|   Če zares želiš spoznati človeka, opazuj tri njegova središča, njegove glavne portale energije, odkoder se življenjska energija v tisočerih tankih kanalih razliva po celem telesu:
skladišče moči se nahaja v sončnem pletežu
skladišče čustev in čutenja se nahaja v srcu
skladišče vizij in ustvarjalnosti se nahaja v glavi
Potek tvojega življenja določa količina energije, ki jo lahko sprejmeš in uporabiš. Tvoja sposobnost doseganja ravnovesja med močjo, občutki in vizijo te naravno povezuje z vesoljem, z izvorom. In želje se porajajo, prepoznaš, kako jih je mogoče izpolniti, in njihova izpolnitev ti prinaša radost….
Življenje ljudi se spremeni le, če se spremeni njihova energija. Sami niti ne zaznavamo, da je z nami kaj narobe, ker ponavadi razčlenjujemo svet s pomočjo razuma, a duša kriči po svoji samouresničitvi, po tem, da bi se lahko kot ljubezen izrazila v snovnem svetu. Slikarju talent ne pomeni nič, ali pa samo breme, če nima platna in čopiča, s pomočjo katerih lahko izlije svoje navdihe, uresniči svojo vizijo. Enako je z dušo: ona uporablja naše telo za to, da bi lahko izrazila to, kar je – ljubezen. Duša kot taka ne more okušati ljubezni, ker je ljubezen sama… mora jo izraziti v snovnem svetu.
In, ko nekoč, za nikogar se ne ve, kje, niti, kako, niti, zakaj, začutimo, da nismo srečni, in da bi radi postali resnični, da bi radi živeli sebe, ne pa življenja drugih, tedaj pokleknimo pred ljubezen samo in zaprosimo:
'Odplavi vse.'
Ljubezen bo stopila na pot celjenja naših ran, že zdavnaj pozabljenih zamer, travmatičnih dogodkov, ki se jih niti ne spominjamo več, a ždijo v naši podzavesti in nas ovirajo, da bi svobodni živeli svoje resnično življenje, življenje, ko duša skozi nas lahko uresničuje ljubezen v svetu.
Ljubezen nikoli ne prizadene. Kar občutimo kot prizadetost, je naša negotovost in strah, da nismo dovolj dobri, prizadetost so naša pričakovanja, ki se ne uresničijo… ljubezen je mogočno čistilo in globoko podreza v rane, kar boli… a ljubezen ni bolečina, ljubezen je blaženost.
Pot celjenja ran je dolga. Nihče ne postane resničen čez noč. A počasi spoznavamo, da se naš odziv na dogodke in ljudi spreminja, da vse manj delujemo iz strahu, da vse manj sovražimo, da nas jeza popade bolj poredko, da ne obtožujemo drugih, temveč jih sprejemamo z razumevanjem, ne čutimo potrebe po tem, da bi druge kaznovali ali pa jih branili…
Počasi začutimo, da je ljubezen tista, ki spreminja preteklost, da je ona tista, ki združuje, osmišlja vsak trenutek dneva, in nekoč vemo: vse, kar resnično je ljubezen, ne more biti nikdar izgubljeno….
Nismo na svetu zato, da bi bili radostni. Na svetu smo zato, da bi bili resnični.
A ko postajamo resnično resnični, si ustvarjamo življenje radosti….
Kratko povzeto po knjigi: Hčere Radosti (Deepak Chopra)
|
NE ZAMUDITE
Postanimo resnični
Prispeval/a: titanic dne petek, 12. avgust 2005 @ 09:46 CEST
hvala, ko si nam pripravila zelo dober članek, ki mi je dal razmišljati. Grem kar od začetka:
če hočemo nekoga spoznati:
- ne bomo v prvi vrsti gledali kako je oblečen (res pa da tudi način oblačenja pove, njegov odnos do zunanjega sveta in stvari, katerim posveča več in katerim manj pozornosti),
- ne bomo gledali kakšne ima kretnje in način gibanja (saj nas tudi to lahko zavede, ker obstaja danes veliko šol, kjer je retorično obnašanje možno priučiti in pristno ne pride do izraza,
- tudi človeka ne bomo vprašali po izobrazbi, da bi analizirali kakšne stvari ga zanimajo: ali so to družboslovne ali aravoslovne ter trud in možnosti, ki jih je imel, da je dosegel nek družbeno sprejemljiv izobrazbeni status,
- ne bomo ga vprašali po načinu življenja, ki ga živi: ali živi v hiši, stanovanju, z družino, sam, hodi v "službo"…
Še bi se spomnila kakšne značilnosti, na katere smo radi pozorni (npr. kakšen avto vozi) vendar bom končala z materialističnim in vkalupljenim razmišljanjem, ker se počutim že do sedaj neprijetno.
Druga beseda, ki je v članku je "zares", in če želimo človeka zares spoznati, navedenih stvari ne bomo opazili, ampak bomo pozorni na energijo, ki jo oseba izžareva s svojim obnašanjem, govorjenjem in tonom glasu. Tisti, ki ima dovolj zdrave življenjske energije govori drugače, kot tisti, ki je ne zna na pravilen način usmerjati in ravnati z njo.
