POGLAVJE 16

Jožefova domačija. Marija poučuje svojega sina. Jezusovi stari starši mu za sedmi rojstni dan pripravijo praznični obed.
1 Jožefov dom je bil na Marmionski cesti v Nazaretu. Tu je Marija poučevala svojega sina v tem, kar je bila prejela od Elihuja in Salome.
2 Himne Ved in Aveste so bile Jezusu zelo pri srcu. Najraje pa je bral Davidove psalme in prodirljive Salomonove izreke.
3 Veselile so ga judovske preroške knjige. Od svojega sedmega leta dalje pa ni več potreboval knjig, da bi bral, ker je ohranil v spominu sleherno besedo.
4 Joahim in Ana, Jezusovi stari starši, so otroku v čast in veselje priredili gostijo, na katero so povabili vse bližnje sorodstvo.
5 Jezus se je predstavil gostom in dejal: "Imel sem sanje, da stojim ob morju na peščeni obali.
6 Morski valovi so bili visoki, kajti vihar je izhajal iz globin.
7 Nekdo mi zviška poda čarobno palico. Primem jo in se z njo dotaknem peska. Vsako peščeno zrno postane živo bitje, da je bila obala polna lepote in petja.
8 Dotaknem se valov ob svojih nogah in spremenili so se v drevesa, cvetlice in pojoče ptice - vse je slavilo Boga.
9 In nekdo, ki pa ga nisem videl, le njegov glas sem slišal, mi reče: "Smrti ni."
10 Babica Ana je ganjena, saj ljubi svojega vnuka. Svojo roko položi Jezusu na glavo, rekoč: "Videla sem te stati na morski obali. Videla sem, ko si se dotaknil peska in valov. Videla sem, kako je vse oživelo, in spoznala sem pomen teh sanj.
11 Viharno je morje življenja. Človeške množice pa so v brezdelju, brezbrižne, životarijo kakor mrtvi pesek na obali.
12 Tvoja palica je resnica. Z njo se dotakneš množice in vsakdo postane oznanjevalec svete luči in življenja.

13 Dotakneš se valov na morju življenja. Preneha vrenje in bučanje na njem, njegovi viharji se spremene v slavospeve.
14 Smrti ni, ker čarobna palica resnice zmore najtrše kosti oživiti, iz stoječega močvirja izzvati cvetlična polja ter spremeniti v sozvočje in hvalospeve še tako disharmonične glasove."
15 Joahim nagovori svojega vnuka, rekoč: "Moj sin, danes prestopiš sedmi mejnik na poti svojega življenja. V spomin na svoj sedmi rojstni dan si lahko nekaj želiš, kar ti bo v veselje."
16 Jezus pa odgovori: "Darila si ne želim, ker imam vse, kar potrebujem. Zelo ljubo bi mi bilo, če bi ob tem dnevu mogel pripraviti veselje številnim otrokom.
17 Mnogo lačnih dečkov in deklic je v Nazaretu, ki bi bili veseli, če bi jim dali delež na tej gostiji, da z nami delijo radost tega dne.
18 Najdragocenejši dar, ki mi ga moreš nakloniti, je tvoje dovoljenje, da grem in najdem te stradajoče ter jih privedem sem, da lahko z nami praznujejo."
19 Joahim odvrne: "Torej dobro, pojdi in poišči dečke in deklice v pomanjkanju ter jih privedi semkaj. Pripraviti hočemo dovolj za vse."
20 Ne da bi čakal, Jezus odbrzi in obišče vse revne koče v Nazaretu. Ne da bi izgubljal mnogo besed, izreče povsod isto vabilo.
21 In v kratkem času mu je sledilo sto šestdeset veselo smejočih se, v revščino odetih dečkov in deklic po Marmioni cesti.
22 Gostje so dali prostor in dvorana za goste se je napolnila z Jezusovimi obdarovanci, ki sta jim on in mati stregla.
23 Hrane je bilo dovolj za vse in vsi so bili veseli, tako da je Jezusov dar za njegov rojstni dan postal krona pravilnega ravnanja.

