| Piše: Primož Škoberne
 Če je naš prijatelj otožen, ga vprašamo: "Kaj ti leži na duši?" Ljudi označujemo takole: "Kako dober je ta človek po duši, tisti pa ... Ali sploh ima dušo?" In ko nekdo premine, pomislimo: "Dušo je izpustil." Kaj si pravzaprav predstavljamo pod dušo? Kaj je duša? Kakšno vlogo ima v človekovem življenju?
Dušo ali Psiho so v grški mitologiji upodabljali kot lepo, nežno deklico, ki ima metuljeva krila. Stari poganski narodi so verjeli, da je duša kot nekakšen notranji človek, ki v snu med sanjanjem leta naokoli, ob smrti pa povsem zapusti telo. Dokler je v telesu, je človek živ, ko pa za zmeraj odide, pa premine. Iz krščanskega izročila se je ohranil slikovit opis, da je človek postal živ šele, ko mu je bil 'vdahnjen v obličje oživljajoči duh'.
Sama beseda duša (pa tudi duh) ima isti koren kot dih. Stara ljudstva so si potemtakem kot dušo predstavljala tisto, kar od znotraj oživlja človeka. Kot veter veje skozi liste, da trepeta, tako človekova duša diha skozi človeka in ga oživi, da se giblje, govori, čuti.
Človek je živ le toliko, kolikor se zaveda. Torej daje duša človeku moč zavedanja in je izvir zavesti. Stari grški filozof Sokrat je dejal, da mora človek slediti glasu duše v sebi, ki te opozarja, kaj je prav in kaj ne.
Duša je izvir višjih sposobnosti, kot so intuicija, umetniški navdih, etika ter višjih čustev, kot so nesebična ljubezen, sočutje, požrtvovalnost, pa tudi izvir genialnosti, ki so jo izražali veliki umetniki, znanstveniki in filozofi. Predvsem pa je izvir samozavesti in samospoštovanja. Duša je človekov notranji zaklad, ki ga mora odkriti vsakdo sam.
Vir: www.cdk.si/du
|
NE ZAMUDITE
Duša - kaj je to?
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 10. avgust 2005 @ 11:41 CEST
Zelo dober članek o duši, ki me pritegnil.
Lahko samo še dodam na ta dober članek nekaj besed o duši.
Iz povedanega lahko zaključimo, da duša ne nastane, ampak obstaja. Duša torej ne nastane, ampak obstaja. Ko obstaja, pa delujejo sile. Čeprav se naprimer premika v telesu, pa ne nastane in zraste tam. Ne, ampak obstaja. Tako lahko gledamo na dušo kot skritega človeka v zvezi z našo osebnostjo-telesom, potem ugotovimo, da je v njej že skoraj popolnoma božanska zmožnost. Duša je postala že popolna. Zato z vso gotovostjo lahko trdimo. Obstaja.
Na duhovni poti moramo upoštevati zahteve duše, dušne vrednosti in dušne sile. Da uspeli v izgradnji Duha v nas mora naša duša sijati, kajti sijaj duše nam podeli zmožnost razlikovanja. To je tako čudovito in tako veličastno stanje, če deluje v nas ta sij duše, takrat vemo v vsakem trenutku kaj je napačno in kaj prav. Tedaj smo dobili zmožnost za razlikovanje dobrega in zla. Nekateri ljudje je nimajo, ampak tudi duše nimajo.
Takim bitjem pravi Hermes v osmem verzu, se pripeti isto kot brezumni živali. In v verzih osem in devet, nadalje pravi:
"da brezumna delovanja strasti in poželenj oblikujejo brezmejno zlo. Nad te duše je Bog postavil zakon kot vzgojitelja zato, da se zavejo svoje zlobe."
Svetloba duše ni le naše zdravilo temveč se kot delovanje Svetega Duha pojavi istočasno kot tisti, ki kaznuje in tožnik. To pomeni med drugim, da človek, ki v področje duše ne najde več notranjega miru. Kajti kakor hitro izkusimo svetlobo duše bo vse kar je v nas temno in mora izginiti potisnjeno ven, in niti trenutka nimamo miru. Svetloba duše potem ne povzroči le bolečine izboljšanja temveč se istočastno pojavi kot huda preizkušnja, ker nas vodi skoraj vsak dan v konflikt z našo vestjo. To je faza očiščevanja (astralnega telesa).
Vest je naš tolžnik, in konflikt z vestjo je tisti, ki nas kaznuje. Kadar ne delamo prav ali pravično je ta borba neizbežna. Zakaj? Ker je duša čisto drugačna kot telesni človek. In zato je naša notranja nuja, da imamo očiščeno duše na naši poti življenja.
lep pozdrav Primož.
