|  Piše: Borislav Kosi - Eckhart
Če bi bilo možno, da bi ljudje resnično prebrali samo to, kar je zapisano, ne pa da vsak bralec preslikava svoje dojemanje sveta v tekst, ki ga bere - potem bi bilo na tem svetu marsikaj dosti bolj preprosto. Vsekakor nočemo v Društvu za Zaščito Ustave in Žrtev Cerkve (DZUŽC) z našimi sporočili za javnost napadati ne ustanove katoliške cerkve, ne njenih vernikov. Zaradi nas lahko katoličani mislijo in počnejo, kar hočejo. Toda samo, če je to v skladu z ustavo in zakoni Republike Slovenije. Po mnenju našega društva pa to ni uresničeno in bi zato radi sprožili javno razpravo o tem.
Predvsem katoliško cerkev kot nosilko 1800-letne svetovne katoliške diktature še čaka praktična in teoretična preobrazba iz navznoter in navzven totalitarne združbe - kot so to preobrazbo, kaže da uspešno, opravili boljševiški komunisti - iz totalitarne partije, preko "demokratične prenove" in "združene liste", do demokratične socialdemokracije. Mogoče bo katoliški cerkvi pri tej preobrazbi v demokratično ustanovo pomagala obsodba njenih zločincev na kakšnem "nuernberškem" oz. "haaškem" sodišču za zločine proti človeštvu. Ti zločini proti človeštvu nikoli ne zastarajo. Če to velja za komunistične in nacionalsocialistične zločince, velja vsekakor tudi za katoliško - luteransko cerkev. Tak proces proti katoliškim zločincem ne bi bil problem, saj so dobro dokumentirana njihova izživljanja nad narodi po vsej Zemlji. Če pomislimo, da je na ozemlju današnje Francije živelo v času renesanse, okoli l. 1500, samo okoli 1(en) milijon ljudi - danes 60 milijonov - in da je dokazanih žrtev inkvizicije najmanj 3 milijone na najgrozovitejše načine mučenih in pobitih revežev - potem si lahko mislimo, kakšno genocidno divjanje si je katoliška duhovniška kasta s pomočjo države privoščila po Evropi.
Seveda je jasno, da v društvu nikomur ne "privoščimo" torture inkvizicije - tako tudi ne katolikom samim. Isto velja za komunistična totalitarna grozodejstva. Da so se boljševiki krvavo izživljali nad katoliško cerkvijo, je zgodovinsko dejstvo. Jaz to dejstvo v tekstih uporabljam samo kot ilustracijo zakona vzroka in učinka, ali po biblijsko: setve in žetve. In nič drugega.Kajti čeprav Božji mlini meljejo počasi, enkrat zmeljejo. Kdor stoletja seje veter groze inkvizicije, križarskih vojn, .... - bo žel vihar posledic. Menda ja katoliki ne mislijo, da ta duhovni zakon za njih in njihovo institucijo ne velja. Če je to tako, naj si preberejo lastno biblijo.
Če Vatikan danes ne prakticira več kurjenja grmad - v glavnem z ženskami in drugoverci - ni to zasluga njegove večje civiliziranosti, ampak je to znak, da se njegova 1800-letna diktatura od Napoleona naprej postopoma razkraja. Je pa še prisotna. Katoliško - luteranska duhovniška kasta bi še kako rada imela svojo "srednjeveško" moč še naprej, pa na srečo ne gre več. Demokratični refleks je pri ljudeh kljub vsemu premočan. Pa tudi njihovi verniki nauk katoliške institucije ne jemljejo več resno. O tem se je sedanji papež pritoževal že kot veliki inkvizitor oz. predstojnik kongregacije za čistost vere. Pravi, da je katoličan tisti, ki prakticira celoten nauk njemu podrejene institucije, ne pa da ljudje jemljejo ven le to, kar jim ustreza. Toda ideologija, ki je omogočala katoliški cerkvi večstoletno bestialno preganjanje in pobijanje ljudi ter živali, je še vedno živa. Vatikan je ni preklical. Mogoče pa bo kdaj še prišla prav. Namen našega društva ni nič drugega kot javnost OPOZARJATI na ta razkorak med demokratično ustavo Republike Slovenije na eni strani in zakonikom cerkvenega prava ter katekizmom katoliške cerkve na drugi strani. Saj dokler ima za katolike "duh evangelijev" primat nad zakoni in ustavo, to ni dober temelj za sožitje med katoliki in nekatoliki. Da ne govorimo o tem, da je to "neskladje" relikt fevdalne preteklosti, ki je še danes med temelji vatikanskih političnih manipulacij.
