
Kaj pa zdaj?
Ljudje nismo za vedno ujeti v svoje 'začarane' predstave. Stari, negativni
vzorci so lahko trdovratni, niso pa nespremenljivi. Lahko sicer čakamo na svojega
princa, ki nas bo odrešil . Kaj pa, če ne bo nikoli prišel? Bomo ostali večni
ujetniki te predstave s priročnim izgovorom: "Kaj pa morem. Sem pač tak,
kot sem!"
Vse, kar potrebujemo, je zavedanje, da se vsak 'program' lahko nadomesti z
novim. In kako začeti? Predvsem z ljubečim in razumevajočim odnosom do sebe
kot bitja, ki se trudi in spopada s težo življenja. To pa ne pomeni, da postanemo
slepi za svoje napake. Napake nam povedo, katerih lekcij še ne obvladamo. Predstavljajo
izziv za naše učenje, ki nikoli ne zastane. Prav tako so nam v veliko pomoč
nova znanja, postavljanje pozitivnih afirmacij in preživljanje časa z ljudmi,
od kateri se lahko kaj naučimo. Tako lahko na novo 'napišemo'' svoj 'notranji
program' in postanemo človek, kakršen bi radi bili.
Suzana Rebolj
Vir: www.cdk.si/sci |