Miran
Duša - kaj je to?
Prispeval/a: stojči dne sreda, 10. avgust 2005 @ 12:21 CEST
Le od kje si pobral,
da nekateri ljudje nimajo duše???
Ta je tvoja najbolj jasnovidno bosa,
kar sem jih kdaj prebral od tebe???
Kar se mene tiče,
imajo celo mravlje svoje duše,
pa brez zamere :)
lp
---
stojči
Duša - kaj je to?
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 10. avgust 2005 @ 17:41 CEST
to vedenje se ne pobira, ampak se ga pridobi. Da so mnogi z v zgodovini človeštva igubili svojo duše je znano vsakemu malce bolj razmišljajočemu človeku. So morda še imeli dušo nemški zdravniki pri svojem zločinskem početju? Vsi so na sodišču izjavljali: nisem kriv, ničesar ne obžalujem. Kaj pa Srebrnica? So te zveri v človeški podobi še imele dušo? kaj pa Hitler. Stalin, Husein in ostali, da jih ne naštevam?
Očitno tega ne razumeš. Zato ne klati bedarij, saj se ne spodobi za človeka tvojega kova, da me poskušaš osmešiti in napraviti"jasnovidno bosega" Prav nič ti ne zamerim, a poslužij se rajši argumentov, da ne boš kar takole trosil svoje poglede, ki so včasih že kar, milo rečeno čudne. Ne bom šel v razlage mojega komentarja s teboj, saj me očitno nisi razumel ali pa me nisi hotel razumeti. To bi bilo sizifovo delo.
A nekaj stvari ti bom tokrat in enkrat za vselej povedal, nato pa ne bom več komentiral tvojih člankov, niti ti več odgovarjal na tvoje komentarje, in to iz razloga, da se ne bi ponovil sindrom Tatjane.
Kot prva najpomebnejša naloga človeka na duhovni poti je, da premaga svoj nižji jaz-jaz vem. To je potem zmaga nad levom v nas, ki je očitno tudi tebe že težko poškodoval ( sam nisem izjema). Leva, dragi Stojči ne moremo premagati s silovitim in nepremišljenim napadom, ampak si ga lahko podredimo le s potrpežljivostjo in močjo. Preden je človek na duhovni poti sprejet v višji red, mora prestati velik preizkus, to je odsekati mora glavo kači zavisti. Ta naloga je zelo težka, saj je kača (senca) zvita in se skriva v svojem skrivališču.
Človek se mora zavedati, da je le orodje v Božjih rokah in z lastno močjo ne more narediti ničesar velikega. Hvala in kritika se ga načelno ne dotakneta. Nasprotovanje ali podcenjevanje ga ne razžalostita. Nič pa ne ovira duhovnega razvoja in rasti duše tako, kot omejena vase zaverovana zavest in sebičen značaj. Kdor o drugih slabo ali podcenjujoče misli, na žalost vidi le odsev slabega, ki je v njem samem. Nič ni hujšega, kot podcenjevanje, obrekovanje in neresnica.
Nevednost ni tako nevarna, izvir zla pa so podcenjevanje, obrekovanje in neiskrenost.
Omejenec-obrekovalec-cinik se vedno veseli, če je našel nekaj, na čem lahko gradi svojo omejenost, neiskrenost, dokler ne zraste v ogromno goro. Resnica je naprotje neresnice. Resnica je svetlobni žarek večnega vira dobrega, ki ima moč, da človeka spet spremeni v Božansko bitje. Omejeni in neiskreni ne ljubi resnice. Neumni ne ljubi resnice.
In za konec najinega dialoga, naj zaključim. Ne mislim se postavljati v vlogo razsodnika kdo ima prav in kdo ne. ne zanimajo me več tvoje "srčne vibracije", do njih čutim toliko potrebe kot brenčanje muhe ali skakanje opice. Res ne čutim nobene potrebe in zadovoljstva, da bi se valjal v blatu nesoglasja ali medsebojnih očitkih, zato si ne želim zvitosti lisice, hinavščine krokodila ali krvosesnosti vampirja.
