O samospominjanju ni lahko govoriti, saj je v svoji najvišji obliki nebeseden proces.
To je ideja, ki se vse do dvajsetega stoletja sploh ni pojavila pod svojim lastnim imenom
S samospominjanjem lahko zelo dobro delamo tako, da odstranimo tisto kar samospominjanje ni.
Paradoks pa je, da se moramo zakaj takega najprej spominjati sebe.
Namen samospominjanja je biti prisoten, in biti prisoten ni prihranjeno za posebne priložnosti ali
posebno okolje. Mora se dogajati kjerkoli že smo, ne glede na okoliščine.
Samospominjanje je os, vse druge ideje so napere kolesa.
Ni je večje dejavnosti kot se spominjati sebe - tega ni možno posnemati.
Najti morate tisto okolje, ki je bolj zanimivo kot domišlija.
S samospominjanjem ni treba čakati, da bi doživel večnost, ker je večnost tukaj,
ko si prisoten.
Velik prostor samospominjanja zaseda izražanje negativnih čustev.
Z izražanjem njih ne pridobimo ničesar, z neizražanjem njih pridobimo vse.
Umetnost samospominjanja mora biti v sozvočju z zunanjim upoštevanjem.
Upoštevanjem lastnega odnosa do drugih, s tem, da drugim pripisujemo enako
pomenbnost kot sebi.
Človek znotraj sebe išče nekaj, kar je pozabil čez dan.
Nato naenkrat presenečen spozna, da je pozabil samega sebe.
Ko postavimo sebe na zadnje mesto, postavimo resničnega sebe na prvo mesto.
Samospominjanje pogosto pomeni prepoznavati globoko v običajnem.
Samospominjanje je v različnih deželah znano pod mnogimi lepimi imeni.
Samospominjanje je edina dejavnost na zemlji, ki ni biološka.
Za samospominjanje si prizadevamo celo življenje. Vsako uro dneva moramo delati z eno
od ovir. Najpogostejše ovire so domišlija in poistovetenje.
Za samospominjanje ni nadomestka, in to je neprijetna kakor tudi dobra vest.
Samospominjanje nima nobene gonilne sile, treba je delati napor, iz trenutka v trenutek.
Ko se pojavi tretje stanje ( objektivno opazovanje samega sebe, brez domišlije in
poistovetenja), ga doživljate, namesto da govorite o njem - to je vaš resnični jaz,
Mendelssohnova " Pesem brez besed ".
Iz trenutka v trenutek se moramo ločevati od tega kar ni samospominjanje, in na ta način
posredno ustvarjati svoj resnični jaz. Michelangelo je o kipu rekel, da je le odstranil
tisto kar je nepotrebno.
Skoraj vsa domišlija je negativna, ker zaseda prostor resničnega jaza.
Poskušanje se spomniti samega sebe še vedno ni samospominjanje.
Samospominjanje je v resnici povsem preprosto vendar ga lažna osebnost hoče narediti zapletenega.
Zdi se, da čas stoji ko se človek spominja sebe. V resnici se premikamo najhitreje.
Samospominjanje lahko ubijemo na velik ali majhen način. Nepotrebno govorjenje ga ubije
na majhen način. Če poslušamo druge ljudi, ko govorijo, je to način, kako se spominjamo sebe.
Upajmo, da imajo kaj povedati in da ne bodo kratkih zgodb raztegovali v dolge.
Samospominjanje mora delati z vsakim preprostim trenutkom. Lažna osebnost lahko čaka
na velike dogotke in bo poražena na vsej črti.
Hoteti biti tu kjer si, je lahko samospomnjanje.
Vse je laž brez samospominjanja.
In pod resničnim pritiskom se vsa filozofska modrost umakne tihi vzdržlivosti naše zmožnosti vodenja.
Če bi rad vladal vsemu, vladaj sebi.
Naš resnični jaz, ki se spomni sebe, nas osvobodi od zakona naključja. Zakon naključja
lahko usmerjamo le kadar se spominjamo sebe.
Človek v razvoju lahko pride do točke, ko lahko govorjenje o samospominjanju postane prepreka.
Živimo v stroju ( fizično telo ). Za stroj, ki hoče biti mehaničen in zapravljati čas, je samospominjanje nadloga.
Stroj se ne more spominjati sebe, ker samospominjanje ni mehanično.
Stroj govori in se giblje, tada brez samospominjanja je samo premikajoča se iluzija.
Če ne moremo nadzirati svojega stroja, potem smo stroj.
" Takorekoč vse je blažilec za samospominjanje.
Veliko lažje je biti v domišliji, poistoveten ali negativen kot spominjati se sebe.
O samospominjanju ni lahko govoriti, saj je v svoji najvišji obliki nebeseden proces.