POGLAVJE 17

Jezus govori z rabijem nazareške sinagoge. Kritizira ozkost judovske miselnosti.
1 Rabi Barahija iz sinagoge v Nazaretu je Marijo podpiral v poučevanju njenega sina.
2 Nekega jutra po bogoslužju v sinagogi, ko je Jezus sedel globoko zamišljen, ga rabi vpraša: "Katera je največja od desetih zapovedi?"
3 Jezus odvrne: "Ne vidim, da bi bila katera največja. Zlato nit vidim teči skozi vseh deset zapovedi, nit jih tesno povezuje v enoto.
4 Ta nit je ljubezen, ki pripada vsaki besedi teh desetih zapovedi.
5 Če smo prešinjeni z ljubeznijo, ne moremo drugega, ko da proslavljamo Boga, ki je Ljubezen.
6 Kdor je poln ljubezni, ne more ubijati, ne pričati po krivem, ne poželeti; ne more delati drugega, kakor častiti in spoštovati Boga in človeka.
7 Kogar prešinja ljubezen, ne potrebuje nikakršne zapovedi."
8 In rabi Barahija pravi: "Tvoje besede so začinjene s soljo modrosti, ki prihaja od zgoraj. Kateri učitelj ti je odkril to resnico?"
9 In Jezus reče: "Ne vem, da bi kateri od učiteljev meni to resnico odkril. Zdi se mi, da resnica nikoli ni bila zaklenjena. Vedno je bila na planem, kajti ena je resnica, vseobsežna in povsod prisotna.
10 Če odpremo okna svoje pameti, bo resnica vstopila in se bo pri nas udomačila. Resnica namreč prodira skozi vsako špranjo, vsako okno in prestopi vsak prag, če so vrata odprta."
11 Rabi nato: "Katera roka je dovolj močna, da bi odprla okna in vrata pameti in bi tako resnica lahko vstopila?"
12 Jezus odgovori: "Zdi se mi, da je ljubezen, zlata nit, ki veže deset zapovedi v eno, močna dovolj, da bi odprla vsaka človeška vrata, tako da bi resnica lahko vstopila in srcu pomagala do umevanja."
13 Zvečer potem, ko sta bila Jezus in njegova mati sama, pravi Jezus:
14 "Zdi se, da rabi misli o Bogu, da je pristranski v ravnanju z ljudmi in Jude bolj oblagodarja ko pa druge.
15 Bog je vendar pravičen, zato ne morem uvideti, da bi nekomu dajal prednost.
16 Mar niso Samarijani, Grki in Rimljani prav tako otroci Svetega Enega kakor Judje?
17 Mislim, da so se Judje obdali z zidom in ne vidijo, kaj je onstran njega.
18 Ne vedo več, da se tudi onkraj zidu razcvetajo cvetlice, da čas sejanja in čas žetve pripada vsem, ne le Judom.
19 Gotovo bi bilo dobro, če bi mogli podreti te zavore, tako bi Judje mogli videti, da ima Bog druge otroke, ki so od njega enako oblagodarjeni.
20 Želim zapustiti judovsko deželo, da se srečam s svojimi brati, ki bivajo izven judovske domovine.

