Piše: Aurigo

Ezofest
Tekst pišem zvečer po ezofestu, nabasan z energijami krišnovcev, gongov, oriš in Petra s. ter kolegiuma ali festivalne dvorane. Ko srečam Petra ob stojnici, se samo zlijejo energije. Šivin kamen. Kakor da se gleda pred bizantinskim mozaikom Krista. Samo prikimava si. V pozdrav. Povprašam ga, v katero sekto sodi in mi odgovori: »V sekto rockn rolla.« Njegovemu odgovoru se zasmejim. Vmes ples oriš. Gledam punco, ali se bo vseeno odločila odplesati svoj ples z energijo. Dolgo vzdrži do predzadnje invokacije božanstvom, ko jo že zagledam, kako leži na tleh. Pristranost in prevzetnost in potrpežljivost.

Dvakrat se me dotaknejo energije yurobskih bogov, a premalo, da bi me odneslo. Te energije zadostujejo samo za to, da ti polepšajo to, sedanje življenje. Premalo za odrešitev. Pred kakšnimi tremi meseci sem šel čistit akademski kolegij. Ne zaradi ezofesta, ampak zato, ker sem tam preživel par mesecev v svojih študentskih letih. V akademski kolegij so me poslali živeti na pomožno zmajevo črto. Takrat sem čistil, pobiral energijo, ki sem jo tam pustil in oplajal to zmajevo črto, ki teče potem naprej na cerkev svetega Jurija v Tacnu. Tudi kasneje, ko sem se preselil v Ljubljani – po poti usode, me je usoda vrgla na zmajeve črte. Recimo na Marijino črto, ki teče skozi študentovsko naselje v Rožni dolin. Je bil le splet naključij, ki jih sedaj ozaveščam.


Vrnimo se k zmajevim črtam na Koroškem. Že štiri leta nazaj, potujem po avstrijski Koroški. Zadnje tri leta vedno spomladi, kakor zeleni Jurij. Ki se sliši iz Magnificove pesmi kot:

Došel je došel zeleni Jura,
nosil je nosil ……

Da se obudi pomlad.
O pomenu Juriju in njegovem hodu skozi leto si lahko preberete v knjigi hrvašega akademika Belaja. Belaj poučuje na filozofski fakulteti v Ljubljani, a tudi na vatikanski univerzi. Jurij obstaja tudi kot staro slovansko božanstvo Jarilo, ki se je inkorporiral v krščanstvo kot sveti Jurij. Hod skozi leto je prinos pomladi, vegataciji ali ponovni oživitvi matere Zemlje. Nekoč, se je spomladi kmet sprehodil čez svoja polja, da je oživel vegetacijo. Celo dol so se dajali spomladi, na polju, njivi, da bi oživeli in transformirali rodovitnost – zemlje. Sveti Jurij izmišljeni krščanski svetnik, ki ubija zmaja. Dejansko je povzet iz enih starejših običajev iz Armenije oziroma sedanje Turčije, kjer poznajo zmaja ali kipe zmajev stare več kot štiri tisočletja.

Avstrijska Koroška nekdanja zibelka slovenstva. Kaj vam lahko dodam v tem času. Dodam vam lahko velikonočni tek po treh gorah oziroma štirih gorah, ki jih dobro etnološko opiše V. Nartnik. Upam, da bom sposoben v enem od naslednjih let, ta tek tudi sam udejaniti, ta krščansko-poganski tek. Začne se nekako takole ob polnoči, (gore svetega Lovrenca) oziroma od Krištofove gore (Christofberg), Magdalenski gori ali Štalenski gori (1059 m) in se zaključi v 24 urah na Šenturški gori ali Ulrichsbergu (1022 m), kjer je bilo nekoč svetišče Minerve.
Pred nekaj meseci sem si pridobil celo zemljevid avstrijske Koroške ali zemljevid Koroške – Javne dvojezične Ljudske šole v Koroški občinah. Na njem je zapisano: »Zemljevid niste dobili, da bi ležal lepo čist v predalu!« Po tem potovanju se je vrnil ne samo popisan, ampak tudi raztrgan. Dan pred prvoaprilskim odhodom sem ga ponovno pregledal in preštudiral kraje, kamor sem bil namenjen, sicer iz dodatnega razloga, z namenom obiska gore in gradu Visoka Ostrovica (Hochosterwitz). Zakaj? Po nekaterih podatkih naj bi se na tej gori nahajalo svetišče, posvečeno (venetskemu) bogu Belinu. Zgodbe O Belinu ali knjigo Kdo je ukradel boga Belina, je napisal slovenski zamejec iz Italije. Kupite jo lahko v knjigarni Kenguru. Zagledal sem se tudi v znamenje ali sliko na znamenju, ki je na sliki zemljevida. Slika prikazuje Marijo, ki stoji na nebu, na oblaku, pod njo je stavba, iz stavbe proti oblaku pa se vije mavrični lok. Ko sem to sliko gledal, še nisem projeciral stvari, ki se bodo zgodile naslednjega dne.

