Drago, mnenje ali Bog je ali ni je staro toliko kot človeštvo samo. Iz moje izkušnje z Njim, vem da je, a to je moja izkušnja, ki pa jo ne morem nikomur vsiljevati. Bom pa pojasnil kako si razlagam Stvarnika o katerem sam ne dvomim, da obstoja in o katerem sam zelo dobro vem, da si ga nisem izmislil v svojem umu, kajti ko mi je pred 25 leti govoril z moškim glasom sem bil sam še totalni "ateist" in o Bogu nisem vedel nič. In le kako bi si ga lahko na taki osnovi izmislil?

Nekdo veruje, da Stvarnika ni, drugi spet da je. En kot drugi sta vernika. Bog je duhovno bitje. Njega se ne da dokazati s kemičnimi in fizikalnimi eksperimenti. Zato ker se ga znastveno ne da dokazati, pa še ne pomeni da ne obstoja. Bog je Duh, nemogoče je, da bi se ga lahko dotakneš kot to lahko storiš z materiajanimi predmeti..Ne moreš ga videti s telesnimi očmi. On ni nek glas, ki bi lahko prihajal v naše uho. Stvarnik-Eno ni neka lepa emocija, niti sad človeške domišljije. Ne.

Ali obstaja ali ne obstaja Stvarnik, leži odgovor povsem na drugih ravneh. Ko pravimo da je Bog Duh, je s tem mišljeno na isti način, kot pravimo ljubezen. Ljubezen je čista duhovna realnost. Toda, tudi ljubezen ne moreš otipati, niti jo z ušesi slišati, niti s fizičnimi očmi videti. Ljubezen ni emocija, saj je tudi tam kjer so najmanjše emocije ali nikakršne. Ljubezen ni neko lepo sanjarjenje, niti ni zaljubljenost, ljubezen se ne da dokazati. Ljubezeni ne moreš ustvariti-skreirati niti ji zapovedati da je tu in sedaj.

Ljubezen je zaupanje, da me nekdo ljubi. Da bi lahko nekomu zaupal-verjel, da me ljubi, a to pomeni da je v tej osebi ljubezen do mene, potrebujem vsaj nekaj znakov te ljubezni, da je temu tako. Lepa gesta, objem, neko darilo, pozornost, lepa beseda, podpora...Več kot je znamenj ljubezni večje je moje zaupanje v to osebo in te osebe v mene.

V kolikor nam manjka nek znak-vtis, potem je moje zaupanje manjše. Toda tudi v primeru ko si povsem prepričan, da te neka oseba ljubi, ko verjameš da v tej osebi obstoja ljubezen, je v tebi še vedno prostor za dvom, za strah da se nisi zmotil, kot strah da te ljubljena oseba lahko preneha ljubiti ("Vse se spreminja"). Še posebaj, če je dovolj znamenj, da te oseba ne ljubi, čeprav so prisotni tudi znaki da te ljubi, tedaj postaneš zakompleskan in negotov.

In na koncu ti itak preostane samo še verjetje, da te oseba ljubi ali ne ljubi. Končno odločitev zaupanja ali ne zaupanja v ljubezen moraš narediti sam. To zadnjo odločitev ne more namesto tebe narediti nikakršen znastveni dokaz, nekakršen eksperiment, nikakršna človeška gotovost. To je vedno tvoja/moja odločitev.

No, samo takrat ko odločiš da zaupaš da obstoja ljubezen v drugem človeku do tebe, jo lahko začneš doživljati, v nasprotnem ne. Samo ko se ji predaš, jo začneš doživljati("Predaj se srce"). V kolikor se odločiš, da ne zaupaš da v drugemu obstoja ljubezen za tebe, tedaj si se pred njo zaprl/zaprla in nikdar je ne boš doživel.