Stojči, tudi za tebe velja, da ugotoviš lastno stanje, akr je vprašanje iukišnje in inteligence, Razum se zapre takoj, ko nima pregleda nad dejstvi. Oklepa se svojih uveljavljenih stališč, dogem in sodb (predsodkov). To so ovire, ki ti trenutno zapirajo dostop za zaznavanje resničnosti. Kako pogosto si ustvarimo svoje mnenje o sočloveku, položaju, svetu! Ta mnenja potem ovirajo sprejemanje novi zaznav, spoznanj. Čas je že da jih opustiš kot nepotrebne. Zaradi njih dogajanja ne opziš več ali pa za tebe niso pomembne. Na ta način postaja tvoj razum pregrada ned tvojim malim svetom in resničnostjo.
Tako se dragi Stojči v življenju ne pride daleč in poleg tega oviraš tudi druge pri njihovem razvoju, ker si jim na poti stem, da imaš svoje osebne trenutne zaznave za resnične. Če želiš objektivno videti, moraš opazovati iz oddaljenosti. To pomeni: nasprotje sli tvoj problem se moraš naučiti videti od daleč. Lahko boš prišel do izrednjega odkritja, da ti sam in tvoj racio nista eno! Zemljski racio je zvit. Ob vsakem zaznavanju poskuša vplivati. Tako je! Tako je, kot to ti zaznavaš! Ti imaš prav! In kot človek zaradi tega sklepaš: Vidim pravilno.Biti mora tako, kot jaz rečem. Drugi nič ne razumejo. Razum deluje na tak način.
Naučil se je preživeti. Zato potrebuje maske. Prepad med tvojim srcem in mišljenjem je velik, naravne sile v tebi so še premočne, da bi jih lahko že premagal, čeprav bi to že zdavnaj moral v sebi urediti. Tvoje trenutno lastno mnenje ne seže dlje, kot do pazovanja svoje zaznave. Zato težav kot takih ne prepoznavaš in jih komenziraš v svojim komentarjih, ki odražajo tvojo trenutno stanje. Deluješ s ustrezno masko, ki si si jo sam nataknil. Tako stanje pa lahko izpeljemo tudi na splošno, ki ni nič drugače. Nek narod ali skupina narodov trdi, da drug narod ali druga skupina narodov nima prav. Potem si stojita nasproti zavest razuma in zavest občutkov.
Tako pride do dobro znane polarnosti in to je začetek nasprotij. Če tega nasprotja ni mogoče rešiti, se začne vojna. Zgodovina nam daje veliko primerov zato: vzhod proti zahodu, komunizem proti kapitalizmu, revni proti bogatim, islam proti krščanstvu itd. Ljudje zrastejo s temi nasprotji in zato vidijo svojih soljudeh le še sovražnike, ki jih je treba napasti in uničiti, čeprav na škodo svojega življenja. In le zato, ker sami menijo, da imajo prav. Ali ni to nesmiselno?
Tako se precej miselne energije porabi zato, da bi okrivili druge krive in uveljavili lastne ideje in želje. In ravno to počneš v tem trenutku: Poskušaš prevaliti svoje nezadovljstvo (ki je tvoje privatna zadeva in o tem ne bova govorila, kar se razume samo po sebi) na mene in še koga. To je preveč poceni reklama in se nikoli ne izide. V bistvu tako "srčno modrovanje, ki ni od tega sveta" ne zanima nikogar, razen tebe, ki ti je veliko do tega, da imaš vedno zadnjo besedo. Temu sindromu pa se reče, sindrom"gurujev".
Morda niti ne opaziš, da se s tem potrjuješ na napačen način.
Ko boš meditiral se dodobra vprašaj, zakaj ima razum, ki ustvarja vse te omenjene ideje in predstave, ki pripeljejo do nasprotij in vojne, takšno moč, da lahko zavede tudi take ljudi kot si ti, čeprav v notranjosti duše dobro veš, da te to ne bo pripeljalo nikamor!?
Prvič: zidove lastne ječe bi moral prepoznati kot take.
Drugič: to bi si moral želeti in imeti pogum poiskati ključe, s katerim bi si lahko odprl ječo.
In tretjič: imeti bi moral moč, da bi odprl ta vrata in se odrešil.
Naj zaključim: Čim človek vidi pregreške drugih ter jih želi iz njih reševati ter kazati edino zveličeno pot, pomeni, da je sam nepopolen in da je sam v zmoti ali grehu, slep da to vidi.
Iz tega izvira, da ljudje ustvarjajo sekte prav zaradi tega , da bi jim nekdo potrdil, da je v njih resnica ali Božanski Duh nad njim. Taki ljudje potem želijo samo druge spreobračati ter jih nenehno preoblikovati po svojem mišljenju in svojem okusu.
Božanski Duh ne potrebuje takšne sodelavce.
brez zamere Stojči, želim ti vse dobro na tvoji poti in s tem zaključujem najin dialog.
