|  Če normalni ljudje v zadnjem času spremljajo medije in TV oddaje, ki so kar pogoste in nedvomno se vse dotikajo ene same ključne točke , to je Ustave R Slovenije , konkretneje, ustavne določbe LOČENOSTI CERKVE OD DRŽAVE, se človeku postavi pravzaprav eno samo vprašanje. KAJ SE DOGAJA? V ustavi je jasno zapisano, naj bo DRŽAVA LOČENA OD CERKVE, tako naj bi tudi bilo. Toda cerkev hoče več, CERKEV HOČE VLADATI DRŽAVI!
Vse kar je zapisano v ustavi, cerkev sprevrženo uporabi vse v prid sebi. Ni ji dovolj, da je dobila od države vse premoženje, hoče še več , vsi župniki naj bi dobili 100% nadomestilo za opravljanje svojih verskih dejavnosti, zaposlili naj bi kurate na policijskih postajah, kasneje verjetno tudi v vse ostale inštitucije, pomeni na vseh področjih bi naj imela kontrolo nad dogajanjem.
Kar pa je najbolj sprevrženo, pa kaže dejstvo KOGA je cenjeni metropolit gospod škof Alojz Uran menda že meseca junija imenoval za policijskega kurata, to naj bi bil gospod Janez Novak iz okolice Trebnjega, katerega je policija že pred ne več kot dvema letoma obravnavala v zvezi z nadlegovanjem mladoletnic in pa razdiralca kar nekaj zakonov.
Torej gre za popolnoma logično razlago, cerkev ne da ščiti svoje župnike posiljevalce in pedofile samo na ta način, da jih premešča iz ene župnije v drugo, želi jih še dodatno zaščiti na ta način, da bi jih celo nagradila v policijske kurate. Torej dati posiljevalcu, pedofilu vse možnosti, da to počne še kot uradna oseba, ki je še dodatno zaščitena. Seveda in to v imenu »Vse za dobrobit ljudstva in državnih uslužbencev kot duhovno oskrbo«
Moj predlog državi bi bil, da predlaga cerkvi psihiatrično oskrbo za vse tiste duhovnike, pedofile, posiljevalce in razdiralce zakonov, tudi tistim iz najvišjih eminenc, ki jih pri tem ščitijo in podpirajo, seveda na stroške cerkve.
Drugi predlog pa bi bil, da tudi cerkev začne plačevati davke na premoženje. Če ima denar, da kupuje podjetja , banke, šola tako imenovane »EKSORCISTE IZGANJALCE HUDIČA- bolje rečeno INKVIZITORJE« potem naj ima tudi denar, ki pripada po vseh zakonih državi.
Vsem bralcem in bralkam pa priporočam: odzivajte se na tako absurdne zahteve cerkve, ne molčite, izrazite svoje mnenje, kajti drugače bo cerkev dosegla svoj želeni namen imeti hlapce, tlačane, sužnje in pa zopet uvesti krvavo inkvizicijo.
Vsi ljudje naj imajo pravico do svobode vesti in veroizpovedi in naj se ta določba tudi izvaja v praksi. CERKEV NAJ BO LOČENA OD DRŽAVE in naj spada tam. kjer ji je mesto.
Predlagam pa tudi naj država in vse potrebne inštitucije in posamezni državljani vložijo ves napor v to, da se prepreči nasilje nad otroci. Obenem naj bi bil to prispevek velike akcije revije » ONA« , ki se zaveda resnosti in odgovornosti do nemočnih in trpečih otrok. Ta akcija zasluži vso podporo in pohvalo, ravno tako tudi poslanska skupina SNS.
Za Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve
Janja Škrjanc
|
NE ZAMUDITE
Cerkev hoče vladati državi
Prispeval/a: ivangop dne četrtek, 17. november 2005 @ 09:19 CET
Cerkev hoče vladati državi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 17. november 2005 @ 10:31 CET
zanimivo, da se na vaše prispevke ljudje običajno niti ne odzivajo, ker se jim zdijo deplasirani in nevredni odziva.
Tisti, ki prebere vaš prispevek, lahko kaj hitro ugotovi, da ste tendenciozni, nestrpni in tudi krivični.
Kot prvo Cerkev je ločena od države in ne država od Cerkve, ker država ima polno suvereniteto in ne predstavlja izločeni del Cerkve. To je jasno zapisano v Ustavi RS in so vsa namigovanja in podtikanja tu odveč. Naša država ni bila nikoli sestavni del Vatikana, temveč je svojo suverenost pridobila na plebiscitu, temelje pravnega reda pa s spretejem svoje ustave.
Vaša trditev, da Cerkev hoče vladati državi, je samo vaša domneva in neutemeljeni strah. Cerkev ima tudi svoj pravno izobraženi aparat, da dobro ve kje je meja med civilnim in verskim delovanjem. To, da vrši evangelizacijo in širjenje vere je njeno poslanstvo. Republika Slovenija pa bo v skladu z načeli razvitih demokracij v Evropi usklajevala javni interes večine državljanov z njihovimi potrebami po verski oskrbi in uresničevanju ustavnega načela verske svobode tako, da bo lahko (so)podpirla tiste verske dejavnosti in skupnosti, za katere izkazujejo državljani interes. Država (so)podpira tudi delovanje kulturnih, športnih, lovskih, humanitarnih in podobnih društev, če je njihovo delovanje v interesu državljanov. Jaz v podpori države društvom in cerkvi ne vidim ničesar spornega. Vladi RS zaupam, da bo to vprašanje obravnavala modro, pošteno in objektivno.
Če omogoča policijska postaja svojim policistom, ki opravljajo zelo stresno delo, ki mora biti podvrženo visokim etičnim normam, preventivne zdravstvene preglede, na voljo imajo zdravnika in psihologa, ki naj bi skrbela za telesno in duševno zdravje, zakaj ne bi policisti, ki potrebujejo duhovno oskrbo pri svojem delu, imeli možnosti pogovora s svojim duhovnim pastirjem, ki bi jim pomagal v stiskah in njihovih duhovnih potrebah. Ni za zanemariti dejstva, da večina policistov izhaja iz podeželja, iz kmečkih družin, ki so globoko verne in da ti mladeniči čutijo potrebo, da uresničujejo svoje verske potrebe in da rešujejo svoje poklicne in osebne stiske v skladu v krščanskim izročilom oziroma izročilom vere h kateri pripadajo. To ne pomeni, da država predpisuje policistom, da morajo sodelovati z duhovnikom, temveč jim samo omogoča uresničevanje te duhovne potrebe, ki nedvomno pozitivno vpliva na etičnost oseb, ki ta stresni poklic opravljajo. Policijo lahko mirno istovetimo z vojsko in njihovo duhovno oskrbo, ki je že urejena. Seveda oseba, ki bi opravljala to duhovno poslanstvo, mora biti visoko etična in tu naj bi veljalo načelo, da se duhovna oskrba nikakor ne sme vmešavati v politiko in delo policistov, v skladu z zakonom. Ne vem zakaj bi bili mi izjema, če pa so tudi v drugih demokratičnih državah spoznali potrebo, da je to koristno in demokratično. Pri razumevanju tega vprašanja je treba spoznati zavest časa in vedeti, da živimo v svetu, katerega kulturno in duhovno izročilo temelji na krščanskem etosu, ki je globoko zakoreninjen v večini ljudi.
Glede materialne podpore države Cerkvi pa menim, da tu naj veljajo podobni kriteriji, kot za sofinanciranje društev. Tu je treba upoštevati materialne zmožnosti cerkve, dohodek od denacionaliziranega premoženja ter donacije, in v skladu s tem obravnavati potrebe. Cerkev skrbi tudi za vzdrževanje kulturnih spomnikov (freske, slike, cerkveni objekti, cerkvene in samostanske knjižnice), ki so kulturna dediščina in tu je prav, da država sprejme določene obveznosti in da revnim župnijam materialno pomaga.
Gospa Janja, glede Janeza Novaka iz okolice Trebnjega, jaz ga osebno ne poznam in ničesar ne vem o njem, vendar vaš linč mimo sodnih organov in ugotavljanja krivde na način, ki ga zakon določa, se mi zdi inkvizicijski.
Če že vi opozarjate ljudi pred vašo namišljeno bojaznijo, da naj bi cerkev hotela imeti hlapce, tlačane, sužnje in za zopet uvesti krvavo inkvizicijo, si jih tudi jaz dovolim opozoriti te iste ljudi in jim priporočiti: "Ne odzivajte se na tako absurdne zahteve Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve, ne prenašajte več, da vam kar naprej to društvo in njeni predstavniki visljujejo svoje negativno, tendenciozno in odklonilno stališče do vašega verskega prepričanja in da vam maličijo podobo Cerkve, da vam na način, ki je bil značilen za totalitarno boljševistično oblast omejujejo in teptajo vašo versko svobodo in vas hočejo zopet narediti hlapce, tlačane, sužnje oblasti stare provenience in uvesti krvavo morijo, ki je stala 60 milijonov nedolžnih žrtev! Komunisti so prepovedali krst in druge zakramente otrokom in ljudem ter vernike deplasirali kot državljane in jih v skladu s tihim dogovorom onemogočali pri zaposlitvi in drugih pravicah, ki so jih bili deležni spreobrnjeni v nevernike, z rdečo partijsko knjižico."
Glede pedofilije, nadlegovanja mladoletnic in za druga kazniva dejanja, velja za vse državljane kazenski zakonik RS, brez izjeme. Zato je tu odveč izpostavljati morebitne ekscese samo določene skupine, kajti ekscesi so bili, so in bodo povsod, ker noben človek ni popoln.
Nasilja nad otroci ne vrši Cerkev, ker tisti, ki hodijo k verouku običajno dobijo etične nauke. Nasilje nad otroci se vrši v družinah, ki svoje otroke zanemarjajo, ki nimajo časa zanje, zanemarjajo jih, da gredo ti na cesto in uživajo mamila. Vzgojno zanemarjeni otroci, ki ne dobijo ljubezni svojih staršev, so največji problem za prosvetne delavce. Pred kratkim mi je učiteljica rekla, da ne zmore več, da ima še dve leti do upokojitve, na katero komaj čaka, kajti današnji otroci so podivjani, neomikani, surovi in napadalni. Povedala je, da jo zmerjajo, žalijo in tudi fizično je bila že napadena. Vendar ti otroci ne hodijo k verouku in zato zanje ni mogoče kriviti Cerkve, da so njena žrtev. Otroci so žrtev razmer, ki vladajo v naši družbi, kajti oba starša ne zaslužita skupaj niti toliko, da bi tem otrokom kupila najosnovnejše za življenje, starša sta apatična, duševno strta, zaskrbljena in ne premoreta več veselja do življenja. To duševno stanje prenašata tudi na svoje otroke. Isto velja za družine, kjer sta starša brezposlna.
Meni gospa Janja, vaša dvoličnost mi gre na živce, zato se odzivam. Ne odzivam se zaradi kakšne verske gorečnosti, kot bi si vi utenili misliti, temveč preprosto za to, ker se vedete, kot se je vedla prejšnja oblast. Na eni strani govorite o pravici svobode vesti in veroizpovedi, po drugi strani pa nestrpno in nasilno propagirate, da naj ljudje izstopijo iz Cerkve in vse stoletja stare patologije, ki so jih zakrivili ljudje v dobi inkvizicije in podobnih ekscesov, vnašate v sedanji čas in jih lepite na duše vernikov, kot da sedaj to Cerkev prakticira. Nikjer niste objektivno povedali kako si je pokojni papež Pavel Janez II. prizadeval za mir v svetu in koliko pozitivnega naredi Cerkev v smislu vzgoje ljudi v etična bitja in povezovanja med narodi. Nenazadnje je Cerkev prva priznala našo novo državo. Cel svet izkazuje spoštovanje in daje priznanje prispevku Cerkve k miru v svetu, le vi vodite nek nerazumljivi solo, ki zagotovo nima temelja v zdravem razmišljanju.
