Piše: Miran Zupančič
Božje spoznanje moramo pridobiti na trojni poti. Najprej Ga doživimo s poglabljanjem
v Sveto pismo, kjer je zapisana izkustvena pot prerokov, apostolov, evangelistov,
predvsem pa mučenikov. Drugič Ga spoznamo s pomočjo globokega raziskovanja v
živi naravi in s tem, da nastopimo kot zdravnik, tisti, ki celi in pomaga -
kot posnemanje Jezusa. Tretjič Ga doživimo kot živi človek, da, kot tisti, ki
nosi križ, ko gre po Kristusovi poti s pomočjo udejanjanja ljubezni do bližnjega
in služenja človeštvu.
Razklana zavest ne pozna Kristusove enosti i Očetom, niti ne pozna Kristusa
kot Duhovnega Sonca niti Kristusa v lastnem srcu. Zato razklana zavest išče
dokaz in sprašuje, če je Jezus izven Kristusa in v njem. In z odgovori ni zadovoljna.
Kdor je prispel na mejo razklane zavesti in lahko izkusi Luč te nove zavesti,
ve, da je bil zvlečen preko omejitve Starega in da sme sedaj začeti s povsem
novim razvojem. O tem koraku se je veliko pisalo in modrovalo. Toda čas za opisovanje
in razglabljanja je že mimo. Okoliščine na zemlji se zelo hitro spreminjajo.
Gostota snovi je dosegla svoj višek in človeštvo se sooča s potrebo po popolnoma
novi zavesti. V ljudeh mora biti prebujena Kristusova Luč, ki mora z njih strgati
oblake sebičnosti. Kristusovo seme v človeku se mora združiti z Duhom: jaz (
nesmrtna duša) in Oče( izvirni Duh) morata spet postati eno. Potem se lahko
duh spet povezuje z dušo, ki je postala dovzeten organ. Božanski duh se lahko
razkriva s pomočjo nesmrtne duše in tako človek vstopi v proces preoblikovanja
in vstajenja.
Čim se Duša in Duh stopita v Eno in človek o tem priča, ga bodo napadli tisti,
ki nočejo ali ne morejo osvoboditi nesmrtne duše in zato ne zmorejo prepoznati
Duha.
UJETOST DUŠE:
DUŠA je ujeta v naravna poželenja in za to jo je treba osvoboditi. Kdor, to
ujetost doživlja, bo usmeril svoje želje k višjemu življenjskemu redu. Iskal
bo najvišjo modrost in življenje, ki ne izvira iz zemeljskega obstoja, ampak
iz izvora, ki nam ponuja nesmrtno življenje. Duša, ki še dopušča, da se ji približujejo
in jo vodijo naravne sile, je poznana kot "duša, ki teži za zlom"
ali"ki zaukaže zlu, da se zgodi". Tako ta duša priklepa človeštvo
na smrt. To se vedno dogaja s pomočjo istih sil, ki so skupne človeštvu in živalskemu
svetu.
Z egocetričnim razmišljanjem, čutenjem, hotenjem in delovanjem ljudje ne le
krepijo te živalske lastnosti, ampak tudi povzročijo, da le-te postanejo del
njihovega življenjskega vzorca. Lahko se celo razvijejo v bolj ali manj neodvisna
bitja in prevzamejo nadzor nad našim življenjem. Na kraju se človek sploh ne
zaveda več svojega ujetništva in da ga vodijo njegove želje. Misli, da živi,
pa vendar je življen, medtem ko ima videz za resničnost.
Kdor išče priložnost za pobeg iz te ječe, bo postal nenehno pozoren na ukane
zemeljske naravne duše. Celo molitev je lahko zabava za na zemljo vezano dušo.
Zemeljska duša navezuje iskalca spretno na njegove navade.Tako lahko iskalec
Boga na vzpenjajoči se poti zaspi in je napeljan z zmoto, da je"ono"
že dosegel. Kdor se poglobi vase, lahko spozna svoje stanje. Od zunanjega gledanja
preide k notranjemu opazovanju. Tako iskalec postane romar na poti.
Vsak človek ima svojo avtoriteto. To je naša božanska duša, ki nas nenehno prosi
za posluh in nas vodi skozi vse težave življenja. Seveda je glas duše na začetku
še šibak in tih. Lahko ga preglasi notranji ali zunanji hrup vsakdanjega življenja.
