Piše: Miran Zupančič

Božje spoznanje moramo pridobiti na trojni poti. Najprej Ga doživimo s poglabljanjem v Sveto pismo, kjer je zapisana izkustvena pot prerokov, apostolov, evangelistov, predvsem pa mučenikov. Drugič Ga spoznamo s pomočjo globokega raziskovanja v živi naravi in s tem, da nastopimo kot zdravnik, tisti, ki celi in pomaga - kot posnemanje Jezusa. Tretjič Ga doživimo kot živi človek, da, kot tisti, ki nosi križ, ko gre po Kristusovi poti s pomočjo udejanjanja ljubezni do bližnjega in služenja človeštvu.

Razklana zavest ne pozna Kristusove enosti i Očetom, niti ne pozna Kristusa kot Duhovnega Sonca niti Kristusa v lastnem srcu. Zato razklana zavest išče dokaz in sprašuje, če je Jezus izven Kristusa in v njem. In z odgovori ni zadovoljna. Kdor je prispel na mejo razklane zavesti in lahko izkusi Luč te nove zavesti, ve, da je bil zvlečen preko omejitve Starega in da sme sedaj začeti s povsem novim razvojem. O tem koraku se je veliko pisalo in modrovalo. Toda čas za opisovanje in razglabljanja je že mimo. Okoliščine na zemlji se zelo hitro spreminjajo. Gostota snovi je dosegla svoj višek in človeštvo se sooča s potrebo po popolnoma novi zavesti. V ljudeh mora biti prebujena Kristusova Luč, ki mora z njih strgati oblake sebičnosti. Kristusovo seme v človeku se mora združiti z Duhom: jaz ( nesmrtna duša) in Oče( izvirni Duh) morata spet postati eno. Potem se lahko duh spet povezuje z dušo, ki je postala dovzeten organ. Božanski duh se lahko razkriva s pomočjo nesmrtne duše in tako človek vstopi v proces preoblikovanja in vstajenja.



Čim se Duša in Duh stopita v Eno in človek o tem priča, ga bodo napadli tisti, ki nočejo ali ne morejo osvoboditi nesmrtne duše in zato ne zmorejo prepoznati Duha.

UJETOST DUŠE:
DUŠA je ujeta v naravna poželenja in za to jo je treba osvoboditi. Kdor, to ujetost doživlja, bo usmeril svoje želje k višjemu življenjskemu redu. Iskal bo najvišjo modrost in življenje, ki ne izvira iz zemeljskega obstoja, ampak iz izvora, ki nam ponuja nesmrtno življenje. Duša, ki še dopušča, da se ji približujejo in jo vodijo naravne sile, je poznana kot "duša, ki teži za zlom" ali"ki zaukaže zlu, da se zgodi". Tako ta duša priklepa človeštvo na smrt. To se vedno dogaja s pomočjo istih sil, ki so skupne človeštvu in živalskemu svetu.

Z egocetričnim razmišljanjem, čutenjem, hotenjem in delovanjem ljudje ne le krepijo te živalske lastnosti, ampak tudi povzročijo, da le-te postanejo del njihovega življenjskega vzorca. Lahko se celo razvijejo v bolj ali manj neodvisna bitja in prevzamejo nadzor nad našim življenjem. Na kraju se človek sploh ne zaveda več svojega ujetništva in da ga vodijo njegove želje. Misli, da živi, pa vendar je življen, medtem ko ima videz za resničnost.

Kdor išče priložnost za pobeg iz te ječe, bo postal nenehno pozoren na ukane zemeljske naravne duše. Celo molitev je lahko zabava za na zemljo vezano dušo. Zemeljska duša navezuje iskalca spretno na njegove navade.Tako lahko iskalec Boga na vzpenjajoči se poti zaspi in je napeljan z zmoto, da je"ono" že dosegel. Kdor se poglobi vase, lahko spozna svoje stanje. Od zunanjega gledanja preide k notranjemu opazovanju. Tako iskalec postane romar na poti.