To jutro se izognem vsaj dveurnim vajam ob koncu vikenda. Samo očistim zgornje dihalne poti in zmolim običajno jutranjo molitev k Bodisatvi Manjušriju:
….OM A RA PA TSA NA DHI, OM A RA PA TSA NA DHI, OM A RA PA TSA NA DHI, OM A RA PA TSA NA DHI…
s sijajem svoje modrosti, o Sočutni,
razsvetli temo, ovijajočo mojo zavest;
razsvetli mojo inteligenco in modrost…
eno najlepših molitev, ki so jo prejel.

Na meji čez Jezersko me še pričaka sneg, potem se spustim v dolino. Pred Krištofovo pečino, ki se dviga nad reko Belo, se ustavim, da poslikam Kristonosca na veliki skali. Nekoč moram obdelati kult svetega Krištofa. Tik pred deveto uro se ustavim v Železni Kapli pred cerkvijo. Za k maši se že nabirajo ljudje, tako, da ni nič z mojimi fotografijami svetega Mihaela, ki stoji na oltarju. Čez cerkev teče Marijina zmajeva črta. V tem jutru je v Železni Kapli ozračje kakor, da bo eksplodirala zmajeva črta. Svež rezek jutranji zrak, ki ga oplemenitijo ionski delci iz reke Bele, ki teče kakšnih dvajset metrov stran od cerkve. Še skok do Marije v Trnju v Železni Kapli, čez katero teče Jurijeva zmajeva črta. Odpravim se naprej in se ustavim v Žitari vasi ali Sittersdorf. Čez cerkev, v katero je vzidan rimski spomenik, teče Nikolajeva zmajeva črta. Skok do Šentvida v Podjuni. Čez cerkev oziroma znamenje teče Jurijeva črta. Na znamenju je slika Kristusa, nad katero je napis: »Dopolnjeno je«. Dopolnjeno je leto Gospodovo.

Naprej proti Škocjanu. A še prej ponovno obiščem Grabaljo vas, kjer stoji omfalos ali popek sveta. Poleg Grabalje vasi je golf igrišče. Pred popkom sveta se ustavim in poslikam svetopisemskega Daniela z levi. Na drugi strani je Marija z detetom, odeta v rdeč plašč z zvezdami. Peš skočim do cerkve svetega Daniela (ŠentDaniel), ki leži na hribčku nad omfalosom. Čez cerkev teče Jurijeva zmajeva črta. Okoli cerkve je pokopališče in na nagrobnikih so še vedno slovenska imena.

