Točajka svetlobe s sončne pečine,
naslonjena duša na korenine teranove trte,
je krilila kot ptica na duhovnem drevesu,
utelešena v neskončnost preseganja
z vsemi obrazi, podobna oblaku,
ki ga nosi srce čez kraške gmajne v svet.
Zaigrala je resnico večne izročenosti
mogočnim močem usode
in iz globine svojega razgaljenega srca
je z vedrom zajemala izbrušene like svoje igre
pod sojem odrskih luči,
govoreča z gibi, pogledom in glasom besed –
lux in tenebris umetnosti, ko pade zastor.
Bila muza temperature življenja,
ki žge in prešine kot moralni zakon v srcu.
Med razmetanimi stoli in kulisami
odmeva krik, da stvarnik ni mrtev
in da nebo ni prazno.
V hrupnem snu so jo gnale neznane sile
čez strašno brezno tragedije,
ki iščejo svojo mitično mater
in mnogotere podobe sveta,
žrtve divjih ljubezni in strasti.
Gledalci v parterju gledališča
pijejo po kapljah opojni napitek
iz kipečega vrelca podob in besed,
ki se vraščajo v stanje svetlobe neba.
Poljubljala je slečena telesa in spreminjala svet.
S svojim odigranim likom je lomila kamnite
oblike Krasa v sebi, izjokala ruj,
dramila sugestivne občutke z gibom in besedo.
Kadar je igrala, se je vedno malo spremenila
in umirala, ko je odkrivala človeške obraze,
razgrinjala maske, vzdigovala veter,
plapolala v svojih igralskih kostumih
in prebujala čute skrivnostna in božanska,
precejala trenutke skozi neponovljive fragmente
z vzponi duha, podrejena težki resničnosti,
med sprožanjem zapletov in razpletov
v veri, da pripadamo nenehnemu kroženju.
nikoli dovršene igre življenja.
Odrske luči so ugasnile
in odbila je ura, ki se ni mogla ustaviti.
Točajka svetlobe s sončne pečine,