POGLAVJE 18

Jezus na prazniku v Jeruzalemu. Bole ga krutosti žrtvovanja. Poziv Hillelu, ki je Jezusu naklonjen. V templju ostane leto dni.
1 Veliki judovski praznik je blizu. Jožef, Marija s svojim sinom in mnogi njihovi sorodniki so šli na pot v Jeruzalem. Otrok je bil star deset let.
2 V Jeruzalemu je Jezus gledal, kako so mesarji duhovnikov klali ovce in ptice ter jih zažigali na oltarju v božjem imenu.
3 Njegovo nežno srce so pretresali ti prizori krutosti.
Služečega duhovnika vpraša: "S kakšnim namenom koljete te živali in ptice? Zakaj njihovo meso zažigati pred Gospodom?"
4 Duhovnik pojasni: "To so žrtve za greh. Bog je ukazal delati to in rekel, da bodo po teh žrtvah izbrisani vsi naši grehi."
5 Jezus pa reče: "Bi bili tako ljubeznivi in mi povedali, kdaj je Bog oznanil, da se grehi izbrišejo z žrtvami katerekoli vrste?
6 Kaj ni David rekel, da Bog noče žrtve za greh, marveč je greh prinašati pred njegovo obličje žgalne darove kot žrtve za greh? In ali ni Izaija rekel prav isto?"
7 Duhovnik odvrne: "Moj otrok, ti si iz uma. Ali ti več veš o božjih postavah ko vsi duhovniki v Izraelu? Tukaj ni prostor, kjer bi dečki razkazovali svojo prebrisanost."
8 Jezusu pa ni bilo mar, da ga duhovnik zasmehuje. Šel je k Hillelu, načelniku sinedrija, in mu rekel:
9 Rabi, želel bi z vami govoriti. Globoko me vznemirja bogoslužje ob velikonočnem prazniku. Mislil sem, da je tempelj božja hiša, kjer prebiva ljubezen in blagočutnost.
10 Mar ne slišite prestrašenega meketanja teh jagnjet in tesnobnega gruljenja golobov, ko jih tam gori ljudje koljejo? Ne vohate odvratnega smradu, ki prihaja od gorečega mesa?
11 Ali more biti človek blag in pravičen, hkrati pa poln okrutnosti?
12 Bog, ki ga veseli žrtev, kri in goreče meso, ni moj Bog-Oče.
13 Moje srce bi hotelo najti Boga ljubezni, vi pa, moj učitelj, ste modri in mi gotovo veste povedati, kje lahko najdem Boga ljubezni."
14 Hillel pa otroku ni vedel odgovora. Srce mu je ganjeno od sočutja. Otroka pozove k sebi, mu polože roko na glavo in se razjoče.
15 Potem mu reče: "Bog ljubezni biva in ti boš šel z menoj, z roko v roki bova šla, da najdeva Boga ljubezni."
16 Jezus pa odvrne: "Zakaj je treba iti? Mislim da je Bog povsod. Ali ne bi mogli očistiti svoja srca in izruvati okrutnost, vsako slabo misel, da bi v notranjosti imeli tempelj, kjer lahko prebiva Bog ljubezni?"
17 Duhovni poglavar velikega sinedrija čuti, ko da bi bil on sam otrok, pred njim pa da stoji rabi, mojster vzvišene postave.
18 Reče sam pri sebi: - Ta otrok je gotovo prerok, poslan od Boga.
19 Hillel je poiskal otrokove starše ter jih vprašal, ali bi ne pustili, da deček prebiva pri njem in se uči zakonov postave in vse vednosti tempeljskih duhovnikov.
20 Njegovi starši soglašajo s tem in Jezus prebiva odslej znotraj templja v Jeruzalemu, Hillel pa ga vsak dan poučuje.
21 In vsak dan se je učitelj učil od Jezusa marsikaj iz sveta višje zavesti.
22 Leto dni ostane deček s Hillelom v templju, potem se vrne proti svojemu domu v Nazaret, kjer dela z očetom kot tesar.