Škocjan ali St. Kanzian. K stari cerkvi je prizidana nova cerkev, dejansko se spajata. Energijo začutim vzadaj na vzhodni strani stare cerkve, pri oltarju. Lep kip v rdeče oblečene Marije z žezlom v desni roki in detetom v levi roki. Prva dobra metafora žezlo v desni roki in dete v levi roki. Čez cerkev teče pomožna zmajeva črta. Tudi tukaj je začutiti, kakor da bo vsak čas eksplodiralo. Nato še do cerkvice, ki stoji na hribčku nekaj metrov nad cesto, kjer tudi teče pomožna zmajeva črta, vendar je ni toliko čutiti energijsko. Zatem do Horce pri Škocjanu, stara gotska cerkev. Zaklenjena, vendar skozi ključavnico pogledam v notranjost cerkve. Cerkev svetega Pankracija. Leži na Mihaelovi navpični zmajevi črti. Tukaj bi se dalo živeti. Je skorajda kakor v raju. Potem nazaj v en kraj ob Dravi, kjer je moja milost. Tu se vedno ustavim, ko grem po tej poti. Ozračje pred cerkvijo je nebeško. Čez Dravo v Tinje. Velika cerkev, izpod cerkve dvojezična šola, a vse naokrog govori nemško. Čeprav je cerkev v Tinjah postavljena na hribčku, po mojih merilih ne gre čez njo zmajeva črta. Zmajeva črta gre nekoliko nižje čez naselje kakšnih 300 metrov Jurijeva zmajeva črta, a nimam časa preverjati in se odpeljem naprej. Preko avtoceste in hitre ceste, ki se zaseka v naravo. Nad njimi stoji Virna vas. Le od kod to ime? Čez manjšo cerkvico, ki je bila zgrajena leta 1626, teče Mihaleova zmajeva črta. Tudi tukaj je skorajda kakor v raju. Čez Vabnjo vas naprej v Slovenji Šmihel ali Sant Michael ob Gurk (Krki). Na hribu se dviguje cerkev svetega Mihaela, ko pridem v cerkev, me vseka od elementala, nekdo je nekaj pozabil. Cerkev je bila zgrajena leta 1366.

Potem čez glavno cesto St. Filippen, tukaj je povsem nemška oznaka kraja. Čez cerkev svetega Filipa teče vodoravna Marijina črta. Ustavim se v Mostiču ali Brücklu. Na levi strani je na vrhu hriba zapuščena gotska cerkev. Vse je ograjeno, a na mojo srečo odprto. Okoli cerkve naberem regrat po pomožni zmajevi črti, ki ga veselo zmažem zvečer. Cerkev je prazna, z izpraznjenim oltarjem. Verjetno so vse preselili v drugo cerkev v Mostiču, ki je zelo lepo vidna, čez njo poteka tudi pomožna zmajeva črta. Čez središče Mostiča pa teče Jurijeva zmajeva črta. Točno tam, kjer je križišče cesta in kjer se cesta odcepi za Hüttenberg ali Harrerjev rojstni kraj. Naslednji dan izvem, da bo v Huttenbergu v mesecu maju Dalaj lama odprl tibetansko univerzo. Pred Veliko Ostrovico leži manjša vasica sveti Martin čez cerkev svetega Martina gre Marijina zmajeva črta in se potem vije izpod Velike Ostrovice. Ko pa pridem na parkirišče za grad Ostrovico, pa manjše razočaranje. Dostop do gradu je zaprt. Čeprav je bilo zapisano, da je grad odprt od aprila naprej do jeseni, čez vhod stoji plastična zapora. Več nasmukanih turistov z dolgim nosom vidim v tistih dvajsetih minutah izpod gradu. Je bilo vse zaman, se sam pri sebi spašujem. Malce naprej od Velike Ostrovice leži dvorec NiederOsterwitz, ki je v zasebni lasti. Čez njega teče navpična Mihaelova zmajeva črta. Ura je že pol treh. Počasi imam vsega zadosti. Pogledam na zemljevid in načrtujem postanke Šmihel ali St. Michael am Zollfeld, Škofjem dvoru in Šentomažu.