Vsak človek ima svojo avtoriteto. To je naša božanska duša, ki nas nenehno prosi za posluh in nas vodi skozi vse težave življenja. Seveda je glas duše na začetku še šibak in tih. Lahko ga preglasi notranji ali zunanji hrup vsakdanjega življenja. Kdor se začne resnično spopadati s seboj, zagreši seveda mnogo napak, ker glasu duše dostikrat še ne razume. Kljub temu je bolje narediti nekaj narobe in si tako pridobiti izkušnje, kot mirno opazovati, kako hodijo drugi po kostanj v žerjavico in jih potem še kritizirati! Za spoznanje in odpravljanje lastnik napak, ki jih kot posamezniki dostikrat vidimo celo kot pozitivne lastnosti, je pač potreben pogum.

Lastnosti jaza-naše osebnosti ovirajo svobodo duše. Ustvarjajo kramo in povzročajo bolečino in trpljenje, ker naš jaz doživlja omejitve. Jih bo prepoznal in opustil? Ali pa bo poskusil zgraditi nove zidove zato, da bi se zavaroval? Ko lahko kot iskalec doživimo avtoriteto svoje duše, se naučimo sprejemati lastne napake. Svojih zahtev ne bomo več uveljavljali in soljudi obsojali za tisto,"kar so nam storili". Zaradi notranje bolečine pride v nas do kesanja in čiščenja. Spoznavamo svoje napake. Z izkušnjo dosežemo samospoznanje in preplavi nas hrepenenje, da bi delovali v skladu z zakoni duhovnega božanskega življenja.

Nekoč je v Pitagorovi šoli je nekoč prišlo do spora med svobodomiselnimi in dogmatiki, ki so zvesto izpolnjevali uveljavljena pravila. Svobodomiselni so se imeli za boljše od dogmatikov. V vsakem procesu revolucionarne prenove nastajata oba vala: val tistih, ki hočejo zadržati, kar imajo in val tistih, ki drugih, ki želijo prenovo in poskušajo odstraniti meje. Oba vala sta potrebna. Sta del procesa, do katerega mora priti v nas samih, ki hrepenimo po resnici. Zaradi omejitve zemeljskega razuma se pogosto izrazita v zunanjih valovanjih, ki so si sovražni. Tako pa, seveda, ni mogoče slišati glasu duše!

Novo prebujena duša se prostovoljno drži zakona duhovnega življenja. Sposobna je razlikovati in pošilja osebnosti svoje navdihe. Ko naša osebnost zasliši mlado dušo in ji prisluhne, začne delovati, ne da bi škodovala duši ali drugim. Tako se avtoriteta drugega umakne avtoriteti duše, ki hrepeni po duhu, da bi nas razsvetlil. Iz tega nastaja zmožnost stalnega notranjega obnavljanja, ki žarči v svet in spodbuja druge duše, da bi tudi sledile tej poti. Tako avtoriteta ne pride od zunaj, ampak si jo moramo sami priboriti! Zaradi prebujene duše postanemo sami sebi avtoriteta., česar nam ne more nihče vzeti. Kdor doseže to notranjo avtoriteto, zmore, hoče in bo deloval le še iz nje. Kar duh sporoča duši, bo osebnost razširjala v službi sveta in človeštva.

Proces očiščevanja in prenove duše si človek zunanjo avtoriteto lahko pridobi popolnoma naravno in neoporečno.. Ni plod razuma, ampak notranje duhovne življenjske prakse. Premnogi si prizadevajo za večjo, višjo ali celo drugačno zavest kot njihovi soljudje, torej za rast zavesti. V največjih primerih se ta rast omeji na razširitev in povečanje zavesti in običajno ne seže do njene poglobitve. Gola rast praviloma ne pomeni spremembo vibracije. Kakor hitro pa prenesemo težišče pozornosti od zunaj navznoter, lahko zavest tudi notranje raste, zori. In to predstavlja spremembo vibracije! Na začetku je torej potrebna rast in razširitev zavesti, dokler človek ne spozna, kakšen mora biti novi razvoj. Potem se lahko v polni meri začne zorenje in poglobitev zavesti.

