Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
nedelja, 22. maj 2005 @ 20:41 CEST
Uporabnik: Drago
Zavedati se moramo, da ljudje nismo stroji s predvidljivim vedenjem, temveč bitja, polna čustev, predsodkov, strahov, nečimrnosti, pa tudi ponosa in dostojanstva.
Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.
Misel tedna
Prispeval/a: titanic dne
ponedeljek, 23. maj 2005 @ 10:13 CEST
Človek želi včasih delovati kot stroj in dajati vtis, da obvlada svoja dejanja, da je vedno in povsod odgovoren za posledice svojih dejan, da je predvidljiv. Mnogokrat pa tisti, ki se zaveda opazi, da temu ni tako in postane zaradi svoje samozadostnosti razočaran nad samim seboj. Izda sam sebe.
Takrat človek pozabi, da ga bolj kot se sam pozna in obvlada, pozna in usmerja Bog, ki ima boljši pregled nad njegovimi nalogami, ki jih mora opraviti.
Človekova duševnost se oblikuje z izkušnjami, ki jih ima in ob neprijetni situaciji ravna drugače kot je prejšnjič, ko je imel podobno oviro. Le tako se izogne ponovnemu razočaranju.
Budnost v vsakem trenutku in zavedanju sebe, svojih občutkov, čustvovanj do določenih stvari, situacij in ljudi, je potrebna, če želimo imeti svoje ravnanje v mislih, besedah in dejanjih "pod kontrolo". Ko prepoznamo svoja ravnanja, ki pomenijo vzrok-posledica in se jih v vsakem trenutku zavemo pomeni, da smo toliko odgovorni za posledice svojih dejanj, kolikor je v človeški moči. Ker pa človek nima moči, da bo vedno in povsod ravnal tako kot tudi sam ve, da bi mogel, zaupa in preda svoje življenje Bogu, da ga vodi po poteh budnosti in zavedanja. Ni potrebno, da človek hodi sam, saj hitro pade v brezno bolečine, ki je značilno in prisotno v življenju tistih, ki želimo krmariti barko svojega življenja sami, brez božjega interveniranja, ko bi ga potrebovali. Ni potrebno, da delamo kar je v njegovi pristojnosti. Takrat, ko delamo stvari, ki niso naše, ki so delo Božjih energij, vidimo, da tisto, kar bi morali narediti mi ostane nenarejeno in še vedno čaka na našo akcijo. Tako so stvari, ki jih moramo opraviti mi, in so stvari, ki jih je potrebo pustiti Njemu, da jih on opravi.
Ko se ne počutimo harmonično sami s seboj, ko se ne sprejmemo takšne kot smo, je to prvi signal, da delamo stvari, ki se nas ne tičejo, naše naloge pa ostanejo neizpolnjene. Torej sami moramo narediti vse, da nam bo lepo. Moramo moliti, vzdrževati svoje telo, da bo zdravo in da se bomo v njemu dobro počutili in to, da dajemo drugim to, kar imamo in oni nimajo ali potrebujejo. To pa je delovanje iz ljubezni do drugih in skrb, da prepoznamo to ljubezen v sebi, da je brezmejna ter to, da se ne potroši, če jo dajemo, dajemo, dajemo in delujemo iz nje.
Ljubezen je Bog, ki je v nas in se s sprejemanjem (Njega v sebi) samih sebe dajemo drugim in kažemo pot, po kateri lahko hodijo tudi drugi, če delujejo tako, kot mi. Sprejemanje svojih značajskih hib in prošnja Bogu, da jih odpravi ter zaupanje, da delamo dobro, če delujemo iz ljubezni in zavedanja, omogoči tudi to, da postanemo predvidljivi v nepredvidljivi okolici. To pa pomeni, da ravnamo vedno iz enega samega načela: ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.
Misel tedna
Prispeval/a: titanic dne ponedeljek, 23. maj 2005 @ 10:13 CEST
Takrat človek pozabi, da ga bolj kot se sam pozna in obvlada, pozna in usmerja Bog, ki ima boljši pregled nad njegovimi nalogami, ki jih mora opraviti.
Človekova duševnost se oblikuje z izkušnjami, ki jih ima in ob neprijetni situaciji ravna drugače kot je prejšnjič, ko je imel podobno oviro. Le tako se izogne ponovnemu razočaranju.
Budnost v vsakem trenutku in zavedanju sebe, svojih občutkov, čustvovanj do določenih stvari, situacij in ljudi, je potrebna, če želimo imeti svoje ravnanje v mislih, besedah in dejanjih "pod kontrolo". Ko prepoznamo svoja ravnanja, ki pomenijo vzrok-posledica in se jih v vsakem trenutku zavemo pomeni, da smo toliko odgovorni za posledice svojih dejanj, kolikor je v človeški moči. Ker pa človek nima moči, da bo vedno in povsod ravnal tako kot tudi sam ve, da bi mogel, zaupa in preda svoje življenje Bogu, da ga vodi po poteh budnosti in zavedanja. Ni potrebno, da človek hodi sam, saj hitro pade v brezno bolečine, ki je značilno in prisotno v življenju tistih, ki želimo krmariti barko svojega življenja sami, brez božjega interveniranja, ko bi ga potrebovali. Ni potrebno, da delamo kar je v njegovi pristojnosti. Takrat, ko delamo stvari, ki niso naše, ki so delo Božjih energij, vidimo, da tisto, kar bi morali narediti mi ostane nenarejeno in še vedno čaka na našo akcijo. Tako so stvari, ki jih moramo opraviti mi, in so stvari, ki jih je potrebo pustiti Njemu, da jih on opravi.
Ko se ne počutimo harmonično sami s seboj, ko se ne sprejmemo takšne kot smo, je to prvi signal, da delamo stvari, ki se nas ne tičejo, naše naloge pa ostanejo neizpolnjene. Torej sami moramo narediti vse, da nam bo lepo. Moramo moliti, vzdrževati svoje telo, da bo zdravo in da se bomo v njemu dobro počutili in to, da dajemo drugim to, kar imamo in oni nimajo ali potrebujejo. To pa je delovanje iz ljubezni do drugih in skrb, da prepoznamo to ljubezen v sebi, da je brezmejna ter to, da se ne potroši, če jo dajemo, dajemo, dajemo in delujemo iz nje.
Ljubezen je Bog, ki je v nas in se s sprejemanjem (Njega v sebi) samih sebe dajemo drugim in kažemo pot, po kateri lahko hodijo tudi drugi, če delujejo tako, kot mi. Sprejemanje svojih značajskih hib in prošnja Bogu, da jih odpravi ter zaupanje, da delamo dobro, če delujemo iz ljubezni in zavedanja, omogoči tudi to, da postanemo predvidljivi v nepredvidljivi okolici. To pa pomeni, da ravnamo vedno iz enega samega načela: ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.
lp vsem Titanic
Misel tedna
Prispeval/a: stojči dne torek, 24. maj 2005 @ 22:09 CEST
Moramo,
moramo,
moramo.
Nič nam ni treba morati.
Imamo pa možnost.
Možnost,
da se lahko zavemo,
da smo angeli. ;)
---
stojči