Zavzemam se za razumno uresničevanje ustavnega načela naj bo Cerkev ločena od države v smislu oblastvenih funkcij.
Hkrati se pa zavzemam, naj ostane Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkev ločeno od ljudstva, ker ljudstvu ne doprinaša prav nobene koristi, kvečjemu seje nestrpnost in sovraštvo ter pozvroča nove delitve. Delitve pa so se vedno v zgodovini končale s krvavimi obračuni.
Tatjana Malec
Cerkev hoče vladati državi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 17. november 2005 @ 10:36 CET
s tvojim mnenjem se povsem strinjam. Je mnenje modrega in strpnega človeka. Dopolnil si moj komentar.
Lep pozdrav in mir ljudem na Zemlji
Tatjana
Cerkev hoče vladati državi
Prispeval/a: MC dne petek, 18. november 2005 @ 10:33 CET
Janja Škerjanc je seveda bolj naivna, kakor pa slepa. Večino tega, o čemer piše predstavnica društva, če izvzamemo nedokazane trditve o policijskem kuratu iz okolice Trebnjega, pravzaprav drži. Seveda pri tem sploh ni važno, ali je gospod Janez Novak pedofil ali je lomilec zakonov ali je svetnik ali je reinkarnacija samega Kristusa. Problematičen je le v toliko, ker je zasedel mesto, ki ga država, ustavno ločena od Cerkve, sploh ne bi smela imeti - mesto policijskega kurata. Tukaj ne gre za duhovno oskrbo (ki je ubogi policisti s kmetov gotovo ne potrebujejo bolj kot kak manjši dodatek k plači), niti ne gre za prestiž, čeravno to vedno godi političnemu napuhu levice ali desnice, ne gre niti za bagatelna finančna sredstva in seveda še najmanj za samega Janeza Novaka! Gre izključno zato, ali bo država še naprej ponižno odstopala prostor Cerkvi! Cerkev je neskončno potrpežljiva, vajena je čakati in se lahko pomika tudi z zelo drobnimi koraki. Kdor tega ne razume, ne razume inštitucije. Ne razume silne vztrajnosti, s katero se je ta teokratska multinacionalka pomikala skozi stoletja. Kdor danes govori o koristi Cerkve, ima seveda popolnoma prav. Za vsak velik sistem v današnjem globalnem svetu lahko rečemo, da je praktično nepogrešljiv, saj zagotavlja utež pri vzpostavljanju stoletja in tisočletja nastajajočega krhkega ravnotežja. Naj bo sistem še tako totalitaren, prinaša korist, ki ga zagotavlja premirje in red. Predstavljajte si ravnotežja političnih in vojaških sil v svetu brez Amerike ali Kitajske! Nepredvidljiva kolobocija! Cerkev seveda ni koristna zato, ker Papež poziva k miru, ali zato ker Karitas zbira stare cunje, piskre in pakete s hrano. Cerkev je koristna zato, ker je religija opij za ljudstvo in surogat za svobodo. Če pijancu na silo vzamete alkohol, se bo ubogi človeček v mukah sesedel ali pa še bolj poživinil. Alkohol je v tem kontekstu nedvomno koristen. Zelo narobe pa je, če država pitje 'alkohola' navdušeno pozdravlja, sponzorira kanale za njegovo distribucijo in se tudi sama počasi spreminja v 'alkoholično' državo. Takrat se, povsem razumljivo, čutimo ogroženi tudi abstinenti.
Cerkev hoče vladati državi
Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 18. november 2005 @ 14:10 CET
lep pozdrav in vse dobro,
Miran.
Cerkev hoče vladati državi
Prispeval/a: Janja Skrjanc dne nedelja, 20. november 2005 @ 12:27 CET
Ženska je napaka narave....s svojim presežkom vlage in s svojo podtemperaturo je telesno in duhovno... manjvredna... neke vrste pohabljen, zgrešen, spodletel moški ... polno udejanjanje človeške vrste je samo moški. "(Tomaž Akvinski, sv. cerkveni učitelj 1225-1274)
"Ženske je narava določila za skupni užitek." (Kapokrates, zgodnji kristjan in ustanovitelj samostanov)
"Ženskam mora že zavest o lastnem bitju priklicati sram." (Klemen Aleksandrijski, pred 215)
Čudim se, da ženske nimajo toliko spoštovanja do sebe, da podpirajo takšno organizacijo kot je RKC.
LP, Janja Škrjanc
Cerkev hoče vladati državi
Prispeval/a: Pips dne nedelja, 20. november 2005 @ 12:54 CET
Se strinjam s tabo glede tega:
-da mora biti cerkev ločena od države
-da je treba zaščititi otroke in vse ljudi pred nasiljem
-da naj cerkev plačuje davke
Poleg tega bi cerkvi nemudoma ukinil vračanje premoženja, ker so vse to nekoč zaplenili ljudem, ki niso mogli plačevati davka.(cerkvenega)
Mi je pa smešno, da v obrambo ali repliko na Tatjanino pisanje navajaš neke slaboumne citate nekih slaboumnih ljudi.
Poleg tega pišeš kakor da so samo duhovniki pedofili in posiljevalci. Oni so pač bolj na udaru, ker so javne osebe. Je pa pedofilije in posiljevalcev veliko več v kakšnih drugih krogih in oni živijo med nami in tega sploh ne vemo. In ko nekoga ujamejo, pač napišejo, da je N.N. osumljen kaznivih dejanj pedofilije ali posilstva. Če pa razkrinkajo župnika, pa je to že takoj megalomanski dogodek. Vsaka javna oseba, ki je razkrinkana, toliko bolj udari na videlo. Podobno je bilo pred časom z Doro Plestenjak, pa se je to samo šušljalo. Pa spolne igrice onega primorskega župana. ITD...ITD...
Zaradi tega se mi zdi sklicevanje na takšne stvari smešno in absurdno.
Pips
Cerkev hoče vladati državi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 21. november 2005 @ 00:53 CET
Tatjana
Cerkev hoče vladati državi
Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 21. november 2005 @ 13:01 CET
V pravem krščanstvu sta moški in ženska enakovredna, saj sta oba, tako moški kot ženska, udeležena v procesu preroditve. Ko se Pavel sklicuje na milost, ki jo prejema ženska od moškega, se prav gotovo ne sklicuje na Staro zavezo, temveč govori o pravilnem sodelovanju, ki je povsem v skladu z zakoni nesprotne polarizacije. V tem oziru ni nikakršne vzporednice s kulturami, kjer ima ženska vnaprej določen in zelo drugoten položaj.
V duhovnem svetu, ki je naš pravi dom ni razlike med spoloma, niti med svetimi angeli niti med razsodnimi nesmrtnimi duhovi človeškega rodu, saj se celo v določenemu smislu odrešitev človeštva razodeva po ženski. Ker je osvoboditev dana prav toliko ženskemu kakor moškemu spolu, življenje ne izključuje nobene ženske, ki je tega vredna, kakor tudi sam Bog ni izvzel ženske iz vsakršnega blagoslova v življenju, ki nam prihaja nasproti.
Moški in ženska sta človek, Adam. Nekaj tretjega ne obstoja.
Toliko o duhovni resnici, ki je ne more spremeniti nihče. Vse ostalo pa so samo nianse, ki itak ne morejo vplivati o naši duhovni usmeritvi, če smo enkrat dojeli to resnico. Tako morata biti oba človeška pola moški kot ženska v medsebojni povezavi in usmerjena k božanskemu načrtu in poučena o tem, kako postati povzdignjeno bitje. Moški in ženska se morajo učiti nesebično delati drug za drugega. To je eden od prvih pozornosti vzbujajočih preizkusov vsakega uvodnega dela znotraj skupine ljudi, ki se hočejo posvetiti takemu skupnemu podvigu.
Vendar pa je celo posamezna osebnostna v sebi razdeljena na dve dušni sili: na energijo in vdanost.Ti dve se lahko dopolnjujeta ali pa med seboj ovirata. Vsakdo na duhovni poti se mora naučiti svojo glavo in srce, moškost in ženskost svojega lastnega bitja, proti načrtu o tem, kako postati višje bitje, s tem da ju napravi za dopolnjujoča se dejavnika.
lep pozdrav in vse dobro,
Miran.
Cerkev hoče vladati državi
Prispeval/a: eckhart dne ponedeljek, 21. november 2005 @ 16:46 CET
Že dolgo časa so prizadevanja za jasen odgovor, kaj pomeni 7. člen ustave s svojim določilom o ločenosti Cerkve od države na operativni ravni oz.za življenje države, brezuspešna.Vedno lahko ugotovimo, da tisto kar mislimo, da je, ne velja. Soočamo se s tem, da je pojmovanje odvisno od interesa osebe, institucije. V politiki od politične opredelitve. Ker je temu tako, izkorišča Cerkev za svoj uspešen pohod v državne institucije na račun vseh državljanov prav nedoločen in lastni koristi ustrezen pomen besed.
Slovenski pravopis opisuje pojem ločen_ki loči, ločuje. Tako poznamo v cerkvenem pravu ločeno žensko. Torej osebo, ki ni povezana. V vsakdanjem govoru in pomenu_ kar ni skupaj. Zato so ustavopisci uporabili to besedo z namenom jasne opredelitve medsebojnega odnosa subjektov, ki sta v njej navedena. Država in Cerkev.
Žal pa pravopisno tolmačenje in s tem pravilno pojmovanje izrečenih besed v naši politiki ne velja. Najlepši dokaz temu je sedanja politična stvarnost. Imamo Cerkev v oboroženih silah, policiji. Mimo določil ustave. Da bi vendarle uspostavili z modernim zakonom razmerje med cerkvijo in državo, kakor določa ustava, je državni zbor pred nedavnim obravnaval predlog zakona o verskih skupnostih poslanca g.Guliča. Poslanska večina je izrekla oceno neprimeren, čeprav je g.Gulič predložil s predlogom samo to, kar dovoljuje ustava. Nič svojega. Nobenega samovoljnega razumevanja besede ločena kakor recimo dr.Šturm.Upošteval je pravopisno in splošno ljudsko pojmovanje besede in na temu temelju izgradil predlog. Toda prav zaradi tega je dobil negativno oceno in poslanska večina s tem oceno, da je pravopisno neizobražena. Obelodanila je, da besede v ustavi nimajo pomena navedenega v pravopisu.
Toda prepričanje, da imamo ustavo pisano v slovenskem jeziku še vedno velja. To potrjuje tudi njen 7.člen, ki je vsebinsko kratek in jasen. Enako 14 in 41 člen. Pomen besed v njih je Slovencem (izjema že omenjeni poslanci) nedvoumen. Toda dr.Šturm (nekdaj celo ustavni sodnik) s svojo akademsko skupino je v predlogu inačice predloga zakona o verskih skupnostih pojmovanje besed priredil. V njem podaja razumevanje in tolmačenje na sebi lasten in svojem interesu podrejen način. Enakopravnost pridobi kar nekaj pomenov. Prav tako pojem človekove pravice. Uvaja stopnjevanje enakopravnosti, človekovih pravic. Seveda samo za del državljanov. Ostali, ki pa niso bolj enakopravni, so zato dolžni bolj enakopravnim omogočiti njihovo bolj enakopravnost! Enako velja za človekove pravice. In to kar s prisilo zakona.
V izogib nadaljnjim nesporazumom bi bilo umestno izobraziti poslance koalicije s pomenom besed v navedenih členih ustave. Seznaniti bi se morali predvsem z besedami enakopravnost, enakost, ločitev, enake človekove pravice. Kajti poslanca Guliča predlog je bil očitno prav zaradi nepoznavanja spoznan za neprimernega in zavrnjen.