Ta proces je podoben razvoju otroka. V prvih letih življenja otrok kot goba vsrka vsak impulz. Potem sledi obdobje občutkov in podoživljanj. To je tudi čas čaščenja idolov. Nato pa pride čas dvomov in kritiziranja! Zavest na vsakem koraku raste, tako notranje kot zunanje. Ko rastoča zavest nekega bitja doseže določeno vibracijo, se lahko zgodi, da se razodene drugačna, še popolnoma neznana, notranja zavest.Predati se tej novi zavesti, je naslednji nujni korak. Če se to ne zgodi, potem ostaja vse pri starem in zavest se zapira v vedno manjši spiralni krog.

Kako pa lahko to drugačno zavest, novo zavest spoznamo in izkusimo? Odgovor, da je potrebna nenehna pozornost in usmeritev na novo zavest, izgleda preveč preprost. Toda, kljub temu je tako. Na žalost je v današnji naglici sodobnega sveta le redkim dano, da bi bili zavestni. Obstaja sicer veliko tečajev za doseganje večjega samozavedanja, vendar to vsekakor ni pot. Da bi pridobili popolnoma novo zavest, ki torej ni le inačica stare zavesti, je potrebno, da naredimo prostor določenemu majhnemu mestu v srcu, zadnji še dovzetni točki dotika med notranjim človekom in njegovim Stvarnikom. in k njej dejavno in neprestano usmerja svojo pozornost Še pred tem pa poteka življenje intenzivnega notranjega boja.

Usmeritev naše pozornosti zahteva od nas cilj. Usmeritev in cilj sta neločljivo povezana. Ob tem se spomnimo podobe lokostrelca, ki v popolni koncentraciji usmeri puščico k cilju. Da bi ga dosegla, mora strelec najti točko, na kateri lahko stoji trdno z obema nogama. Da bi človek lahko doživel notranjo, duhovno točko dotika, se mora trdno držati dejstev. V trenutkih negotovosti in dvoma pa mu primanjkuje trden temelj. Tedaj je življenje podobno ladji na viharnem morju. Vsa energija in pozornost pa sta usmerjeni le na to, da določimo smer in se je držimo v upanju, da bomo dosegli pristanišče.

Usmeriti pozornost na nekaj torej zahteva stabilno izhodišče. To točko v nemirnem vsakdanjem življenju težko najdemo. Vendar vam je v njem tudi ni treba iskati, kajti tam je ni! Ta točka je jedro lastnega, malega duhovnega semena. Kdor hoče to trdno točko v svojem lastnem vesolju odkriti, se mora vprašati:" V kaj pravzaprav verjamem? Kaj me oživlja? Kaj je v mojem življenju res pomembno?" To so vprašanja, ki se jim nihče ne more izogniti. Dvignejo se in razburkajo vso našo zavest prav do temelja. Naši možgani ne morejo dati ustreznega odgovora na ta temeljna vprašanja življenja, kajti takoj se zapletejo v svoj lasten dvom. Postavljanje takih vprašanj pa že pomeni, da pozornost ni več usmerjena na vsakdanje, ampak na drugačne vibracije v našem energijskem telesu.

Odgovoriti na vprašanje z razumom bi pomenilo le odvračanje in priklicanje projekcije razuma, ki pa odgovora ne more dati. On namreč ni sposoben ujeti vibracij pravega odgovora. Odgovor je namreč tisto, kar je spraševalec sam, tako kot sam živi in se približuje svojim sobitjem. Ta odgovor smo mi sami z lastno barvo in obliko. Ta odgovor je tisto, kar ljudi povezuje med seboj in jih dela enake. Enaki pa so v svojem najvišjem hrepenenju, enaki so v usmeritvi in zavestno usmerjajo pozornost na tri stebre problema "človek", enaki so tudi v prizadevanju, da bi kot človek lahko bili pravi odgovor. V tem odgovoru je vsak človek edinstven in samostojen. V tem se kot ljudje razlikujemo od drugih ljudi in v tem jim je hrati enak. V tem dosežemo enost, ki je v nas od začetka.

