POROČILO JAVNOSTI KAJ SE JE DOGAJALO VČERAJ V NOVI GORICI


Včeraj, 23. februarja ob 18. uri je bila v novogoriški knjižnici predstavitev knjige Črni bratje, povest in resnična zgodba Franceta Bevka in Dr. Mire Cenčičeve, s kulturnim programom, ki ga je vodil sin pisatelja Franceta Bevka, režiser Marjan Bevk. Organizator je bila Rodoljubna organizacija TIGR Primorske.

Prireditve se je udeležil tudi edini še živeči črni brat Just Brezigar, ki živi v Mariboru. Prisotnim je orisal delovanje črnih bratov. Zame je bila najbolj pretresljiva zgodba, ki jo je podal Just Brezigar, da so te mlade dijačke vklenili v lisice in jih vklenjene z verigami na nogah peljali po goriških ulicah. Just Brezigar mi je povedal, da je bil sošolec z mojim očetom Ivanom Gašperčičem v Gorici in da sta bila skupaj izključena kot črna brata iz italijanske šole. Razumela sem kako je vse to prizadelo mojo babico Marjuto Grosar Gašperčič, da jo je še mlado po teh dogodkih zadela kap in je v posledici tega umrla 1932. leta.

Predstavitev knjige in prireditev je skalil Tomaž Marušič, nekdanji župan Mestne občine Nova Gorica (1993 -1994) in nekdanji minister za pravosodje (28.2.1997 - 7.6.2000), član Slovenske ljudske stranke s tem, da je uporabil mojega pokojnega očeta Ivana Gašperčiča, črnega brata (1913-1969), z izrekanjem kup neresnic in podtikanj o njem in dejstvih, ki so zapisana v knjigi za ideološko presojo resnične zgodbe o črnih bratih, izpod peresa Dr. Mire Cenčičeve. Morda bi res morali biti določeni dogodki bolj natančno opisani v knjigi, vendar to še ni razlog, da se delovanje črnega brata tako očrni in izreče kup neresnic, ne da bi pobudnik takšnega pamfleta vprašal po dadatnih pojasnilih o virih, ki zadevajo takratno dogajanje.

Jaz se javno nisem oglasila na mučno izrekanje laži in neresnic o mojem očetu v javnosti, da ne bi še bolj pokvarila predstavitve in srečanja, ker prireditev ni bila namenjena ideološkemu obravnavanju posamičnih dogodkov, temveč rodoljubju in domovinski vzgoji mladih, ki jim je knjiga posvečena. Zelo žal mi je, da se ni po prireditvi ustvarilo tako lepo vzdušje, kot je bilo na predstavitvi in priredtvi v Kopru in da bi posvetili nekoliko pozornosti Justu Brezigarju. Zaradi navedenih neljubih okoliščin se še posloviti nisem mogla od Justa Brezigarja. Podarila sem mu svoje pesmi in je bil zelo vesel. Mojega očeta ima v zelo lepem spominu in je bil vesel, da sva se o njem pogovarjala.

Tomažu Marušiču sem po prireditvi v avli v prisotnosti predsednika KO borcev in udeležencev NOB Zdravka Bašina predočila vso demagogijo, laži in neresnice, s katerimi je Marušič nagovoril javnost in mu povedala, da ga je lahko sram, da je pokvaril predstavitev knjige in srečanje z Justom Brezigarjem in da to dejanje ocenjujem za popolnoma destruktivno in tudi zame osebno žaljivo, izrekanje takšnih neresnic o mojem pokojnem očetu pa tudi piatetno neokusno. Zame je iz človeškega vidika takšno početje neetično in nehigiensko, da je Marušič zlonamerno uporabil mojega pokojnega očeta, ki že 37 let leži pod zemljo v tujini kot povod za napadanje knjige o črnih bratih in posredno tudi delo in prizadevanja dr. Mire Cenčičeve.

Zdravko Bašin, predsednik KO borcev in NOB Solkan se mi je predstavil in je bil ves čas pogovora razumevajoč, me je poslušal in je kazal razumevanje, do vsega kar sem povedala in obrazložila. Moram reci, da mi je posvetil veliko mero pozornosti in imela sem vtis, da je stvari razumel. Povedala sem koliko je naša družina prestala, da smo bili tudi v Dobravljah požgani s strani Nemcev, da imam status žrtve vojnega nasilja, da sem bila brez očeta in koliko je družina potrpela in trpela v času fašizma in potem. Povedala sem mu okoliščine tudi glede šefa Udbe, ki je uzurpiral stanovanje v moji rojstni hiši in vso kalvarijo, ki smo jo prestajali po vojni, ki očitno KO borcev in udeležencev NOB ni poznana. S tem pa so povezane tudi določene okoliščine v zvezi s prehodom premoženja v Solkanu v državne roke, v nasprotju s tedaj veljavno zakonodajo. O zadevi je odločalo tudi Vrhovno sodišče RS in jaz nisem dolžna Marušiču dajati o tem nobenih pojasnil. Njegovo pregledovanje zemljiške knjige in poznavanje vseh vpisov pri vložku mojega premoženja za sto let nazaj, se mi je zdelo prav smešno in očitno uperjeno v koncept njegovega zbiranja podatkov za napadanje knjige o črnih bratih.