POGLAVJE 19

Dvanajstletni Jezus v templju. Bere in razlaga prerokovanje.
1 Jožef, Jezus in Marija se napotijo v Jeruzalem na velikonočni praznik. Deček ima dvanajst let.
2 V Jeruzalem so priromali spreobrnjenci k judovstvu iz mnogih dežel.
3 Jezus sedi z duhovniki in pismouki v tempeljski dvorani.
4 Odpre knjigo prerokov in bere:
5 Gorje, gorje tebi, Ariel, mesto, kjer je prebival David! Porušil bom mesto Ariel in vzdihovalo bo in jokalo.
6 In obkolil ga bom okrog in okrog s sovražnimi četami;
7 In ga bom prisilil, da bo na tleh in bo spregovorilo iz zemlje; z zatajenim glasom bo govorilo, kakor govori duh-strašilo. Da, komaj šepetaje bo izgovarjalo svoje besede.
8 In nešteti sovražniki bodo kakor zrnca prahu nenadoma navalili na njega.
9 Gospod vojnih čet ga bo obiskal z gromom in nevihto in z viharjem; s potresom in z uničujočimi plameni.
10 Glej, vsi ti ljudje so me zapustili. Glejte, k meni se obračajo z velikimi besedami in z ustnicami me časte, njihova srca pa so daleč od mene. Boje se me, a to je človeški strah.
11 Na svoje ljudstvo Izrael bom dihnil nasprotujoč dih. Izgubi naj se modrost njegovih modrecev in uvidevnosti njihovih pametnih mož ne bo najti.
12 Moje ljudstvo zakriva pred Gospodom svoje ravnanje, zato da bi ne bilo videti njegovih dejanj. Radi bi, da bi njihova dela pokrivala tema noči in pravijo: - Kdo nas zdaj vidi? Kdo nas zdaj pozna?
13 Ubogi neumneži! Bo mar to, kar je ustvarjeno, moglo reči o svojem Stvarniku: 'Njega ni, sam sem se naredil!'?
14 Ali bo lonec rekel njemu, ki ga je naredil: 'Ne znaš nič! Ne veš nič!'
15 Večno pa to ne bo trajalo. Prišel bo čas, ko bo Libanon rodovitno polje in plodovita zemlja bo spremenjena v gaje.
16 In tega dne bo gluhi slišal besede Gospodove, slepi bo bral knjigo božjih Spominov.
17 Trpečim bo dano olajšanje in deležni bodo obilja radosti. Vsakemu, ki bo v pomanjkanju, se bo pomagalo. Zgodilo se bo, da bodo norci pametni.
18 Ljudstvo se bo vrnilo in poveličevalo bo Enega-Svetega ter mu bo izkazovalo čast iz zadnjih globin srca.
19 Ko je Jezus to prebral, odloži knjigo in reče: "Vi učitelji postave, ali bi nam hoteli pojasniti preroške besede?"
20 Hillel pa, ki je sedel med učitelji postave, se dvigne, rekoč: "Morda bi ti, mladi rabi, ki si bral besedo, bil tudi razlagalec."
21 In Jezus reče: "Prerokov Ariel je naš Jeruzalem.
22 Vsled sebičnosti in okrutnosti je to ljudstvo postalo Gospodu gnusoba.
23 Prerok je te dneve gledal od daleč in je pisal o teh časih.
24 Naši izvedenci v postavi, duhovniki in pismouki zatirajo ubožno ljudstvo, medtem ko sami žive v razkošju.
25 Izraelove žrtve in daritve so pred Bogom zgolj gnusoba. Edina žrtev, ki jo Bog pričakuje, je naš jaz.
26 Zavoljo te krivičnosti in krutosti od človeka do človeka je Sveti govoril o tej državi:
27 - Glejte, prevrnil ga bom, prevrnil ga bom, prekucnil se bo in ga ne bo več, dokler ne pride on, ki ima do njega pravico, in izročil ga bom njemu.
28 Na vsem svetu je eden in isti zakon pravice, in kdor ta zakon krši, ga bo zadela bridkost, kajti Bog je pravičen.
29 Izrael je zašel daleč s prave poti. Ni upošteval pravičnosti ne človeških pravic, zato Bog zahteva od Izraela reformo in povratek na pot svetosti.
30 Če pa naše ljudstvo ne bo slišalo božjega glasu, glejte, bodo od daleč prišli narodi in bodo oplenili Jeruzalem, porušili naš tempelj in naše ljudstvo zasužnjeno odvedli v tuje dežele.
31 Toda večno to ne bo trajalo; bodo pa razpršeni daleč naokoli, potovali bodo sem in tja med narodi zemlje, podobno čredi, ki je brez pastirja-vodnika.
32 Prišel pa bo čas, ko Bog privede nazaj ujetniške trume, kajti Izrael se mora vrniti in živeti v miru.
33 Po mnogih letih bo potem naš tempelj ponovno zgrajen in prišel bo on, ki ga bo Bog počastil, on, ki bo čistim v srcu prava radost, in on bo poveličal hišo božjo ter bo vladal v pravičnosti."
34 Ko je Jezus to povedal, je stopil vstran in vse ljudstvo je reklo strme: "Ta je gotovo Kristus."