Miran.
Duša - kaj je to?
Prispeval/a: stojči dne sreda, 10. avgust 2005 @ 19:33 CEST
Lepo je Primož zapisal o duši:
"Sama beseda duša (pa tudi duh) ima isti koren kot dih.
Stara ljudstva so si potemtakem kot dušo predstavljala tisto,
kar od znotraj oživlja človeka..."
Vsak človek pa naj bo to Hitler,
Stalin, Milošević ali katerikoli zločinec,
ki je kdajkoli živel na obličju te zemlje
je imel in ima svojo dušo,
je imel nekaj kar ga je oživljalo, ali še vedno ga,
saj če ne bi imel duše, ne bi mogel biti niti živ mar ne?
Sam si v svojih izvajanjih hudo kontroverzen,
ko nekaj najprej trdiš malo pozneje pa to isto zanikaš.
O duši, srcu, dihu sem tukaj na pozitivkah v člankih že precej pisal,
najenostavnjeje sem o tem napisal tule v Trikotnikih tvojega Spoznanja
http://www.pozitivke.net/article.php?story=20050516105922865&query=du%259Aa
Dragi prijatelj vidiš jaz nisem niti duhovni učitelj,
niti jasnovidec,
niti zdravitelj za kakršnega se proglašaš ti,
sem samo hvaležni učenec Prema Rawata Maharajija
in vabim ljudi naj si ogledajo njegove ključe in sami ugotovijo, ali je ta notranja pot primerna tudi za njih, ali ne.
Vidim in slišim pa svojo dušo kot notranjo svetlobo in glasbo,
znotraj sebe čutim svoje srce, sem zadovoljen in srečen človek.
V svojih člankih izhajam iz samega sebe iz lastnega navdiha in prav to je ljudem, ki berejo moje članke všeč.
Ti sam znotraj sebe še nisi prišel do tega božanskega stanja,
mogoče pa z Božjo pomočjo enkrat še boš. :)
Moram priznati,
da so me tvoji dolgi komentarji na mojih člankih res motili,
še posebej ta zadnji o ključih, pri katerem se je izkazalo,
da si že komentiral, ne da bi članek sploh do konca prebral.
Res ti bom hvaležen, če mi ne boš več komentiral člankov,
itak sem ti že zdavnaj predlagal,
da če se z nečem ne strinjaš o tem raje napiši in pojasni v samostojnem članku.
Dragi prijatelj Miran
čeprav misliš da nekateri ljudje nimajo duše,
ti lahko iz dna svoje duše povem,
da te kot prijatelja imam rad
in ti vedno in povsod želim le vse najboljše. :)
lp
---
stojči
Duša - kaj je to?
Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 11. avgust 2005 @ 11:28 CEST
tudi sam te imam rad in ti prav tako, kot ti meni želim le vse dobro, če se bova kdaj srečala te bom z veseljem povabil na kavo, nikakor pa ti ne želim nič slabega. Ostala bova pač vsak na svojem bregu in tako naj tudi ostane.
Miran.
Duša - kaj je to?
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 11. avgust 2005 @ 13:04 CEST
duša je sedež duha in sodi v območje nesnovne sile duha. Snovnost našega telesa je življenjsko najmanj odporna, medtem ko je duša najmanj materialna, najdrobnejši pol življenja in vendar najbolj odporna sila. Duše ni mogoče razložiti z živimi pojmi, ker naše misli ob tem kapitulirajo. Življenje s snovjo vred, ki tvori naše telo, se nam izgublja v skrivnosti duše, ob kateri kot misleč človek zastrmimo in se čudimo. Duše ne moremo matematično in kakovostno kvantificirati in jo razložiti v njenih materialih prvinah. Tu vidni svet postane nevidni. Znajdemo se v paradoksu, ko začnemo naš duh tipati, tehtati, mu dajati imena, vrednostne pojme in ga opredmetiti. Po svojih lastnostih je to gola matematična redukcija. Duša je bit, ki se izraža samo še s simboličnimi znaki. Sodobna atomska fizika postavlja dušo kot zadnjo bitno postavko, tisti nič, ki ga ni mogoče kvantificirati in vendar ima prav ta nič največjo moč za življenje, je nekako dopolnilni pol materiji. Ko govorimo o duši smo na stičišču med dvema bitnima poloma, duša ustvarja v človeku bitje, ki deluje s stopnjevamo močjo, dokler iz materije ne požene življenje, naša zavest.