Ta preprost odgovor leži tudi v čudenju, v istem tihem čudenju, ki ga lahko včasih zaznamo pri majhnih otrocih, čudenju nad tem, da - ne glede na to, kako bizaren izgleda svet, kako nenavadni so lahko njegovi pojavi, da so kljub vsemu vsi ljudje skupaj na poti, in da bo mnogim uspelo, da pot dobro zaključijo. To je tisto pravo čudenje, pozornost, ki povzroči, da postane življenje pobožna zbranost, ki iz sveta naredi lepoto in čudež. To je čudenje, ki nastane iz prave vere in popolnega zaupanja. Potem kot edina varnost ne velja več smrt, ampak le še brezoblična vera, ki jo vzdržuje samo življenje. Ta vera je tako močna, da ne potrebuje več praznih besed. V nadaljevanju naše poti pridemo do točke, ko v nas nastopi nevtralnost nasproti poralnosti.

V običajni jezikovni rabi pojem nevtralnosti nima vedno pozitivnega prizvoka. Pomeni "ne tič ne miš", torej nekaj kar ne spada k nobenemu polu. Pogosto ga povezujemo z ravnodušnostjo, strankarsko neopredeljenostjo in zadržanostjo. Nevtron je delec brez električnega naboja."Neuter" pomeni v latinščini"nobeden od obeh", nepristranski.
Polarnost določa očitno celoto življenja. Življenje na Zemlji se giblje med magnetnima poloma na severu in jugu. Med pozitivnim in negativnim električnim nabojem se nahaja energijsko polje, ki pa ga "obarvajo" značilnosti obeh polov. V področju morale je nekaj označeno kot"dobro", če je bližje polu dobrega in"slabo", če je kolikor je bližje polu slabega. Tako nihata dobro in slabo med obema poloma sem in tja. Vsebino obeh pojmov določa konkretna kultura, iz katere izvirata. Enako velja kot privlačno in ogabno, sprejemljivo in nesprejemljivo, vroče in hladno.

Vendar pa oba pola v svoji skrajnosti ne moreta obstajati in delovati brez sile, ki ju drži skupaj. Atom bi bil izvržen, če električno nabite delce v jedru ne bi držal skupaj nevtron, ki ima očitno še večjo silo kot ostali nabiti sestavni deli jedra. V nepolariziranem, v nevtralnem, je večja sila kot v polariziranem. Hermes Trismegist pravi: "Vse kar se giblje, se giblje v nečem in po nečem. Gibalo je večji in močnejše kot gibano. Narava tistega, v čemer se giblje, mora biti nasprotna naravi gibanega." Lao ce govori o ne - bivanju in ga primerja s praznim prostorom:
"Trideset špic obkroža pesto, kjer ničesar ni, tam je koristnost kolesa. Iz šila oblikuje lončar posodo, v njeni votlosti je koristnost posode. Stene predirajo vrata in okna, v njih praznini je koristnost hiše. Tako: obstoječe dobiček prinaša, neobstoječe pa korist." (Tao te king, poglavje 11).

Struna ne da zvoka, če potegnemo le po eni strani. Zvok nastane šele, ko struna zaradi osrednje, proste lege zavibrira. Zlata srednja pot je stanje miru, ki je bolj nabito kot oba pola, med katerimi se nahaja. Vsakdanje življenje nas postavlja vedno pred nasprotne pole, tako da moramo nenehno izbirati. Človek pa ima tudi sposobnost biti nevtralen, sposoben je imeti nevtralno silo, ki je mnogo močnejša kot oba nasprotna pola, ki nas poskušata pridobiti zase. Ta sposobnost miruje kot nevidno sonce v sredini našega energijskega telesa. Ko bo ta nevtralna in nevtralizrajoča sposobnost uporabljena na pravilen način, tedaj bo postala dejavna Božanska sila, ki presega vse polarizirane narave. Ta sila nas lahko popelje nazaj v duhovni svet, neumrljivo življenjsko stanje, ki pa je več kot golo bivanje v tem svetu nasprotij. To nam ponazarja prispodoba iz Svetega pisma (Evangelij po Luku 8,22-25): "In nekoč v tistih dneh je Jezus s svojimi učenci stopil v čoln in jim rekel:"Prepeljimo se na drugo stran jezera!".In so odrinili. Medtem ko so se peljali, je zaspal." Jezus predstavlja drugo življenjsko področje, svet."In nad jezero je prihrumel silen vihar. Čoln je napolnila voda in znašli so se v nevarnosti." Polarizacije stare narave postajajo vse močnejše in učenci so se začeli bati za svoje življenje. Šele potem so se spomnili, da je v njihovi sredini Jezus, Božanski poslanec."Pristopili so torej, ga prebudili in rekli:"Učenik, Učenik, izgubljeni smo!" Tedaj je vstal ter zapretil vetru in razburkani vodi. In ponehala sta in nastala je tišina."