Srčna čakra je tista, kjer sije mir, ljubezen in od koder prihaja življenjska energija, ki se v ljudeh "vidi". Če smo pozorni, kaj oseba, ki ima naravno obnašanje izraža iz srčnega predela, jo spoznamo v samo bit. Opazimo lahko ljubezen, ki jo ima v sebi, kako ravna z njo za sebe in kako jo izraža drugim in zunanjemu svetu.
Ko izražamo sebe, svojo ljubezen, ki jo imamo v sebi resnično ne moremo nikogar prizadeti. Lahko le osrečimo in opogumimo druge, da si tudi oni upajo biti to kar v biti so: ljubeča bitja. S tem prispevamo k širjenju ljubezni in miru v svetu, začnemo pri sebi in ker smo del celote delamo za celoto.
"ljubezen je mogočno čistilo in globoko podreza v rane, kar boli… a ljubezen ni bolečina, ljubezen je blaženost." Enostavno fantastično napisano in resnično. Najraje bi odprla okno in zaklicala ljudem na ulici ta stavek, a kaj ko si večino od njih ne bo upala niti slišati bistva. Zakaj se tako bojimo izraziti sebe? Smo res tako ranjeni, bolni, zamegljeni in pusti? Zakaj ne verjamemo, da je to zdravilo za obnašanje, za življenje, ki ga živimo, tisto življenje, s katerim nismo zadovoljni? LJUBEZEN JE ZDRAVILO ZA RANE, vse rane, ki so nam jih prizadeli drugi, vse kar smo si prizadeli sami, ko se nismo mogli in znali obvarovati pred krutim svetom.
"Pot celjenja ran je dolga." Seveda, a začeti je treba DANES, zdaj, takoj, da imamo čas v tem življenju, ki je omejeno, spoznati in živeti ljubezen, ki jo nosimo v sebi. Vsak trenutek, ko okusimo ljubezen v sebi, spoznamo, da je bil izgubljen, ko se nismo upali in nismo zmogli. Življenje je kratko in prekratko, da bi odlašali in še naprej živeli bedi in prepričanju, da "življenje je borba" in samo trpljenje. TRENUTEK je tisti, ko se odločimo za ljubezen, da jo bomo živeli, saj jo imamo v sebi. Ni potrebno, da jo iščemo drugod, ni potrebno, da kam gremo ali da spoznamo nekoga, ki nam jo bo dal. LJUBEZEN IMA VSAK V SEBI, le priznati in obuditi jo je treba.
Vsakomur, ki to bere pošiljam žarek ljubezni v njegovo srce, da mu posveti in da spregleda, da prebiva ta blaženost tudi v njemu.
Titanic
Postanimo resnični
Prispeval/a: ana dne petek, 12. avgust 2005 @ 20:19 CEST
enostavno čudovit komentar si podala. Ponavadi ne komentiram, ker mislim, da se je veliko lažje (če že, ker nerada razpravljam) pogovarjati o različnih pogledih iz oči v oči, ravno zato, ker poleg besed lahko zaznavaš sobesednika kot celoto. Nikoli ne moremo ubesediti vsega, kar mislimo, še manj vsega tistega, kar čutimo. Lahko se pa zaznavamo.... pravijo: dejanja uporabljamo zato, da opravičimo svoje besede, a besede zato, da prikrijemo svoje misli...:)) malokdo doseže trojnost enosti, kot temu rečem jaz, da mu je misel/beseda/dejanje eno in isto.
Ne misli, draga titanic, da želim kakorkoli zmanjšati bogato vrednost tvojega komentarja - želela sem ti reči samo to, da mi je padla v oči (in v srce) tvoja besedica TREBA.
Nič ni treba, titanic, ko pride pravi čas, se vse dogodi, kot je prav. Če misliš, da je treba, je to siljenje, ki je popolnoma neprimerno, za nas same in za ostale okoli nas. Vem, da nisi čisto tako mislila, kot jaz to berem, to so pač tiste finese, odtenki, zaradi katerih tako nerada komentiram karkoli.
Ko dohitimo svoje sanje (ali pa nas sanje počakajo?), tedaj se dogajajo čudeži. Čudežev ne moremo izsilit, lahko jih samo sprejmemo. Nikoli se ne ve, kdaj nastopi tisti trenutek, ki je za nas prelomen, in, ali ga znamo prepoznati, in nato spoštovati in mu zaupati? Je otrok, ki shodi z osmimi meseci, večvreden od tistega, ki shodi pri petnajstih mesecih? Eden shodi takoj, drugi ne zaupa še tedne in rabi oporo. Kaj je bolj prav in kaj ne? Vse je v redu....
Ko postajamo resnični, se v nas zmanjšuje želja ne samo po obsojanju, temveč tudi želja po tem, da bi dokazovali, da imamo prav. Ker vemo, da poznamo samo delčke resnic in delčke zmot, nikoli celote.
In edini dan, ki ga imamo zares na razpolago, je samo DANES. In tudi včeraj je bil DANES, in tudi jutri bo DANES... ni problema... ni pomemben čas, ker, kar se ima zgoditi, se bo zgodilo. Meje si postavljamo sami, ker hlepimo za nečim, kar že imamo. Kdaj bomo odprli naše notranje oči.... vsi jih enkrat bomo. Večnost je dolga, čeprav traja samo trenutek.
topel pozdrav
a.