Ko sem bil mlad in svoboden
in je bila moja domišljija brezmejna,
sem sanjal, kako bi spremenil svet.

Nato sem odrasel in dozorel,
pa tudi spoznal,
da se svet ne bo spremenil.

Odločil sem se, da se bom zazrl bliže
in bom spremenil le svojo domovino.
A tudi to ni bilo mogoče.

Postaral sem se in si v zadnjem,
obupanem poskusu prizadeval
spremeniti le svojo družino,
tiste najbližje,
a žal sem spet naletel na gluha ušesa.


Zdaj ležim na smrtni postelji
in ugotavljam (nemara prvič),
da bi, ko bi najprej spremenil sebe,
morda s svojim zgledom
lahko vplival na družino
in z njihovo pomočjo in podporo
morda izboljšal svojo domovino,
in kdo ve, nemara bi spremenil tudi svet.

vrstice anglikanskega škofa