DRUŠTVO ZA ZAŠČITO USTAVE IN ŽRTEV CERKVE
Cerkev hoče vladati državi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 21. november 2005 @ 22:29 CET
na vprašanje v kakšnem jeziku je pisana ustava (in tudi zakoni), vam odgovorim, da je pisana v jeziku tehnikum terminus, kar pomeni, z drugimi besedami, da je vsaka stroka izoblikovala svoj jezik strokovnega izražanja. V pravu veljajo določeni termini, ki so lahko pomensko drugačni kot jih razumemo v knjižnem jeziku. Tudi vejica se v pravu postavlja pomensko in ne vedno po slovničnih pravilih. Glede vaše kritike pravodosnega ministra dr. Šturna , da uvaja stopnjevanje enakopravnosti in človekovih pravic bi želela povedati, da ga niste prav razumeli. Po pravni doktrini že sama Ustava RS uveljavlja določene elemente neenakosti, ko n.pr. ustava omejuje svobodo lastnine glede naravnih bogastev, stvari v splošni rabi, glede posebej varovanih območij (naravne znamenitosti), itd. Ne gre za kršitev enakosti, uveljavlja se relativne pravice glede na naravo in namen stvari, ki je objekt uravnavanja, saj bi bila sicer ustava sama s seboj v nasprotju. Neenakost subjektov lahko nastane iz razlogov ekonomske, ekološke ali socialne funkcije lastnine ali drugih ustavnih pravic ob različnih dejanskih temeljih. Taki so tudi primeri različnega priviligiranega obdavčenja na demografsko ogroženih območjih. Namenoma ne uporabljam primerov obaravnavanja odnosa države do Cerkve in državljanov - vernikov ter nevernikov. Jemljem primere iz drugih področij zaradi lažjega razumevanja načela enakosti.
Različnost med državljani je lahko utemeljena z vidika racionalnosti, ne sme pa biti kršeno načelo o enakem obravnavanju enakih dejanskih stanj in s tem omogočena samovolja in arbitrarno odločanje državnih organov. V pravu ne gre za iskanje matematičnih poprčij, tehtajo se pravne posledice, uveljavlja se tudi načelo pravičnosti. Ustava in zakon lahko obravnavata subjekte različno, glede na njihov skupen karakteristični element, če se pri tem uporabijo razlogi, ki so legitimni, utemeljeni iz načel socialne države ali splošno priznane javne koristi. Ustava in zakon upoštevata enotno dejansko stanje in nanj opirata pravna pravila.
Ustava RS v primeru kolizije dveh pravic, pravice A in pravice B, daje prednost pravici B kot podlagi pravice C. Formulacija namreč pokaže, da v resnici ni šlo za kolizijo pravice A in B, ker prednost pravice B gotovo ne bi bila sporna, ampak za kolizijo pravic A in C, kjer pa bi bilo za odločitev treba najti drug kriterij in ne kriterij pravice B. Načelo enakosti je zato pri presoji ustavnosti treba razumeti tudi z vidika strogega testa sorazmernosti (zaradi posega v posamezno, specifično ustavno pravico). Dr Šturm govori o stopnjevanju, logično saj se pravne posledice določenih pravic tehtajo ob strogem testiranju načel sorazmernosti in pravičnosti. Gre za nečela varstva zaupanja v pravo (2. člen Ustave), varstvo enakosti pred zakonom in enako varstvo pravic v postopkih, tu pa pride v poštev še 14. in 22. člen Ustave. Brez stvarno upravičenega razloga ni mogoče povzročiti razlikovanja med posaeznimi upravičenci do neke pravice, ker bi se s tem poleg načela pravne države (2. člen ustave) kršila splošna pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena ustave. Tako dolžnosti kot omejitve so po obsegu in vsebini lahko tako pomembne, da lahko vplivajo na določene ustavne pravice.
Ločitev cerkve od države je sodobno načelo za urejanje odnosov med državo in cerkvijo. V skladu s tem ustavnim načelom je Cerkev razglašena za ustanovo z zagotovljenimi možnostmi delovanja. Država ima s Svetim sedežem kot državo sklenjen sporazum ob upoštevanju suverenitete obeh držav. Protiustavna je zloraba vere in verskih dejavnosti v politične namene, kakor tudi zloraba in omejevanje verskih čustev in verske svobode v skladu z Ustavo RS.
Vse spoštovanje do poslanca LDS g. Guliča, vendar politika ne more pisati zakonov, kot ne more laik operirati bolnika. Gospod Gulič bo morda napisal kakšen dober komentar o dnevnih dogajanjih, ne pa da piše zakone.
Gospod Eckhart, France Prešeren je izrekel zelo koristno in zanimivo krilatico: "Le čevlje sodi naj kopitar!"
Zagotavljam vam, da dr. Šturma niste prav razumeli in tudi vaš komentar je težko razumljiv, saj ne veste kaj bi želeli povedati ljudstvu in društvo, kar naprej nekaj govori in piše, ne da bi imeli prispevki kakšno korist za državljane. Izražajo se neka stališča manjšine, ki ima probleme sama s seboj in z razumevanje stvarnosti ter zavesti časa. Z vami ali brez vas bo življenje teklo naprej po nekih zakonitostih, na katere vi ne morete vplivati. V rokah imajo celo zadevo vplivni prostozidarji, ki šarijo uspešno po vseh stvareh in svetujem vam, da njih vprašate kam plove ta svet in kdo ga vodi. Med njimi je tudi veliko politikov, ki jim izkazujete simpatije in posebno naklonjenosti. Vsaj izgleda tako! Logična razlaga nekega stanja je, da skušamo ugotoviti nove pomenske razsežnosti določenega položaja, ki se prilegajo argumentom in jih je mogoče razložiti z uporabo zdrave pameti. Jaz svoje glave že ne bi dala v najem nikomur. Medtem, ko se vi onegavite s Cerkvijo, so vam novodobni ateisti izpred nosa odnesli veliko narodovega bogasta, da imate na vašem koncu toliko ljudi brez dela in da matere in očetje nimajo kaj dati v usta svojim lačnim otrokom.
Lep pozdrav
Tatjana
Cerkev hoče vladati državi
Prispeval/a: midvasva dne ponedeljek, 21. november 2005 @ 23:04 CET
Janez
Cerkev hoče vladati državi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 22. november 2005 @ 05:31 CET
Ustava RS v svojem 7. členu pravi: Država in verske skupnosti so ločene. Verske skupnosti so enakopravne; njihovo delovanje je svobodno.
V 41. členu Ustava RS pravi: Izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju je svobodno. Nihče se ni dolžan opredeliti glede svojega verskega ali drugega prepričanja. Starši imajo pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo. Usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja.
46. člen Ustave RS: Ugovor vesti je dopusten v primerih, ki jih določa zakon, če se s tem ne omejujejo pravice in svbodoščine drugih oseb.
V čem je torej problem? Meni kot državljanki je Ustava RS jasna in je nimam namena polemizirati s protiustavnimi argumenti.
LP Tatjana
Cerkev hoče vladati državi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 22. november 2005 @ 06:36 CET
tvoj komentar je z analitičnega vidika zanimiv in poglobljen. Človek se razodeva, kot spračujoče in probleme rešujoče bitje Vsa njegova kultura je samo reševanje ugank in pogovor o zagonetkah. Ena teh je tudi religija. In zanimivo, da najgloblja učenost je v nedoločenosti rezultatov, se pravi v dvoumnosti. Zanimivo je, da celo učenjak W. Heisenberg, Newton 20. stoletja, svojo kvantno mehaniko odeva v "načelo nedoločenosti", za katero je dobil celo Nobelovo nagrado. Zanimivo je torej, da človeštvo v gigantskem strmljenju v neznano in nerazložljivo, skratka v skrivnosti, doseže svojo sovobodo, o kateri ti govoriš in to na točki, ko se usodno uveljavi človeška končnost in slabost. Govoriš o svobodi, katere surogat naj bi bila religija. Okej, vendar tu naletiš na hinavščino in prikritost, v kateri se razodeva tvoja svobodnost in sproščenost duha. Kot žival nočemo ljudje nagi hoditi po cesti, nadeli smo si oblačila, da prikrijemo svoje gole dele. V čem se torej razodeva resnična svoboda, katere "surogat" naj ne bi billa religija? Ali mi znaš na to odgovoriti? Je to žival v človeku, ki simboličnega sveta ne potrebuje? Odgovoril mi boš mogoče: to je humanizem po meri človeka. Da v humanizmu se sprehajajo živali, ki so na poti svoje preobrazbe v človeka sprašujoča in strmeča bitja, bitja čudenja in bitja, ki se zavedajo svoje nepopolnosti in svoje "živalskosti" in kje naj to bitje - človek išče svojo razvojno pot k popolnosti, če ne prek simboličnosti? Če avtonomija človeškega duha in mističnost ne bi skoz razvoj hodili z roko v roki, človeštvo ne bi doseglo napredka. Avtonomija človeškega duha pomeni vzlet na krilih simboličnosti, sicer bi bil človek determiniran v svojem mišljenju. Boš rekel, nekam čudno razvija sogovornica svoje misli. Vendar iščem odgovor na tvoje vprašanje kaj je tisto, ki bi bilo resnična svoboda človeka in ne surogat nečesa, n. pr. religije. Razvijaj svojo misel naprej! Hočeš nočeš, se boš verjetno ustavil na točki kjer se uveljavi tvoja človekova končnost in tu je tvoja slabost, človek! Človek ne živi samo od kurha in vode in za hiše, avtomobile, oblast in svoj imeniten izgled, reprodukcijo, živi še za nekaj več. Problem je v tem, da človečki "tega nekaj več" ne zmorejo spoznati in uvideti. Jaz si ureditve sveta sploh ne morem predstavljati brez simboličnosti človeškega duha. Človek je v nenehni hoji za samim seboj, za svojimi znanstvenimi in tehničnimi dosežki in svojo kulturo. Nemezis kulture pa je maščevalna boginja. Poslala nam je tudi "društvo" in še druge veliko večje nadlege!
V neki svoji pesmi "Dimenzije" sem tako napisala:
Pitija v Delfih vidi, česar ne vidi.
Slepi konj na cilj vedno pripelje.
Štirinožec, ki s človekom vozi v vpregi
ne ve, da prihodnost v neznano ga pelje.
Na klancu v postanku misel okleva,
se snamo kolo in voz zdirja navzdol.
Po strmem pobočju kotaljenje odmeva.
Obmolkne. Premislek voznika. Odmor.
Mraku se noč za pregrado postavi.
Vzgibu duše črnina prostor zastre.
Popoltnik leže k počitku. V grlu ga davi.
Dočaka dan. V očnici se jutro sinje zazre.
Na kozmičnih jadrih se k zenitu premakne,
prazničnem mlaju oko spomina okrneva,
pred sojem svetlobe ga boječe odmakne,
ozre se nazaj, kot mu drugo veleva.
Tu dih se entropično širi v ločitev tubiti.
Z vesoljem drvi skoz enoto s e d aj,
da zmogel bi Zemljo in Človeka preiti,
ostati samoten v hoji pred samim seboj.
Lep pozdrav in vse dobro
Tatjana, pesnica o borovih gozdičkih
Cerkev hoče vladati državi
Prispeval/a: midvasva dne torek, 22. november 2005 @ 07:38 CET
Ne razumete in amen.
Janez
Cerkev hoče vladati državi
Prispeval/a: Pips dne torek, 22. november 2005 @ 11:33 CET
Sicer sem že zgoraj napisal v čem vse sem proti RKC.
Mislim pa, da takšna ortodoksna pisanja ne služijo vašemu boju proti cerkvi in vašemu boju proti mesojedcem. Še več, še danes se spomnim ene oddaje, mislim da je nekdo potem tudi tukaj napisal članek o tisti oddaji na TV(trenja) kjer so vegiči delovali naravnost smešno in so naredili pravo anti-propagando svojemu gibanju.
