Slačim te, človek,
da bi te videla odznotraj,
pod skorjo tvojega oblačila.

Nikar mi ne reci,
da te je sama prijaznost in dobrota
in da se ne spreminjaš kdaj pa kdaj
v volka z naježeno dlako
in da nikoli renčaje ne kažeš zobovja.

Nikar mi ne reci,
da si samo to, kar vidim in slišim:
brezhibež s ptičjim kljunom,
ki ti spodobne kretnje ptičjih kril
služijo pri letu kot psihične bergle,
na katere opiraš svojo nemoč,
negotovost in dvome.


Poznam tvojo nenasitnost,
ki hoče použiti večnost vsakega trenutka,
ki ga imaš na povodcu in je neklonjen tebi,
da je tvoj ošabni obraz izpolnitev tvojega ega.

Razumem, da si obkrožen z jato krokarjev,
ki se imenujejo ljudje v prepadih spomina,
da se ti nenehno godijo nečednosti,
krivice in zlo, ki ti povzroča trpljenje.
Razumem, da si želiš, da bi imel najboljšo
kočijo, urnega konja in modrega kočjaža,
s katero bi se peljal skoz življenje.
Vem, da te spreletava srh, ko začutiš vonj
svoje kože na drugem in ko vohaš trhnobo stvari
iz svoje preteklosti, ki so odsev tvojega spomina,
na kar bi hotel pozabiti in se videti takega,
kot želiš, da bi bili drugi s teboj.

Hotel bi se okrasiti z rožami
in ostati v vrtu svojega otroštva,
brez gub na čelu in grehov na svoji duši.
V sanjah se ti prikazuje tujec,
senca tvojega mrtveca,
ki ti postavlja vprašanja, trka na tvojo vest
in te sprašuje, če se znaš postiti greha.
Ti si nekoliko jezen, razburjen
in osramočena je tvoja popolnost,
ko opazuješ cvetlični šopek na mizi,
ki veni, izgublja svoje barve
in kaže z umirajočimi peclji tebe.

Ves svet se ti je nekoč sklonil k nogam,
ko si koval dobičke, gradil svoj mogočni jambor
in zaplul skoz viharno morje,
a ko se tvoja ladja v neurju potaplja ni nikogar,
ki bi te rešil in zapeljal v varen pristan
ter sprejel k ognjišču tvoje razmočeno oblačilo,
kajti ustvaril si vtis, da je neprimerna
prav tvoja namišljena popolnost,
ki nikoli ne prizna, da se zapleta
v čezmernost svoje domišljavosti.

Ko tvoje povečane oči sijejo zviška poveličane
in se ptica z ljubkim glasom oglaša v tebi,
vedi, da je tisočero človeških oči,
ki želi posnemati tvojo samozavest in ti zavida,
a ko je tvoj glas slaboten in rezkav, brez melodije
in ko so tvoje oči vklenjene v žalost,
tedaj se zahvali prijatelju za tolažbo
in vprašaj ga kako te vidi navznoter.
Tedaj se mu zahvali na tisto malenkost,
za tisti gib razumevanja in sočutja,
ki spi v prahu človeške umrljivosti
kot večna iskra ljubezni.

...o0o...