Kdor se začne resnično spopadati s seboj, zagreši seveda mnogo napak, ker glasu
duše dostikrat še ne razume. Kljub temu je bolje narediti nekaj narobe in si
tako pridobiti izkušnje, kot mirno opazovati, kako hodijo drugi po kostanj v
žerjavico in jih potem še kritizirati! Za spoznanje in odpravljanje lastnik
napak, ki jih kot posamezniki dostikrat vidimo celo kot pozitivne lastnosti,
je pač potreben pogum.
Lastnosti jaza-naše osebnosti ovirajo svobodo duše. Ustvarjajo kramo in povzročajo
bolečino in trpljenje, ker naš jaz doživlja omejitve. Jih bo prepoznal in opustil?
Ali pa bo poskusil zgraditi nove zidove zato, da bi se zavaroval? Ko lahko kot
iskalec doživimo avtoriteto svoje duše, se naučimo sprejemati lastne napake.
Svojih zahtev ne bomo več uveljavljali in soljudi obsojali za tisto,"kar
so nam storili". Zaradi notranje bolečine pride v nas do kesanja in čiščenja.
Spoznavamo svoje napake. Z izkušnjo dosežemo samospoznanje in preplavi nas hrepenenje,
da bi delovali v skladu z zakoni duhovnega božanskega življenja.
Nekoč je v Pitagorovi šoli je nekoč prišlo do spora med svobodomiselnimi in
dogmatiki, ki so zvesto izpolnjevali uveljavljena pravila. Svobodomiselni so
se imeli za boljše od dogmatikov. V vsakem procesu revolucionarne prenove nastajata
oba vala: val tistih, ki hočejo zadržati, kar imajo in val tistih, ki drugih,
ki želijo prenovo in poskušajo odstraniti meje. Oba vala sta potrebna. Sta del
procesa, do katerega mora priti v nas samih, ki hrepenimo po resnici. Zaradi
omejitve zemeljskega razuma se pogosto izrazita v zunanjih valovanjih, ki so
si sovražni. Tako pa, seveda, ni mogoče slišati glasu duše!
Novo prebujena duša se prostovoljno drži zakona duhovnega življenja. Sposobna
je razlikovati in pošilja osebnosti svoje navdihe. Ko naša osebnost zasliši
mlado dušo in ji prisluhne, začne delovati, ne da bi škodovala duši ali drugim.
Tako se avtoriteta drugega umakne avtoriteti duše, ki hrepeni po duhu, da bi
nas razsvetlil. Iz tega nastaja zmožnost stalnega notranjega obnavljanja, ki
žarči v svet in spodbuja druge duše, da bi tudi sledile tej poti. Tako avtoriteta
ne pride od zunaj, ampak si jo moramo sami priboriti! Zaradi prebujene duše
postanemo sami sebi avtoriteta., česar nam ne more nihče vzeti. Kdor doseže
to notranjo avtoriteto, zmore, hoče in bo deloval le še iz nje. Kar duh sporoča
duši, bo osebnost razširjala v službi sveta in človeštva.
Proces očiščevanja in prenove duše si človek zunanjo avtoriteto lahko pridobi
popolnoma naravno in neoporečno.. Ni plod razuma, ampak notranje duhovne življenjske
prakse. Premnogi si prizadevajo za večjo, višjo ali celo drugačno zavest kot
njihovi soljudje, torej za rast zavesti. V največjih primerih se ta rast omeji
na razširitev in povečanje zavesti in običajno ne seže do njene poglobitve.
Gola rast praviloma ne pomeni spremembo vibracije. Kakor hitro pa prenesemo
težišče pozornosti od zunaj navznoter, lahko zavest tudi notranje raste, zori.
In to predstavlja spremembo vibracije! Na začetku je torej potrebna rast in
razširitev zavesti, dokler človek ne spozna, kakšen mora biti novi razvoj. Potem
se lahko v polni meri začne zorenje in poglobitev zavesti.