Kot pravi tatjana Malec, vse mora biti v mejah normale. Človeku moraš svoje ideje predstavit prijazno in nevsiljivo. Drugače deluje odbijajajoče.
Cerkev hoče vladati državi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 22. november 2005 @ 15:03 CET
tudi jaz sem opazila, da so nekateri (v)egiči (ne vsi) destruktivni in tudi malce agresivni zaradi beljakovinske podhranjenosti. Po novi teoriji je postala agresija tekmica in morebitna zmagovalka nad libidom in nagoni ega. Je že tako, da se človek ne more ogniti želji po uničevanju, ne samo v "onih" pravih vojnah, temveč tudi na področju človeškega duha, če ta duh ni po meri tistega, ki ga ego daje. Ti desetruktivni nagibi so vkoreninjeni v njegovi biološki zgradbi. Čeprav do neke mere to svojo težnjo človek ublaži, npr. s čokolado, sladicami in podobnimi pomirjevalci, ji nikoli ne more odvzeti moči.
Problem je v tem, da ima (v)egič na izbiro, ali usmeri svojo destruktivnost proti sebi z odtegovanjem uravnotežene prehrane ali proti zunanjemu svetu. In prav nekatere, med njimi tudi Janeza po mojem daje in nima nobene možnosti, da bi se osvobodili te tragične usode, kajti pri svojem pseudonimu "jaz sem" je pozabil napisati mali egič in pri vsem tem je pozabil, da ni on sam "jaz sem" apak so so tudi drugi nek "jas sem, ti si, on je". Meni je očital, da nič ne razumem.
Tema srednjega veka se je očitno že zdavnaj umaknila, vendar ne pri vseh. Če se že nekdo razglasi za radiaklnega družbenega kritika, še ne pomeni, da je revolucionar, ki bo svet odrešil. Jaz sem obupavajoča članica tega človeštva, te družbe in se ne štejem za poklicano, da bi lahko razrešila nasprotja med starim in novim in mi gredo fajn na živce tisti, ki hočejo postaviti temelje človekove iracionalnosti na ruševinah svojih bojnih pohodov in zgolj po svoji meri, in vsiljujejo šibkost svojega razuma, kot da so odkrili novo sintezo modrosti, ki bo pozdravila ta bolni svet, le se prej ta svet ne zruši. Dvigajo se nad zakon logike, nad zakon strpnosti in hočejo kastrirati sleherno misel, ki ni identična njihovimu prepričanjem.
Za moje pojme tak kotel strasti, kot je Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve ne bo prinesel ničesar dobrega. Tam se zbira ves potemneli blišč ego-psihologov in ego-foturologov, ki ima velik dar za slediti preživelim idejam in preživeti terapevtski praksi, ki ji v nobenem primeru ne more več pričarati življenjskost svojega delovanja. Ti simptomi nestrpne kritičnosti sodijo v patologene okoliščine neke mlade demokracije in naj bi prevzeli v družbi vlogo, ki jo je imela po vojni vladajoča oblast.
Lep pozdrav
Tatjana
Cerkev hoče vladati državi
Prispeval/a: eckhart dne torek, 22. november 2005 @ 15:11 CET
Se seveda strinjam, da morajo debate biti argumentirane in strpne. To pa seveda ne pomeni, da se svoje videnje resnice prilagaja okusu drugih, samo zato da bi bilo bolj "sprejemljivo". Govorim o duhovnem nivoju, do katerega se ne pride s študijem. Običajno naphanost naših možganov z maso knjig samo veča občutke velepomembnosti našega ega - in nam posledično med drugim onemogoča resnično spoštovanje drugih akterjev v debati. To se vidi pri akterki te debate, ki o našem Društvu za zaščito ustave in žrtev cerkve ni sposobna pisati drugače kot z grožnjami in cinizmom. Šele naša osebna reakcija na nekoga, s katerim se resnično ne strinjamo, pokaže, kdo in kakšni smo v resnici - izza visoko donečih floskul o naši strpnosti in iztirjenosti "drugega".
Sledi tekst, ki je bil napisan za neko drugo debato, pa po mojem prepričanju ustreza tudi tej:
Ali so predstavniki Slovenije v imenu države
protiustavno priznali oz. se poklonili primatu Katoliške cerkve?
Pogreba starega papeža in umestitvene maše novega papeža so se v imenu Slovenije udeleželi mnogi državni funkcionarji, med njimi tudi predsednika države in vlade.
Pogreb in maša sta obreda Katoliške cerkve (KC). Ali se lahko predstavniki države udeležujejo verskih obredov? Če so država in verske skupnosti ločene, ali ni odgovor: ne? Če pa se ti kljub temu udeležujejo verskih obredov, v čigavem imenu to storijo? Ker so po ustavi predstavniki države predstavniki vseh državljanov, je jasno, da se udeležijo teh obredov v imenu vseh državljanov. Tudi v imenu protestantov, budistov, …, ateistov, v imenu tistih, ki jih je npr. KC izobčila oz. večno preklela, v imenu dojenčkov, ki so bili brez svoje privolitve vrženi v KC in so po nauku KC postali njena last, pri čemer jim je ta cerkev celo posegla v njihovo duševnost, saj jim je v dušo vtisnila, kot sama trdi, neizbrisno duhovno znamenje, v imenu tistih, ki so iz KC izstopili, pa so kljub temu še vedno v tej cerkvi, kajti z izstopom se v bistvu izgubijo samo pravice, dolžnosti pa ne, saj ostane notranja zakramentalna vezanost na božje in cerkvene zakone. Ali so imeli dovoljenje navedenih, da so se v njihovem imenu udeležili verskih obredov KC? Kajti svoboda veroizpovedi, ki jo garantira ustava, pomeni tudi to, da se predstavnik države ne sme udeležiti verskega obreda neke verske skupnosti v imenu državljana, niti na simbolni ravni ne, če za to nima njegove privolitve. Ravno to je tudi eno izmed biti načela ločenosti verskih skupnosti in države - zaščita ljudi pred dejanji države, ki niso v skladu z njihovo svobodo vesti.
Če predstavniki države za udeležbo pri obredih KC nimajo dovoljenja svojih državljanov, posebej tistih, ki niso katoliki, se postavi vprašanje, ali se državni predstavniki ne postavijo proti njim, v kolikor se ti z njihovo udeležbo ne strinjajo? Ali jih ne tretirajo samo kot sredstvo za dosego svojih ciljev? Ali da bi se prikupili cerkvenim dostojanstvenikom? Ali pa, da bi samo izpolnili svojo obveznost, ki so jo kot dojenčki dobili s krstom in sicer, da so cerkvenim predstojnikom poslušni in jih ubogajo ter kot odrasli, tudi z udeležbo na verskih obredih, hote ali nehote priznavajo svetovno nadoblast KC?
Verski obred izhaja iz katoliškega nauka. Nauk KC pozna smrtne kazni zaradi mnogih moralnih prekrškov (homoseksualnost, čarovništvo, prešuštvovanje,…). Ta nauk velja tudi v Sloveniji. Ne gre torej za nekaj, kar bi spadalo v zgodovino, temveč gre za sedaj veljavni nauk, gre za nauk, ki ima zelo krvave temelje, kar se je pokazalo tudi v 20. stoletju. Ker nauk KC ne ščiti življenja ljudi, temveč je mogoče te v določenih primerih celo pobiti, je v nasprotju s 17. členom ustave o nedotakljivosti človekovega življenja.
Predsednik vlade se je v Vatikanu poklonil novemu papežu. Kako je mogoče to tolmačiti? Ali kot priznanje, da ima katoliški nauk primat nad slovenskim pravom, kajti KC uči svoje vernike, da so po vesti dolžni, da ne sledijo predpisom Slovenije, če ti nasprotujejo naukom evangelija? Ali je mogoče predsednik vlade s tem celo priznal, da je samo papež tisti, ki lahko sodi državnim poglavarjem, kar določa kanon 1405 Zakonika cerkvenega prava? Ali lahko torej samo novi papež, bivši inkvizitor Svetega sedeža, sodi predsedniku Slovenije? Če je odgovor da, ali ni potem Slovenija last Svetega sedeža?
Če se predstavniki države udeležijo verskega obreda KC, ali država Slovenija s tem ne potrjuje navedenega protiustavnega nauka? Ali se država strinja z nečem, kar ne jamči niti osnovne pravice ljudi v Sloveniji, to pa je nedotakljivost njihovega življenja in kar je zelo sovražno do mnogih kategorij ljudi v Sloveniji.
DRUŠTVO ZA ZAŠČITO USTAVE IN ŽRTEV CERKVE
Cerkev hoče vladati državi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 22. november 2005 @ 15:16 CET
Tatjana
Cerkev hoče vladati državi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 22. november 2005 @ 15:45 CET
Ne komunizem in ne prostozidarstvo ni otrok Vatikana. Komunizem se ve kje je nastal in kje je zaključil svojo neslavno vlogo. Prostozidarstvo pa je je nastalo leta 1717 v Londonu, mnogi pa prestavljajo datume njegovega nastanka v predcivilizacijska obdobja. Uradno je ustanovil prosozidarstvo ceh kamnosekov. Prostozidarstvo je nevidna roka, ki povsod plete mreže. Kdor si hoče prebrati o masoneriji, ima veliko tovrstne literature, zato ne bi razglabljali na tem mestu.
Vse ostalo kar je zgoraj zapisano v prispevku, so sama natolcevanja in populitična ugibanja s slabo programirano propagando. Sveti sedež ima status države in Vlada ter državniki se obnašajo do Svetega sedeža po pravilih državnega protokola.
Minili so časi, ko si je "socializem" s sedežem KP v Ljubljani mislil, da je središče ne samo sveta, temveč tudi osončja in da bo diktiral pravila življenja in normirano družbeno zavest. Sedaj je drugače, tu je družbena in občečloveška stvarnost z množico človeških vlog, množico človeških problemov in s svojo zavestjo časa. To so dejstva. V vašem društvu se mi zdite kot osamljen volk, ki tuli v luno in išče svoje izgubljeno krdelo.
Lep pozdrav pa brez zamere
Tatjana
Cerkev hoče vladati državi
Prispeval/a: midvasva dne torek, 22. november 2005 @ 18:18 CET
Najbolj neumno se mi pa zdi, da hočete, da ponavljam tisto, kar je že bilo večkrat napisano in to dobro napisano. V takih primerih je zadosti, da se pridružiš temu mnenju. Prav nobenega ne poznam, ki bi bral litanije od nekaterih, ki tu redno objavljajo. Večina mojih prijatlov bere včasih Sončeve pozitivke, pa se prav zaradi napadalnosti nekaterih nočejo vključiti v debato.
Res sem se razgovoril, kar preveč.
Janez (mož od Tatjane)
Cerkev hoče vladati državi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 22. november 2005 @ 18:39 CET
petek, 8. april 2005 @ 05:19 CEST
Piše: Tatjana Malec
Medtem, ko človek, razmišljaš
kako bi postavil temelj svoje nove hiše
in neguješ iluzije o svoji veličini duha,
kakšno prihodnost boš zgradil
in kako boš današnji dan preselil
v neko novo iluzijo,
te morda prešine misel spomina,
ki je komajda našla nekaj časa
in prostora ob zidcu na obrobju mesta,
kjer so pod cvetjem, narejenim iz plastike
zložene kosti tvojih prednikov,
kjer spomenik živi namesto njih.
Tedaj se človek, zazri vase,
prisluhni svoji neznatnosti
in namesto, da dvigneš oči v nebo,
jih povesi in zagledal boš pod drevesom
komaj izleglega ptiča, ki je padel iz gnezda.