Tako je isto v sorazmerju do Stvarnika naše duše. Dokazi o božanskem obstoju so znamenja njegove prisotnosti, to so znaki njegove navzočnosti, ki te lahko prepričajo da On je in se lahko naravnaš na Njega, mu zaupaš in s Njim komuniciraš. Toda zlo okoli nas, trpljenje nedolžnih, korupcije, iskoriščanja, krivičnost v človeških srcih, katastrofe, vojne, občutki osamljenosti in praznine, depresije, samomori, obup so doživetja, ki nas običajno pripeljejo do sklepa, da Boga ni.

Zaupanje ali vera, je osebno notranje stališče človeka a ne znastveni, logični, matematični rezultat. Vera-zaupanje je opredelitev za nekoga. Kot enega človeka izbereš za svojega prijatelja ker mu zaupaš a drugega ne, je prav tako v sorazmerju ti-Stvarnik. Vera v Stvarnika-Univerzalni Um-Eno ne ustvarj, niti si ne izmišlja Boga in negacija Boga prav tako Boga ne eliminira.

Prav tako je povsem zagotovo, da mora imeti človek razlogov da je moralno notranje prepričan da Bog je, da bi lahko z Njim komuniciral. Svoboda človeka mora delovati na temelju argumentov. Ti argumenti so lahko emotivni, razumski, intuitivni ali globoke človeške narave. Včasih nas v našem življenju lahko trpljenje pripelje v verjetje, da Bog je.

Nekoč je dvomljivec vprašal Devendranatha Tagoreja:
"Vedno govoriš o Bogu-Stvarniku, toda ali lahko dokažeš, da Stvarnik sploh obstaja?"
Deverndranath je s prstom pokazal proti svetlobi in odgovoril:" Ali veš, kaj je to?"

"Tisto tam svetloba," je odgovoril dvomljivec. "Dobro, toda kako več, da je svetloba?"

"Saj jo vidim," je odgovoril mož, "in mi zatorej tega ni treba dokazovati."

"Dobro," je nadaljeval Modrec, "tako je z obstojem Boga. Sam Ga vidim v sebi in zunaj sebe, v vsaki in skozi vsako stvar. Zato ne potrebujem dokaza."

Nadaljeval je:" Dokler je še čebela izven cveta lilije in še ni okusila sladkost njenega nektarja, se spreletava okrog cvetlice in povzroča glasen, brenčeč hrup. Toda, čim je notri v cvetu, tiho srka nektar. Dokler se nekdo še prička in razpravlja o verskih naukih in dogmah, še ni okusil nektarja prave Vere."

"Zato: Bodi tih in razumi. Kjer koli se pojavi Večno Bitje s svojo Svetlobo, je naša svetilka nepotrebna. O, ubogi ljudje, ki mislijo, da usmiljenja vredna svetilka človeškega razumevanja daje več svetlobe kakor čisti sijaj Božjih zvezd."

Ostajata dve polji življenja. Eno je bivališče človeka v njegovem padlem stanju, drugo razkriva popolnost in božanskost večnega življenja. V prostoru in času obstajata obe polji istočasno, tukaj in zdaj. Človek ne more prebiti meje s svojim lastnim "egom". Dostop do Prvotnega Polja večnosti je v naši nesmrtni duši. In prav to dušo je treba v trpečem človeku prebuditi in jo nahraniti pri Izviru luči.

Ko so Jezusa vprašali, če je Kristus, je odgovoril:
"Povedal sem vam, pa ne verjamete. Dela, ki jih opravljam v imenu svojega Očeta, ta pričajo o meni. Toda vi ne verjamete, ter ne pripadate mojim ovcam. Moje ovce poslušajo moj glas in jaz jih poznam in mi sledijo. In jaz jim dajem večno življenje in nikoli ne bodo poginile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vsega in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. Jaz in Oče sva eno." (Janez, 10:25-30)

V tem besedilu iz Janezovega evangelija se razodeva Očetovo Vsehotenje po "Sinu", ki je Kristus, Svetloba, ki sije nad vsem, Božanska modrost in Sveti Duh. Kdor lahko prepozna razodevanje te Svetlobe, lahko prepozna razodevanje Očeta-Stvarnika. Kdor je pokoren kozmični volji in kdor se giblje z in v tej Svetlobi in Ljubezni, je učenec-bojevnik Svetlobe. V svojem očiščenem srcu more potem slišati Kristusov glas, ki ga želi vrniti kot "izgubljeno ovco" v enotnost tega, kar je mišljeno z "jaz in Oče sva eno."