Ta proces je podoben razvoju otroka. V prvih letih življenja otrok kot goba
vsrka vsak impulz. Potem sledi obdobje občutkov in podoživljanj. To je tudi
čas čaščenja idolov. Nato pa pride čas dvomov in kritiziranja! Zavest na vsakem
koraku raste, tako notranje kot zunanje. Ko rastoča zavest nekega bitja doseže
določeno vibracijo, se lahko zgodi, da se razodene drugačna, še popolnoma neznana,
notranja zavest.Predati se tej novi zavesti, je naslednji nujni korak. Če se
to ne zgodi, potem ostaja vse pri starem in zavest se zapira v vedno manjši
spiralni krog.
Kako pa lahko to drugačno zavest, novo zavest spoznamo in izkusimo? Odgovor,
da je potrebna nenehna pozornost in usmeritev na novo zavest, izgleda preveč
preprost. Toda, kljub temu je tako. Na žalost je v današnji naglici sodobnega
sveta le redkim dano, da bi bili zavestni. Obstaja sicer veliko tečajev za doseganje
večjega samozavedanja, vendar to vsekakor ni pot. Da bi pridobili popolnoma
novo zavest, ki torej ni le inačica stare zavesti, je potrebno, da naredimo
prostor določenemu majhnemu mestu v srcu, zadnji še dovzetni točki dotika med
notranjim človekom in njegovim Stvarnikom. in k njej dejavno in neprestano usmerja
svojo pozornost Še pred tem pa poteka življenje intenzivnega notranjega boja.
Usmeritev naše pozornosti zahteva od nas cilj. Usmeritev in cilj sta neločljivo
povezana. Ob tem se spomnimo podobe lokostrelca, ki v popolni koncentraciji
usmeri puščico k cilju. Da bi ga dosegla, mora strelec najti točko, na kateri
lahko stoji trdno z obema nogama. Da bi človek lahko doživel notranjo, duhovno
točko dotika, se mora trdno držati dejstev. V trenutkih negotovosti in dvoma
pa mu primanjkuje trden temelj. Tedaj je življenje podobno ladji na viharnem
morju. Vsa energija in pozornost pa sta usmerjeni le na to, da določimo smer
in se je držimo v upanju, da bomo dosegli pristanišče.
Usmeriti pozornost na nekaj torej zahteva stabilno izhodišče. To točko v nemirnem
vsakdanjem življenju težko najdemo. Vendar vam je v njem tudi ni treba iskati,
kajti tam je ni! Ta točka je jedro lastnega, malega duhovnega semena. Kdor hoče
to trdno točko v svojem lastnem vesolju odkriti, se mora vprašati:" V kaj
pravzaprav verjamem? Kaj me oživlja? Kaj je v mojem življenju res pomembno?"
To so vprašanja, ki se jim nihče ne more izogniti. Dvignejo se in razburkajo
vso našo zavest prav do temelja. Naši možgani ne morejo dati ustreznega odgovora
na ta temeljna vprašanja življenja, kajti takoj se zapletejo v svoj lasten dvom.
Postavljanje takih vprašanj pa že pomeni, da pozornost ni več usmerjena na vsakdanje,
ampak na drugačne vibracije v našem energijskem telesu.
Odgovoriti na vprašanje z razumom bi pomenilo le odvračanje in priklicanje projekcije
razuma, ki pa odgovora ne more dati. On namreč ni sposoben ujeti vibracij pravega
odgovora. Odgovor je namreč tisto, kar je spraševalec sam, tako kot sam živi
in se približuje svojim sobitjem. Ta odgovor smo mi sami z lastno barvo in obliko.
Ta odgovor je tisto, kar ljudi povezuje med seboj in jih dela enake. Enaki pa
so v svojem najvišjem hrepenenju, enaki so v usmeritvi in zavestno usmerjajo
pozornost na tri stebre problema "človek", enaki so tudi v prizadevanju,
da bi kot človek lahko bili pravi odgovor. V tem odgovoru je vsak človek edinstven
in samostojen. V tem se kot ljudje razlikujemo od drugih ljudi in v tem jim
je hrati enak. V tem dosežemo enost, ki je v nas od začetka.
Ta preprost odgovor leži tudi v čudenju, v istem tihem čudenju, ki ga lahko
včasih zaznamo pri majhnih otrocih, čudenju nad tem, da - ne glede na to, kako
bizaren izgleda svet, kako nenavadni so lahko njegovi pojavi, da so kljub vsemu
vsi ljudje skupaj na poti, in da bo mnogim uspelo, da pot dobro zaključijo.
