Zahvala avtorju tega članka in zahvala Mici za komentar, ki je vreden vse naše pozornosti. Se bom navezal kar na komentar, ki je prikazal vso problematiko sedanjega trenutka v Sloveniji in v svetu.

Smo enakovredni?
Če dobro pogledamo v situacijo na našem planetu, bomo slej kot prej opazili močan vpliv dobe Vodnarja, ki se kaže v želji, da bi bili vsi ljudje enakopravni. Vsakdo je avtoriteta samemu sebi, vsakdo ima enake pravice in seveda enake dolžnosti kot vsi ostali. Načeloma smo torej vsi ljudje enakopravni.

Tako je o splošnih človekovih pravicah določila Organizacija združenih narodov. To so pogoji, ki omogočajo "človeka vredno življenje". Načelo: "Veljam prav toliko kot drugi in sem povsem normalen človek", pa ima za posledico poseben pojav. Tako današnji učitelj med poukom vedno težje postavlja učencem zahteve zgolj z uporabo svoje avtoritete (kar smo priče dogodkov na srednji šoli v Domžalah), ampak se mora učiti, kako ravnati s svojimi učenci.

Vsiljeno spoštovanje do "starejših" in "velikih" ne velja več, velja le še medsebojna pozornost in priznanje. Tudi v odnosih med spoloma se vedno bolj kaže zahteva po enakih pravicah. V nekaterih državah ženske vse pogosteje terjajo pravico enakopravnosti in samostojnosti, drugje pa so moški na vrsti za emancipacijo.

Vsaka skupina ljudi skuša uveljaviti lastne poglede, pravila in vrednote. Vendar - mar ni to že znamenje nekega povsem novega časa? Ali pa gre le še za nadaljni obrat kolesja nasprotij in bomo čez nekaj stoletij obtičali na istem mestu, kot smo danes? Koliko je vredno načelo enakopravnosti v dejanskem življenju?

Tukaj pri nas? V Evropi, Srednji Aziji, Afriki, Južni Ameriki ali v Vzhodni Evropi? Mar ni ravno enakopravnost pokazatelj kakovosti človekovega življenja na Zemlji? Saj je vendar vsak človek edinstven, drugačen od sočloveka. Je bitje, posameznik s posebnimi lastnostmi in ne klon nekega robota. Kako bi torej različna bitja mogla kdajkoli enakopravno sobivati?

Mnogo današnjih družbenih struktur je osnovanih hierarhično, tako tudi večina organizacij in podjetij. Običajno jih vodi majhna skupina ljudi, ki jo sestavljajo idejni vodje in načrtovalci. Pod njimi je srednja, izviršilna skupina, ki se v določenem času vzpne v vrh in ki jo sestavlja široka množica delavcev in uslužbencev. Struktura ima obliko piramide. Kadar je piramidna struktura harmonična in usklajena v dobro vseh sodelujočih, takrat deluje optimalno. Če pa je spodnja osnova preširoka in vrh prenizek, takrat ljudje bedno živijo, ko namreč manjka vrh, nastane kaos.

Če si malce ogledamo indijski ssitem kast, bomo videli da je imel sprva duhovno zgradbo. Od silnic, ki so tekle skoznjo, so lahko vsi udeleženci prejemali največjo mero razpoložljivih moči. Vrh je prestrezal Svetlobo in modrost in ju posredoval spodnjim ravnem, podobno kot pri koncentričnih krogih, ki nastanejo ob padcu kamna v vodo. Najvišji so bili tisti, ki so bili zaradi svojega notranjega razvoja najbolj dovzetni za Božanske impulze. Sledili so jim svečeniki, ki so imeli nalogo, da od zgoraj prejeto sporočilo uresničijo v svojem življenju in ga razširjajo dalje.

Sledili so verniki, nazadnje pa vsi tisti, ki dotika Svetlobe še niso mogli prejeti ali ga prenašati dalje., saj so jih še vodili podzavestni impulzi in so torej še živeli povsem povnanjeno življenje. V toku mnogih stoletij pa se je sistem kast žal sfrižil, otrdel in danes ne obstaja več v prvinskem pomenu. Raznoliki sloji so sedaj strogo ločeni med seboj, tako da ne more nihče zapustiti svoje kaste. Sprva je imel sistem kast duhovno izhodišče in je vsem udeležencem dajal priložnost za dvig zavesti, kajti vsi so vrhovno vodstvo doživljali kot dobro in zdravilno. Samoumevno je bilo, da je od tod prihajal val moči in modrosti, o čemer poročajo številna stara indijska izročila.