Ne vem kaj bi rekel Marušič, če bi jaz začela brskati po zaslugah njegove družine in mu očitala, da je njegov oče šel v partizane šele leta 1944, da je bila njegova družina neprimerno manj prizadeta med vojno in po vojni, kot je bila moja, in da je družina Marušič uživala vse prvilegije socializma (štipendije,obilje v športu, dobre službe in režimsko podporo, itd) medtem ko so meni, zlasti pa mojemu očetu in moji družini bile kratene osnove človekove pravice. Če moj oče ne bi odšel v Rim, bi mu bila kratena celo pravica do življenja, saj bi končal v breznih kot je končalo nešteto nedolžnih ljudi. Tudi v Solkanskem zborniku niso nikjer navedene zasluge njegovega očeta Marušiča v partizanskem gibanju, da bi si lahko utegnila celo misliti, da se s tem hvali in zavaja, ko berem, ko pa o njih nič ne piše. Tega pa ne bom storila, ker ne želim uporabiti takšne metode sodb o ljudeh, kot si jo je dovolil Marušič o mojem očetu in moji družini. Marušiču in javnosti želim povedati, da je bil davek moje družine v drugi vojni in po njej, kar velik (požig mamine hiše od Nemcev, zaprti člani družine v fašističnih zaporih, deportacije v Nemčijo, begunstvo, bila sem brez očeta, nespreskrbljena, prikrajšana za brezskrbno otroštvo, kot ga je imel npr. Marušič, živela sem v revščini, moji mami so dolgo režimski veljaki odrekali celo pravico do njenemu poklicu primerne zaposlitve, itd) in tudi zasluge in dobra dela domovini moje družine so bile obilne na kulturnem in humanitarnem področju, vendar se o tem ne mislim hvaliti in lahko o tem napišem poseben prispevek, ki bo Marušiča zagotovo do neke mere utišal, da se bo nad tem zamislil.

Več kot očitno je, da je Marušič uporabil KO borcev in udeležencev NOB za svoj dežnik, pod katerega je spravil svojo pobudo za ideološke napade na knjigo o črnih bratih. Več kot očitno je, da gre za trk dveh različnih pogledov na zgodovino polpreteklega obdobja in da se lomijo kopja na pranju perila ljudi, ki več ne živijo in se ne morejo braniti ter povedati resnice. To je zares žalostno.

Ker sem hotela razčistiti z Marušičem kaj je v knjigi spornega o mojem očetu, je v svoj bran predlagal, da se prebere v knjigi vsak sporni odstavek napisan o mojem očetu, ker sem mu očitala, da je ponavljal laži in neresnice. Dal ga je brati neki nevtralni osebi, da ne bi jaz kaj narobe prebrala iz knjige o črnih bratih v poglavju o mojem očetu. Šla sva od stavka do stavka in nikjer ni bilo zapisano, kar je pobudnik spornega pisma (PN 21.2.2006) prek Zdravka Bašina zatrjeval v Primorskih novicah, da je zapisano v knjigi. Nato si je Marušič vzel pravico, da je dobesedno raztelesil besedilo v knjigi na meni nerazumne »prafaktorje« in odkrival skritega sovražnika v vsaki črki, v vsaki besedi in v besedilu po načelu, če sovražnika ni, ga je pa treba narediti. Naredil je sodbo - konstrukt, prav neverjeten konstrukt, kaj bi utegnili pomeniti smisli in pomeni skriti v tistih nekaj besedah in kdo bi se vse lahko skrival pod tistimi nekaj besedami, ki so v poglavju o mojem očetu navedene, DA JE POLICIJA ARETIRALA NEKATERE NASILNEŽE (iz teh nekaj besed iz knjige je izpeljal konstrukt in laž, da je bilo to večje število Solkancev in podtaknil je tudi ime Ivana Boltarja). Ves konstrukt o Solkancih je izpeljal iz navedenega besedila. S tem je uspel dvigniti in iritirati javno mnenje domačinov. Pri tem pa je po mojem mnenju uporabil boljševistično - udbovsko metodo pravne ontologije, da je dal temu besedilu želen politični namen in konotacijo ter temelj deskreditaciji mojega očeta in ustvaril v javnosti vtis, da so v knjigi o črnih bratih navedene laži o mojem očetu, ne da bi mene, ki sem dr. Miri Cenčičevi posredovala določene podatke in pisne vire, prej vprašal za pojasnila. Vtisa pred ljudmi ni mogoče več popraviti. Laž je lansiral v časopisu in laž je lansiral na predstavitvi knjige v Novi Gorici.