Tedaj boš začutil svoje utrujeno in umrljivo telo.
Roka ti tedaj morda pade na klavirsko partituro,
ki zadoni bližine in razdalje
ob vprašanjih ali so stvari tega sveta
sploh še razumne in predvidljive
na meji lastnega spoznanja,
ko o štetju dni ne znajo spregovoriti.
...o0o...
Cerkev hoče vladati državi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 22. november 2005 @ 18:51 CET
Na Pozitivkah naj ne bi nihče napadal, temveč povedal le svoje mnenje.
Janez, lep pozdrav tebi in tvoji ženi soimenjakinji.
Tatjana
Cerkev hoče vladati državi
Prispeval/a: midvasva dne torek, 22. november 2005 @ 19:14 CET
Če misliš, da to res koga zanima, bom pa povedal, da sva midva z mojo Tatjano Gorenjca. Kolikor sem te spoznal skozi članke, si popolno nasprotje "naše" in ko že premišljujem o njej, kajšna je, se po dolgem času spet zavedam, kakšno srečo imam z njo.
Današnji dan sva izkoristila za uživanje v zimski idili, zato nisva mogla slediti debati in jo zaustaviti, ko je skrenila.
Vsem bralcem veliko sončnih zimskih dni!
Janez (od Tatjane)
Cerkev hoče vladati državi
Prispeval/a: Pips dne torek, 22. november 2005 @ 22:36 CET
Vegeti imate očitno v sebi neko paranojo, če se tako vedete.
Spoštujem vse ljudi, tudi vegetariance in imam dosti prijateljev vegetariancev, pa se z vsemi razumem. In večkrat tudi skupaj jemo in če jaz slučajno jem meso, mi še nobeden ni rekel, da smrdim. In to so iskreni prijatelji, ki mi ne lažejo. Je pa res, da nihče od njih ni orto-vegetarianec.
Cerkev hoče vladati državi
Prispeval/a: ana dne sreda, 23. november 2005 @ 07:46 CET
tudi hrana je samo sredstvo, preko katerega se izražamo... ni toliko važno, kaj poješ, kot pa, kakšen odnos imaš do sebe in do tega, kar spraviš vase. Imaš vegeterijance, ki ne marajo živali in imaš mesojede, ki neverjetno spoštujejo vse živo in neživo.... kdo od teh deluje bolj v skladu s kozmičnim zakonom?
NIKOLI naj se ne pozabi, da je misel nad vse, da je več kot izgovorjena/pisana beseda, kaj šele dejanje. In da človeški zakoni sodijo besede/dejanja, božji pa.... ujamejo smisel nas samih, ki smo več kot to telo.
pa lep pozdrav vsem - brezvezno je dokazovat, kdo ima bolj prav in kdo manj prav
ana
Cerkev hoče vladati državi
Prispeval/a: Dobrin dne sreda, 23. november 2005 @ 09:28 CET
Cerkev hoče vladati državi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 23. november 2005 @ 09:38 CET
tvoje misli so modre. Ljudje veliko govore o hrani, ki jo uživa telo, da človek preživi, ne govorijo pa o hrani duše, ki hrani človeku duha. To hrano uživajmo pa ne bo nič smrdelo okrog človekovega telesa! Telo bo žarelo in sijalo sončne žarke in toplino okrog nas, neglede na to ali smo presnojedci ali mesojedci, ljudje okrog nas se bodo dobro počutili. Jaz sem se ob tvoji misli.
Lep pozdrav
Tatjana
Cerkev hoče vladati državi
Prispeval/a: renatokorosec dne sreda, 23. november 2005 @ 11:38 CET
K temu pisanju me je vzpodbudilo tvoje omalovaževanje članka Janje Škorjanc, katero v celoti podpiram. V teh člankih se nojevsko obnašaš in si ne dopustiš reči, za kakšne zločine je odgovorna Rimo katoliška cerkev. V komentarjih na članek »biblija je iskana, a ne preveč brana« je bilo to obširno in detajlno pojasnjeno. Očitno te je katoliška cerkev lepo indoktrinirala in ti pomagala izgraditi svojo lastno končno vrednost. Če bi se zavedala, da je tvoja lastna vrednost neskončna in jo je vpeljal Bog, ne bi tako vneto branila RKC. Za duhovno izgrajenega človeka je značilna nepristranskost in odsotnost vseh obramb. Sam sem spoznal, da je RKC gnusobna organizacija zla, ki je vseskozi bila proti Bogu. Na sedanji evolucijski stopnji razvoja človeštva je potrebno, da se razkrije kača, ki se ji reče krščanska. Čeprav je na Zemlji že premagana, še kar naprej sika. Vsakemu kristjanu rečem, zakaj se ne izpišeš iz RKC, zakaj se ločuješ od mene, ki nisem nikjer. Isto rečem muslimanu. Povsem očitno je, da so vse religije navlaka na našem planetu, katerih namen je ločiti ljudi, jih vezati nase in povzročati nestrpnost. S tem se lahko ohranja demoničnost vladanja. Da vpelješ demoničnost vladanja,je treba ljudi spreti na zunaj, v samemu sebi in tako so dvakrat izgubljeni v labirintu ega ( v sebi in zunaj sebe). Vsota vektorjev notranjih sil v človeku, ki je v konfliktu je nič. Tudi vsota vektorjev zunanjih sil pri ljudeh, ki so sprti med seboj, je nič. S tem so ljudje notranje in zunanje nemočni in lahek plen dialektičnih vladajočih sil. Prihajajoča nova doba bo prinesla padec religij in ljudje se bomo čutili eno in povezani v svojem srcu. Do takrat pa bo krščanska kača razkrinkana. Krščanstvo je glavni in odgovorni krivec, da nimamo nebes na Zemlji, ker že 2000 let oblikuje zavest evropskega človeka po okorelih tradicijah.
Lep pozdrav, Renato
Cerkev hoče vladati državi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 23. november 2005 @ 23:59 CET
To tvojo teorijo, ki si mi jo napisal, znam na pamet, saj sem hodila v šolo v prejšnjem režimu in poznam vse populistične pristope indoktrinacije. Vendar pri meni se ni prenehal razvoj in razmišljanje zgolj pri materialističnem pojmovanju in razlagah sveta. Vse svoje utrudljivo življenje sem porabila za odkrivanje še drugih pomembnejših mnogoterih stvari, o katerih ne bi govorila. Moja apologetika ni obramba Cerkve kot inštitucije, ker to vlogo sama dobro opravlja. Moje področje delovanja je obramba svobodnega duha malega človeka, kot njegove elementarne potrebe. Ni pomembno ali je hindujc, jud, mormon ali katolik. Pomembna je svoboda in prav na tej točki doživljam z agresivci in vsiljevalci normirane družbee zavesti, razkol.
Lep pozdrav
Tatjana
Cerkev hoče vladati državi
Prispeval/a: blabla dne četrtek, 24. november 2005 @ 00:17 CET
MLADINA, 18. december 2000
eksorcizem
Demonska obsedenost v RKC
Vse kar morate vedeti, če želite izganjati hudiča
Po uradnem učenju RKC, ki definira obvezno verovanje vseh katolikov, so satan in padli angeli resnične, inteligentne in zlonamerne prisotnosti v našem svetu, ki lahko (z božjim dovoljenjem) ljudi nadlegujejo (obsesija), se naselijo v živali, hiše ali lokacije ali se celo polastijo posameznikove osebe in telesa (posesija, obsedenost). Dvom o obstoju demonov in obsedenosti ni le heretičen: če je človek, ki dvomi, katoliške vere, je sam dvom že znak nezavedne obsedenosti.
Verovanje v realnost angelov in demonov je sicer del rimskokatoliške dogme, bolj nejasno pa je vprašanje, ali je RKC pripravljena svoje trditve tudi potrditi s primeri in empiričnimi dokazi. Med popularno literaturo RKC bomo resda našli na primer knjigo Eksorcistova zgodba (An Exorcist Tells His Story), ki jo je spisal uradni eksorcist rimske škofije oče Gabriele Amorth; katoliški izganjalci (predvsem ameriških škofij) se občasno celo pojavijo na televiziji. V katoliški enciklopediji pa bomo le težko našli kaj konkretnega.
Na skupaj 21 straneh besedila pod ključi Demoniacal Possession, Demoniacs, Exorcism in Exorcist najdemo množico bibličnih citatov in referenc na sto ali več let stare knjige o demonih in obsedenosti - a nobenega konkretnega primera, niti splošnih statističnih podatkov o številu žrtev in uspešnih "posegov" izganjalcev. Iz besedila razberemo samo, da katolik mora verjeti v realnost fenomena, vsi argumenti pa so le citati Biblije in teoretičnih del. Še več: katoliška enciklopedija eksplicitno priznava, da so bile "pogosto storjene napake v diagnozi primerov, kjer so bili diaboličnim silam pripisani učinki, dejansko povzročeni po povsem naravni poti". Današnja navodila zato poudarjajo, da morajo vse prijavljene primere obsedenosti najprej temeljito preučiti zdravniki in psihiatri. Celo kadar katoliški strokovnjak uradno potrdi demonski vpliv, vendar trpi žrtev tudi težave zdravstvene narave, ima klasično zdravljenje prednost.
V zgodnjem krščanstvu je veljalo prepričanje, da lahko demone izžene vsak predan kristjan. Sam ritual ni bil natančno določen, vedno pa je vseboval formulo "Izganjam te, zli duh, v imenu Očeta, Sina in Svetega duha" ter znamenje križa. Bolj ali manj inventivni izganjalci so postopek poljubno zakomplicirali in dodajali "učinkovite" fizikalne metode, na primer žganje žrtve z razbeljenim železom, namakanje v ledeni ali vreli vodi ter druge prijeme, ki naj bi hudobcem tako zagrenili obsedanje, da so kar sami skočili iz človeškega telesa (to je bilo pogosto tako temeljito obdelano, da je takoj izpustilo osvobojeno dušico proti nebesom).
Dogma današnje RKC dovoljuje izvajanje eksorcizma samo posvečenim duhovnikom z dovoljenjem pristojnega škofa. Po verovanju RKC moč nad demoni izhaja le iz Jezusa Kristusa, zato se lahko s hudobci uspešno spopadejo samo njegovi pooblaščeni predstavniki. Današnji uradni postopki za izganjanje demonov še vedno temeljijo na Rimskem ritualu iz leta 1614, ki ga je uveljavil papež Pavel V.
V nadaljevanju si bomo ogledali (uradno še vedno veljaven) postopek izganjanja demonov, kot ga je RKC določila z revizijami Rimskega rituala leta 1952.
Diagnostika
Ko pristojni škof sprejme prijavo domnevnega primera demonske obsedenosti, najprej določi odgovornega eksorcista (vsaka škofija naj bi imela vsaj enega), ki mora biti posvečeni duhovnik zgledno pobožnega življenja in globoko veren. Izganjalec mora biti v starejših letih, svojo službo mora opravljati v ponižnosti in brez kakršnegakoli osebnega ponosa, v trdni veri, da je samo posrednik božje milosti in osebno povsem nepomemben, da se torej niti najmanj ne zanaša na svoje sposobnosti, ampak samo na božjo pomoč. Pomembno je tudi, da se resno posveti svojim nalogam in čim več preučuje rimskokatoliške vire o demonih, njihovem vplivu in o izganjanju demonov.