To je tisto pravo čudenje, pozornost, ki povzroči, da postane življenje pobožna
zbranost, ki iz sveta naredi lepoto in čudež. To je čudenje, ki nastane iz prave
vere in popolnega zaupanja. Potem kot edina varnost ne velja več smrt, ampak
le še brezoblična vera, ki jo vzdržuje samo življenje. Ta vera je tako močna,
da ne potrebuje več praznih besed. V nadaljevanju naše poti pridemo do točke,
ko v nas nastopi nevtralnost nasproti poralnosti.
V običajni jezikovni rabi pojem nevtralnosti nima vedno pozitivnega prizvoka.
Pomeni "ne tič ne miš", torej nekaj kar ne spada k nobenemu polu.
Pogosto ga povezujemo z ravnodušnostjo, strankarsko neopredeljenostjo in zadržanostjo.
Nevtron je delec brez električnega naboja."Neuter" pomeni v latinščini"nobeden
od obeh", nepristranski.
Polarnost določa očitno celoto življenja. Življenje na Zemlji se giblje med
magnetnima poloma na severu in jugu. Med pozitivnim in negativnim električnim
nabojem se nahaja energijsko polje, ki pa ga "obarvajo" značilnosti
obeh polov. V področju morale je nekaj označeno kot"dobro", če je
bližje polu dobrega in"slabo", če je kolikor je bližje polu slabega.
Tako nihata dobro in slabo med obema poloma sem in tja. Vsebino obeh pojmov
določa konkretna kultura, iz katere izvirata. Enako velja kot privlačno in ogabno,
sprejemljivo in nesprejemljivo, vroče in hladno.
Vendar pa oba pola v svoji skrajnosti ne moreta obstajati in delovati brez sile,
ki ju drži skupaj. Atom bi bil izvržen, če električno nabite delce v jedru ne
bi držal skupaj nevtron, ki ima očitno še večjo silo kot ostali nabiti sestavni
deli jedra. V nepolariziranem, v nevtralnem, je večja sila kot v polariziranem.
Hermes Trismegist pravi: "Vse kar se giblje, se giblje v nečem in po
nečem. Gibalo je večji in močnejše kot gibano. Narava tistega, v čemer se giblje,
mora biti nasprotna naravi gibanega." Lao ce govori o ne - bivanju in ga
primerja s praznim prostorom:
"Trideset špic obkroža pesto, kjer ničesar ni, tam je koristnost kolesa.
Iz šila oblikuje lončar posodo, v njeni votlosti je koristnost posode. Stene
predirajo vrata in okna, v njih praznini je koristnost hiše. Tako: obstoječe
dobiček prinaša, neobstoječe pa korist." (Tao te king, poglavje 11).
Struna ne da zvoka, če potegnemo le po eni strani. Zvok nastane šele, ko struna
zaradi osrednje, proste lege zavibrira. Zlata srednja pot je stanje miru, ki
je bolj nabito kot oba pola, med katerimi se nahaja. Vsakdanje življenje nas
postavlja vedno pred nasprotne pole, tako da moramo nenehno izbirati. Človek
pa ima tudi sposobnost biti nevtralen, sposoben je imeti nevtralno silo, ki
je mnogo močnejša kot oba nasprotna pola, ki nas poskušata pridobiti zase. Ta
sposobnost miruje kot nevidno sonce v sredini našega energijskega telesa. Ko
bo ta nevtralna in nevtralizrajoča sposobnost uporabljena na pravilen način,
tedaj bo postala dejavna Božanska sila, ki presega vse polarizirane narave.
Ta sila nas lahko popelje nazaj v duhovni svet, neumrljivo življenjsko stanje,
ki pa je več kot golo bivanje v tem svetu nasprotij. To nam ponazarja prispodoba
iz Svetega pisma (Evangelij po Luku 8,22-25): "In nekoč v tistih dneh
je Jezus s svojimi učenci stopil v čoln in jim rekel:"Prepeljimo se na
drugo stran jezera!".In so odrinili. Medtem ko so se peljali, je zaspal."
Jezus predstavlja drugo življenjsko področje, svet."In nad jezero
je prihrumel silen vihar. Čoln je napolnila voda in znašli so se v nevarnosti."