Ljudje v običajni govorici, ko vrednotimo človeka govorimo ali ima dušo ali je nima. Pod pojem duše si predstavljamo duhovnega in dobrega človeka. Pod tem pojmom si predstavljamo človeško bitje, ki ima dušo. Če nekdo ni duhovno in srčno dober človek rečemo, da nima duše. Torej ga ni obsijala božja milost dobrote. Sedež duha gotovo lahko zasede Bog ali Satan. Temne sile človeka in človeštvo uničujejo in če se te temne sile naselijo v človeku in zasedejo prostor človekove duše (njegov pozitivni pol spremenijo v negativni pol), potem lahko mirne duše rečemo, da je tak človek brez duše, kajti duša je tisto plemenito poslanstvo, ki napaja življenje z dobroto in ljubeznijo v območju božjega.
Tebi Miran dam popolnoma prav, da označiš Hitlerja in njemu podobne brez duše. Človek ima dušo samo če se v njem razodeva Bog, če v njem deluje Satan je tak človek izgubil dušo in je obsojen na temo. Duša je svetloba, razsvetljenje, videnje, vera v dobro, veselo in radostno občutenje življenja, usmiljenje, sprejemanje trpljenja, tista dobrota, ki jo utrdimo s pogojevanjem pojma duša. Sibmolično mišljenje in pojmovanje duše sega dlje in onstran našega vedenja. Njen pojem se neprestano dopolnjuje z novimi simboli našega duha. Ne gre samo za pojmovno razumevanje duše po načelu: "Vse ali nič", temveč nam duša odpira vpogled v nedogled, v globine, v neskončnost, kjer naš razum ne seže.Vendar duša je tista prvina duha, ki življenje dobrega človeka ustvarja, ne pa da ga izničuje. Tu pridemo do števila minus nič dobrote in ljubezni, minus nič duha in vznika življenja. Nič ni determinirano, človek je še vedno na poti ustvarjanja znamenj in simobolov in se trudi o duši vse povedati, vendar ker je duša on sam, njegova zavest in Bog v njem, se bo tako neskočno razodeval onstran vseh izkustvenih danosti, v svetu simbolov, z določenimi klici in vzkliki: O, Altamira!" Človek je v Božjem načrtu del infinitizimalnega računa in se vzpenja na perutih simbolov vedno višje, proti človeku nedosegljivim višinam. To je naše človeško bistvo. Duša je posoda ljubezni in dobrote, lahko je pa tudi lupina negativnega pola, vendar je tedaj o duši zelo vprašljivo govoriti. Skratka orehova lupina brez jederc, ni več oreh! Tako je tudi z dušo.
Lep pozdrav
Tatjana
Duša - kaj je to?
Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 11. avgust 2005 @ 13:27 CEST
hvala za tvoj komentar, ki zelo dobro zadene to kar sem govoril. Dobro si razumela, ko praviš:"Človek ima dušo samo, če se v njem razodeva Bog"). Bog, Svetloba je tisto kar sem govoril o"siju duše", Bog je Svetloba, čista vest pri človeku. In pravilno si označila, da je "duša sedež duha". Ko pa gre za vdor temačnih sil, pa temu rečemo , da ima človek zatemnjeno dušo, torej v njemu ni več Svetlobe, Boga in temu se v ljudskem jeziku reče"prodana duša". Sedež duše je v človeku žleza češarika, kjer se da prav lepo videti, kdor to vidi, sijaj ali temo duše. In to se da z malce mentalnega treninga zelo dobro videti.
lep pozdav in vse dobro,
Miran
Duša - kaj je to?
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 11. avgust 2005 @ 13:57 CEST
me veseli, da sem te dopolnila s svojim komentarjem, kajti duša je v čudežu božje stvaritve obdaarjena le z lastno močjo dobrote in ljubezni, v nas prebiva kot izris božje stvaritve.
Lep pozdrav in vse dobro
Tatjana
Duša - kaj je to?
Prispeval/a: pozitiva dne petek, 12. avgust 2005 @ 00:13 CEST
V vrsti učiteljev, ki so me s svojim znanjem pripeljali do mesta, kjer sem, si tudi ti (mojstri pravijo, da je vsak, ki nas je kaj naučil, naš guru - tudi če nas je naučil voziti avto, igrati na instrumente, plavati, plesati...). Pred petnajstimi leti, ko smo se srečevali v Dravljah, je bilo mnogo težje priti do duhovnega znanja, kot danes, ko že znanje samo prihaja do posameznikov in ga je treba samo prestreči, pa ga imajo.