Izganjalec ne sme prehitro začeti verjeti v obsedenost. Žrtev naj v začetku obravnava, kot da bi šlo za primer umske bolezni, in jo temeljito izpraša o njenem počutju in opažanjih. Pri tem mora biti pozoren in pronicljiv, saj so zlobni duhovi zviti in ga bodo nedvomno skušali zapeljati v napačen sklep. Pri najbližjih naj se posvetuje o okoliščinah, ki so povzročile nezaželeno stanje. Na primer, po verovanju RKC lahko satana pritegnejo igračkanje z okultnimi vedami, sodelovanje v čaščenju poganskih sil, prebiranje satanistične literature, zbiranje ali preiskovanje amuletov in drugih svetih predmetov nekatoliških religij, izrazi praznoverja, kot je nošenje magičnih kristalov in podobno. Eksorcist mora obvezno zahtevati mnenje domačega zdravnika in strokovni pregled psihologa ali psihiatra (seveda naj bi bili vsi sodelujoči strokovnjaki rimskokatoliške vere).
Osnovni znaki demonske obsedenosti so:
sposobnost govorjenja ali razumevanja jezikov, ki se jih domnevni obsedenec ni nikoli učil, še posebno že mrtvih jezikov;
izjemna fizična moč, ki je v očitnem nesorazmerju s telesnim stanjem pacienta;
izkazovanje znanja o dogodkih v preteklosti ali prihodnosti ali o oddaljenem dogajanju, kakršnega si domnevni obsedenec ni mogel pridobiti po naravni poti;
telepatija, telekineza ali druge paranormalne sposobnosti;
in najpomembneje: očitna sovražnost in nemir ob simbolih rimskokatoliške vere, kot so znamenje križa, imena Svete trojice ali device Marije, katoliški zakramenti, podobe svetnikov, relikvije in/ali druga znamenja ter običaji rimskokatoliške vere.
Tudi če so vsi navedeni znaki prisotni, mora eksorcist domnevnemu obsedencu najprej vsaj skušati pomagati z duhovnim svetovanjem. Na vsak način se je treba izogniti percepciji, da je eksorcizem nekakšna magija. Izganjanje demonov je indicirano šele, če pacient vztrajno zavrača duhovno pomoč in niti zdravstveno niti duhovno posredovanje ne izboljša njegovega stanja.
Priprave
Eksorcist mora delo opravljati diskretno, medijska prisotnost je eksplicitno prepovedana. Če zdravje obsedenca to dopušča, naj se postopek izganjanja demonov izpelje v cerkvi ali kapeli, vsekakor pa v prisotnosti simbolov rimskokatoliške vere, kot so razpela, posvečene sveče, svete relikvije, podobe Svete trojice, svetnikov in drugih. Izganjalec bo ob svojem delu potreboval pomočnike, za pravilno izvajanje litanij in najpogosteje tudi zato, da bodo fizično pridržali obsedenca, saj tega lahko rezidentni demon prisili celo v napad na izganjalca. Bližnji sorodniki pacienta so pogosto nezaželeni, ker jih lahko navidezno trpljenje obsedenca med izganjanjem preveč vznemiri. Eksorcist naj si za pomočnike izbere zgledno verne katolike (ni nujno, da so duhovniki), ki jih bo moral pravočasno poučiti o njihovi vlogi v ritualu.
Če je obsedenec dobrega zdravja, je zaželeno, da se tudi sam pripravi na eksorcizem. Posti naj se, redno dela pokoro in, kot se zdi pristojnemu duhovniku primerno, tudi večkrat sprejme sveto obhajilo. Opozoriti ga je treba, naj se z vso močjo trudi, da bo med postopkom izganjanja ohranil popolno pozornost (demoni obsedenca včasih prisilijo, da med eksorcizmom zaspi, ali ga motijo z iluzijami) in ne glede na to, kako ga bo satan trpinčil, mora pacient vse prenašati v trdni veri v božjo pomoč.
Sam izganjalec se mora posebno temeljito pripraviti. Več dni pred ritualom naj se posti in dela pokoro; spove naj se in prejme sveto obhajilo ter daruje mašo. Eksorcizma se mora lotiti brez dvoma in v trdni rimskokatoliški veri, saj satan hitro izkoristi vsako slabost.
Eksorcist se ne sme zapletati v nesmiseln klepet z demonom, na primer samo zato, da bi iz čiste radovednosti izvedel kaj o bodočnosti ali drugih skritih zadevah, ki niso v nikakršni zvezi z njegovo nalogo. Demonu mora ukazati, naj molči in odgovarja samo na postavljena vprašanja. Še najmanj sme hudobcu verjeti, če ga bo ta skušal prepričati, da je duh svetnika, znanega pokojnika ali celo dobri angel. Nekatera vprašanja pa izganjalec mora postaviti: koliko zlobnih duhov obseda žrtev in kakšna so njihova imena; kako, kdaj in zakaj so se naselili v obsedenega. Pri tem naj se ne ozira na norčije, neumnosti in nesmisle, s katerimi ga bo hotel hudobec zavesti. Eksorcist mora prisotne posebej opozoriti, naj se na hudobčeve izpade ne odzivajo, predvsem pa naj demonu ne postavljajo nikakršnih vprašanj.
Eksorcizem
Potek in obvezno besedilo rituala povzemamo v zelo skrajšani obliki, saj v celoti obsega prek 6200 besed (v angleški izvedenki) oziroma 33.684 bytov (to se iztiska na 19 straneh); kogar zanima popolno besedilo, si ga lahko ogleda na naslovu http://www.trosch.org/chu/exorcism.htm. Ob tem se opravičujemo, če uporabljena terminologija v slovenščini ni povsem ustrezna: besedilo rituala smo morali prevesti iz angleščine, saj slovenske različice nismo mogli dobiti.
Izganjalec si pred začetkom rituala nadene mašno srajco (koretelj) in vijoličasto štolo. Ko stopi pred obsedenca (ta mora biti zvezan, če se zdi nevaren), najprej naredi znamenje križa čez pacienta, čez sebe in čez prisotne ter vse pokropi z blagoslovljeno vodo. Potem poklekne in prične Litanije vseh svetnikov (vsi prisotni recitirajo odgovore). Po litanijah izganjalec doda: "Ne spominjaj se, o Gospod, naših prekrškov in prekrškov naših staršev in ne kaznuj nas za naše grehe." Za tem naj eksorcist prične Očenaš: "Oče naš (ostanek neslišno do:) in ne vpelji nas v skušnjavo," na kar vsi odgovorijo "temveč reši nas hudega".
Sledijo izvajanje 53. psalma (Ps 54,3-9) (prisotni morajo ustrezno odgovarjati) in molitve (prošnje), naj bog izganjalcu podeli moč, nato eksorcist demonu v božjem imenu zaukaže, naj ga uboga. Potem duhovnik položi roko na čelo obsedenega in izreče: "Na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli. Naj ti Jezus, sin device Marije, Gospod in Odrešenik sveta, s slavo in pomočjo Njegovih svetih apostolov Petra in Pavla in vseh Njegovih svetnikov izkaže blagor in milost." Nato vsi odgovorijo: "Amen."
Izganjalec nadaljuje z branjem naukov iz evangelijev, najmanj enega izmed Jn 1,1-14, Mr 16,15-18, Lk 10,17-20 ali Lk 11,14-22. Nazadnje obsedenega blagoslovi z besedami: "Naj nadte pride blagoslov vsemogočnega Boga, Očeta, Sina (naredi znamenje križa) in Svetega duha in ostane s teboj za vedno." Vsi odgovorijo: "Amen." Nato obsedenega pokropi z blagoslovljeno vodo. Po dodatni skupni molitvi, naj bog omogoči izgon demona (medtem naredi izganjalec znamenje križa čez sebe in čez obsedenega, položi en konec štole na vrat žrtve in desno roko na njeno glavo), prične izganjalec z odločnim glasom recitirati eksorcizem, ukaz nečistim silam, naj zapustijo žrtev:
"Izganjam te, nečisti duh, skupaj z vsemi satanskimi silami sovraga, vsemi duhovi pekla in s tvojimi padlimi sodrugi; v imeni našega Gospoda Jezusa (naredi znamenje križa) Kristusa. Izgini in ne vračaj se več v to bitje božje. Kajti On ti ukazuje, On, ki te je vrgel z nebeških višav v brezno pekla. Kajti On ti ukazuje, On, ki je nekoč umiril morje in veter in nevihto. Poslušaj torej in trepetaj v strahu, satan, ti sovražnik vere, ti sovrag človeštva, ti prinašalec smrti, ti tat življenja, ti, ki kvariš pravico, ti vzrok vsega zla in pregrehe; zapeljevalec ljudi, izdajalec narodov, spodbujevalec zavisti, izvir skoposti, začetnik prepirov, tvorec bolečine in žalosti. Zakaj torej vztrajaš in se upiraš, ko vendar veš, kot moraš, da Gospod Kristus izniči vse tvoje namene? Boj se njega, ki je bil v Izaku ponujen kot žrtev, v Jožefu prodan v sužnost, zaklan kot velikonočno jagnje, križan kot človek, in je kljub vsemu zmagal nad silami pekla. (naslednja tri znamenja križa naredi izganjalec na čelu obsedenega) Izgini torej, v imenu Očeta, (naredi znamenje križa) Sina (naredi znamenje križa) in Svetega (naredi znamenje križa) duha. Umakni se Svetemu duhu s tem znakom svetega (naredi znamenje križa) križa našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki živi in vlada z Očetom in Svetim duhom, Bogom, na veke vekomaj. " Vsi odgovorijo: "Amen."
Sledi skupna molitev in še dva podobna eksorcizma; postopek se po potrebi večkrat ponovi. Ritual se konča z Lk 1,46-55, Lk 1,68-79, Atanasijsko vero, in ko je odrešitev očitna, z zahvalno molitvijo.
Z eksorcizmom v novo tisočletje
Poleg opisanega rituala za izganjanje demonov iz človeka predpisuje RKC še bistveno krajši ritual, namenjen splošnemu boju proti silam zla, satanu in padlim angelom. Splošni eksorcizem lahko izvaja škof ali katerikoli pooblaščeni duhovnik, ne nujno eksorcist.
Drugi vatikanski koncil je pristojnim organom RKC naložil revizijo še danes veljavnih ritualov. V dokumentu De Exorcismus et supplicatonibus quibusdam, ki ga je papež Janez Pavel II. odobril 1. oktobra 1998, formalno pa ga je 26. januarja 1999 objavil kardinal Jorge Arturo Medina, je na 84 straneh pojasnjen nov postopek za izganjanje demonov. Nova navodila so bila izdana le v latinščini, lokalnim škofijam pa je zaupano, da jih ustrezno prevedejo in prilagodijo svojim potrebam.
Kardinal Medina je ob predstavitvi poudaril, da nova navodila ne prinašajo dogmatskih novosti: satan in demonske sile so po verovanju RKC še vedno resnične prisotnosti, ki delujejo v človeku in zunaj njega. Ritual tudi ne daje več nobene podlage za (po današnji dogmi) napačno mnenje, da je demonska obsedenost nujno znak božje kazni za hudega grešnika; bog lahko to grozno zlo dovoli v svoji modrosti, ne da bi bila žrtev kakorkoli kriva. Novi ritual pomeni kontinuiteto s sedanjim, opuščeni so le - po Medinovih besedah - nepotrebni pridevniki in nekatere nejasnosti. Po novem eksorcist demona ne bo več naslavljal z "zapeljevalec ljudi, izdajalec narodov, spodbujevalec zavisti ...", ampak samo z bolj nevtralnim "izvor zla".
Se je RKC odločila, da mora tudi do satana in padlih angelov nastopati s "politično korektnim" izrazjem? V resnici gre za bistveno doktrinarno "inovacijo", oddaljevanje od ene temeljnih dogem srednjeveške cerkve. Temeljna postavka zapletenih eksorcističnih ritualov je bila, da je satanova poglavitna lastnost ponos; zaradi ponosa je bil vržen v brezno. Če ga torej hoče eksorcist izgnati iz obsedenca, mora prizadeti njegov ponos, ga tako rekoč prisiliti, da užaljeno zapusti svojo žrtev. Zato so srednjeveški priročniki za izganjanje demonov vsebovali tudi po več deset strani že kar obscenih žaljivk, ki naj bi satanu zagrenile obsedanje. V danes še veljavnem Rimskem ritualu iz leta 1952 so le najbolj spodobne. V prejšnjih časih so eksorcisti demone psovali z imeni kot "umazana svinja, zavistni krokodil, živalski in neumni pijanec, prevejani merjasec, napihnjena krastača, ušivi svinjar ...", kar ritualu res ni dajalo pridiha dostojanstvenosti.