Podobno je glede nasveta, naj ljudje izstopijo iz cerkve. To je samo nasvet, ki nagovarja ljudi, naj upoštevajoč svojo svobodno voljo razmislijo o izstopu iz verske tradicije, tlakovane z neverjetnimi zločini - da jih ne bodo zadele posledice le-teh. Ta nasvet o izstopu iz cerkve temelji na zgodovinskih dejstvih o zločinskih dejanjih katoliške cerkve:genocid nad Indijanci ( 90% prvotnih prebivalcev Amerike je bilo pobitih v imenu Kristusa), inkvizicija, križarske vojne, ...... do redko (ali sploh kdaj?) kaznovanega spolnega "nadlegovanja" otrok s strani duhovščine še dandanes. Sicer pozna spolne zločine tudi luteransko-protestantska cerkev, pa čeprav ne prakticira celibata. Tako je cilj našega Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve - poleg tega, da opozarjamo na kršitve oz. zlorabe ustave R Slovenije - tudi to, da se zaščitijo, tudi pravno, žrtve teh zlorab, predvsem otroci in živali. Prej ali slej bo katoliška cerkev tako ali drugače odgovarjala za svoja dejanja, tako kot so npr. odgovarjali nacionalsocialistični zločinci v Nuernbergu. Želja našega društva je, da bi se katoliško-protestantsko soočenje s preteklostjo zgodilo umirjeno, nenasilno in demokratično, z argumenti. Podobno kot se Slovenci soočamo z boljševističnim terorjem komunistične partije med l.1941 - 89.
Med drugim bi tudi že bil čas, da se postavi spomenik žrtvam katoliške cerkve - kot so se v Kočevskem rogu, Teharjah in drugje postavili spomeniki žrtvam komunističnega nasilja. Tudi to bo mogoče vodilo do streznitve in duhovnega prebujenja pripadnikov katoliške cerkve - in ostalih cerkva - iz omame strahovlade svetovne katoliške diktature, pa čeprav je groza pred morebitnim terorjem katoliške cerkve neprežvečeno potisnjena globoko v podzavest, od koder pritiska in oblikuje dejanja in nehanja posameznikov in celih narodov.
Glede strpnosti oz.nestrpnosti mene osebno in našega društva. Reakcije domnevno"prizadetih" katoličanov glede naših tiskovnih sporočil kažejo na neki skupni refleks pripadnikov totalitarnih ideologij pri branju kritik njihove teorije in prakse. Kot so se komunistični verniki drli o nedopustnih napadih na pridobitve NOB in revolucije ter temelje socialističnega samoupravljanja, se katoliki pritožujejo o nenehnih napadih na "ubogo" cerkev. Podobnost je prav neverjetna. In kaže tudi na podobno totalitarno vsebino obeh praks, komunistične in katoliške.
Glede duhovnega ozadja pisca tega teksta in ostalih članov društva. Skupnega ni. Član je lahko vsakdo, veren ali neveren. Samo strinjati se mora s statutom društva in ne sme biti član nobene od totalitarnih združb, vseeno ali so katoliške, luteranske ali komunistične. Ker komunistične partije ni več, preostane še katoliška cerkev in njej podobne. Pisec tega odgovora se ocenjuje za
svobodnega, nevezanega kristjana, ki se trudi v vsakdanjem življenju uresničevati Jezusov Govor na gori in 10 zapovedi. Tudi zato se trudi ne obsojati katoliške institucije, ampak samo javnost z argumenti opozarjati na njeno ne-demokratično teorijo in prakso. Tako kot vsi v Društvu za zaščito ustave in žrtev cerkve.
za Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve
član društva Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru
|
NE ZAMUDITE
Kdaj bo postavljen spomenik žrtvam katoliške cerkve?
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 7. december 2005 @ 23:04 CET
Ali je danes drugače?
Samo oblike so se spremenile. Vsak čas ima svoje natezalnice in grmade.
Žalostno, da danes ko ljudje potrebujemo toliko sonca, človeške ljubezni in topline, nekateri osebki še vedno kurijo verbalne grmade in iz njihovega vulkanskega besednjaka bruha žvepleni ogenj in pepel s strupenimi plini.
Ljudem nažirate živce s svojim klop, klop, klop....
Oh, kakšno dolgočasje! Kakšno demonsko nastrojeno razpoloženje! Kakšna fikcija! Ustanovite oboroženo vojsko in se podajte heroji, s svojo konjenico v Vatican. Kaj težite ljudem?
Jaz si pa že ne želim takšnih Pozitivk. Če kliknem Pozitivke si resnično zaželim prebrati kakšen pozitiven članek, ki mi bo omogočil duhovno rast in vedrino, nekaj kar mi bo ogrelo dušo in požlahtnilo srce pa še kakšno Igorjevo lepo sliko zraven, takšno kot zna le on izbrati.