Kljub temu pa - tako izgleda - večina ljudi še vedno nima dovolj znanja, da bi razlikovali oziroma znali razpoznati delovanje duha in duše. Glede na naslov te teme o duši te prosim, da razširiš temo še na duha in nam pokloniš delček tvojega znanja.
Moje razumevanje duše
Ker s svojim razumom ne morem dojeti razsežnosti in pojavnosti duše, sem sprejela razlago Mojstrov, ki pravijo, da je duša nerojena, neumrljiva, neranljiva, večna. Kot majhen plamenček prebiva prav v vsakem bitju. Ko se fizično telo osvobodi zemeljskih vezi, takrat zasije v vsej svoji moči, to pa je tudi čas za povratek v svoj duhovni dom.
V Upanišadah in tudi v židovski in islamski religiji je zastopano mišljenje, da ima duša svoje bivališče v moškem semenu in da duša vstopi v novo življenje skozi moške semenske celice - ne skozi ženske jajčne celice. To stališče so kasneje napačno razlagali - kakor da ženske nimajo duše. To je protislovnost, saj ne obstaja življenje brez duše. Torej, duša se pojavi v trenutku združitve semena in jajčne celice, pri spočetju. Že ko iz semena nastaja življenje, raste k svetlobi, k sreči, k radosti. Tudi rastline. Ne obstoje brez luči, brez ljubezni, brez zavesti. Brez duše nič ne obstoji. Vse kar živi, ima dušo! Bog je v vsem. Kdo smo mi, da lahko presojamo, da lahko ubijamo druge in jih pojemo?
Nihče ne more mehanično narediti telesa, človeka. Celo kloniranje je v končnem smislu v rokah narave - da dokonča vsak živec, vsako žlezo, vsak del možganov, da da funkcije, občutke, misli, spomin itd. To zmore le Bog. In ta Bog je Bog vseh. Potrebuje čas za to, da naredi bitja neodvisna, da lahko sama obstoje, da najdejo pot in da se nadaljuje to skozi generacije. Vsa bitja so dobila enake pravice do življenja. In če uničuješ bitja, uničuješ Božje delo.
Odeti smo v snov naših fizičnih, čustvenih in mentalnih teles. Gostota te snovi je odvisna od delovanja posameznega človeka. Več ko je negativnosti, ki se odraža kot temna ali meglena snov, bolj je duša zatemnjena in skrita. S prehajanjem na vedno višji nivo znanja, čustvovanja in razumevanja pa se tudi ovoji temu primerno tanjšajo oziroma postajajo porozni. Bolj ko je človek naravnan k pozitivnemu delovanju, razmišljanju in čustvovanju, bolj duša prihaja do izraza, bolj sveti skozi človeka. Takrat šele prav razumemo, da smo duše, popolna in vzvišena duhovna bitja, istovetna z Bogom, iz katerega izhajamo.
Sedež duše je v anahata čakri, v višini fizičnega srca in tako kot druge čakre tudi ta ni fizični, ampak astralni center. Pravijo: želim ti iz vsega srca vse najboljše, ali želim ti iz globine svoje duše in vsega srca srečo in uspeh. Nikoli: želim ti vse najboljše iz cele glave. Nikomur ne pošiljamo želje, čestitke ali pozdrava iz glave (češarike), temveč iz srca. Tako je jasno, da se Bog in naša duša nahaja v srcu. Kadar je nekdo zelo neprijeten in brez ljubezni, ga imenujemo za brezdušnega in rečemo, da nima srca. To pomeni, da on ni v tej čakri. Eden od znakov, ki nakazuje na bujenje anahata čakre je pesniški talent. Pesem prihaja globoko iz srca, pa čeprav avtor še ni dosegel tistega, o čemer poje. Toda, on to že vidi, doživlja in občuti.
Duša je vmesni člen, ki povezuje osebnost z duhom.
Duh pa je življenjska sila - moč, ki ozavešča in oživlja posameznika.
Duša - kaj je to?
Prispeval/a: titanic dne petek, 12. avgust 2005 @ 08:46 CEST
rada bi pohvalila tvoj komentar, ki pa menim, da bi bil lahko tudi kot samostojen in zelo dober članek. Glede pojmovanja in razlaganja duše in duha nimam velika znanja, slišala pa sem različna mnenja, seveda nestrokovna. Kdo pa je sploh lahko za to strokovnjak? Ne vem. Kaj sploh vem? Imam svoje mnenje, ki je nekako podobno tvojemu, vendar ne tako celovito, saj še ni dokončno oblikovano. Všeč mi je tvoja razlaga in tudi od vseh najbljižje razumljiva mojemu umu (če lahko sploh doumemo) in občutkih.
