Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050809234634526

Duša - kaj je to? sreda, 10. avgust 2005 @ 06:27 CEST Uporabnik: Pozitivke Piše: Primož Škoberne Če je naš prijatelj otožen, ga vprašamo: "Kaj ti leži na duši?" Ljudi označujemo takole: "Kako dober je ta človek po duši, tisti pa ... Ali sploh ima dušo?" In ko nekdo premine, pomislimo: "Dušo je izpustil." Kaj si pravzaprav predstavljamo pod dušo? Kaj je duša? Kakšno vlogo ima v človekovem življenju? Dušo ali Psiho so v grški mitologiji upodabljali kot lepo, nežno deklico, ki ima metuljeva krila. Stari poganski narodi so verjeli, da je duša kot nekakšen notranji človek, ki v snu med sanjanjem leta naokoli, ob smrti pa povsem zapusti telo. Dokler je v telesu, je človek živ, ko pa za zmeraj odide, pa premine. Iz krščanskega izročila se je ohranil slikovit opis, da je človek postal živ šele, ko mu je bil 'vdahnjen v obličje oživljajoči duh'. Sama beseda duša (pa tudi duh) ima isti koren kot dih. Stara ljudstva so si potemtakem kot dušo predstavljala tisto, kar od znotraj oživlja človeka. Kot veter veje skozi liste, da trepeta, tako človekova duša diha skozi človeka in ga oživi, da se giblje, govori, čuti. Človek je živ le toliko, kolikor se zaveda. Torej daje duša človeku moč zavedanja in je izvir zavesti. Stari grški filozof Sokrat je dejal, da mora človek slediti glasu duše v sebi, ki te opozarja, kaj je prav in kaj ne. Duša je izvir višjih sposobnosti, kot so intuicija, umetniški navdih, etika ter višjih čustev, kot so nesebična ljubezen, sočutje, požrtvovalnost, pa tudi izvir genialnosti, ki so jo izražali veliki umetniki, znanstveniki in filozofi. Predvsem pa je izvir samozavesti in samospoštovanja. Duša je človekov notranji zaklad, ki ga mora odkriti vsakdo sam. Vir: www.cdk.si/du Komentarji (17) www.pozitivke.net