Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050617085836200

Večna iskra ljubezni sobota, 25. junij 2005 @ 04:58 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Slačim te, človek, da bi te videla odznotraj, pod skorjo tvojega oblačila. Nikar mi ne reci, da te je sama prijaznost in dobrota in da se ne spreminjaš kdaj pa kdaj v volka z naježeno dlako in da nikoli renčaje ne kažeš zobovja. Nikar mi ne reci, da si samo to, kar vidim in slišim: brezhibež s ptičjim kljunom, ki ti spodobne kretnje ptičjih kril služijo pri letu kot psihične bergle, na katere opiraš svojo nemoč, negotovost in dvome. Poznam tvojo nenasitnost, ki hoče použiti večnost vsakega trenutka, ki ga imaš na povodcu in je neklonjen tebi, da je tvoj ošabni obraz izpolnitev tvojega ega. Razumem, da si obkrožen z jato krokarjev, ki se imenujejo ljudje v prepadih spomina, da se ti nenehno godijo nečednosti, krivice in zlo, ki ti povzroča trpljenje. Razumem, da si želiš, da bi imel najboljšo kočijo, urnega konja in modrega kočjaža, s katero bi se peljal skoz življenje. Vem, da te spreletava srh, ko začutiš vonj svoje kože na drugem in ko vohaš trhnobo stvari iz svoje preteklosti, ki so odsev tvojega spomina, na kar bi hotel pozabiti in se videti takega, kot želiš, da bi bili drugi s teboj. Hotel bi se okrasiti z rožami in ostati v vrtu svojega otroštva, brez gub na čelu in grehov na svoji duši. V sanjah se ti prikazuje tujec, senca tvojega mrtveca, ki ti postavlja vprašanja, trka na tvojo vest in te sprašuje, če se znaš postiti greha. Ti si nekoliko jezen, razburjen in osramočena je tvoja popolnost, ko opazuješ cvetlični šopek na mizi, ki veni, izgublja svoje barve in kaže z umirajočimi peclji tebe. Ves svet se ti je nekoč sklonil k nogam, ko si koval dobičke, gradil svoj mogočni jambor in zaplul skoz viharno morje, a ko se tvoja ladja v neurju potaplja ni nikogar, ki bi te rešil in zapeljal v varen pristan ter sprejel k ognjišču tvoje razmočeno oblačilo, kajti ustvaril si vtis, da je neprimerna prav tvoja namišljena popolnost, ki nikoli ne prizna, da se zapleta v čezmernost svoje domišljavosti. Ko tvoje povečane oči sijejo zviška poveličane in se ptica z ljubkim glasom oglaša v tebi, vedi, da je tisočero človeških oči, ki želi posnemati tvojo samozavest in ti zavida, a ko je tvoj glas slaboten in rezkav, brez melodije in ko so tvoje oči vklenjene v žalost, tedaj se zahvali prijatelju za tolažbo in vprašaj ga kako te vidi navznoter. Tedaj se mu zahvali na tisto malenkost, za tisti gib razumevanja in sočutja, ki spi v prahu človeške umrljivosti kot večna iskra ljubezni. ...o0o... Komentarji (2) www.pozitivke.net