Pozdravljena Marja,

zelo lepo misel si napisala, o kateri bi se dalo veliko povedati in jo razširiti v misli vse do Boga. V Judovski stari zavezi se bog razodeva kot Bog obljub, ki obljube vedno izpolni.

Nekaj velikega je v človekovi besedi obljube. Njena višina in njeno območje je duhovno presežno. Obljuba presega ožino in nižino posameznika. Človek z besedo, ki jo daje drugemu, daje samega sebe. Največja obljuba je zvestoba, to je obljuba vseh obljub. Zvestoba je duhovna vez, brez nje bi ljudje postali samo čreda ali tolpa. Zvestoba druži ljudi v eno enoto, ki je več kakor gola vsota posameznikov. Je višji red, je kakovost, ki je ne dosežemo nikoli na ravni golih seštevkov.

Z dano besedo ali obljubo, živi človek višjeredno človeško višino. Z izdano besedo pa človek zdrkne pod človeško raven. To nihanje, ta možnost živeti nad ali pod svojo ravnjo se najbolj kaže v zvestobi dani besedi. Nihanje pulzira med nadčloveko in podčloveško ravnjo. Nadčloveška raven je vedno "božje območje", če se dana beseda nikoli ne sprevrže v izdano.

Obljuba načelno vedno meri na prihodnje stvari Človek se z dano obljubo in zvestobo dani obljubi dviga na višino, ki presega trenutni prostor in čas, človek z vsako obljubo in njeno spolnitvijo preseže prostorske in časovne danosti, je nadpovprečen. Izpolnitev obljube daje človeku osebnost.

Človek z obljubo dopolni svojo rast in oblikovanje v osebnost. Poroka je združenje dveh osebnosti v višjo osebnost in se imenuje zakon, potem je zakonsko življenje ali zvestoba dveh oseb drug drugemu že resnična življenjska oblika na višji, nadčasovni ravni.

Kdor ne mara obljub in zvestobe besed, se raje ogreva za dialektiko nenehnea navskrižnega spreminjanja in s tem kršenja večnih resnic. Obljuba in držanje besede ni vodilno geslo politikov. Elifat je antični prototip izdajalca in izdane besede izhaja iz političnega okolja. Diplomatsko delo sloni zgolj na izdanih besedah, diplomatska govorica je že po svoji opredelitvi pomeni zlagano besedo. Vendar izdana beseda ni isto kot zlagana beseda. Laž se nanaša na sedanjost in je nasprotje resnici, izdana beseda pa je nasprtje dani besedi in vsebuje obenem obljubo in se nanaša na prihodnost.

In kakšno je psihološko jedro in njegove korenine obljube in zvestobe?

Zvestobea do naroda ima svoje korenine z zvestobi do moža in žene ter otrok, to se pravi v zvestobi v družini, ki je temeljna celica družbe. Kdor zvestobe družini ne pozna, ne moremo pričakovati od njega zvestobo na višji ravni, to je zvestobe do naroda ali da bo tak človek "mož beseda". Gre za zvestobo do dane besede, do zaobljube zvestobe, ki je nasprotna vsakemu izdajtvu. Zavest narodne identičnosti je obenem zavest osebne identičnosti, se pravi na višini osebne kulture.

Vsak odpadnik na katerikoli ravni je sumljiv, če se konvertira, če posebno, da je konvertit obenem fanatik.

Vsaka obljuba ali zvestoba meji že na obljubo in zvestobo, kakršno zmore dati samo Bog, samo njegovi besedi lahko dokončno zaupamo. V tem se kaže tudi psihološko jedro vere v nekoga, tudi v Boga in zato se takšno upanje izkaže kot višja oblika verovanja. Vrhunsko zaupanje v človeka se hkrati izkaže kot zaupanje v samega Boga. V obljubi in zaupanju se božja beseda učloveči v človeku.

Lep pozdrav in veliko medsebojnega zaupanja med ljudmi

Tatjana

[ Odgovori na to | # ]