|
Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.
|
NE ZAMUDITE
Misel tedna
Prispeval/a: stojči dne ponedeljek, 16. maj 2005 @ 09:28 CEST
Ob tvoji modri misli sem se kar malo zamislil.
Moje mnenje glede tega pa je sledeče:
Kar dela tvoje telo,
pogojuje tudi to,
kar čuti tvoje srce.
Telo je orodje srca,
ki lahko vibracijo
srčnega čutenja,
s svojo dejavnostjo,
bodisi zvišuje,
ali pa znižuje.
To je fenomen
o katerem do zdaj
nisem še nič pisal,
je pa še kako pomemben
za globlje razumevanje
in globlje občutenje
svojega srca. :)
lp
---
stojči
Misel tedna
Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 16. maj 2005 @ 12:15 CEST
In na drugem mestu:"Če kdo božji tempelj podira, tega bo Bog uničil, kajti božji tempelj je svet." In nadaljuje:"Vi pa ste tempelj živega Boga; kot pravi Bog: med njimi želim prebivati in se med njimi sprehajati ter biti njihov Bog, oni pa naj bodo moje ljudstvo." (Kor. 3, 16).
Kaj je torej naloga in namen telesa?
Iz duhovnega nauka vemo, da je trojni, božanski človek, ustvarjen po božanski podobi, zaradi pragreha izgubil svojo domovino-svojo duhovno povezavo z Bogom, svojo telesnost in duševno bistvo, tako da se naš duhovni notranji človek izpraznil do začetnega načela duhovne "iskre na dnu duše".
Iz ljubezni do svoje padle stvaritve je Bog naredil načrt rešitve. Razvila se je nova bitnost, ki je bila kot presadek postavljena v prazno jajce ali višji jaz na mesto človeka; njena jasno opredeljena naloga je bila pomagati pdlemu božanskemu sinu pri njegovem povratku k Bogu.
Ta nova bitnost smo mi sami-zemeljski smrtni človek. Da bi se človek pri svoji novi razvojni poti svobodno odločal, nam je Bog dal svobodno voljo. Ta prečudovit zastonjski dar pa skriva v sebi tudi velike nevarnosti, kajti v srcu vsakega človeka sta prisotni dve sili ali moči:moč, ki služi željam telesa in moč, ki izvira iz naše duhovne iskra, duše. Človek se mora tako vedno znova boriti z obema. Če se odločimo za moč telesa, zamudimo nalogo postati enak Bogu in tako zagotovo gremo po poti končnosti, smrti.
Če pa sledimo klicu naše duhovne duše, se odločimo za večnost, življenje. Tako gledano v jasni Luči duhovne duše izbira za nas ni težka. Toda človek zaslepljen s samoljubljem in sebičnostjo se človek vedno znova naveže na svojo telesnost in ima za svojo pravo domovanje minljiv svet. Tako se s pomočjo mnogih življenj polagoma nauči prisluhniti glasu duhovne duše. Nauči se razlikovati, kaj ga vodi k resničnemu življenju in kaj v smrt. Dojame tudi, da je njegovo telo nujen fizični ovoj, obleka duhovnega človeka, v katerem lahko opravi preobrazbo starega, na jaz- osebnost navezanega človeka v novega-vstalega. Tako razumemo Pavlevo besede, da naj bi bilo človeško telo božji tempelj.
Do procesa preoblikovanja pride v človeškem telesu. Naše telo, ki gre po poti preoblikovanja, tako postane orodje božanske volje.
" Prvi človek je z zemlje in zemeljski, drugi človek je gospod neba. Posejano je bilo v minljivosti, vstalo pa bo v neminljivosti. Če bo to miljivo pritegnilo neminljivost in bo umrljivo pritegnilo neumrljivo, bodo izpolnjene besede, ki so napisane: smrt se je spremenila v zmago."
( Kor. 15, 42, 47 in 54).
lep pozdrav,
Miran
Misel tedna
Prispeval/a: stojči dne ponedeljek, 16. maj 2005 @ 12:55 CEST
Pohvala Miran za odličen komentar.
Čeprav mnogi danes smatrajo Pavla
za heretika od Jezusove cerkve,
njegove besede jasno izpričujejo,
da temu ni tako.
Odpadništvo od Jezusovega učenja
se je začelo šele enkrat po Pavlu,
verjetno takrat,
ko se je cerkev spečala z oblastjo. :)
lp
---
stojči
Misel tedna
Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 16. maj 2005 @ 13:47 CEST
tako je kot si dejal,
vse ostalo so zmote
ali pa namerna zavajanja.
lep dan,
Miran
Misel tedna
Prispeval/a: titanic dne ponedeljek, 16. maj 2005 @ 15:30 CEST
ljudje, prav vsi, ki živimo, se srečujemo z vsakodnevnimi problemi in težavami, ovirami, katere premagujemo in dogodki, ki nas osrečujejo, se vse svoje življenje učimo, kako srečno živeti. Nekaterim pomeni to imeti čim več, drugim pa biti čim več. So pa tudi še taki, ki želijo kar biti to, kar je njihovo poslanstvo in se truditi svojo nalogo tu na zemlji čim bolje opraviti.
Tako postaja iz dneva v dan človek bolj moder, če se uči na svojih napakah, ki nastanejo zaradi nevednosti, neizkušenosti ali iz nepazljivosti. Sevedaj, napake delamo vsak dan, vsak dan se slabo počutimo zaradi njih, ali pa sprejmemo dejstvo, da tako pač je.
Tisti, ki se usmeri na svoje srce, na poštenost in Boga, ki biva njem, ne more imeti stalno kontrolo kar dela telo. Ker je vedno kaj novega, boljšega in višjega, lahko pride do disharmonije med mislimi, besedami in dejanji. Ko človek misli in govori iz srca, lahko telo, še vedno kdaj odreagira po svoje, po starih vzorcih in navadah in želi po starem, po principu, ki je bilo navajeno. Naj bo to lakota, ki jo začutimo v trebuhu, želja po kakšni hrani, ki smo se je odpovedali zaradi različnih vzdrokov ali kakšna druga želja, ki je bila včasih močno prisotna in zadovoljena.
Zato mislim, da je pomembnejše, da čutimo sebe, svoje srce in Božjo ljubezen v njemu, kot to, da zavračamo zemeljske dobrine, ki jih okušamo s svojim telesom. Seveda vzdržujemo in negujemo svoje telo, ga imamo v harmoniji z umom in čustvi, vendar ker človek ni popoln, se dogaja in se bo vedno dogajalo, da nas bo zemeljske radosti zavedle in telo se bo veselilo, ker je zemeljsko.
lp Melita
Misel tedna
Prispeval/a: titanic dne ponedeljek, 16. maj 2005 @ 15:46 CEST
Prav tako, kot si napisal, da je človeško telo tempelj Boga, se moramo zavedati, da ga negujemo, čistimo in urejamo. Da božjega templja ne smemo podirati, razumem sama tako, da svojemu telesu ne smemo škodovati in ga uničevati.
Glede na to, ko si napisal, da sta v vsakemu človeku dve sili s katerimi se bojujemo, pa mislim malo drugače. Morda je v naših umih tisto prepričanje, da (večina nevernikov) nekateri verjamejo le to kar "primejo", kar je materialnega. Da se je treba stalno boriti z obema silama, pa mislim, da je nekje v srcu skrito orožje, ki premaga prepričanje uma in to orožje le deluje. Reče se mu ljubezen, ki je od Boga, ki daje in sprejema kar je po božjem načrtu ter se zato zahvaljuje. Ne bori se, sprejme in je hvaležen, saj dobi toliko kot zmore imeti, ne več, ne manj.
Mislim, da mora človek trdno stati na nogah, živeti v teh razmerah, ki so primerne materialnemu svetu in najti srečo ter pokazati drugim, da je to mogoče v vsaki situaciji. Glavo, pa naj ima visoko zgoraj, na oblakih neskončnosti, neminljivosti, sreče, zaupanja in ljubezni. Če se človek prepusti vodstvu Boga, ga bo ta vodil po poteh, ki jih bo zmogel človek razumeti in delovati. Delovati s svojim telesom, čeprav mu večkrat ne bo jasno zakaj in se bo spraševal, če dela prav. Nič ne more biti narobe, če je odkritost, zaupanje in ljubezen v glavi, ki jo skozi srce vodi Bog. Nič ni potrebno analizirati in razmišljati, le zaupati, da je vse, kar je, vse kar se zgodi prav in najboljše. Potrebno je imeti le dovolj močno vero in zaupanje ter prepričanje, da s svojim razumom velikokrat ne moremo spoznati stvari, ki se kažejo, da je naš razum omejen in potem gledamo skozi srce.
Lepo te pozdravlja prijateljica Melita
Misel tedna
Prispeval/a: stojči dne ponedeljek, 16. maj 2005 @ 18:04 CEST
Draga Melita,
Zdaj vidim,
da sem pravilno razumel
poanto tvoje modre misli.
Moje mnenje je,
da je vsak človek znotraj sebe popoln,
le da mora to popolnost še odkriti. :)
Moje mnenje tudi je,
ne samo,
da zemeljske radosti niso v nasprotju
z Bogom in božjimi zakoni,
ampak so človeku lahko celo v pomoč,
pri prepoznavanju te popolnosti
znotraj samega sebe,
saj je Bog
ena sama radost
in ljubezen. :)
Vendar le ta vključuje en sam pogoj.
Pogoj zvestobe samemu sebi. :)
lp
---
stojči
Misel tedna
Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 16. maj 2005 @ 18:19 CEST
Hvala za komentar.
Naj poenostavim kar sem govoril o dveh silah v človeku.
Naslednja nazorna prilika Bude se nanaša na smisel in namen nauka za učenčevo pot, lahko pa jo prenesemo na smisel in namen telesa na duhovni poti:
"Kot če, bi mož, o menihi, ki je naredil dolgo pot, nenadoma ugledal veliko reko, katere obala na tej strani bi bila polna nevarnosti in groze, na oni strani pa varna in brez nevarnosti, ne bi pa videl nobenega mostu, da bi lahko prečkal reko.
Pojavila bi se mu misel: Kako bi bilo, če bi naredil splav in bi z njegovo pomočjo dosegel drugi breg?
Ta mož si je zgradil splav in je z njegovo pomočjo nepoškodovan dosegel drugi breg. Nato se je domislil: Resnično, ta splav je bil zame koristen. Kako bi bilo, če bi ga dal na hrbet in šel tja, kamor želim? To ne bi bilo modro, menihi. Če pa pomisli: Kako bi bilo, če bi ta splav potegnil na obalo ali pa bi ga pustil v vodi, sam pa bi, kot si želim, odšel dalje? Ta mož, menihi bi s splavom ravnal, kot je treba.
Ravno tako resnično, menihi, kot splav, sem vam pokazal nauk, da bi šli preko, ne da bi se ga oklenili." Tako kot je v tej priliki čoln nujen in nepogrešljiv, da bi dosegli pravi cilj, tako je tudi z našim telesom: je nujni okvir, v katerem lahko pride do preoblikovanja minljivega v neminljivo.
Pomen dveh sil v človeku s katerimi se bojujemo je v tem, da se pri vsakem človeku nahajajo dobri in hudobni duhovi: hudobni se skrivajo v zlu človeka, a dobri dihovi v njegovi dobroti. Kadar se hudobni duhovi približajo, človeku vzpodbujajo zlo, ki je skrito v njegovem nezavednem, a dobri duhovi, obratno. In ravno od tod nastane konflikt, boj, trenje iz katerega nastane v človeku notranja tesnoba, a to je preizkušnja. V duhovne preizkušnje padajo samo tisti ki se preoblikujejo, saj je duhovna preizkušnja bolečina vesti katero povzročajo zle sile-duhovi.
Preizkušanje teh zlih sil prihaja iz peklenskih področij, a ne iz duhovnega sveta. Notranje tesnobe obstajajo pri vseh tistih kateri niso v duhovni čistosti in resnici, a te tesnobe spadajo v okvir te narave, zato so naravne nikakor pa duhovne.
Pri preizkušnji gre za prevlado dobrega, božanskega nad zlu tega sveta in zla nad dobrim. Zla sila, ki hoče vladati se nahaja v naravnem-zunanjem zemeljskem človeku, a dobra v duhovnem-notranjem človeku. V primeru da zmaga zlo, tedaj vlada naravni človek; Če pa premaga dobro zlo, tedaj vlada duhovni človek.
Ta boj se vodi s pomočjo resnične vere, ki prihaja iz Besede - Božanske. Iz te resnice se mora človek boriti proti zlu in prevari; če se bori iz drugih resnic a ne iz teh, ne bo premagal zla, saj v drugih "resnicah" ni prisotnosti Gospodove.
V primeru da človek podlegne, bo njegovo stanje po preizkušnji postalo težje kot pred tem, saj je tako zlo pridobilo oblast nad dobroto in neresnica moč nad resnico.
V procesu tega zorenja se za človeka v preizkušnjah bori samo Gospod; v kolikor mi ne verjamemo, da se za nas bojuje Gospod in z nami v nas zmaguje nad to drugo zlo silo, tedaj bomo sami trpeli in nosili samo zunanje preizkušnje, ki so vezane na telo, to naravo in od katerih nimamo bistvenih koristi na naši poti. To pemi imeti"glavo visoko v nebesih in noge trdno na tleh", taka je duhovna realnost.
Naj končam; da bi lahko v nas nasprotja sil prerasli mora v nas nas božanska sila vse bolj rasti. Bolj ko se približujemo vsemogočni sili ali Bogu , ki nas ljubi, spremlja in varuje, toliko bomo prej prišli do moči katera lahko uniči vsako zlo , nemoč ter bolezen. Da bi človek lahko v življenju upal, mora najprej verjeti. Da bi lahko verjel , mora začeti ljubiti. Da bi lahko ljubil, mora začeti moliti k Bogu. Kadar človek začne moliti k Bogu, tedaj počasi a sigurno začne čutiti njegovo ljubezen in sam prične njega ljubiti. Tedaj se v človeku poraja zaupanje, a iz njega izraste sigurnost. To je pot, ki odrešuje.
želim ti lep dan,
Miran.
Misel tedna
Prispeval/a: titanic dne ponedeljek, 16. maj 2005 @ 22:25 CEST
Takih sil, katere opisuješ, Miran, pa se ne bojim, saj sem zvesta sebi, Bogu, ki je v meni in mu prisluhnem, kaj mi govori, kako in kaj naj delam. Prosim za znake in pot, da se ne izgubim ali zaidem v temo.
lp Melita
Misel tedna
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 17. maj 2005 @ 09:25 CEST
hvala za tvoj odgovor. Prav imaš, da se temnih sil ne bojiš, saj je ravno strah sprožilni mehanizem za vstop zle sile v nas, vendar pa so tu in nikoli jih ne smemo podcenjevati. Dokler boš tako zvesta sebi kot Bogu imaš vso pomoč in sigurno vodstvo. Tako ostanemo trezni, razumni, ne menjamo ničesar navzven; ampak samo dopuščamo da nas Bog menja navznoter.
Samo tisti Duh, ki je nas spremenil lahko spreminja skozi nas vse ostale okoli nas. A Duh to ureja zelo prefinjeno, nežno, skoraj neopazno.
želim ti lep dan,
Miran
Misel tedna
Prispeval/a: koki dne torek, 17. maj 2005 @ 18:22 CEST
---
Nikoli ni tako, da nekako ne bi bilo...
Misel tedna
Prispeval/a: simonavidmar dne torek, 17. maj 2005 @ 22:05 CEST
No, mogoče pa ne bi smeli govoriti o srcu, saj imajo ljudje ob tem izrazu marsikaj v mislih - predvsem čustva, ki pa so precej spremenljiva. Notranje duhovno stanje človeka pa ima moč, ki si je mi niti zamisliti ne moremo - razen, kadar imamo sami kakšno teh izkušenj. Ko se um umakne, je vse, kar ostane: čisti duh. Ta pa lahko "gore premika", ne le telo.
Menim, da JE pomembno, kaj dela telo, saj včasih (ko je duh oz duhovno srce prepocasno - to pa je, po mojem, zaradi moči uma) je treba "vreči telo naprej", potem pride duh kmalu za teboj in te vrne v duhovno srčiko.
Dokler smo na poti, nam je transfer med zgoraj in spodaj lahko v veliko pomoč.
Topel pozdrav vsem,
Simona
Misel tedna
Prispeval/a: stojči dne sreda, 18. maj 2005 @ 09:31 CEST
Draga Simona
Notranje sonce vedno sije,
če ga vidiš, ali pa ne,
vedno dihaš kot ti pride,
al' počasi, al' hitreje.
Končno je važno zate le,
kje tvoja zavest zdajle je. ;)
lp
---
stojči