Hvala lepa za takšne Pozitivke. Komur to paše, naj jih prebira. Meni ne več! Eno in isto nekritično ponavljate: klop, klop, klop...
Ali so Pozitivke postale uradno glasilo Erkcharta?
Ne bi škodilo, če bi postavili na sredi Slovenije spomenik, posvečen miru, sožitju in spoštovanju različnosti.
Pišite raje o ljubezni in seksu!
Kdaj bo postavljen spomenik žrtvam katoliške cerkve?
Prispeval/a: ivangop dne četrtek, 8. december 2005 @ 09:34 CET
Kdaj bo postavljen spomenik žrtvam katoliške cerkve?
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 8. december 2005 @ 11:03 CET
vehementno kazati s prstom na osebke, ki so povzročili zlo pred stoletji in to zlo pripisovati živečim, je največja manipulacija. Iz zgodovine se lahko le učimo, ne moremo pa obuditi mrtvih, da bi jim sodišča za človekove pravice sodila.
Po svetu se sedaj in zdaj dogajajo težke krivice ljudem: terorizem, fanatično samomorilstvo, pohabljanje in obrezovanje žensk, kamenjanje žensk do smrti, pretepanje žensk in otrok za hišnimi zidovi, nasilje v družini, grdo ravnanje z zaporniki, ki se jim odrekajo človekove pravice ter podobna grozodejstva. To so aktualne stvari v svetu sedaj in zdaj! Jutri lahko pridejo vse te stvari tudi tu, k nam pred naša vrata in med nas. Zame so to aktualne stvari, proti katerim naj se posamezniki in družba borijo.
RKC se je opravičila za vse grehe, ki so jih v njenem imenu storili posamezniki tako, kot se je predsednik RS opravičil za povojne poboje. S tem smo doživeli katarzo. Vse pogrevanje stvari, ki so se dogajale pred stoletji in tisočletjem ali dvemi, je z določenim političnim namenom. Tu zadaj ne stoji dobronamernost, temveč ideologija, ki hoče še vedno pometati z religijo. Zadaj stojijo ljudje, ki se ne morejo sprijazniti z demokracijo, človekovimi pravicami in svoboščinami ter različnostjo v naši družbi. Sejanje sovraštva med ljudmi je nevarno in povzroča samo delitve.
Zame društvo ni pozitivno naravnana civilna iniciativa, ker deluje prenapeto in dvolično, kar je izrazito potrjeno z vsebino pričujočega objavljenega prispevka, v katerem se pisec spreneveda, saj v eni sapi hlini demokracijo, z drugo pa ubija svobodomiselnost v ljudeh. Zame je objavljanje takih prispevkov tratenje prostora na Pozitivkah, ki bi ga lahko imele poučne in pozitivno naravnane teme. Bodo sigurno uvideli, da ni nobenega haska z njihovim klop, klop, klop in po zakonu akcije in reakcije, bodo odnehali. Kaj pa hočejo drugega, saj jih razen mene, ki se že po svoji naravi borim za človekove pravice, nihče niti ne "šmirgla". Njihovi prispevki pritegnejo le še kakšnega naivneža, ki ne vidi namena in ozdaja takega pisanja in slepo verjame dobronamernosti.
Tatjana
Kdaj bo postavljen spomenik žrtvam katoliške cerkve?
Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 8. december 2005 @ 12:23 CET
Kajti s tem, da so "človekove pravice" uporabljene univerzalno, si je s tem biološki človek uredil umetno kraljestvo na zemlji. Ta sintetični produkt lahko obstaja daljše obdobje, ne more pa trajati večno. Kakor hitro je za to uporabljena energija izčrpana, se celotna tvorba poruši kot hišica iz kart. To se je že izkazalo v deželah, kjer je dosegla uresničitev človekovih pravic visoko raven.
Človek ni ustvarjen za to, da bi živel v"blaginji". Prej ali slej trpi in ima za cilj boj, da bi obdržal lastni biološki sistem. Kajti človekov sistem je naravnan na boj. V deželah s socialnim razvitim skrbstvom vlada velika duhovna revščina, samovolja in brezpravnost. Notranja moč človeka je namreč ogorčena nad materialno podporo. Če ljudje notranjih duhovnih pravic ne spoznajo in se jih le-te ne dotaknejo, je uspeh pogosto degeneracija in zaston, napadalnost in upornost ali celo prelivanje krvi. S tem pa se število razočaranih povečuje dalje.
