Koliko knjig, na tone besed, bolečih zaradi čustev zamaskiranega jaza, je potrebno do tja. Do iskrene ljubezni. Pa začnimo.
Ljubezen je v nas, ne zunaj nas…, ljubezen ni to, o čem naš ego samo sanja in zahteva, se pravi, da pojma nima, samo poskuša ga imeti.
Ozri se vase, prepusti se, bodi hvaležen, raziskuj, ne barantaj, samo bodi, samo bodi…..vdih, izdih.
Ne manipuliraj z drugo osebo, izpusti, prepusti, spoznaj lastne strahove, lastne omejitve.

Bi še lahko naštevala, pa verjemite, da mi ne bi zmanjkalo, če bi začela proučevati samo enega mojstra, kaj šele več. A jih ne bom. Veliko preveč sem jim dovolila.... Kdo pa je mojster? Nekdo, ki uči kaj je prav in kako je prav, v bistvu pa te uči, da ne gre za prav, niti je to pomembno.Gre za stanje zavesti.


In nekateri so prišli do tiste hvalevredne stopnje, ko zagledajo vse v sebi. Odkrijejo lastno stanje zavesti in jo povežejo z NJIM iz katerega vse izhaja. Toda, koliko izmed teh se iskreno vpraša, kdo je ta? Vsekakor je hvaležnost največ, kar lahko začutimo v srcu. Ne da se opisati, je samo stanje, ki se preprosto začuti. Torej samo je.

To je stopnja, ki ti jo lahko omogoči le kdo? Vsak sam sebi, kot prvo. In vsi mi, eden drugemu, kot drugo. Se pravi, da vse to opravi srce. Je še kakšna druga filozofija? Povsod se lahko do mile volje naješ razno raznih stanj zavesti, se jih okleneš kot pijanec plota, a veliko vprašanje je, če si to res ti. Če je vse to resnično del tebe ali so te samo prepričali drugi, da si nazadnje prepričal/a tudi sam/a sebe?

Ojej! Dolga je lahko ta pot, preden ugotoviš kdo si ti in kdo drugi. Pravijo, da je vse potrebno zaradi izkušenj in popravka prejšnjih življenj. Krasno! A samo tako pravijo in ogromno jih dejansko tako začuti, ker so vodeni…

A ne gre za vodstvo, gre za nas. Za vsakega posebej. Gre za ljubezen, ki se je zamenjala s tisoč in eno stvarjo ali zablodo, da bi nazadnje skorajda postala stvar ali samo zabloda. Čemu vse to? Ni potrebno. Prav nič od tega, kar ni naše. Kaj pa je naše? Ah, prav nič. Z logiko in brez nje prav nič. Ostaja pa ljubezen, kot edino kar je smiselno in zaradi katere se vse gradi, ustvarja, uničuje, razdvaja, ubija… Ni konca. Torej lahko ostane samo še dolga »filozofija« o tem, kaj ljubezen je in kaj ni.

Ljubezen me je največ naučila. Da, prav ta. Naučila me je, kako spoštovati sebe in druge. Kako ljubiti neljubljene…, sprejeti svet ter z njim in v njem vseh mojih solz in bolečin z radostjo in zaupanjem, ljubezen do sebe in do drugih tudi dojeti. Lahko bi napisala tudi z velikim Njem in Njim, a to je stvar svetnikov…

Naučila me je spoznati resnično sebe. Spoznati, da sem del vseh in z vsemi sama svoja, ker preprosto tako je… Svet pa je lahko različna igra, ki nima konca…, o srečnem ali nesrečnem je bistvo posameznika. Saj poznate Desiderato…, da je svet zaradi različnosti in srca v njem vendarle čudovit.

In na koncu. Kaj pa je ljubezen? Govorica srca brez zahtev, pričakovanj, obtožb ali slabo namerne kritike. Najtežja in najlepša govorica vsekakor, ki se je učimo vse življenje.

Najboljše se je učimo v parih, tako, da se lahko razširi navzven… Tako začne govoriti Bog, ker drugače ne more... Neverjetno je preprost brez krone poveličevanja v nadnaravno.