Pozdravlja te, Titanic
Duša - kaj je to?
Prispeval/a: opazovalec dne petek, 12. avgust 2005 @ 11:21 CEST
LP
Duša - kaj je to?
Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 12. avgust 2005 @ 16:02 CEST
se strinjam s teboj. Očitno sem te spet razočaral s takim načinom odzivanja, a kaj češ, nisem popolen. Ne obremenjuj se kaj dosti s tem"gnilem", oba"strokovanjaka" bosta pač vsak svoj del odnesla vsak k sebi. In iz tega vidiš, da je popolen in nezmotljiv samo Bog, kar pa je za vse na Poti pravo olajšanje, da se ne navezujemo na človeško pamet.
lep pozdrav in vse dobro na Štajersko,
Miran
Duša - kaj je to?
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 12. avgust 2005 @ 16:15 CEST
Bog uprizarja dramo svojega veličastva in v njej so udeleženi ljudje, samo ljudje in prav vsi ljudje, brez izjeme. Svet je s svojimi akterji tudi božja maškerada. Kot da bi se Bog skrival pod masko, je skrit tudi pod mnogmimi "larfami". Človeške osebe niso ničesar drugega kot vloge, ki jih igra Bog. Ljudje morajo svoj življenjski svet narediti in jaz ga ne bi imenovala gnili svet, kajti iz zemlje in gnoja rastejo najlepše rože, zato bi ta svet poimenovala cvetoča pomlad. Nato pride Bog in zaigra igro svoje neizčrpne iznajditeljske ljubezni in nato odigra še igro svoje milosti, ki preraja svet. In ker Bog na odru igra samega sebe, se vrti okrog svojega samorazodetja. Ljudje smo samo njegove podobe, njegov odsvit, njegove maske in njegove vloge v tem velikem svetovnem teatru, v katerem igraš (in si odigral) tudi ti svojo specifično vlogo. Skrit smisel prav vsake človeške vloge se razodene v božjem nastopu. Ali ne? Upam, da se z mano strinjaš, kajti življenje je zgodovina, ki se razlaga kot gledališče Boga, ki se razkrije v vsaki človeški podobi na človeški način
Lep pozdrav in vse dobro tebi Vinko
Tatjana
Lep pozdrav
Tatjana
Duša - kaj je to?
Prispeval/a: pozitiva dne petek, 12. avgust 2005 @ 21:13 CEST
hvala za prijazne besede o vsebini, čeprav zasluga ne gre meni ampak razsvetljenim ljudem, ki nam svoja videnja in vedenja/znanja tako nesebično razdajajo.
Komu verjeti na besedo? Marsikoga v mladosti sem slišala govoriti ali sem ga brala, toda to je bilo samo golo kopičenje informacij. Ko je prišel pravi čas za mene, sem slišala tistega, katerega glas in pojavnost sta bili kot dolgo pričakovan dež na mojo od neznanja presušeno dušo. Nikogar nisem rabila, da bi mi povedal, ali je ali ni pravi zame. Ko se to zgodi, veš sam v sebi zagotovo, brez vsakih dvomov.
Še nekaj za lažjo predstavo duha in duše:
Če si predstavljamo, da je DUŠA SVETILKA iz katere prihaja svetloba, so SVETLOBNI ŽARKI, ki prihajajo iz nje, DUH. Koliko svetlobe svetilka prepušča je odvisno od mnogih stvari: koliko je steklo prozorno, koliko je čisto ali umazano, prašno... Prav tako je z dušo in duhom. Če je neka oseba sveta, to je povsem čista, potem sije svetost. To sijanje je duh. Toda, če se okoli duše nahaja še veliko slojev karme in neznanja, njena Božanska svetloba ne more prodreti in taka oseba ne poseduje tako močnega duha kot ga samorealizirana oseba. Duša je popolna. Samo okolje, duh se mora očistiti - tako da individualna zavest lahko spozna, kaj je Božansko.
LP, pozitiva
Duša - kaj je to?
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sobota, 13. avgust 2005 @ 10:24 CEST
Čisti božanski Duh in groba snov ne moreta sodelovati, saj je razlika v številu njunih vibracij prevelika. Torej je potreben posrednik, ki bi se po eni strani lahko povezal z osebnostjo, po drugi strani pa zmogel sprejemati spročila božanskega Duha. Ta posrednik je človekova duša.
Duša povezuje dele osebnosti in prek življenjskega (eteričnega) telesa sprejema čutne vtise fizičnega telesa.