Zdi se, da so demoni, obsedenost in izganjanje hudiča postali za RKC tema, ki povzroča zadrego. Še posebno, ker se celo po mnenju katoliških strokovnjakov praktično vsi prijavljeni primeri obsedenosti izkažejo za psihiatrična obolenja. Ker je RKC nezmotljiva cerkev z nezmotljivim papežem na čelu, seveda ne more priznati, da so bili vsi pretekli demoni le plod lahkoverne domišljije in verske slepote. Dogme ni mogoče spreminjati, a hkrati so eksorcisti in verovanje v demonsko obsedenost bizaren atavizem, s kakršnimi se RKC le težko prikazuje kot predstavnica vere za 21. stoletje. Najbrž bi najraje videli, da bi se vse skupaj kar pozabilo.
Čeprav dokumenti RKC tega ne povedo tako jasno, se vseeno zdi, da smo ateisti, agnostiki in skeptiki varni pred hudobcem: naše duše že tako ali tako pripadajo satanu, zato se mu ni treba truditi z obsedanjem. Satan torej obseda pretežno ali samo katolike. Ali, drugače povedano, satan obseda le tiste, ki vanj verjamejo.
Od bolezni do obsdenosti
Že Hipokrat je v 5. stoletju pred našim štetjem trdil, da je norost bolezen možganov. V 1. stoletju sta Aretaeus in Soranus norost raziskovala kot bolezen in celo odkrila nekatere terapevtske postopke; tudi Galen, ki ga je evropsko zdravilstvo ponovno odkrivalo v renesansi, ni verjel v demonsko obsedenost, ampak v bolezenske vzroke. Še v 3. stoletju je Celius Aurelianus zagovarjal bolezenske izvore norosti, celo v 6. stoletju je kljub vse bolj grozečemu krščanskemu fundamentalizmu podobne ideje zagovarjal Aleksander iz Tralesa. V 7. stoletju najdemo Pavla iz Aegine, ki je razvil nekatere metode za zdravljenje melanholije - vendar je Pavel že deloval zunaj krščanskega vpliva, pod zaščito kalifa Omarja.
Večina antičnih filozofov vedenjskih motenj ni pripisovala demonski obsedenosti, krščanstvo je te zamisli "uvozilo" iz judaizma in drugih vzhodnih religij. Celo v zgodnjem krščanstvu še najdemo postopke, ki medikacijo sicer mešajo z elementi krščanske vere, a so bili do obsedenih bistveno bolj nežni kot srednjeveški. Na primer:
"Če človeka obseda hudič ali ga od znotraj nadzoruje z boleznijo, mu pripravi pijačo iz volčjega boba, čišljaka, črnega zobnika in česna. Vse dobro stri in dodaj temno pivo ter blagoslovljeno vodo."
Še en recept: "Za človeka, ki ga obseda hudobec, pripravi napoj iz divje črnike, pasjega jezika, rmana, volčjega boba, nemške perunike, koprca, luštreka in lišaja. Strto vmešaj s pivom, izreci sedem maš čez napoj, dodaj česen in blagoslovljeno vodo. Obsedeni naj izmoli Beati Immaculati in popije napoj iz cerkvenega zvona. Potem naj duhovnik nad njim izreče (molitev) Domine Sancte Pater Omnipotens."
V srednjem veku je "demonska" teorija norosti skupaj s prepričanjem, da je obsedenost zaslužena božja kazen in da s trpinčenjem pacienta kaznujejo zlega duha, privedla do grozljivih postopkov in terorja nad umsko bolnimi, ki je vladal več kot tisoč let.
Leta 1583 so na Dunaju 16-letno deklico pograbili trebušni krči. Skupina jezuitskih duhovnikov je ugotovila, da je deklica obsedena, in lotili so se eksorcizma, ki je trajal kar osem tednov. Končno so objavili, da so iz deklice izgnali 12.652 demonov, ki jih je njena babica hranila kot muhe v steklenih kozarcih. Babico so z mučenjem pripravili do priznanja, da je čarovnica in da je imela spolne odnose s satanom. Po pravnomočni obsodbi so jo sežgali na grmadi. Nesrečna babica je bila le ena od najmanj milijona usmrčenih čarovnic, ki so jih obtožili, mučili do priznanja in obsodili po zakonih in navodilih RKC.
Obsedeni novorojenčki
V zgodnjem krščanstvu niso ločevali med nekrščenimi in obsedenimi, zato so v krščanstvu podučenega "kandidata" (catechumen) vedno najprej eksorcirali. Uradna dogma RKC tega načela še danes ne zanika. Še v začetku 20. stoletja na primer noseča ženska ni smela sama stopiti v cerkev, ker je nosila "nečistega duha" - pred božjim hramom jo je sprejel duhovnik in s primernimi besedami pospremil skozi vrata. Standardni postopek krsta je vseboval tudi t. i. "minorni eksorcizem", izganjanje demona z besedami (običajno izgovorjenimi v latinščini):
"Izganjam te, nečisti duh, v imenu Očeta, Sina in Svetega duha. Pridi ven in zapusti tega služabnika božjega [otrokovo ime]. Prekleti in zavrženi duh, poslušaj ukaz samega Boga, njega, ki je hodil po morju in iztegnil desnico Petru, ki se je utapljal. Zato, zavrženi hudič, priznaj svojo obsodbo ... in zapusti tega služabnika božjega [otrokovo ime] ... nikoli si ne drzni, zavrženi hudič, prekršiti to znamenje svetega križa, ki ga postavljamo na njegovo/njeno čelo. V imenu Kristusa, našega Gospoda."
Duhovniki RKC danes še vedno izrekajo besede "minornega eksorcizma" (čeprav v bistveno skrajšani in nejasni obliki) ob krstu, blagoslavljanju svete vode, blagoslavljanju cerkve, doma ali druge lokacije ipd.
S slabo oprano solato lahko pojemo še kaj hujšega kot polža, gosenico ali amebe.
Papež Gregor I. Veliki (560-604 n. š.), svetnik RKC, ki velja za enega štirih najpomembnejših doktorjev rimske cerkve, je opisal primer nune, ki je demona zaužila s solato, ker je pozabila narediti znamenje križa nad svojim kosilom. Ko je izganjalec hudobcu zaukazal, naj žensko zapusti, se je ta branil: "Kaj sem pa jaz tu kriv? Mirno sem počival na listu solate, ta ženska nad njo ni naredila znamenja križa in me je kar pogoltnila!" Če upoštevamo sodobno pravno logiko, Gregorjev demon objektivno ni bil kriv, da je nuno obsedel; še več, najbrž bi lahko celo zahteval odškodnino za pretrpljeni odvzem svobode!
Šestega septembra 2000 se je z demonsko obsedenostjo spopadel sam Janez Pavel II. Med papeževo redno avdienco je 19-letna ženska, ki je sedela v prvi vrsti, pričela z globokim glasom kričati žalitve. Ko so jo hoteli stražarji obvladati, se jim je upirala z nadčloveško močjo. Končno jim jo je uspelo zvleči iz avdienčne dvorane v javnosti nedostopen prostor, kjer je Janez Pavel II. cele pol ure nad njo molil, jo objemal in ji obljubil, da bo naslednjega dne zanjo daroval mašo.
"Obsedena" ženska je eden od dolgoletnih "pacientov" eksorcista rimske škofije očeta Gabriela Amortha, eden težjih primerov, kot priznava sam izganjalec. Tudi papežu njenega demona ni uspelo izgnati: ko je Janez Pavel II. odšel, se je iz žrtvinih ust izvil globok in grozeč glas: "Niti poglavar (rimskokatoliške cerkve) me ne more odgnati!"
Primer je že tretje (javno znano) papeževo srečanje z obsedenostjo. Pred tem je skušal satana izgnati še leta 1978 in 1982, obakrat prav tako neuspešno.
Evangeličanski pastor J. F. Cogan pripisuje demonom vrsto bolezni in duševnih težav, med drugim shizofrenijo, kleptomanijo, otroško neposlušnost in težave pri učenju. Demone privlačijo mnoge "nemoralne" dejavnosti, med drugim spolni odnosi zunaj zakona, homoseksualnost, gledanje ali prebiranje pornografije in znanstvene fantastike, uživanje halucinogenih mamil, hipnoza ter poslušanje rockovske glasbe, posebno težkometalne. Med najnevarnejše "magnete za demone" sodijo računalniške igrice, v katerih se igralec srečuje in bori z zmaji, s pošastmi in z magijo: Dungeons & Dragons, DragonQuest, RuneQuest, Tunnels and Trolls, Quake, HalfLife, Call of Cthulhu...
Oče Cogan je tudi tvorec teorije o "demonskem time-sharingu". Po njegovem je število demonov ustaljeno od Kristusovega rojstva. Vendar se je od takrat bistveno povečalo prebivalstvo in vsak demon mora dejansko obsedati več posameznikov. Oče Cogan je torej prepričan, da vsak demon obdeluje več obsedenih po načelu "time-sharinga": žrtev prisili v kakšno nagnusno dejanje, potem pa se "s hitrostjo elektrike, 186.000 milj na sekundo," preseli v naslednjo. Cogan svojo tezo dokazuje z opažanjem, da so lahko morilci in drugi storilci nasilnih kriminalnih dejanj tik pred zločinom in tik po njem povsem mirni in racionalni.
"Vsak osebni računalnik, izdelan po letu 1985, ima dovolj spominskih zmogljivosti, da se vanj lahko naseli demon," je prepričan prečastiti Jim Peasboro iz Savannaha v ameriški zvezni državi Georgia. V knjigi Hudič v stroju: ali je vaš računalnik obsedel demon?, ki je izšla aprila 2000, trdi med drugim, da je 10 odstotkov vseh ameriških PC-jev obsedenih.
Prečastitega Peasbora so na demone v PC-jih opozorili verniki njegove kongregacije. Poštene, srečno poročene može je satanska sila nezadržno privlačila na pornografske strežnike, kjer so si ogledovali nepopisne perverzije. Gospodinje, ki nikoli v življenju niso izrazile nečiste misli, so se mimo svoje volje znašle v internetovskih čvekalnicah, kjer so bljuvale ogabne izraze, kakršnih sicer ne bi nikoli uporabile.
Prečastiti Peaboro si je osebno ogledal enega od obsedenih računalnikov. Ugotovil je, da se je kar sam od sebe sprožil program, ki ga je neposredno nagovoril in se iz njega norčeval: "Pridigar, ti si slabič in tvoj bog je prekleti lažnivec!" Potem se je stroju povsem zmešalo in pričel je tiskati nespoznavne simbole. Peaboro se je posvetoval s strokovnjakom za mrtve jezike in izvedel, da je računalnik izpisal množico nagnusnosti v 2800 let starem mezopotamskem dialektu!
Na srečo je računalnike razmeroma lahko očistiti demonov, trdi prečastiti Peaboro. Samo zamenjati moramo trdi disk (reformatiranje ni dovolj!) in ponovno namestiti programsko opremo.
Evangeličanski pastor Steven Waterhouse je v knjigi Strength for his People: a Ministry for families of the Mentally Ill objavil priročno razpredelnico, ki naj družinam umsko prizadetih pomaga ločevati med obsedenostjo in shizofrenijo.