Povprečna razklana zavest-"nizka zavest" ne pozna Kristusove enotnosti z Očetom-Stvarnikom kot Duhovnega Sonca niti Kristusa v svojem lastnem srcu. In zaradi tega razklana zavest išče dokaz in sprašuje, če je Jezus izven Kristusa in v njem. In seveda z odgovorom ni zadoljna.

Kdor je že dospel na mejo svoje razklane zavesti in lahko izkusi Svetlobo te nove zavesti, ve, da je bil izvlečen preko omejitve starega in da sme sedaj začeti s povsem novim razvojem. Otem procesnem koraku se je že veliko pisalo in modrovalo. Vendar pa je čas za opisovanje in razglabljanje že mimo. Okoliščine na naši zemlji se zelo hitro spreminjajo.

Gostota snovi je dosegla svoj višek in vso človeštvo se soočamo s potrebo po popolnoma novi višji zavesti! V nas ljudeh mora biti prebujena Kristusova Luč, ki mora z nas strgati oblake sebičnosti, te globalne sebičnosti, ki smo jo priča v vse večjih količinah in jo občutimo na lastni koži.

Kristusov atom duha v nas ljudeh se mora združiti z Duhom: jaz-nesmrtna duša in Oče-izvirni Duh morata spet postati eno. Potem se lahko duh spet povezuje z dušo, ki je postala povsem dovzeten organ. Božanski duh se lahko razkriva s pomočjo nesmrtne duše in tako lahko človek vstopi v proces preoblikovanja, da jo lahko privede do dobrega konca.

Čim Duša in Duh stopita v Eno in človek o tem priča, ga bodo napadli tisti, ki nočejo ali ne morejo osvoboditi nesmrtne duše in zato ne zmorejo prepoznati Duha. Zanje ostaja to notranje stanje življenja gola teorija, ki se ne da dokazati. In prav ti se oprijemajo na vso moč posvetnega življenja in hočejo z njim uničiti Svetlobo. Taki imajo v sebi še "kameno" srce, močan "ego". Toda vsi ti bodo v nekem trenutku opazili, da so privedli sebe v nenavaden konflikt.

Kdor je jetnik svojih lastnih prevar, običajno prenaša svojo neumnost na svoje lastno energijsko nebo. Tam oblikuje oblake misli, ki njegovo zavest še kar naprej mračijo, dokler ni v nekem trenutku v popolni temi soočen z izbiro ali naj se prebije k Svetlobi ali pa utone v svojem lastnem slepilu.

V primeru, da ne najde izhoda, potem razdvojenost v njem doseže svoj višek. Disharmonija narašča. Zavest se mu vedno bolj razkraja. In prav kot se ranjena žival najprej bori proti svojemu rešitelju, tako se človek, slep in ujet v strah in bolečino, obrne proti proti svojemu odrešeniku. Toda ranjena žival opazi, da je njen rešitelj zaupanja vreden in se mu končno zaupa. Človek pa, ki je ranjen v srce, se bori in prepira z vso močjo razsodnosti, zato da bi se rešil.

Obstaja ta rešilna moč, ki pomaga človeku. To je božanska ali življenjska moč, ki jo lahko vsak človek sprejme vase. Ko se nas v srcu dotakne smo z njo ves čas in pod Božaskim vodstvom ter zaščito.
Lep pozdrav in vse dobro,
Miran.

[ Odgovori na to | # ]