Polarizacije stare narave postajajo vse močnejše in učenci so se začeli bati
za svoje življenje. Šele potem so se spomnili, da je v njihovi sredini Jezus,
Božanski poslanec."Pristopili so torej, ga prebudili in rekli:"Učenik,
Učenik, izgubljeni smo!" Tedaj je vstal ter zapretil vetru in razburkani
vodi. In ponehala sta in nastala je tišina."
Nasprotnima poloma, ki povzročata nemir, je bila tako odvzeta moč. V človekovo
astralno-dihalno polje pride mir, kakor hitro se odpre za nevtralni princip
v lastnem jedru svojega energijskega telesa. "Rekel jim je:"Kje
je vaša vera? Obšel jih je strah, začudili so se in govorili med seboj:"Kdo
neki je ta, da ukazuje celo vetrovom in vodi in so mu ti pokorni?"
Nas ljudi narava stalno vleče v "gibanja nasprotij" tako da kot nihalo
ure nihamo sem ter tja. Že vsak najmanjši vzgib sproži gibanje, sila težnosti
pa nihalo vodi vedno znova v sredino. Tako nas tudi univerzalna Kristusova sila
vedno znova postavlja pred zlato srednjo pot. Tako dolgo, dokler živimo iz nemira
med različnima poloma, ne poznamo te zlate srednje poti. Mnogo bolj zaupamo
odklonu od stanja miru, boju za obstoj, ki ga imenujemo"svoje življenje".
S vso svojo energijo se vržemo v ta boj in ne spoznamo, da si s tem zapiramo
srednjo pot. Ta pot je od začetka zarisana v našem energijskem telesu in je
tudi smrt ne izbriše. To je življenje notranje harmonije, Božanske modrosti
in nepristranske ljubezni. Takšna pot nikakor ne vodi skozi dolino sovraštva
in potem spet preko ljubkih gričev zemeljske ljubezni. Ne vladajo ji relativne
lastnosti, ampak absolutno. Sledi te poti so prisotne kot praspomin, kot nejasno
domotožje v našem srcu. In v veliki stiski se včasih zasveti pred nami ta zlata
pot in prinese rešitev.
Logično bi se to zgodilo takrat, ko bi bojišče zapustili, torej takoj ko se
več ne oklepamo obeh polov in smo lahko svobodni, ne da bi svoje soljudi več
obsojali in kritizirali. Tedaj lahko spet spregovori sila v sredini, prvotno
življenje se tako lahko razcveti. Prvotni Božanski človek v človeku se spet
rodi, Jezus postane Kristus, čista duša, ki se zaveda Božanskega duha, svojega
voditelja. Lao Ce to imenuje Tao:
" Gledamo Tao, pa ga ne vidimo, temu rečemo"yi". Poslušamo
ga, pa ga ne slišimo, temu rečemo"xi" Segamo po njem, pa ga ne zgrabimo,
temu rečemo"wei".Teh treh lastnosti nam dojeti ni mogoče, naj se še
tako trudimo. Med seboj prepletene se zlijejo v Eno. Eno, ničesar ni obsežnejšega
nad njim, ničesar manjšega pod njim. Razširja se neimenovani v neskončnost in
priteka nazaj v nestvarno; lahko mu rečemo brezoblični, megleni; ko mu nasproti
prihajaš, mu obraza ne vidiš, ko mu slediš, pa hrbta ne. Trdno oklepajte se
Taa starih, da bi krmarili v sedanjem svetu. Spoznati prazačetek, tja vodi nas
Tao." (Tao ti king, 14. poglavje)
Vrnitev k izvoru se začne v Božanskem jedru v našem srcu. Sila, ki je skrita
v njem, presega, tako kot Tao, vsako polarnost. Kdor sme to nevtralno silo uporabljati
v vsakdanjem življenju, doživi, da popustijo viharji, ker jih ogroža mnogo mogočnejša
sila. Tedaj stoji človek popolnoma zavestno med poloma svojega sveta, ki ga
ne more več odvrniti od njegove zlate poti. Ker je sam našel srednjo pot, ne
beži pred svetom, ampak lahko v njem služi drugim bitjem.
http//www.ezoterika.s5.com
Miran Zupančič: duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec.
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20051024203421422
Domov |
|
Powered By GeekLog |