Nato se je pridružil pogovoru nek meni neznan in nepoklican apologetik komunizma, očitno njegov somišljenik in mi začel razlagati kaj komunizem pomeni in da je v knjigi napačno uporabljena ta beseda kot žalitev NOB, ko je navedeno, da je bil moj oče žrtev fašizma, nacizma in »komunizma«.

Moj mož je bil nad takim početjem iritiran, saj ima za seboj življenjsko kalvarijo z deportacijo v Nemčijo ob požigu Komna in okoliških vasi, ko je bil star sedem let, njegov oče je bil politični psihiatrični zapornik, delali so mu elektro šoke in udbovci so spustili policijskega psa nanj, moževi bratje pa so morali emigrirati v tujino (eden v Ameriko in eden v Avstralijo).

Marušič je bral moje pismo, odgovor v daljši verziji namenjen KO borcev in udeležencev NOV Solkan na Pozitivkah, kot odgovor na pismo, ki ga je podpisal Zdravko Bašin (objavljeno v PN 21.2.2006 – pisma bralcev) pa je kljub pojasnilom in navedbam, ki so objavljene tudi danes, 24. februarja tudi v Primorskih novicah, vztrajal pri svojem. Kaj si mislim o Marušiču naj se vsak sam ustvari vtis. Neglede na argumente, ki sem jih v pismu pojasnila, je izpeljal uperjen napad na prireditvi in predstavitvi knjige o črnih bratih.

Kaj takega nisem doživela niti v času partijskega totalitarizma. Moje osebno mnenje je, da se je Marušič znesel nad mojim očetom in mano s svojo ideološko kompulzivnostjo in se je izkazal kot človek s pomanjkljivo pravno kulturo, ko je lansiral v javnost neresnice in podtikanja o mojem očetu in dejstvih, s katerimi sploh ni seznanjen ali je seznanjen le delno in površno, ne da bi se prej prepričal in se izvolil pogovoriti z menoj preden je objavil takšne nepreverjene podatke, ki so služili zgolj kot konstrukt za napad knjige o črtnih bratih. Dokumenti o teh spornih vprašanjih so pri meni in si jih lahko ogleda vsak kdor ima pravni interes, da bi izvedel resnico in imel vpogled v resnično dogajanje. Glede na način kako je Marušič oblatil mojega očeta in mene pred javnostjo, se mi nehote ustvarja vtis, da naj bi živel še vedno v svoji vrednostno ideološki opredeljenosti in enoumju, v vlogi bivšega apartčika sistema, ki je preživel. Vse skupaj je bila čista demagogija. Ob tem pa ni za spregledati dejstva, da je bilo posrkbljeno, da je bilo pismo Zdravka Bašina objavljeno prav na dan komemoracije za Mirkom Brezavščkom na cerovskem pokopališču in na dan predstavitve knjige o črnih bratih v Kopru, kjer živi hči od Ivana Gašperčiča, kar jasno kaže na kaj je bil uperjen napad.

Kogar zanima za kaj gre, sta objavljena dva odgovora javnosti v časopisu Primorske novice (24.2.2006) Črni bratje 2 in 3 izpod mojega peresa in persa Dr. Mire Cečičeve.

KO borcev in udeležencev NOB bi svetovala bolj enotno delovanje, z manj vpliva ideološko obremenjenih zgodovinarjev in sodnikov s tem, da se loči kaj je bila domoljubna borba proti fašizmu in borba za osvoboditev izpod okupatorja, ki je svetinja za slovenski narod in še zlasti za Primorce. Ob tem pa naj se loči tisto delovanje, ki je predstavlja boj za uzurpiranje oblasti in vse usodne zmote in napake, ki jih je komunizem zagrešil. To sta dve popolnoma različni stvari in je zadnji čas, da se to loči in doseže narodova sprava. Tako kot je bil moj oče žrtev fašizma, nacizma in komunizma, je bil Edvard žrtev komunizma in njegovih ciljev, ko se je vzpenjal na krmilo obasti. Plačal je pa on sam. Vsem je znano kako. Nobenega pomena nima, da si borci in udeleženci NOB, ki so se borili izključno iz domovinskih čustev, jemljejo nase breme vseh usodnih zmot in napak, ki so jih zagrešili oblastniki, ki so prevzemali totalitarno oblast v svoje roke. Naj za to odgovarja vrh. Nekateri so med njimi še živi in naj dajo odgovore na ta vprašanja. Ne mučite s tem domoljubov in ne ustvarjajte narodove razklanosti! Premajhni smo za to.

Hči črnega brata Ivana Gašperčiča
Tatjana Malec

[ Odgovori na to | # ]