Najlepša hvala vsem za prijazne besede. Vesel sem, da so vam moje pesmi všeč in sedaj mi res ni žal, da sem jih izkopal iz »naftalina«, potem ko sem že misli, da bodo za zmeraj ostale neobjavljene. Med njimi je najmlajša stara najmanj 8 let, najstarejša pa verjetno že skoraj 20 let, torej še iz srednješolskih časov. Ne gre torej za reinkarnacijo, prej bi rekel, da bolj za neke vrste »resurekcijo«. Pesmi so povečini napisane v znanih pesniških oblikah, na način, ki bi se mu lahko reklo prej garanje, kot pa izbruh iz trenutka navdiha. Zato se mi je zmeraj zdelo, da sem bolj rimar, kakor poet. Forma je bila zame izziv, ki je bil pogosto močnejši od čustev. So pa pesniške oblike že v osnovi zasnovane tako, da te vodijo, če upoštevaš osnovne zakonitosti, tudi do boljšega izraza tistega, kar čutiš.

Na zalogi imam še kak ducat ali dva pesmic iz sicer dolgega boemskega obdobja, ki bi ga lahko označil kot eno samo trpljenje mladega Wertherja (na srečo brez zadnjega dejanja). Tisti časi so že zdavnaj mimo, ostal pa je bled, a včasih vseeno malo nostalgičen spomin, ki sem se ga namenil deliti z vami na Pozitivkah.

Še enkrat hvala


Žalostni Gad (danes bolj vesel kot žalosten, a na žalost zato tudi z manj navdiha)

[ Odgovori na to | # ]