POGLAVJE 20

Po prazniku. Vračanje romarjev. Jezusa pogrešajo. Ko ga starši najdejo v templju, se napoti z njimi v Nazaret. Simbolični pomen tesarskega orodja.
1 Minil je visoki praznik Velike noči in Nazarečani so potovali nazaj proti svojim domovom.
2 Ko so bili v Samariji, reče Marija: "Kje je moj sin?" Dečka nihče ni videl.
3 Jožef je iskal med sorodniki, ki so bili na povratku v Galilejo, toda tudi oni ga niso videli.
4 Jožef, Marija in eden Zabedejevih sinov se tedaj vrnejo in iščejo po vsem Jeruzalemu, a ga ne morejo najti.
5 Ko so prišli gori k tempeljskim dvorom, vprašajo straže: "Ste videli okrog teh dvorov Jezusa, dečka svetlih las in globokih modrih oči, dvanajstletnega?"
6 Straža odvrne: "Da, zdaj je v templju in razpravlja z učitelji postave."
7 Šli so notri in ga našli, kakor jim je bila povedala straža.
8 Marija pa je rekla: "Zakaj, Jezus, zakaj tako ravnaš s svojimi starši? Glej, dva dni smo te iskali. Bali smo se, da se ti ni kaj hudega zgodilo."
9 Jezus pa reče: "Mar ne vesta, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?"
10 Nato je šel in vsakemu učitelju postave stisnil roko, rekoč: "Trdno upam, da se bomo zopet videli."
11 Potem je odšel s svojimi starši nazaj proti Nazaretu. Ko so dospeli domov, je delal z Jožefom kot tesar.
12 Ko je nekega dne zbiral orodje, je dejal:
13 "To orodje me spominja na to, česar se poslužujemo v duhovni delavnici, kjer so reči proizvod misli in kjer se oblikujejo značaji.
14 Kvadratno merilo potrebujemo za merjenje vseh potov do cilja in za izravnavanje krivulj na poti, s čimer prav uravnavamo svoje vedenje.
15 Krog nam je potreben zato, da obkrožamo svoje strasti in poželenja, tako jih ohranjamo v vsej pravilnosti.
16 Sekiro uporabljamo, da z njo odstranimo zapletenosti, nekoristne in nesmiselne dele, s čimer značaj postaja bolj in bolj usklajen.
17 Kladivo nam je potrebno, da ubijamo vase resnico in jo tako dolgo utrjujemo, da je utelešena v vsem.
18 Oblič uporabljamo, da gladimo hrapave, neenakomerne površine pri vezanju, trame in deske, ki so določene za gradnjo templja resnice.
19 Dleto, vodna tehtnica, svinčnica in žaga, vse je uporabljivo v duhovni delavnici.
20 Ta lestev pa, s trojstvom svojih stopenj - vero, upanjem in ljubeznijo - po njej se vzpenjamo kvišku v katedralo čistosti življenja.
21 Po dvanajst stopenjski lestvi se vzpenjamo, dokler ne dosežemo vrhunca tega, kar naj bi s svojim življenjem zgradili - tempelj izpopolnjenega človeka.

Za Pozitivke knjigo poskenirala Klavdija Roškar.

Se nadaljuje