Kriterij - nakazuje obsedenost - nakazuje shizofrenijo
odnos do krščanstva - sovražnos - vdano sprejemanje
pogovor z drugimi - racionalen - nesmiseln; lahko preskakuje med temami
Znanje - prek meja normalnega učenja - samo pridobljeno z normalnim učenjem
učinek na druge - paranormalni: levitacija, poltergeist, telepatija itd. - nobenih posebnih učinkov
ali priznava obsedenost? - prostovoljno nikakor ne prizna - lahko prostovoljno prizna
kaj pomaga? - molitev - terapija, medikacija
Pacient pogosto, posebno če je utrujen ali razburjen, nenadzorovano mežika, šobi ustnice, zmiguje z rameni, napenja trebuh, se mršči ali škripa z zobmi. Med sicer povsem racionalnim pogovorom občasno brez razloga piha, grgra, šklepeta z zobmi, zarenči, žvižga ali po nepotrebnem izgovarja enozložnice kot so "uuuh", "aaaa", "bu" in podobne. Če ga podrobneje sprašujemo o vzrokih za neobičajno obnašanje, se očitno vzburi. Za kontekst neprimerne motorične geste postanejo počasnejše in navidezno namenske: lahko prične poskakovati, se vrteti, divje zavijati z očmi, kazati jezik, udrihati z rokami ali celo tolči z glavo ob steno, mizo, stol. Če ga skušamo zadržati, bomo občutili, da vse počne z izjemno močjo: celo šibkega otroka komaj obvladata odrasla moška. Bolj ko skušamo pacienta miriti, bolj intenzivno in navidez sovražno postaja njegovo obnašanje: z rokami kaže obscene geste, vse bolj divje se pači, oponaša geste in besede ljudi okoli sebe. Njegov govor postane vedno bolj neracionalen, žaljiv, tipično hitrejši in glasnejši; z raskavim, spremenjenim glasom, v narečju, ki ga sicer ne govori, rjove psovke in nesmiselne kombinacije zlogov, ter repetitivno preklinja vse okoli sebe. Čez čas se bo pacient utrudil in se počasi pomiril sam od sebe. Trdil bo, da nad seboj ni imel nadzora ali da ga je nekaj v njem neobvladljivo sililo v nenormalno obnašanje.
Obsedenost s hudičem? Ne. Vsak psihiater bo v prejšnjem (sicer hipotetičnem) opisu takoj opazil značilne simptome Tourettovega sindroma (TS).
TS je ekstremen, kombiniran pojav psihomotoričnih motenj, ki jim psihiatri in psihologi pravijo "tiki" (po angleškem "tick disorders"). V blagi obliki so zelo običajni: hitro (30- do 40-krat na minuto) trzanje obrvi, ustnice ali druge mišice lahko začasno prizadene marsikoga, posebno pri utrujenosti ali stresu. Začasni ("tranzientni") tiki, kot so pogosto mežikanje, šobljenje ustnic, odmahovanje z glavo ali škiljenje, se najpogosteje pokažejo v zgodnjih šolskih letih, pri kar 15 odstotkih otrok; čeprav se lahko pojavljajo tudi leto ali več, posamezna oblika redko vztraja dlje kot nekaj tednov. Kronični tiki - tipične so grimase samo ene strani obraza - so trajnejši in se lahko v enaki obliki pojavljajo do leto in zelo redko dlje.
TS je za pacienta in okolico najbolj neprijetna oblika t. i. kroničnih kombiniranih tikov, ki lahko vztraja tudi več let in vključuje stalno spreminjajoče se skupine nenadzorovanih mišičnih trzajev, vokalizacij in drugih psihomotoričnih motenj. TS lahko spremlja še več vedenjskih motenj, kot so obsesivnost, kompulzivnost in težave s pozornostjo. TS v veliki večini prizadene le mlajše od 21 let, moške pogosteje kot ženske. Intenzivnost simptomov (oziroma pogostost in občutljivost) se tipično spreminja v ciklih od nekaj tednov do nekaj mesecev; stres, strah in utrujenost navadno povzročijo močnejše izražanje. TS je sicer lahko prepoznati v njegovih skrajnih izraznih pojavah, v blagih oblikah pa so simptomi zelo podobni nekaterim drugim obolenjem z drugačnimi vzroki in zdravljenjem; pravilna diagnostika je izjemno pomembna, saj lahko na primer stimulanti (s kakršnimi navadno zdravijo nekatere na videz podobne težave) dejansko sprožijo še intenzivnejše napade TS.
TS je dejansko pogostejši, kot so zdravniki menili še pred desetletjem. V popolni izrazni obliki prizadene enega od 2500 ljudi, v delnih pa še vsaj trikrat toliko. Čeprav 15 odstotkov žrtev oboli brez dednih razlogov (npr. pri nekaterih poškodbah možganov), strokovnjaki danes menijo, da je TS genetskega izvora: kadar eden od staršev izraža TS, ga bo s 50-odstotno verjetnostjo tudi otrok. Moški so občutljivejši: 30 odstotkov žensk, ki nosijo okvarjene gene, nikoli ne izrazi simptomov - med moškimi prenašalci jih ubeži le odstotek. Zato zdravniki pri pojavi TS danes priporočajo genetsko svetovanje.
Vsako mišično trzanje ali nenavadno obnašanje še ni znak TS. Ker imajo nevroleptiki, s katerimi se zdravi TS, lahko nezaželene stranske učinke, strokovnjaki pri sumu TS najprej priporočajo natančno opazovanje simptomov in šele potem precizno nadzorovano medikacijo. Tudi skrajne oblike sindroma so v večini primerov povsem ozdravljive, težavnejše pa so lahko čustvene in vedenjske motnje, ki se razvijejo kot posledica TS. Zato je izobraževanje pacientovih najbližjih bistveni del zdravljenja: brez razumevanja sindroma in tega, da žrtev obnašanja med napadi ne more nadzorovati, lahko bližnji s strahom, z jezo ali neprimernim posredovanjem ne le poslabšajo stanje, ampak celo povzročijo trajne in pogosto neozdravljive psihične motnje.
Opombe
1. http://www.newadvent.org/cathen/
2. http://www.trosch.org/chu/exorcism.htm
3. na primer, Thesaurus Exorcismorum atque Conjurationum terribilium, potentissimorum, efficacissimorum, cum PRACTICA probatissima: quibus spiritus maligni, Daemones Maleficiaque omnia de Corporibus humanis obsessis, tanquam Flagellis Fustibusque fugantur, expelluntur, ... Koeln, 1626.
4. Time Canada - http://www.canoe.ca/TimeCanada0010/10_time17.html
5. James A. Haught: Holy Horrors: An Illustrated History of Religious Murder and Maadness; Prometheus Books 1990
6.Moj prevod iz angleščine. V originalu:
"I exorcise you unclean spirit in the name of the Father, and of the Son, and of the Holy Spirit. Come out and leave this servant of God [infant's name]. Accursed and damned spirit, hear the command of God himself, he who walked upon the sea and extended his right hand to Peter as he was sinking. Therefore, accursed devil, acknowledge your condemnation...and depart from this servant of God [infant's name]...Never dare, accursed devil, to violate the sign of the holy cross which we place upon his/her forehead. Through Christ our Lord."
7. http://www.bookrags.com/books/hwswt/PART15.htm
8. Demonic Possession, Demonic Oppression, and Exorcism, http://www.religioustolerance.org/chr_exor.htm
Mišo Alkalaj
Cerkev hoče vladati državi
Prispeval/a: osh-kosh dne petek, 20. april 2007 @ 11:03 CEST
cit.:
krščanstvo je najuspešnejša kamuflaža za način življenja v katerem je človek človeku volk;za grabežljivo, sebično,razduhovljeno hlastanje pripadnikov potrošniške družbe.
Pridobitniško življenje nas polni z občutkom krivde,povzroča slabo vest,ki pa si jo lahko olajšamo z vero v Kristusa,boga ljubezni.
Tako naša vera postane nadomestilo za posnemanje Kristusovega načina življenja,ki se nam zdi prenaporen.
Kristus prevzame breme.ki bi ga morali nositi sami.
Kristus ljubi za nas in namesto nas, mi pa lahko živimo naprej kot pogani.
Upam, da se ne prehranjuje napačno!
Cerkev hoče vladati državi
Prispeval/a: Drago dne sreda, 20. februar 2008 @ 16:43 CET
Tatjana, poskusil ti bom odgovoriti z pesmico mislim, da je od dr. iur. Prešernovega Franceta:
...ljubi Kranjec,
ti samo koristi iščeš,
bratov svojih
ni ti mar!
Problem sploh ni v t.i. Slovencih. Problemi so v Kranjcih. Točneje Osrednjih Kranjcih. Ti Osrednji Kranjci imajo ne glede, kdo je na oblasti besedo. Skratka njihov frak in talar sta kreatorja vsega. Samo malo rotirata ali pa plešeta glede na melodijo trenutka. Klanje, ki je bilo tako v prejšnjem stoletju ali pa še prejšnjih, tudi v dobi protestantizma ima iste korenine. Zastava vsega tega pa je v Lajbahu/Lubijani/Ljubljani. France Prešernov je vse to v eni kitici povedal jasno in razločno.
In revolucij-a/e je/so izvira/jo od tu. Trpljenje svojih in ostalih, izvirajo od tu. In zakaj? Vse zaradi oslovske sence in nabitega ega po zunanjem blišču. Tudi oblast (Tatjana, dobro poglej to besedo ob-last. V tem jeziku pove vse.) je samo zunanji blišč. In kaj pravi notranjost? Morda je vsa izvotljena. Ira Progof pravi za sodobnega človeka tako: Današnji človek je obrnil pozornost navzven ter tako izvotlil svojo notranjost. Osrednji Kranjec je sodoben že stoletja po njegovi definiciji.
Pohlep, ki ti hoče vladati...
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 20. februar 2008 @ 18:00 CET
me veseli, da te spet berem. Se strinjam z vsem, kar si napisal in kar je napisal France Prešeren. Problem je pohlep, požrešnost, zunanji blišč, izvotljenost, plehkost in čustvena zaostalost. Vzorec sreče imeti, ne pa biti. Poganjati zmeraj večjo porabo. Čim več porabiti, čim več uživati. Košček za koščkom goltati in požirati svojo količinsko srečo. Dandanašnji človek ni sposoben utrjevati samega sebe s poglabljanjem in iskati svoj smisel sreče v sebi. Srečo hoče imeti zunaj sebe, proč od sebe, hoče jo posedovati. Srečo in smisel življenja pa najdemo samo v svoji notranjosti. Surogati in nadomestki brez notranje etične višine biti, te ne morejo osrečiti. Žival živi obodno doživljanje, človek je ustvarjen za to, da doživlja življenje tudi globinsko. Človek je zmožen svoje ugodje in neugodje pripisati svojemu zavestnemu jazu.
Danes sem napisala pesem
POHLEP
Ko skozi obraz šviga pohlep,
šumijo krila umirajoči ptici.
Slišim ponižujoče petje
in pokanje dreves,
ječanje sužnjev
v prsnem košu sonca.
Na tleh ležijo ovojnice src,
ki se levijo po kačje.
Plavam po penastem svetu.
Oko orla preletava
nebo nad kletkami ptic.
Ramena mi hladijo sence,
ki praznijo svoje mehurje.
Vidim trop živali,
ki mislijo, da so ljudje.
Vidim zložene krste v kaste,
okužene in darovane.
Skrivajo zagnojeni čip
v objektivu zenice.
V gnoju jim plava pogled,
pomešan s steljo
pred hlevom pohlepa.
Polžaste stopnice so
usmerile človeka v nebo,
od koder se lažje popravlja
skrivljena spirala spuščanja
navzdol med gnilobo
organskih snovi.
Jekleni nateg je neusmiljen.
LP Tatjana