"Resničnost" človeka izgleda namreč drugače, kot ideal razvajenca, od vseh strani oskrbovanega prejemnika podpore. Vendar pa se z zatonom človekovih vrednot in z grenkimi izkušnjami spodbuja iskanje višjega. Zato je obdobje družbenega razcveta sočasno obdobje moralnega propada, toda tudi obdobje v zgodovinskem razvoju, v katerem postane propad za mnoge pot navzgor. To je trenutek, v katerem spoznajo svoje univerzalne duhovne pravice in lahko v globoki veri iz njih živijo.
Zakoni duhovnega življenja so nedotakljivi. Pot k duhovnemu zavestnemu življenju je vedno in za vsakogar odprta. V zemeljskem življenju-tem polju treh dimenzij in časa se spori zaostrujejo in se nam zdijo nerešljivi. S tem so smo ljudje iztrgani iz svojih sanj in tako postavljeni pred novo Pot. Kar se je prej zdela le možnost za posameznika, je sedaj odprt prostor, v katerega lahko vstopijo sočasno neštete skupnosti ali skupine. To, kar so mnogi iskali, za kar so se borili, je v našem času dosegljivo. Univerzalna pravica duhovnega človeka.
Mnogi, ki še niso videli izhoda, ali pa ga niso hoteli iskati, doživljajo novo možnost tako, kot bi se jim odprle oči. V našem kritičnem času in položaju omahuje človek med dvema svetovoma. Na eni strani je materija, ki hoče njegovo dušo ponovno osamiti- na drugi pa klic odrešitve v večno življenje. Oba svetova kažeta človeku svoje norme in možnosti. Naša lačna duša je izbrala-čuvar, osebnosti, pa mora spoznati svojo nalogo in se odločiti: Sedaj, ko se univerzalne pravice duhovnega človeka vedno bolj jasno razodevajo in jih že mnogi uresničujejo, postaja prepad med obema svetovoma vse bolj viden. Med obema svetovoma je začasen most, da bi za vsakega, ki to resnično želi, ohranil dostop do božanskega sveta.
Imamo univerzalni nauk, ki je nauk o Bogu. Izraža se v duhu in z njegovo pomočjo, prav tako pa tudi v božanskem stvarjenju človeka s svojo trojno prasubstančno podobo duha, duše in telesa, v duhovnem človeku. Človek tega zemeljskega naravnega področja pa ima le na čas vezano telo z odgovarjajočo dušo in intelektualnim znanjem, ki je pogosto označeno kot duhovna zmožnost. Vendar pa ni nič manj resnično najti, kajti "duh" se v teh snovnih področjih ne more razodevati in se tudi noče. Duh želi, da ga spozna BIT, duhovno seme "na dnu duše", ki je pogreznjeno v sedmernem sistemu človeka. Da se prebudi iz neaktivnosti.
Zato žene božanski duh zemeljskega človeka dalje skozi vse čase in mu podaja roko, ki ga želi popeljati do pravega duhovnega nauka, dokler ne nastopi trenutek, v katerem se človek zave, da je ločen od pravega nauka in duha ter zato zopet zasliši glas lastne vesti. Ko sledi temu glasu, se še le resnično spozna in prejme možnost-milost graditi na sebi po pravilih prave duhovne umetnosti. Tako bo človek zmožen postati pravi Človek in biti deležen prave smeri.
Živimo v času, ki nas sili k pozitivnemu razmisleku o našem pravem izvoru. Naša duhovna živost ni bila nikoli bolj aktivna in dojemanje ozvora človekovega bivanja ni bilo nikoli večje kot ravno danes. Kulturna obdobja, ki jih lahko označimo kot"dnevni čas", so bolj površinska in pogosto ne dovolijo pogleda v večjo globino človeka. Takšen dnevni čas je bil tudi novi vek. Prinesel nam je atomistično sliko sveta. Znanost je prićela trgati vse povezave, vse dele reducirati še na manjše osnovne osnove, da bi jih opisala in lahko kategorizirala. Človeštvo smo v tem času izkusili individualizacijo in hudo osamitev, kot še nikoli v vsej dosedanji zgodovini človeštva.
Torej živimo v tem času v po fazi. V takšnih časih se raztrga pokrivalo nad dnom, breznom, globino.. Vsak človek se tako sooča s celotno strahoto. In v tej odločilni fazi sta vedno dve možnosti, dve možne reakcije človeštva: panični strah ali pa obrat k duhu Boga. Kdor se iz prve skupine prebudi vstopi v drugo, ki jo tvorijo ljudje, ki se na umaknejo pred propadom.
Ti pazijo na znamenje časa in zajame jih neizrekljivo boleče hrepenenje. S hrepenenjem pričenjajo postopoma prodirasti v človeka spet resnica Duha.
lep pozdrav vsem in vse dobro,
Miran.