Piše: Bernarda Pavko Prava

Živimo v družbi s prevladujočo moško energijo, ki iz nas ven, pa žive okolice, ekranov in stavkov kriči v odporih, bojih in soočanjih, saj se individualistična osredotoča na izzive, zaljubila pa se je v navado. Pomagali moške energije sta logika in razlogi, očiten simptom pa vedno večja notranja teža ljudi, splošna utrujenost. Navajeni smo jo eone življenj in, ne glede na to, da ne dopušča, ampak samo vpliva in potiska, so ljubeznivost, negovanje in dovoljevanje videti nedosegljivi, pa če še tako prihaja iz nas, da bi nam najbolj pomagalo mamino naročje takega vonja, ki ga v tej realnosti nismo nikoli imeli.

Ženska energija je odprtost in občutljivost, pa vedenje narave in globoko razumevanje tega, kar edino ljudem in Zemlji lahko da sij, ravnotežje in to, čemur rečemo moč. Izzive rešuje intuitivno, čustvena je in moč najde v odnosih, zaljublja pa se v potencial, rada ima vizije in slutnje. Gotovo je vse to in več v mnogih knjigah, jaz sem se jim vedno izogibala. Kar je zadnja leta izkustveno prišlo do mene, je okus kreacije Boginje, ki je v ravnotežju svojega bistva odprta čudežem in osredotočena, je en sam dih jasnega namena, v katerem se zgodi izbrano.

Kreacija v enem samem dihu!?
Aha!!! In kaj, če se ne zgodi izbrano? Kaj, če nastane kaj (zelo) drugega? Slabega? Napačnega?!
Seveda se nam je ljudem zgodilo in se dogaja marsikaj "groznega", dosti tega, kar rečemo, da se ne bi smelo zgoditi. Vendar se ne zgodi - ljudje si vse skreiramo!
Kako pa naj bi se začelo?

Čutiti je mogoče, da se je ženska energija vseh nas v eni drugi dimenziji utrudila od svojih kreacij, ki ne samo da niso prinesle razvoja, ampak je posledično medsebojno zajedanje in siljenje skoraj izničilo kakršnokoli dogajanje. Možnost rešitve položaja je tako dobila moška energija, ki je do takrat žensko energijo podpirala, saj to je njun najvišji namen - sodelovanje in podpora, stalen ples različnosti in zlivanje kot ideja in možna praksa Poroke dveh resnic. Ker ženska kreacija ni uspela, je moška energija v njeni družbi dobila svoj oder v poskusu, pomembnem za ves univerzum. Ustvarili smo Zemljo kot igrišče, polno zelo različnih energij: 144 000 različnih vrst energij; 144 000 različnih barv in še več odtenkov, 144 000 različnih melodij in še več not, 144 000 slik in še več izrazov v njih, pa toliko in še več vonjev in okusov, občutkov in čustev.

Ko si je s krivdo in sramom obremenjena ženska energija na Zemlji malo opomogla, se je moški energiji skušala približati na nov način. V času Atlantide je na področju današnje Mehike prišlo do prvega poskusa ozdravljenja rane Boginje. Nastalo je gibanje za uravnovešenje ženskih energij z moškimi, za dosego istih pravic in moči kot so jo imeli moški. Ta in vsi nadaljnji poskusi, ki so bili samo izpeljanka prvega, je del okolice doživel kot temo in zlo, prestrašil se je. Ob prisotnosti moških je bilo desettisoče žensk posiljenih, mučenih, osramočenih in ubitih in nastala rana je vodila k padcu kraljestva. Isto se je kasneje v zemeljski zgodovini odigravalo na drugih mestih in v drugih civilizacijah, posledice pa nas vse ljudi še danes držijo stran od tega, kar v resnici smo.

Vsak energijski izraz, ki je kadarkoli na Zemlji bil ali bo, ne glede na to, kako nasilen, vreščeč, mehek ali bleščeč - je (vedno bil) primeren in podpira vse v tem univerzumu!
Na Zemlji ni nobenega naključja, noben "zunanji" vpliv ni možen, vse izvira iz nas, iz plemena isker Boginje in Boga, vse se dogaja iz noter na ven. Nič in nihče se ne more vtihotapit k nam in nič in nihče od tu kamorkoli uit. Vse, ampak prav vse na Zemlji, v njej in okrog nje, je Eno in isto (izhodišče), je ista družina. Člani družine so delfin, angeli in druge energije, enako kot zlo, Marija ali Saint Germain; vsi smo samo izpeljanke enega od 144 000. različnih semen. Če v vseh zemeljskih izkušnjah svojo zavest res razširjamo, sproti postajamo druga in na koncu vsa semena.
Načrt je bil tak in ne samo da deluje - uresničili smo ga že.
Kakor se (lahko zate) utopično sliši, smo mnogi že dojeli, da
- moč je iluzija
- človeška tema je naša božanskost
- potovanje je končano.

Tam nekje smo vsi Eno in v enost gremo, vendar ne nazaj. V korakih naprej po Mavrici bomo shodili rdeče čeveljce, samo z nadaljnjim izkušanjem in spoznavanjem različnih delov sebe bomo prišli v Smaragdni grad, kjer častijo njega, ki je "dober človek, samo čarovnik je slab". Pa še potem moramo po metlo Zlobače. Brez teh izkušenj ni mogoče razkriti iluzije Čarovnika iz Oza, ni pa (več) treba trpeti. In brez prijateljevanja s Strašilom, Pločevinkom in Levom ni mogoče priti do končne izbire - bom ostala v gradu ali se vrnila k ljudem na začetne dele Mavrice.

