| (Gledališki igralki Emi Starčevi)
 Točajka svetlobe s sončne pečine,
naslonjena duša na korenine teranove trte,
je krilila kot ptica na duhovnem drevesu,
utelešena v neskončnost preseganja
z vsemi obrazi, podobna oblaku,
ki ga nosi srce čez kraške gmajne v svet.
Zaigrala je resnico večne izročenosti
mogočnim močem usode
in iz globine svojega razgaljenega srca
je z vedrom zajemala izbrušene like svoje igre
pod sojem odrskih luči,
govoreča z gibi, pogledom in glasom besed –
lux in tenebris umetnosti, ko pade zastor.
Bila muza temperature življenja,
ki žge in prešine kot moralni zakon v srcu.
Med razmetanimi stoli in kulisami
odmeva krik, da stvarnik ni mrtev
in da nebo ni prazno.
V hrupnem snu so jo gnale neznane sile
čez strašno brezno tragedije,
ki iščejo svojo mitično mater
in mnogotere podobe sveta,
žrtve divjih ljubezni in strasti.
Gledalci v parterju gledališča
pijejo po kapljah opojni napitek
iz kipečega vrelca podob in besed,
ki se vraščajo v stanje svetlobe neba.
Poljubljala je slečena telesa in spreminjala svet.
S svojim odigranim likom je lomila kamnite
oblike Krasa v sebi, izjokala ruj,
dramila sugestivne občutke z gibom in besedo.
Kadar je igrala, se je vedno malo spremenila
in umirala, ko je odkrivala človeške obraze,
razgrinjala maske, vzdigovala veter,
plapolala v svojih igralskih kostumih
in prebujala čute skrivnostna in božanska,
precejala trenutke skozi neponovljive fragmente
z vzponi duha, podrejena težki resničnosti,
med sprožanjem zapletov in razpletov
v veri, da pripadamo nenehnemu kroženju.
nikoli dovršene igre življenja.
Odrske luči so ugasnile
in odbila je ura, ki se ni mogla ustaviti.
|
NE ZAMUDITE
Pod sojem odrskih luči
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 11. julij 2006 @ 13:48 CEST
več o Emi Starčevi preberite v prispevku na Pozitivkah "Gledališka igralka Ema Starc". Primorci bomo kmalu lahko brali posebno številko Primorskih srečanj, posvečeno igralki.
Mariborčani, Ema Starčeva je bila tudi vaša igralka, saj je igrala dolga leta pred drugo vojno v Mariborskem narodnem gledališču in se jo starejši krajani sigurno spominjate. Umrla je leta 1967 in je pokopana v Mariboru.
EMA STARC – PODATKI O GROBU
POKOPALIŠČE POBREŽJE , ULICA 14. DIVIZIJE ŠT. 14, 2000 MARIBOR
M/I-C- 5. VRSTA, 12 GROB, RAČUNALNIŠKA 120.
Lepo bi bilo, če bi kdo iz Maribora prižgal na igralkinem grobu svečo in položil na grob kakšen cvet.
S hvaležnostjo
Tatjana Malec
Pod sojem odrskih luči
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 11. julij 2006 @ 14:07 CEST
Ema Starc je do druge svetovne vojne odigrala nad 120 srednjih in velikih vlog ter nastopala tudi v opereti. Iz njenega bogatega repertoarja velja omeniti naslednje: iz slovenske dramatike je odigrala Francko in Lužarico (Kralj na Betajnovi), županjo in Jacinto (Pohujšanje v dolini Šentflorjanski), Grudovko (Za narodov blagor), Geni in Minko (Hlapci) Pepino (Školjka), Jelisavo (Veronka Deseniška), Barbaro (Celjski grofje), Vano (Primorske zdrahe), Klopčič (Mati) in Rutarico (Bor, Raztrganci). Iz sveta dramatike je odigrala: Kraljico (Hamlet), Violo in Olivio (Kar hočete), Katarino (Ukročena trmoglavka), Milfordovo (Kovarstvo in ljubezen), Marijo Stuart in Jady Chiltern (Idealni soprog), Nastjo Filipovno (Idiot), baronico Castelli (Glembajevi), Dojilijo (Romeo in Julija), Frosino (Skopuh), Filamiato (Učene ženske), Ano Andrejevno (Revizor), naslovne v Ani Christie, Mirandolini in Vasi Železnovi, Hano (Via mala). Z gledaliških desk se je poslovila s Starko (Ionesco, Stoli). Ema Starc je ustvarila številne temperamentne in naravne like, kasneje pa so ji ustrezale zlasti karakterne vloge. Igrala je tudi v filmu Veselica, 1960. leta, po noveli Bena Zupančiča. Ema Starčeva je bila pomemben lik v slovenski kulturi, zato ne sme ostati prezrta in je treba spoštovati spomin nanjo tudi s pripravo stalne razstave s številnimi fotografijami in dokumenti, ki jih je izročil njen sorodnik dr. Franc Jerkič Občini Sežana.
Iz njenega življenja naj omenimo, da je hči Jakoba starca iz Sežane in matere Terezije Breščak, iz Dobravelj pri Ajdovščini. Šolo je do l914. leta obiskovala v Vipavskem križu, njeno nadaljnje šolanje pa je bilo zaradi vojne neredno: eno leto v samostanu v Škofji Loki, dve leti zasebno v Gorici, eno leto v Zavodu »Vesna« v Mariboru. Strokovno se je kasneje izpopolnjevala na Dunaju in v Italiji, govorno tehniko pa pri M. Šarčevi. Ob nemški zasedbi Maribora je odšla v Ljubljano k Drami, kmalu nato pa v partizane in se vključila v osrednje partizanske skupine, od 1944. leta v SNG v Črnomlju. Od leta 1945 do leta 1959 je bila pri Slovenskem narodnem gledališču v Trstu.
Tatjana Malec