Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050810215326596

Postanimo resnični petek, 12. avgust 2005 @ 06:20 CEST Uporabnik: ana Če zares želiš spoznati človeka, opazuj tri njegova središča, njegove glavne portale energije, odkoder se življenjska energija v tisočerih tankih kanalih razliva po celem telesu: skladišče moči se nahaja v sončnem pletežu skladišče čustev in čutenja se nahaja v srcu skladišče vizij in ustvarjalnosti se nahaja v glavi Potek tvojega življenja določa količina energije, ki jo lahko sprejmeš in uporabiš. Tvoja sposobnost doseganja ravnovesja med močjo, občutki in vizijo te naravno povezuje z vesoljem, z izvorom. In želje se porajajo, prepoznaš, kako jih je mogoče izpolniti, in njihova izpolnitev ti prinaša radost…. Življenje ljudi se spremeni le, če se spremeni njihova energija. Sami niti ne zaznavamo, da je z nami kaj narobe, ker ponavadi razčlenjujemo svet s pomočjo razuma, a duša kriči po svoji samouresničitvi, po tem, da bi se lahko kot ljubezen izrazila v snovnem svetu. Slikarju talent ne pomeni nič, ali pa samo breme, če nima platna in čopiča, s pomočjo katerih lahko izlije svoje navdihe, uresniči svojo vizijo. Enako je z dušo: ona uporablja naše telo za to, da bi lahko izrazila to, kar je – ljubezen. Duša kot taka ne more okušati ljubezni, ker je ljubezen sama… mora jo izraziti v snovnem svetu. In, ko nekoč, za nikogar se ne ve, kje, niti, kako, niti, zakaj, začutimo, da nismo srečni, in da bi radi postali resnični, da bi radi živeli sebe, ne pa življenja drugih, tedaj pokleknimo pred ljubezen samo in zaprosimo: 'Odplavi vse.' Ljubezen bo stopila na pot celjenja naših ran, že zdavnaj pozabljenih zamer, travmatičnih dogodkov, ki se jih niti ne spominjamo več, a ždijo v naši podzavesti in nas ovirajo, da bi svobodni živeli svoje resnično življenje, življenje, ko duša skozi nas lahko uresničuje ljubezen v svetu. Ljubezen nikoli ne prizadene. Kar občutimo kot prizadetost, je naša negotovost in strah, da nismo dovolj dobri, prizadetost so naša pričakovanja, ki se ne uresničijo… ljubezen je mogočno čistilo in globoko podreza v rane, kar boli… a ljubezen ni bolečina, ljubezen je blaženost. Pot celjenja ran je dolga. Nihče ne postane resničen čez noč. A počasi spoznavamo, da se naš odziv na dogodke in ljudi spreminja, da vse manj delujemo iz strahu, da vse manj sovražimo, da nas jeza popade bolj poredko, da ne obtožujemo drugih, temveč jih sprejemamo z razumevanjem, ne čutimo potrebe po tem, da bi druge kaznovali ali pa jih branili… Počasi začutimo, da je ljubezen tista, ki spreminja preteklost, da je ona tista, ki združuje, osmišlja vsak trenutek dneva, in nekoč vemo: vse, kar resnično je ljubezen, ne more biti nikdar izgubljeno…. Nismo na svetu zato, da bi bili radostni. Na svetu smo zato, da bi bili resnični. A ko postajamo resnično resnični, si ustvarjamo življenje radosti…. Kratko povzeto po knjigi: Hčere Radosti (Deepak Chopra) Komentarji (2) www.pozitivke.net