Ker je Smaragdni grad v primerjavi s prehojeno potjo še najbolj varen in prijeten prostor, poln konjev drugačne barve, se je včasih zelo zelo težko vrniti v Kanzas. Vendar za to gre in to je služenje Zemlji, ki bo še ostalim pomagalo priti do Boginje in Boga, pomeni njune zavestne prepoznave v sebi. Izpolnjen bo namen, zaradi katerega se je Vir na začetku sploh ločil sam od sebe - vsak njegov del, vsi med seboj ločeni posamezniki bomo prišli do večje modrosti in resnice, ki je bivanje sočutnega Stvarnika v sebi. Ta je noter (vedno bil); kaj ni čas, da ga shodimo?

Moški in ženske se torej držimo nazaj zaradi izvirne rane ženskosti.
Moški in ženske smo manj, kot lahko smo.
Zaradi strahu, da nas bodo preganjali kot žival in ubili se bojimo izraziti.
Zaradi globokih notranjih strahov ne maramo prve vrste, bojimo se svoje moči in potencialov.
Moški in ženske ne maramo sijati, ker eni in drugi v sebi nosimo zelo staro krivdo in sram.
A dovoliš začetek opuščanja svoje rane Boginje?

V iluziji ločenosti od Boginje ljudje nismo izpolnjeni in v Enost skušamo priti tako, kot smo to navajeni iz časa pred Zemljo - drugim življenjskim oblikam jemljemo energijo. Najprej smo se hranili z rastlinami in kasneje z energijo živali in ljudi. Ljudje znamo tudi žreti tujo energijo in do nje je najlažje priti z mučenjem. Boginja je ranjena zato, ker smo v preteklosti druge terorizirali, fizično mučili in na druge načine zlorabljali. Zasužnjevali in ubijali smo na tak način, da smo vzeli energijo drugega bitja. Naše najtežje izkušnje pa zadevajo spolne zlorabe živali in ljudi.

Prav zdaj globje vdihni in izdihni..., začuti angelsko prisotnost, več angelov je prav zdaj s teboj...
Dovoliš lahko, šepetajo, medtem ko ti zagotavljajo varen prostor…, dovoliš lahko... Lahko ti pomagamo premaknit energijo..., samo če si pripravljena globje vdihnit... in izdihnit... Če dovoliš, ti lahko v tem in naslednjem dihu pomagamo spustit... Ranjena ženska energija je zgodba vseh nas in lahko jo začnemo spuščati..., zdaj... Tako, da vdihneš še enkrat... in dovoliš Boginji vrnitev v svoje življenje... Vsaka tvoja zgodba, vsaka misel…, vsak tvoj del iz kateregakoli prejšnjega življenja, ima svoje življenje... Čeprav ni s tabo, se spreminja in živi naprej... In slej ko prej se bo tudi Boginja vrnila k vsakemu od nas, v tvoj in moj objem, v naše sprejemanje... Vdihni zdaj in dovoli, da pride..., da se ti pridruži v tej realnosti, da se s tabo zlije v Zdaj... Nič ti ni treba, ni ti treba prav zdaj, vendar lahko to narediš... Začuti angelsko prisotnost..., mirno vdihni..., in izdihni... in dovoli, da ženska energija pride... Tvoja je... In ko jo sprejmeš, si prost njenih omejitev..., res si pozdravljena...

Kar ljudje še danes počnemo, je kraja energije drugih z različnimi zlorabami, pri čemer ene vrste zlorab zelo poudarjamo, da ne bi bili pozorni na vse. Nekatere (ne)fizične energije v bližini vsakega človeka se zelo upirajo osvetlitvi resnic in posledični preobrazbi, zelo vztrajne so. Kažejo se v sili, ustrahovanju, poniževanju, tudi "samo" v negativnih pripombah, dopovedovanju, da drugi niso vredni, da so slabi in manj, da zato nikoli ne bodo ljubiljeni. V bližini takih ljudi živimo, spolne ali delovne odnose imamo z njimi, lahko smo z njimi poročeni. V zgodovini zemeljske izkušnje smo vsi to počeli - bežali enako kot preganjali. Vsega tega ni počel satan ali demon - nastanek teh energij je bil šele posledica vloge žrtve, nesprejemanja odgovornosti, kazanja s prstom.

Odpri se angelom v bližini... in če ti je prav zdajle težko, samo vdihni in izdihni... Za večino je to preteklost..., mimo je, zanikano in puščeno zadaj..., ampak je naše..., tvoje in moje... Samo vdihni in izdihni... in dovoli, da ta energijski spomin na preteklost gre... Dovoliš lahko, da sprejeta energija odide..., saj se spuščanje te rane začne z mano in s tabo...

Nasilje je (vedno bilo) in nobene krivde ni v žrtvah in ne v preganjalcih, nobegena greha ni. Način za zmago v igri nasilja je, da jo ne igraš. Za očiščenje energijskih neravnotežij iz časa dolgo pred Zemljo je šlo in gre še danes, saj vsi še naprej prenašamo rano ženske energije. Igra žrtev in krvnika je posebej na področju spolnosti in drugih fizičnih zlorab najtežja možna človeška izkušnja. Traja lahko dosti življenj, saj ne zadeva telesa, ampak tudi dušo. Preobrazbo pomanjkanja lastne vrednosti kliče. Po sočutju do sebe in zase kriči! Nasilje toliko časa traja, dokler v igro ne pokličemo potrebnih pomagal za prehod iz nujnega zatemnenja v razsvetljenje. Angeli razumevanja, odgovornosti odpuščanja in sprejemanja samo čakajo, da se jim odpremo.

SE NADALJUJE

Pozdravljena, ženska (energija) 1.del