Govoriti o spominu, še ne pomeni, da spomin tudi zares doživljamo. Spomin, ki izpodrine pozabljenje božanske univerzalne enosti (bistvo vsega je ravno v tem), je mnogo već kot miselna dejavnost v smislu:"Oh, da, zopet se spomnim, kje sem pustil ključe stanovanja."

"Samospominjanje", oz. odrešujoči spomin pomeni: vrniti se ponovno v svojo notranjost. Zopet najti: večnost, neskončnost, ki je v nas. Božanska Luč, njena energija in inteligenca sta v srcu človeka.

Spomniti se pomeni tudi: čutiti vibracijo večnosti-ne premišljevati, ampak čutiti. To začutimo v sebi in ta občutek je sočasno vedenje. Vprašanje pa je, če je človek v svojem srcu dojemljiv za to čisto posebno delovanje. Samo tako mu lahko besede o spominu nekaj pomenijo.

Obstajata dve poti, ki vodita k spominu.
Obstajata neposredna in posredna pot do ponovnega spomina. Po teh poti pa ne moremo hoditi ločeno, ampak sočasno.

Posredna pot je: spodbuda s pomočjo besede in pisanja, s pomočjo razsvetljenega učitelja, s pomočjo duhovne skupnosti zrelih duš. Prehod s posredne na neposredno pot pa je: prenos energije preko besede, preko razsvetljenega učitelja, preko skupnost duhovno zrelih duš.

Neposredna: čutiti v lastnem srcu večnost -v dobesednem smislu besede priti do spomina. Ponovno se vrniti vase. Doseči vedenje, ki ga resnično lahko imenujemo vedenje: živo vedenje-modrosti. Božanski spomin duhovne zavesti ni nekaj , kar nas občasno prešine. Je osnovni občutek, ki določa naše vsakdanje življenje, ki izhaja iz Luči, semena duše v našem srcu in odpravlja pozabljanje od znotraj navzven. S tem razkrinka strah in krivdo kot podobi strahu in pramene mentalne megle.

Pravilni duhovni pristop prikliče pravi spomin. Vsi razsvetljeni učitelji so opozarjali, da se je nemogoče spomniti brez zunanje "intervencije". Včasih se nam zdi tako, kot bi se določeni ljudje prebudili in dosegli odrešitev brez zunanje pomoči. Pri tem pa se moramo zavedati, da ne poznamo njihove zgodovine. Pogosto sodimo o tem prehitro in radi rečemo:"Le poglej, saj greš lahko tudi sam po poti!" Toda to je velika, velika iluzija.

Sam, biti odvisen le sam od sebe in hoteti doseči vse, to je samoprevara, delovanje pozabljenja. To v resnici pomeni: ego, omejitev, strah, občutek krivde, sodbo. Brez zunanjega delovanja, brez pravih navodil, kar pomeni tudi vselej prenos energij, spomin ni možen. Vendar pa brez občutenja v posebnem žarišču našega srca, brez nežnega vedenja od znotraj, ostane spodbuda brez delovanja. Zunaj in znotraj morata sovpadati. Zunaj in znotraj sta znamenji zemeljskega mišljenja pozabljanja. Če je naš spomin biti zopet eno z najglobljo notranjosto postal dejstvo, je premagana razlika med zunaj in znotraj.

Spomniti se pomeni ozavestiti, zavedati se. Zavedati se pomeni zavestno živeti. Zavestno življenje pomeni resnično spremembo. Spremembo, ki jo oskrbuje in vodi sila neskončnosti. Luč, ki je zunaj in tudi znotraj nas.

Se sploh še spomnimo česa, kar bi lahko označili kot neskončnost, večnost, Oče, božansko delovanje?

V "Evangeliju resnice" piše
"Ko je nevednost o Očetu porodila strah in grozo, se je strah zgostil v meglo, tako da nihče ni mogel ničesar videti. Tako je zmota pridobila na moči in delovala je v praznini, ne da bi poznala resnico. Močno in lepo je oblikovala stvari, ki naj bi nadomestile resnico."

