|  Obstaja na tisoče miljonov nas vseh ljudi,
ki znamo hoditi po naši okrogli zemlji.
A vendarle obstaja samo en duh,
ki vetri skozi nas ali pa drugače povedano;
Mi vetrimo skozi njega.
Ne rabimo se združiti med seboj,
lahko pa se združimo s tem enim duhom.
" In če mene vprašate,
je edino to prava in resnična združitev."
In marsikdo reče, da te združitve ni potrebno na novo ustvariti, saj že baje obstaja.
Jaz bi se kar strinjal.
Vendar pa ne smemo pozabiti,
da obstaja tudi konflikten oz. disharmoniran
odnos kakšnega posameznika s tem vseobsegajočim objemom.
Človeške podivjane strasti so glavni vzrok
za to občutenje nezdružitve v združitvi.
" To je resnično moje dognanje."
In će obstaja kakšno trpljenje in bolečina,
vedi prijatelj, da je to samo pozdrav veličine tega vseprisotnega duha,
na katero si že mogoće malo pozabil.
Ko se dokončno zaveš njegove veličine in še večje veličine,
po tem ti ostane samo še eno;
In to je poroka s tem vseprisotnim objemom.
Koliko ljudi bo videlo to poroko?
Kakšna torta se bo jedla na tej poroki?
" Oh ljudje na dveh nogah, vse te skrbi se v blaženem trenutku
razlijejo skozi tvoje srce, in to na tako nepopisno lep način,
tako kot barvito pisane barve, pod čopičem meni zelo dragega Picasca."
Povem ti človek, niti sanjati ne bi znal takšne lepote, ki je bila eno samo
moje neslično, nevidno, a zelo občuteno občutje.
|
NE ZAMUDITE
Iz dnevnika
Prispeval/a: stojči dne sobota, 4. junij 2005 @ 07:52 CEST
Ob tvoji pravi prisotnosti,
v tvojem pravem trenutku,
na tvojem pravem mestu,
ob tvoji pravi odprtosti,
ob tvoji pravi družbi,
se vedno lahko zgodi ta čudež
občutenja srca
in ko enkrat veš in znaš
vstopati vanj in iz njega,
je lahko vsak trenutek tvoj pravi trenutek,
je lahko vsako mesto tvoje pravo mesto,
je lahko vsaka družba tvoja prava družba,
kajti zdaj poznaš znotraj sebe tisto kar lahko ceniš
in čemur si zdaj lahko hvaležen. :)
lp
---
stojči
Iz dnevnika
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 4. junij 2005 @ 09:22 CEST
tvoj duh skozi katerega se vetriš, je tvoja zavest, saj si nosilec pomenov in smislov življenja. Odprt si v čas in prostor ter skoz te dimenzije se ti odpirajo tvoji čuti. Če izrečeš besedo oče ali Bog kot pojem, ima to določen pomen, ki ostane vedno isti, kljub temu, da ima v različnih besedilih različen smisel, odvisno pod katero postavko pojem oče ali pod katero vero pojem Bog razumeš. Če si imel pred seboj določen namen s pisanjem dnevnika, je bil tvoj namen in smisel notranji izziv čustvenega in umskega dogajanja, ki vetrijo tvojega duha. S tem si imel namen doseči izraziti cilj: spoznati samega sebe, svoje bistvo, ki pa ni osamljeno samo zase, temveč je vezano na vse bivajoče in nebivajoče. To ima gotovo ne le svoj pomen, temveč tudi svoj širši in globlji smisel. Tu se začenja dejavnost poznavanja smisla človekovega življenja v bitnem redu stvarstva. Človek pa ne odkriva le svoj smisel v zazanavanju in dojemanju sveta, temveč odpira tudi smisel vsega dogajanja v svetu ali bi rekla: simbolično dojema svet. To je blisk abstrakcije, ki je udaril v nas in nas naredil, da lahko vetrimo svojega duha! Ob vsem tem pa se je treba zavedati, da je človek spoznavno dejaven subjekt spoznavanja in vrednotenja preteklosti in sedanjosti. Stvari imajo v sebi možnost, da jih človek odkrije in tudi spozna ter da stopijo v skladje s spoznavajočim razumom; to pa že ustreza opredelitvi resnice glede na filozofsko razlago resnice. Tu se sreča homo sapiens v enoti s samim seboj, ki je že tudi modrec in delavec obenem. Človek svet kultivira. Stvari okrog nas oddajajo veliko trušča in svetlobe, vendar ne spregovorijo. Edino človek je po tolikih milijonih let svetovnega razvoja prvi spregovoril. Je edino bitje, ki jih nagovori in ima zavest o smiselnosti bivanja, je edino bitje, ki pojave okrog sebe ozavešča. Samo človek vnaša v dogajanje in njegove pojave smisel in njegovo svetlobo. Te dimenzije smisla nosimo v sebi. Človek prodira skozi pajčolan nevidnega območja žitja in bitja, je osamljeno bitje, ki osmišlja, razsvetljuje in razodeva. Vesoljni svet je za človeka orodje, s katerim prepozna in kultivira samega sebe. Je ogledalo, v katerem se ogleduje in globlje spoznava svojo lastno podobo in njen smisel. Je čudovita enota v mnoštvu, ki je sposobna vetrenja duha, zato nehote vzkliknemo: O Alatamira!
Upam, da sem z mojim razmišljanjem dopolnila tvoje globoke misli o čudovitem občutenju vetrenja duha, ki je v današnjem času izjemnega pomena, saj zaradi duhovne praznote narašča v ljudeh agresivnost in ljudje doživljajo eksistencialni vakuum. Naraščajo strasti, ki so le surogat za izpolnitev življenjske praznine, ki je najbolj negativna stvar človeške eksistence. Da dosežemo uspeh je pomembno, da zavzamemo pravo duhovno držo in usmerjenost, ki je zmožna preoblikovati trpljenje, bolečino, prizadetost in notranjo praznino v življenjsko pozitivno storitev, srečo in uspeh.
Lep pozdrav in veliko dobrega ti želi
Tatjana
Iz dnevnika
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 4. junij 2005 @ 09:30 CEST
V jami Altarmira v Španiji so na stenah ohranjene risbe živali kot najstarejši spomeniki likovne umetnosti človeštva.
Tatjana