Cerkev v Šmihelu obnavljajo. Izpostaviti je potrebno, da je to zame eden najlepših krajev na Koroškem. Tudi tukaj bi lahko živel. Poslikam svetega Mihaela nad hudičem in se odpravim proti Škofjemu dvoru. Zaradi nepazljivosti zavijem na Štalensko goro. Tukaj se bom popravil, če sem kdaj kaj napačnega napisal. Čez naselje Štalenske gore teče pomožna zmajeva črta. Čez cerkev na vrhu Štalenske gore (Magdalensberg) ali cerkev svete Magdalene pa tudi teče pomožna zmajeva črta. Ustavim se še pri cerkvici v Šmartinu pri Škofjemu dvoru. Čez cerkev teče Jurijeva zmajeva črta, malo višje pa leži gradič Freudenberg, kjer teče pomožna zmajeva črta. Izpod dvorca Freudenberg si je nekdo že postavil mogočni hiši na zmajevi črti. Kako nekateri zavohajo stvari… Na cerkvi v Šentomažu je ponovno vzidan, na zvoniku rimski relief, čez cerkev pa poteka pomožna zmajeva črta. Potem odkrijem še eno malo čudežno mesto, ki sicer izgleda zelo zanemarjeno. A čez njo teče Marijina črta in naj ostane zaenkrat skrivnost. Ustavim se še v Pokrčah, ki je že del Celovca. Pri manjši cerkvi, le malo naprej teče navpična Mihaelova zmajeva črta. Že nekajkrat sem pomisli, da bi se odpravil v Žihpolje ali Maria Rain, kjer stoji velika Marijina romarska cerkev z dvema zvonikoma. Nič me ni vleklo. Danes je bilo tudi to izpolnjeno. Po mojem načrtu ne leži ali teče nobena zemeljska zmajeva črta čez cerkev. Izpod cerkve je velika novogradnja. Verboten. Zasebno zemljišče. Zunaj dva para, ženski okoli 35 do 40 let se veselo smejita in komandirata dogajanja. Polni same sebe. Ja tako je, vse se okoli žensk vrti in ženske vrtijo svet, moški pa okoli njih drvijo, kakor mladi bikci, ne telički. Spuščajo se prve deževne kaplje. Med vožnjo proti Ljubelju med tistimi kapljami imam občutek, da se bo vsak čas pojavila. Če se ne motim, je bilo vremensko stanje nekaj podobnega tudi pri mojem zadnjem obhodu.

Vzamem si še čas za ogled brezjanske bazilike. Ura je dobro čez pet popoldne, pa še vedno gneča na parkirišču. Pred podobo Marije sedim kakšnih dvajset minut. Dela, a ne tako močno, kakor ve včasih. Ljudje po kolenih hodijo okoli oltarja Marije. Po krajšem opazovanju zaznam, da je nad oltarjem postavljena kupola. Šmentana gora, tolikokrat sem bil že tukaj, a tega nisem zaznal. Z nekakšnim nepopolnim, mešanim občutkom se odpravim proti Ljubljani. Je bila pot zaman? Ali sem kaj opravil? Ali pa le zopet zapravljam denar. A odgovor dobim takoj, ko zavijem na hitro cesto. V zraku je čutiti tiste negativne ione, kakor, da se odpira še en vzporeden svet.

Pogled mi zaplava na levo proti Brezju. Nad naseljem se vije lok mavrice. Ustavim avto na obstranskem pasu hitre ceste. Pobrišem še dve sliki v fotoaparatu ter naredim par posnetkov. Mavrice nad Brezjami in s soncem obsijano Brezje.

The rainbow looks like a giant bridge or gate and has been called the "Gateway to Heaven." In Greenland the rainbow is the hem of God's garments. The Samoyeds, a Siberian Mongolian people, and the Cherokee People say it is the hem of the Sun God's coat.
Mimo mene drvijo avtomobili, jaz pa slikam iz avtomobila in na nobeni sliki ni avtomobila. Vse zgrešim. Vem, da si z menoj. In da ta pot ni bila zaman. Lok mavrice pa me spremlja vse do gozdu nad sotesko Peračice.

Po ezofestu v spanju sanjam, da letim okoli fascinantnega gradu. Potem zavijem v notranjost, med hodniki ob stenah visijo kače. Pridem do velikega prostora. Pred menoj je mož. Na tleh je vzidan na tla svetleči znak. Ognjeno rumene barve v liku človeka. Sklonim se in se ga dotaknem z roko, čeprav v sebi vem, da tega ne bi smel narediti. Glava mi postane rdeča in začne utripati v tej barvi okoli mesta, kjer je ajđna čakra. Na mestu ajna čakre pa mi sveti rumenkasto zlat kamen….. To je verjetno igra uma na ritual oriš preden se začne ples.

Ley line, dragon line, zmajeve črte, St. Michael line, St. Mary line, Austria, Koroška, Karnten, Carinthia, Štalenska gora - Magdalensberg, Železna Kapla, Mostič – Brückl, Šmihel - St. Michael am Zollfeld, Žihpolje - Maria Rain, Brezje.