V naši dobi Vodnarja izginevajo vse tiste umetne meje, ki jih je postavil človek sam, torej tudi strukture moči, ki so nastale zaradi razlik v mentalnem razvoju. Vsakdo med nami išče mesto, ki mu pripada, in se zanj tudi bojuje. Čuti, da tako mora biti in ta napor mu jemlje vso energijo. Vsakdo ima drugačne talente in kvalitete. Seveda bi bilo idealno, ko bi lahko vsak človek izkoristil svoje sposobnosti za to, da bi služil družbi. Takšna zamisel je bila osnova za komunizem, sedaj pa je osnova sodobnega kadrovanja v zaposlovanju in vodenju.

V komuzmu, katerega "otrok" sem tudi sam so kvalitete vseh ljudi služile blaginji družbe, v sodobnih podjetjih pa po logiki kapitala, dobička. Tako je današnji človek samo kapital. Svoje sposobnosti mora najbolj izkoristiti, da bi se tako delovni kapital čim bolj povečal. In to tudi največkrat vzrok za konflikte ( demonstracije v Franciji). Na poti do željenih položajev se ljudje poslužujejo prilizovanju (eni jim pravijo "pizdolizniki") hierarhiji nad sabo, ob sebi ali pod sabo pa teptajo vse, kar jih ogroža. Taki gredo preko "trupel".

Konkurenca velja za zdravo načelo. Ljudje se zaradi tega poskušajo neprestano dokazovati in tako hočeš nočeš, postanejo zavistni, kadar nekdo drug zasede delovno mesto, ki bi si ga želei zase. Namesto da bi človek izhajal iz lastne vrednosti in moči, ki mu jih je dala narava, se počuti nepotrjen in manjvreden. Zato skuša ta občutek nadomestiti, izravnati, in tako tlači in izničuje svojo resnično notranjo vrednost. Vodnarjeva težnja po enakosti se srečuje s težnjo po samopotrjevanju, ki pa je vselej na škodo drugih.

Le kako lahko premagamo takšne trdovratne ovire. Kako v sebi najti odgovor, ki bo ubran z zahtevami Vodnarja-Kozmičnega - Kristusa? Edino smotrno je, da svoj omejeni in egocentrični ego damo v sližbo soljudi. Naš predsednik bi temu dejal "Zavedanje". Le neomejena, torej božanska ljubezen lahko premaga samopotrjevanje. Zaradi požrtvovalnega služenja tej ljubezni, ki je Bog sam se v človeku lahko osvobosi božansko počelo. Ta ljubezen ali novo Zavedanje mora postati temelj vsega našega življenja. Le tako in samo tako bo človek našel resnično enost z ljudmi in resnično sodelovanje. Na tej osnovi višje zavesti se bo nato izrazila tudi enakovrednost vseh nas, ljudi.

Da pa bi človek lahko dosegel to točko, mora v svojem življenju zagotoviti svoji duši prvo mesto. Tako lahko naša duša postane vezni člen med Svetlobo duha in osebnostjo ter lahko poskrbi za harmonišno povezovanje vidikov, ki v egoizmu ne morejo nikdar sodelovati. Nova Zavest nikoli ne postavlja v ospredje svoje osebnostne kakovosti. Vedno išče najboljšo pot in najboljše mesto, kje bi človek lahko služil Svetlobi in ljubezni.

Kot pravi Mici, smo bili v prejšnih časih ljudje bolj povezani med seboj.Poznali smo drug drugega in si pomagali. Bili smo odvisni drug od drugega. Ker pa se je naša družba razvijala v industrijsko družbo so se začeli odnosi začeli spreminjati. Tempo novega časa je vse močneje individualiziral zavest in razvoj je dosegel točko, ko človek danes sebe občuti kot ločeno osamljeno bitje. Če naše dušno jedro v nas že deluje, potem človek doživlja to ujetništvo kot neizmerno bolečino, saj se v takih okoliščinah povsem zadušijo in izgubijo človekova celovitost, ljubezen in povezanost z vsem obstoječim!

Vse dokler bo človekovo ravnanje izhajalo iz gonov nižje zavesti jaza-ega, bodo obstajali tudi konflikti, in to v posamezniku in v družbi. Naš jaz je tako ločen od vseh drugih in zaverovan v sebe. Tako v vsakem drugem človeku vidi nevarnost za svoj obstoj. To je naravni zakon tega sveta. Ego ne more nikoli sodelovati z drugimi brez konfliktov in samopotrjevanja, razen če se v človeku prebudi SPOZNANJE, da je potrebno zgraditi drugačno, višjo povezanost.