Doživlja bolečino in veselje astralnega telesa (telesa duše), s pomočjo mentalnega telesa zbira izkušnje razuma, poleg tega pa razpolaga tudi z intuicijo - sposobnostjo, ki s pomočjo osebnosti zatipa izhod. Intuicija usposablja osebnost, da zmore sprejemati višje znanje duhovnega semena.
Naša osebnost se ravna po vrsti duše: če je osebnost zelo vezana na fizično obliko in ji je prvenstvena zadovoljitev "Ega", je duhovno malo izkusila. Če pa naš"jaz" išče višji smisel življenja, zmore duša zaslišati glas Duha in slediti njegovim navodilom.
Ko človek umre, se od od grobe snovi najprej odtrga njegov trojni finajši del. Duhovni vidik, ogrnjen v podobo duše, se loči od telesa. To dogajanje potrebuje svoj čas, saj sta telo in njegov finejši del povezana s "popkovino", ki se le polagoma rahlja. Trajanje tega dogajanja je odvisno od vrste in načina vezanosti. Če gre za človeka samovoljne narave, močno navezanega na materijo, se "popkovina" trga počasi. Če pa se je duša že usmerila k višjemu življenju, je nanj pripravljena in je to v življenju tudi živela, se dogajanje odvija hitro.
Po ločitvi od fizičnega telesa se finejša telesa znajdejo v onostrantvu, ki se ne nahaja v nekem drugem prostoru, pač pa gre le za neko drugo dimenzijo zaznavanja. V onostranstvu se duša ozre nazaj, njeno življenje se takrat odzrcali kot v ogledalu, pri čemer se dogodki odvrtijo v obrnjenem vrstnem redu. To je trenutek, ki se mu reče "ura resnice", ko gre za polaganje življenjskega obračuna, za izrekanje sodbe o celotnem življenju.
Tedaj požanje duša vse plodove, ki jih je kot dobra ali slaba semena posejala v svojem življenju. Doživlja vtise veselja, pa tudi žalosti in očiščenja, o čemer govorijo tudi razni miti. Skupek izkušenj se vtisne v zavest kot "karma", ki določa potek naslednje utelesitve. Ko je duša svojo nalogo posrednika opravila, se počasi loči od telesa. To je druga smrt zemeljske osebnosti - fizično telo se zopet spremeni v materijo. "tako preminete in se v svoj prah povrnete," pravi v 29. verzu 104. psalm.
Nesmrtno duhovno bitje, se je zdaj rešil vseh povezav s prejšno zemeljsko osebnostjo, vsebuje pa skupek zavesti, žetev iz življenja umrlega. Čim bitje prevzame novo osebnost in se vanjo utelesi, sprejme tudi pozitivno in negativno karmo -naučiti se mora ravnati z njo. Tako se vrti kolo rojstva in smrti stoletja ali tisočletja dolgo. Nesmrtni duh se mora vedno znova potapljati v snov, da bi se lahko povezal z neko začasno, samo enkratno, torej umrljivo osebnostjo.
lep pozdrav in vse dobro,
Miran.
Duša - kaj je to?
Prispeval/a: opazovalec dne ponedeljek, 15. avgust 2005 @ 14:23 CEST
ker vsakemu dovoljujem vse možnosti, nisem nikoli razočaran in me nič ne obremenjuje. Živim svoje življenje opazovalca in se v igri življenja udeležujem toliko, kolikor meni paše. Castanedov Don Juan bi temu rekel "nadzorovana norost".
Moje komentarje nikoli ni treba razumeti preresno. Za mene življenje poteka Zdaj. Če pa se postavim v kožo bilo koga drugega, vidim, da ima vsak svoj prav. Zato ni potrebno nikogar spremeniti.
Življenje je kompleksna zadeva in v tej kompleksnosti obstaja težja in lažja varianta. Vsak si zbere svojo varianto, po svoji želji, znanju ali neznanju.
LP
Duša - kaj je to?
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 16. avgust 2005 @ 08:57 CEST
saj tvoj komentar nisem vzel preresno, ampak sem se kot vedno, odzval na tvoj komentar zaradi spoštovanja do tebe, ker te te cenim in s tem ti samo vračam pozornost. In zakaj te cenim? Ker ves ta čas od kar sem prišel na Pozitivke razumeš vsebino tega kar pišem in to je bilo v preteklosti zelo dobro razvidno iz tvojih komentarjev. In v tem smislu sem ti "dolžan" vračanja pozornosti.
lep pozdrav in vse dobro,
Miran