Nevednost o Očetu in izguba spomina na božansko enost sta porodila grozo in bila vzrok strahu. In iz tega strahu je nastal naš ego. Ta ego je torej zunaj mene, so drugi, je vse drugo. Ego je s svojimi omejitvami ločen od enosti. Je v resnici zgoščen strah. S tem, da je naš jaz-ego omejeno področje zavesti, predstavlja vse, kar prihaja od zunaj, grožnjo ali napad na lastno področje. Naš ego-jaz-vem si lahko predstavljamo kot jez v obliki kroga sredi velikega toka. Energije, ki se stekajo proti temu jezu, pritiskajo nanj. Zato se jaz-ego nenehno boji za svoj obstoj. Jaz je strah, ker je omejitev, nastala iz pozabe. Hoteti biti omejeni jaz pomeni, da je božanska enost pozabljena. Tako vsakodnevno pijemo iz reke pozabljenja.

Naš snovni svet, v katerem poteka naše vsakodnevno življenje, ni samo plod pozabe, je pozaba sama. Ta minljivi svet je reka pozabljenja, ki brez cilja nosi ljudi. Vanjo se potapljajo in vsakodnevno pijejo vodo iz nje. V njej se živi in umre v nenehnem krožnem toku, ki se prekine le, ko se pretrga tančica pozabe.

"Prebudi se kdor spi", je dejal Jezus Kristus. In s tem se dvignemo nad pozabljanje. Iz Jezusovih besed je povsem nedvoumno povedano, da se moramo dvigniti se nad reko pozabe. Ne naključno, če nam ravno ustreza ali če smo zopet enkrat bili budni ne, nadnjo se moramo dvigniti z vsakodnevnim delovanjem. Vzpon ne pride sam po sebi. Od nas zahteva predajo, budnost in napor, nikakršne krčevite napetosti, ampak prizadevanje, ki izhaja iz globine našega srca, razsvetljujoče posredovanje. Vzpon zahteva napor, da padca pride samo po sebi. Zdrs v pozabo se zgodi brez muke, vzpon vsebuje težnjo pozabo premagati.

Tako lahko s pomočjo zvrtamo prehod skozi težišče pozabe. S pripravljenostjo spomniti se, se lahko naše srce vsak trenutek odpre in tako pretrga mrežo pozabljenja.

Smo v dobi Vodnarja v kateri se človeštvo prebuja iz svojega hipnotičnega spanja. Že dolgo in na veliko se govori o velikem prebujenju ljudi po vsem svetu. Vedno več ljudi se sprašuje, kdo so in kaj tu počnejo. Ali obstaja boljši svet od tega našega? Ko umrem, kaj se potem zgodi? Mnogi postajajo dojemljivi za takoimenovane nadnaravne pojave. Zelo dobro je, da se človeštvo prebuja. Vendar pa pozor! To stanje ni vselej tako preprosto kot bi to nam to hoteli prikazati nekateri guruji in ljudje, ki se gredo duhovnost.

Kajti med in po tem prebujenju so nujne vodilne oblike, ki poznajo pot iz labirinta lastnih izkušenj, ki so šle že same po tej poti, da ne bi slepi vodil slepega in bi oba pristala v močvirju, da ne bi slepi govoril slepemu o Luči, ki je ne moreta ne eden ne drugi, da ne bi gluhi pripovedoval gluhemu o prekrasni glazbi, ki je ne moreta slišati. Sedaj obstaja pod vplivom Kozmičnega Kristusa veličastna ponudba miselnih usmeritev in sistemov samouresničitve, a mnogi med njimi so žal, na okultni ali sanjavi osnovi, tako obstajajo zahodne kot vzhodne oblike. Mnogo jih je in tako dobro so zarisane, da se resni iskalec le trudoma prebije do svoje poti, da, lahko je zapeljan.
lep pozdrav Jaka in vsi ostali v razpravi.
Miran

[ Odgovori na to | # ]