Sedanje prenavljajoče kozmične sile tega časa so vzrok za razkroj močnih skupinskih občutenj klanov, plemen in podobnih skupinskih tvorb. Preden človek lahko ponovno prepozna svojo povezanost z brati in sestrami v zunanjem svetu, mora svoji zavesti dati priložnost, da se razvije in duša razcveti.

Človek ne more ujeti prave ljubezni, ne more se je naučiti. V trenutku, ko poskuša biti ljubeč, se ujame v sebičnost, in to vedno znova. Povsem usmerjen na ego, na lastne interese išče koristi, ki jih bo dobil iz ljubeznivega ravnanja. Tako kopiči svoje pridobitve, svoje dobitke, a vse to nima prav nič opraviti z božansko ljubeznijo v človeku. Le-ta deluje kot tihi žarek, ki prihaja iz našega srca, in se razodeva toliko, kolikor človek zapušča samega sebe in svoje egocentrične cilje.

Božanska ljubezen je velika gibalna sila, ki deluje v ozadju običajnega človekovega obstoja. Je prenavljajoča energija, ki se ji lahko človek povsem zaupa. Dve sili, valova, dve smeri sta torej, kamor lahko zapeljemo svoj čoln življenja. Lahko še naprej živimo v eg-u, v izolaciji, lahko pa se predamo toku resnične ljubezni, spoznamo, da nas le-ta vsepovsod obdaja, usmerja in varuje. Doživimo enost z izvirom vseh stvari, z Bogom. Skladno s svojim stanjem prepoznavamo resnico lastnega izhodišča.

Da bi lahko mi ljudje harmonično sodelovali med seboj in vsakomur privoščili mesto, ki mu pripada glede na njegovo vrednost, se moramo srečevati na temelju Božanske ljubezni, ki prebiva v seh nas. Svojega bližnjega lahko ljubimo šele takrat, ko ga ljubimo v samem sebi. Najprej se moramo ponovno povezati z Božanskim tokom, saj je le-ta temelj našega življenja. Povezanost z Božansko Prisotnostjo nato omogoči resnično povezanost s soljudmi.

Če se torej povežemo s svojim božanskim jedrnem semenom v naši duši, lahko izkusimo enost, nastalo na osnovi notranjega doživljanja in božanske ljubezni. Odprtost lastnega srca za tišino in milost prikliče božansko delovanje, ki se potem dotika tudi drugih src. Čim bolj se približujemo oživiti Božansko v sebi, tem bolj se povežemo s svojo pravo notranjo naravo, ki je v sebi že popolna in božanska in tako novo stanje izžarevamo s pozitivno energijo v svet.

Ta pritekajočo božanski val je podoben navpični liniji, sili. Sila , ki se izliva je sila ljubezni in se nato širi vodoravno. Obe sili se povezujeta v križ, v katerem se sračata Bog in človek. Vodoravna linija tako služi navpični, oz človek služi Bogu. Tako se naše srce, ki sedaj diha v božanski sili, se čedalje bolj odpira in odraža kakovost naše duše.

Kdor se tako prepusti valovom ljubezenskega vala, se več ne ubada z vprašanjem, ali je njegovo delovanje "dobro" ali "slabo", niti se ne trudi, da bi bil dober alu ljubeč. Živi v predanosti božanskemu, ki ga nosi skozi življenje in je neprimerljivo mogočnejše od njega samega. V srcu takega človeka je neizmerno bogastvo in velika blagost, plemenitost. Ob takšnem izobiljo duhovne ljubezni ne more drugače, kot da svoje bližnje obdaja z razumevanjem in blagostjo pozitivne energije.

Bog je nosilec načrta in voditelj vseh stvari. Človek, ki se giblje z spodbudami ljubezenskega vala, dobi vse svoje pravice, ki mu jih je dal Bog. Tako v svetu najde svoj prostor in lahko sodeluje pri Božanskem delu. Svoje vrednosti mu ni treba dokazovati ali se celo zanjo boriti. Ne! Vrednost človeka, ki v Bogu govori sama zase. Njegova osebna volja in Božanska vsevolja delujeta vzajemno. Tako tak človek ne prikliče več nobene nasprotne sile, tudi soljudi se ne boji več.
S svojim odprtim srcem je tak človek sposoben samoumevne ljubezni do bližnjega, kajti povsem zaupa v prijateljstvo, zvestobo in pomoč soljudi.
Da, "Bog, Ti delaj moje, jaz bom delal Tvoje!". Naš predsednik bi dejal: Gremo naprej.

lep pozdrav vsem in vse dobro,
Miran.

[ Odgovori na to | # ]