Nasprotnima poloma, ki povzročata nemir, je bila tako odvzeta moč. V človekovo astralno-dihalno polje pride mir, kakor hitro se odpre za nevtralni princip v lastnem jedru svojega energijskega telesa. "Rekel jim je:"Kje je vaša vera? Obšel jih je strah, začudili so se in govorili med seboj:"Kdo neki je ta, da ukazuje celo vetrovom in vodi in so mu ti pokorni?"

Nas ljudi narava stalno vleče v "gibanja nasprotij" tako da kot nihalo ure nihamo sem ter tja. Že vsak najmanjši vzgib sproži gibanje, sila težnosti pa nihalo vodi vedno znova v sredino. Tako nas tudi univerzalna Kristusova sila vedno znova postavlja pred zlato srednjo pot. Tako dolgo, dokler živimo iz nemira med različnima poloma, ne poznamo te zlate srednje poti. Mnogo bolj zaupamo odklonu od stanja miru, boju za obstoj, ki ga imenujemo"svoje življenje". S vso svojo energijo se vržemo v ta boj in ne spoznamo, da si s tem zapiramo srednjo pot. Ta pot je od začetka zarisana v našem energijskem telesu in je tudi smrt ne izbriše. To je življenje notranje harmonije, Božanske modrosti in nepristranske ljubezni. Takšna pot nikakor ne vodi skozi dolino sovraštva in potem spet preko ljubkih gričev zemeljske ljubezni. Ne vladajo ji relativne lastnosti, ampak absolutno. Sledi te poti so prisotne kot praspomin, kot nejasno domotožje v našem srcu. In v veliki stiski se včasih zasveti pred nami ta zlata pot in prinese rešitev.

Logično bi se to zgodilo takrat, ko bi bojišče zapustili, torej takoj ko se več ne oklepamo obeh polov in smo lahko svobodni, ne da bi svoje soljudi več obsojali in kritizirali. Tedaj lahko spet spregovori sila v sredini, prvotno življenje se tako lahko razcveti. Prvotni Božanski človek v človeku se spet rodi, Jezus postane Kristus, čista duša, ki se zaveda Božanskega duha, svojega voditelja. Lao Ce to imenuje Tao:
" Gledamo Tao, pa ga ne vidimo, temu rečemo"yi". Poslušamo ga, pa ga ne slišimo, temu rečemo"xi" Segamo po njem, pa ga ne zgrabimo, temu rečemo"wei".Teh treh lastnosti nam dojeti ni mogoče, naj se še tako trudimo. Med seboj prepletene se zlijejo v Eno. Eno, ničesar ni obsežnejšega nad njim, ničesar manjšega pod njim. Razširja se neimenovani v neskončnost in priteka nazaj v nestvarno; lahko mu rečemo brezoblični, megleni; ko mu nasproti prihajaš, mu obraza ne vidiš, ko mu slediš, pa hrbta ne. Trdno oklepajte se Taa starih, da bi krmarili v sedanjem svetu. Spoznati prazačetek, tja vodi nas Tao." (Tao ti king, 14. poglavje)

Vrnitev k izvoru se začne v Božanskem jedru v našem srcu. Sila, ki je skrita v njem, presega, tako kot Tao, vsako polarnost. Kdor sme to nevtralno silo uporabljati v vsakdanjem življenju, doživi, da popustijo viharji, ker jih ogroža mnogo mogočnejša sila. Tedaj stoji človek popolnoma zavestno med poloma svojega sveta, ki ga ne more več odvrniti od njegove zlate poti. Ker je sam našel srednjo pot, ne beži pred svetom, ampak lahko v njem služi drugim bitjem.

http//www.ezoterika.s5.com
Miran Zupančič: duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec.